Moj boj / Mein Kampf Adolf Hitler 2

Moj boj / Mein Kampf Adolf Hitler

7. poglavje

Revolucija

Z letom 1915 se je pri nas začela pojavljati sovrazna propaganda, v letu 1916 je postajala vse močnejsa, na končuje v začetku leta 1918 pre-rasla v pravo poplavo. Na vsakem koraku je bilo mogoče zaznati delo­vanje tega lova na duse. Armada je počasi začela razmisljati tako, kot |c hotel sovraznik.

Nemsko nasprotno delovanje pa je povsem odpovedalo.

Armada je sicer z duhovnostjo in voljo svojega tedanjega vodje sicer kazala namen in odločenost za sprejem boja tudi na tem področju, ven-dar ji je manjkalo potrebnega orodja. Tudi psiholosko je bilo narobe, da so ta pojasnjevanja potekala v samih enotah. Če bi hotela biti učin­kovita, bi morala prihajati iz domovine. Samo potem bi smeli računati na uspeh pri mozeh, ki so vendar za to domovino ze skoraj stiri leta tr­peli pomanjkanje in se izkazali z nesmrtnimi dejanji junaskega poguma.

Toda poglejte, kaj je prislo iz domovine!

Ali je bil ta neuspeh neumnost ali zločin?

Sredi poletja 1918, po odhodu z juznih bregov reke Marne, seje pred­vsem nemsko časopisje obnasalo tako bedno nespretno, dobesedno zlo­činsko neumno, da se mi je ob vsakodnevno narasčajočem besu vedno bolj zastavljalo vprasanje, ali zares ni prav nikogar, ki bi končal to du­hovno zapravljanje armadnega junastva.

Kaj seje zgodilo v Franciji, ko smo leta 1914 v nezaslisanem zmago­valnem pohodu prodrli v to dezelo? Kaj je naredila Italija v dneh padca

soske fronte? Kaj spet Francija spomladi 1918, ko je napad nemskih di­vizij dvignil polozaje s tečajev in ko je dolga roka tezkih daljnometnih baterij začela trkati na vrata Pariza?

Kako je tam njihovim umikajočim se polkom udarila v obraz vročina nacionalne strasti! Kako genialno je takrat delala propaganda in vplivala na mnozice, da bi v srca bojevnikov na zlomljenih frontah spet vlila vero v dokončno zmago!

In kaj seje medtem dogajalo pri nas?

Nič ali pa se kaj slabse od tega.

Takrat sem bil pogosto ogorčen in jezen, ko sem prebiral najnovejse časopise in me je v obraz udarjal ta zločinski psiholoski umor mnozic.

Več kot enkrat me je mučila misel, da bi v primeru, če bi Bozja pre­vidnost na mesto tega nesposobnega ali zločinskega nevedneza ali le­nuha v nasi propagandni sluzbi postavila mene, bi usodi napovedali čisto drugačen boj.

V tistih mesecih sem prvikrat začutil vso zahrbtnost zle usode, ki me je drzala na fronti in na polozaju, kjer bi me lahko podrl naključen strel vsakega črnca, ko bi vendar na drugem mestu svoji domovini lahko slu­zil mnogo koristneje!

Ze takrat sem bil dovolj predrzen in sem verjel, da mi bo to nekoč uspelo.

Vendar takrat moje ime ni nikomur nič pomenilo, bil sem le eden med osmimi milijoni!

Zato je bilo bolje ostati tiho in čim bolje opravljati svoje dolznosti na polozaju.

Poleti 1915 so nam v roke prisli prvi sovrazni letaki.

Njihova vsebina je bila z majhnimi spremembami v obliki predstav­ljanja vedno enaka: stiska v Nemčiji naj bi bila vedno hujsa; vojna naj bi trajala neskončno dolgo, moznosti za zmago pa so vse manjse; ljudje v domovini naj bi hrepeneli po miru, a »militarizem« in »cesar« jim tega

ne dovolijo; ves svet - ki mu je to bojda zelo dobro znano - ne vodi vojne proti nemskemu ljudstvu, ampak izključno proti edinemu krivcu, cesarju; zato se borba ne bo končala prej, dokler ta sovraznik miroljub­nega človestva ne bo odstranjen; svobodnjaski in demokratični narodi hudo nemsko ljudstvo po koncu vojne sprejeli v zvezo večnega svetov­nega miru, ki naj bi bil zagotovljen po uničenju pruskega »militarizma«.

Zaradi boljse ponazoritve so neredko potem natisnili se »pisma iz domovine«, ki naj bi potrjevala njihove trditve.

Takrat smo se takim poskusom v glavnem posmehovali. Letake smo prebrali, jih nato poslali v zaledje k visjim stabom in povečini nanje po­zabili, dokler jih veter ni spet z visin zanesel v nase jarke; večinoma so jih namreč metali z letal, ki so jih uporabljali za prevoze letakov na fronto.

Bna stvar je pri taki vrsti propagande kmalu morala pasti v oči: na vsakem delu fronte, kjer so se nahajali Bavarci, je bila propaganda iz-lemno dosledno naperjena vedno proti Prusom ob zagotavljanju, daje po eni strani Prusija edina kriva in odgovorna za vso vojno, ampak da po drugi strani nihče ne goji niti najmanjsega sovrastva do Bavarcev. Se­vala nam mu niso mogli pomagati, dokler sluzimo pruskemu militari­zmu in zanj hodimo po kostanj v zerjavico.

Vplivi take propagande so začeli kazati določene učinke ze v letu 1^15. V enoti se je odpor do Prusov vidno povečal - od zgoraj navzdol proti tem pojavom niso ukrepali niti enkrat samkrat. To ni bil navaden greh opustitve, ki se nam bo prej ali slej moral masčevati, in sicer ne na »Prusih«, temveč na vsem nemskem narodu, h kateremu vendar sodi i udi sama Bavarska.

Sovrazna propaganda je v tej smeri začela beleziti pomembne uspehe teleta 1916.

Pisma z opisovanjem stiske, ki smo jih prejemali neposredno iz do­movine, so tudi ze zdavnaj začela kazati svoje učinke. Nasprotnikovo razpečevanje reklamnih letakov s tako vsebino na fronti sploh več ni bilo potrebno. Nasih nasprotnih ukrepov, razen nekaj bliskovito neu­mnih »vzpodbujanj« z »vladne strani«, praktično ni bilo. Ta strup, ki so

ga doma sfabricirale nepremisljene zenske, je slej ko prej preplavljal fronto; seveda niso slutile, daje bilo to sredstvo, s katerim so se nasprot­nikove moznosti za zmago močno povečale, obenem pa so podaljsevale in otezevale trpljenje svojih domačih na bojni fronti. Zaradi nesmisel­nih pisem nemskih zena so v nadaljevanju stotisoči moz izgubili svoja zivljenja.

Leta 1916 so se tako začeli kazati nekateri dvomljivi pojavi. Fronta je preklinjala, zaradi mnogih stvari seje pojavljalo nezadovoljstvo in vča­sih tudi upravičeno ogorčenje. Medtem ko je stradala, potrpezljivo pre­nasala tezave, njihovi domači pa so ziveli v bedi, so na drugi strani videli obilje in zapravljivost. Da, celo na sami frontni črti v tem pogledu ni bilo vse v redu.

Ze takrat so se pojavljali znaki, da ni vse tako, kot bi moralo biti -toda se vedno je slo za »notranje« zadeve. Isti moz, kije godrnjal in pre­klinjal, je čez nekaj minut molče opravil svojo dolznost kot nekaj sa­moumevnega. Ista četa, ki je bila najprej nezadovoljna, se je drzala svojega kosčka jarka, kot da bi bilo od tistih sto metrov blatne luknje od­visna usoda Nemčije. To je se bila fronta stare, čudovite armade!

Veliko razliko med njo in domovino bom kmalu spoznal.

Konec septembra se je nasa divizija podala v bitko pri reki Somme. (Anglezi in Francozi so načrtovali skupno ofenzivo, v kateri naj bi pri­dobili veliko ozemlja in prizadejali velike izgube nemski zivi sili. Ofen­zivo so začeli 1. julija 1916 in jo končali pozimi. Na angleski strani je padlo okoli 420.000 ljudi, na francoski 200.000, Nemci pa so izgubili okoli 500.000 vojakov. Frontna črta se je premaknila za vsega 12 km. Op. prev.) To je bila za nas ena od prvih v vrsti strasnih bitk z velikimi izgubami in vtise je tezko opisovati - bolj pekel kot vojna.

Večtedensko artilerijsko obstreljevanje je nemska fronta vzdrzala, ob­časno so nas potisnili malo nazaj, nato smo povrnili ozemlje, nikoli pa se nismo umaknili.

7. oktobra 1916 so me ranili.

Srečno sem dospel v zaledje in s transportom naj bi se vrnil v Nem­čijo.

Pretekli sta dve leti, odkar nisem videl domovine, v takih razmerah skoraj neskončno dolgo časa. Komaj sem si se predstavljal, kaksni so Nemci, ki ne tičijo v uniformi. Ko sem lezal v zbirnem taborisču za ra­njence v kraju Hermies, sem se skoraj zrusil od strahu, ko sem zaslisal bolničarko, kije nagovorila blizu mene lezečega ranjenca.

Po dveh letih prvikrat tak glas!

Bolj ko se je vlak, s katerim smo se peljali domov, priblizeval meji, bolj je vsakega med nami prevzemal nemir. Mimo nas so hiteli vsi tisti kraji, skozi katere smo se kot mladi vojaki vozili pred dvema letoma: Urussel, Louvain, Liege, in končno se nam je zdelo, da smo prepoznali pi vo nemsko hiso po njenem visokem stresnem čelu in lepih naoknicah.

Domovina!

Oktobra 1914 smo prekipevali od navdusenja, ko smo prevozili mejo, /.daj je med nami zavladala tisina in ganjenost. Vsak je bil srečen, ker mu je usoda se enkrat dovolila videti tisto, kar je moral trdo braniti s svojim zivljenjem; in skoraj vsakega je bilo sram pogledov drugih tova-i Isev,

Skoraj dve leti po odhodu na fronto sem prispel v bolnisnico v kraju Beelitz pri Berlinu.

Kaksna sprememba! Iz blata v bitki pri reki Somme v bele postelje te čudovite zgradbe! Najprej se skoraj nismo upali uleči vanje. Le pola­goma smo se začeli privajati na ta novi svet.

Na zalost je bil to nov svet tudi v nekem drugem oziru.

Vojaski duh s fronte tukaj ze ni bil več v gosteh. Tu sem prvikrat sli­sal nekaj, kar nam je bilo na fronti se neznano: bahanje zaradi lastne II inhopetnosti! Preklinjanje in godrnjanje tam zunaj ni nikoli disalo po I »Ipovedovanju poslusnosti ali hvaljenju bojazljivcev. Ne! Strahopetec je veljal se vedno za strahopetca, nič drugega. Zaničevanje, ki gaje dole-Iclo, je bilo se vedno splosno, prav tako kot občudovanje, ki gaje bil de­lezen pravi junak. Tukaj v bolnisnici pa je bila stvar deloma ze skoraj i >U njena: nenačelni hujskači so imeli glavno besedo in so s svojo bedno /rovornostjo na vsak način poskusali osmesiti značaj postenega vojaka tci povzdigniti neznačajne poteze strahopetca. Nekaj bednih fantov je

dajalo ton takemu govorjenju. Eden med njimi seje hvalil, kako je sam potegnil roko skozi zično oviro, da bi lahko prisel v bolnisnico. Kljub smesni poskodbi se je zdelo, da v bolnisnici čepi ze celo večnost, pri čemer je v transport za Nemčijo sploh prisel z goljufijo. Ta zastruplje-valec sije upal celo to, daje s predrznim čelom povzdigoval svoje stra­hopetno dejanje kot izliv večjega poguma od junaske smrti postenega vojaka. Ti so ga molče poslusali, drugi so odsli, nekateri pa so se z njim strinjali.

Od slabosti mi je slo na bruhanje, toda hujskača so v bolnisnici mirno prenasali. Kaj naj bi storil? Kdo in kaj je bil, so morali v vodstvu natan­čno vedeti in so tudi vedeli. Kljub temu se ni nič zgodilo.

Ko sem lahko spet dobro hodil, so mi dovolili, da sem se odpeljal v Berlin.

Bridka stiska je bila vidna povsod. Milijonsko mesto je trpelo zaradi lakote. Nezadovoljstvo je bilo veliko. V različnih domovih, ki so jih obis­kovali vojaki, je bilo vzdusje podobno tistemu v bolnisnici. Zdelo seje, kot da ti fantje namenoma isčejo taksna mesta, kjer so razsirjali svoje poglede.

Toda razmere v Miinchnu so bile se veliko hujse!

Ko so me po okrevanju odpustili iz bolnisnice in me napotili v re­zervni bataljon, sem mislil, da mesta več ne bom prepoznal. Kamorkoli si prisel, povsod jeza, zlovoljnost in preklinjanje! V samem rezervnem bataljonu je bilo vzdusje pod vsako kritiko. Tukaj so vojake s fronte po­učevali se neskončno nespretni stari oficirji instruktorji, ki sami na boj­nem polju niso prebili niti ure in so ze samo zaradi tega dejstva do starih vojakov zmogli razviti le delno primeren odnos. Ti so seveda imeli do­ločene posebnosti, ki se jih je dalo razloziti s sluzenjem na fronti, vod­jem teh rezervnih oddelkov pa so ostale popolna neznanka, medtem ko jih je oficir, ki je prisel s fronte, vsaj razumel. Slednjega so mozje čisto drugače spostovali kot pa zaledne poveljnike. Ne glede na vse to je bilo splosno razpolozenje mizerno; zabusantstvo je veljalo ze skoraj kot znak visje prebrisanosti, zvesto vztrajanje pa je bilo znak notranje slabosti in ozkoglednosti. V pisarnah so sedeli Zidi. Vsak pisar je bil

Zid, vsak Zid pisar. Strmel sem nad obiljem borcev izbranega ljudstva In nisem mogel drugega, kot da sem jih primerjal z njihovimi redkimi predstavniki na fronti.

V gospodarstvu so bile zadeve se slabse. Tuje zidovsko ljudstvo pos­
lalo dejansko »nepogresljivo«. Pajek je ljudstvu počasi začel piti kri iz
njihovih por. Po ovinkih so preko vojnih druzb nasli orodje za postopno
uničevanje nacionalnega in svobodnega gospodarstva.

Poudarjali so nujnost po neomejeni centralizaciji. Zato je bila ze v letih 1916/17 skoraj vsa proizvodnja pod nadzorom zidovskega bančnistva. Proti komu je bilo torej usmerjeno narodovo sovrastvo?

V tistem času sem z grozo opazoval priblizevanje zle usode, kije uto­
nila voditi do zloma, če je ne bomo pravočasno preprečili.

Medtem ko je Zid okradel vse ljudstvo in ga stiskal pod svojim gos­postvom, so nas hujskali proti »Prusom«. Enako kot na fronti tudi tukaj proti tej strupeni propagandi od zgoraj sploh niso ukrepali. Zdelo se |e, da niti ne slutijo, da zlom Prusije se zdaleč ne bo prinesel vzpona Ba­varske, da bo prav narobe vsak padec enega neizbezno moral za seboj v prepad potegniti tudi drugega.

Tak) obnasanje meje neskončno bolelo. V njem sem videl le genialno zvijačo Zida, s katero naj bi s sebe odvrnil splosno pozornost in jo pre­usmeril na druge. Medtem ko sta se Bavarec in Prus prepirala, je obema izpred nosa spodjedal njun obstoj; medtem ko so na Bavarskem prekli­njali Pruse, je Zid organiziral revolucijo in hkrati razbil Bavarsko ter I'rusijo.

Tega prekletega prepira med nemskimi ljudstvi nisem prenasal in sem bil vesel svoje vrnitve na fronto, na katero sem se spet priglasil takoj po prihodu v Miinchen.

V začetku marca 1917 sem bil spet pri svojem polku.

*&* Proti koncu leta 1917 je kazalo, daje najnizja točka pobitosti med

vojaki presezena. V vsej armadi sta se po ruskem zlomu spet pojavila novo upanje in nov pogum. Prepričanje, da bo Nemčija na koncu ven­darle zmagala, je spet začelo prevevati enote. Spet so se slisale pesmi in zloslutnezi so postali redkejsi pojav. Ljudje so spet verjeli v prihodnost domovine.

Italijanski zlom na jesen 1917 je imel posebej čudovit učinek; v tej zmagi so ljudje vendar videli dokaz, da lahko prebijemo fronto tudi zunaj ruskega vojnega gledalisča. V srca milijonov se je zlilo čudovito upanje, z olajsanjem in upanjem smo pričakovali pomlad 1918. Nasprot­nik je bil vidno dusevno pobit. Ta zima je bila malo mirnejsa kot prej­snje. To je bil mir pred viharjem.

Toda prav ko se je fronta pripravljala, da ze enkrat konča večne borbe, ko so se na zahodno fronto valile neskončne kolone ljudi in ma­teriala ter so enote vneto vadile za veliki napad, je v Nemčiji izbruhnila največja lopovsčina cele vojne.

Nemčija ne sme zmagati: v zadnji uri, kajti nemske zastave so ze sko­raj zmagovalno zavihrale, so posegli po sredstvu, ki se jim je zdelo pri­merno, da bi z njim z enim udarcem v kali zadusili nemski spomladanski napad in nam preprečili zmago:

Organizirali so stavko v proizvodnji streliva.

Če bo uspela, se bo nemska fronta morala zlomiti in zelja časopisa Vorwarts, da nemske zastave tokrat ne bodo zmagale, se bo izpolnila. Zaradi pomanjkanja streliva so fronto v nekaj tednih začeli prebijati; ofenzivo so s tem zaustavili, antanta je bila resena; toda mednarodni kapital je zagospodaril Nemčiji, dosegli so notranji cilj marksistične pre­vare ljudstva.

Zlom narodnega gospodarstva zaradi prevlade mednarodnega kapi­tala - cilj, ki so ga zaradi neumnosti in lahkovernosti ene strani ter bre-zdanje strahopetnosti druge tudi dosegli.

Vedeti je treba, da stavka v proizvodnji streliva ni povsem uspela v na­meri, da bi izstradali frontno orozje; prehitro je propadla, da bi samo po­manjkanje streliva - tako kmot so načrtovali - vojsko obsodil na propad. Grozljiva pa je bila moralna skoda, ki so nam jo povzročili!

Prvič: za kaj se je vojska sploh bojevala, če domovina ni hotela zmage? Za koga so bile gromozanske zrtve in odrekanja? Vojak naj se bori za zmago, domovina pa stavka proti temu!

In drugič: kako je to delovalo na sovraznika?

V zimi 1917/18 so se na nebesnem svodu zavezniskih drzava prvikrat
nakopičili temni oblaki. Skoraj stiri leta so napadali nemskega bojev­
nika in ga niso mogli prisiliti k predaji; pri tem je imel na razpolago za
obrambo samo sčit na roki, meč pa je moral vihteti zdaj na vzhodu,
zdaj na jugu. Zdaj je bil velikanov hrbet končno prost. Preden mu je
uspelo dokončno potolči enega od nasprotnikov, so morali preteči po-
loki krvi. Zdaj bi se moral na zahodu sčitu pridruziti meč, in če se sov­
razniku dotlej ni posrečilo zlomiti obrambe, bi zdaj napad moral zadeti
njega samega.

Sovraznik se gaje bal in trepetal za zmago.

V Londonu in Parizu so se vrstila posvetovanja. Celo sovrazna pro­
paganda je bila na hudi preizkusnji; ni bilo več tako lahko dokazovati,
da Nemci nimajo nobenih moznosti za zmago.

Enako je veljalo na frontah, kjer je vladala zlovesča tisina tudi za enote alianse. Gospode je nenadoma minila predrznost. Tudi njim seje počasi začela prikazovati nenavadna svetloba. Njihovo misljenje o nem­skem vojaku seje zdaj spremenilo. Do takrat je bil zanje norec, ki mu |e bil usojen poraz; zdaj je pred njimi stal uničevalec njihovega ruskega zaveznika. Iz nuje porojena omejitev nemskih ofenziv na Vzhod se je Kdaj pokazala kot genialna taktika. Ti Nemci so tri leta napadali Ru-M|o, na začetku navidez brez najmanjsega uspeha. Temu nesmiselnemu začetku so se skoraj smejali: ruski velikan bi zaradi svoje stevilčne pre­moči na koncu vendar moral zmagati, Nemčija pa bi se morala zlomiti zaradi izgube krvi. Kazalo je, da se jim bodo zelje uresničile.

()d septembrskih dni leta 1914, ko seje po cestah in zeleznicah proti Nemčiji prvikrat začela valiti neznanska mnozica ruskih ujetnikov iz bojev pri Tannenbergu, se ta tok skoraj ni prekinil - toda na mesto vsake pololčene in uničene armade seje postavila nova. Velikanska drzava je bila za carja neizčrpen vir vojakov, za vojno pa vrelec novih zrtev. Kako

dolgo bo Nemčija vzdrzala to tekmo? Ali ne bi moral priti tisti dan, ko bodo po zadnji nemski zmagi se vedno ne zadnje ruske armade začele zadnjo bitko? In potem? Po človeskih merilih se je rusko zmago dalo prelagati, toda do nje je moralo priti.

Zdaj so vsa ta upanja ugasnila: zaveznik, ki je na oltar skupnih inte­resov polozil največ krvi, je bil s svojimi močmi na koncu in je lezal na tleh pred neizprosnim napadalcem. Strah in groza sta se priplazila v srca teh do tedaj slepo prepričanih vojakov. Kajti, če jim do zdaj ni uspelo premagati Nemca, ki je le del svojih sil uporabljal na zahodni fronti, kako bi na zmago lahko računali sedaj, ko se za napad na Zahod pripravlja celotna sila neverjetno junaske drzave?

Sence juznotirolskih gora so se tesnobno spustile na domisljijo; vse do flamskega neba so frfotali mrki obrazi potolčenih vojska Cadorne (-Luigi Cadorna je poveljeval italijanski vojski na začetku prve svetovne vojne. Maja 1915 seje odločil, da s svojimi sicer slabo oborozenimi ar­madami začne obsezne napade na Avstroogrsko. Oktobra 1917 je Nem­čija na strani Avstrije napadla Italijane, ki so v bitki pri Kobaridu - ital. Caporetto, utrpeli velikanske izgube. Po tem polomu so Cadorno odsta­vili s poveljniskega polozaja. Op. prev.) In vera v zmago se je umikala strahu pred blizajočim se porazom.

Tedaj - ko seje zdelo, da iz hladnih noči ze slisijo enakomerno hru-menje prihajajočih jurisnih armad nemske vojske in da se jim bliza sodni dan, tedaj je iz Nemčije zasvetila zareča rdeča luč in vrgla svoj sij do zadnjega bombnega kraterja sovraznikove fronte; v trenutku, ko so v nemskih divizijah potekale zadnje priprave za veliki napad, je v Nem­čiji izbruhnila splosna stavka.

Svet je najprej obnemel. Toda potem si je sovrazna propaganda od­dahnila in začela izkorisčati pomoč, ki jo je dobila tik pred dvanajsto uro. V enem zamahu so nasli sredstvo, s katerim so okrepili omajano za­upanje zavezniskih vojakov, verjetno zmago so proglasili za zanesljivo, tesnobno skrb pred prihajajočimi dogodki pa so spremenili v odločno zaupanje v svoje sile. Zdaj so lahko polke, ki so pričakovali nemski napad, poslali v največjo bitko vseh časov v prepričanju, da izida te

vojne ne bo odločila drznost nemskega napada, ampak vzdrzljivost nje-gove obrambe. Ne glede na to, koliko zmag si bodo Nemci se priborili, v njihovi domovini je bila pred vrati revolucija in ne zmagovita armada.

Ameriski, angleski in francoski časopisi so to vero začeli sejati v srca svojih bralcev, neverjetno spretna propaganda pa je podzigala enote na Ironti.

-Nemčija pred revolucijo! Zmaga zaveznikov neizogibna!« To je bilo najboljse zdravilo, s katerim so omahujoča Poiluja in Tommvja spet dvignili na noge. Zdaj so znova sprozili ogenj iz pusk in strojnic, na­mesto paničnega bega pa seje začel upanja poln odpor.

To je bil rezultat stavke v proizvodnji orozja. Okrepil je vero v zmago sovraznih narodov in premagal hromeč obup na zavezniski fronti - po­sledično so tisoči nemskih vojakov to plačali s svojo krvjo. Pobudniki te nizkotne poteze pa so bili ljudje, ki so pričakovali, da bodo v Nem-uji po revoluciji zasedli najvisje drzavne polozaje.

Kes je bilo najprej videti, kot da bi na nemski strani vidno reakcijo na te /ločin premagali, na nasprotni strani pa posledice niso izostale. Upor |e i/.gubi! brezciljnost predajajoče se armade, namesto tega so se začeli zagrizeno boriti za zmago.

Po človeskih merilih je zmaga zdaj morala priti, če bi zahodna fronta /drzala nemske napade vsaj nekaj mesecev. V parlamentih antantnih zaveznic pa so spoznali moznosti za prihodnost in odobrili nezaslisano visoka sredstva za nadaljevanje propagande za razkroj Nemčije.

I mcl sem srečo, da sem sodeloval v prvih dveh ofenzivah in v zadnji.

Prav te bitke so postali najsilnejsi vtisi v mojem zivljenju; silni zato, ker seje zdaj zadnjikrat, podobno kot leta 1914, vojna iz obrambne spre­menila v napadalno. Vzdih olajsanja seje razlegel po jarkih in rovih nemske vojske, ker je končno po več kot treh letih vztrajanja v sovraz-nem peklu napočil dan masčevanja. Zmagoviti bataljoni so se enkrat /.ivriskali in na nemske zastave, ovenčane z zmagami, smo obesili zad-

nje vence nesmrtnega lovorja. Se enkrat so zadonele domoljubne pesmi vzdolz vojaskih kolon in se vzpele proti nebu, in zadnjikrat seje milost Gospodova nasmehnila njegovim nehvaleznim otrokom.

Sredi poletja 1918 je nad fronto lezala zatohla sopara. Domovina se je prepirala. Za kaj? V posameznih enotah vojske na bojnem polju seje marsikaj govorilo. Vojna naj bi bila zdaj brezupna, v zmago naj bi ver­jeli samo se norci. Ljudstvo naj ne bi imelo interesa za nadaljnje vztra­janje, to sta hotela samo se kapital in monarhija - take vesti so prihajale iz domovine in o tem smo se pogovarjali tudi na fronti.

Fronta seje na to spočetka bolčj malo odzivala. Kaj nam je bila mar splosna volilna pravica? Smo se morda za to bojevali cela stiri leta? To je bila podla sala banditov, da so na tak način mrtvim junakom se v grobu hoteli ukrasti cilj te vojne. Mladi vojaki nekoč na Flamskem niso odhajali v smrt z vzklikanjem »Naj zivi splosna in tajna volilna pra­vica!«, ampak s krikom »Deutschland iiber alles in der Welt« (Nemčija čez vse na svetu, op. prev.). Majhna, toda ne povsem nepomembna raz­lika. Tisti, ki so zahtevali volilno pravico, večinoma niso bili tam, kjer so se zdaj zanjo borili. Vsa politična sodrga fronte sploh ni poznala. Le majhen del parlamentarcev si videl tam, kjer so se takrat nahajali po­steni Nemci, če so le imeli vse ude.

Fronta v svojem starem sestavu je bila zelo slabo dojemljiva za novi vojni cilj gospodov kot so bili Ebert, Scheidemann, Barth, Liebknecht, itd. Nihče ni razumel, zakaj so si nenadoma neka zmuzneta prisvajala pravico, da bi mimo vojske zagospodovali nad drzavo.

Moje osebno stalisče je bilo od vsega začetka neomajno: iz vsega srca sem sovrazil vso tisto sodrgo bednih strankarskih lumpov, ki so golju­fali ljudstvo. Ze dolgo sem si bil na jasnem, da tej sodrgi pač ni slo za dobrobit ljudstva, ampak za polnjenje njihovih praznih zepov. Zdaj so bili za dosego svojih ciljev pripravljeni zrtvovati celo ljudstvo in po po­trebi dovoliti padec Nemčije, zaradi česar so bili v mojih očeh zreli za

vrv. Upostevanje njihovih interesov je pomenilo zrtvovanje delovnega ljudstva v korist nekaj malega zeparjev, kar bi se lahko uresničilo samo s pripravljenostjo, da se odpovemo Nemčiji.

I n velika večina v boje zapletene vojske je se vedno mislila tako. Toda popolnitve mostev, ki so prihajale iz domovine, so bile vedno slabse, lako da njihov prihod ni pomenil okrepitve, ampak slabitev borbene moči. Posebej mlade dopolnitve so bile večinoma nekoristne. Pogosto je bilo kar tezko verjeti, da so to sinovi istega naroda, kije nekoč svojo mladino posiljal v boj za Ypres.(Ypres je mestece na Flamskem, znano predvsem po drugi bitki za Ypres, april/maj 1915, ko so Nemci prvikrat uporabili strupen plin (klor) na zahodni fronti. Na vzhodni fronti so ga sicer uporabili ze januarja 1915. Op. prev.)

Avgusta in septembra so vedno hitreje narasčali pojavi razpadanja, klmb temu pa napadalno delovanje sovraznika ni bilo primerljivo z naso nekdaj zastrasujočo obrambo. Bitke pri reki Somme in na Flamskem so bile v primerjavi s sedanjim dogajanjem naravnost grozljive.

Konec septembra je nasa divizija tretjič dosegla polozaje, na katere smo nekoč kot mladi prostovoljci jurisali. Kaksni spomini!

Oktobra in novembra 1914 smo tamkaj preziveli svoj ognjeni krst. V srcih smo nosili ljubezen do domovine, s pesmijo na ustnicah seje nas mlad polk podal v bitko kot bi sli na ples. Najdragocenejsa krije bila zr-i vovana v veri, da bomo domovini zagotovili neodvisnost in svobodo. .1 unija 1917 smo drugič stopili na za vse nas posvečena tla. V njih so počivali najboljsi tovarisi, skoraj se otroci, ki so nekoč z zarečimi očmi zdrveli v smrt za edino drago domovino.

Mi stari, ki smo nekoč prisli s polkom, smo spostljivo ganjeno stali mm tem mestu prisege »Zvestoba in poslusnost do smrti«.

/daj je moral polk v hudi obrambni bitki braniti ozemlje, ki ga je usvojil pred tremi leti.

S tritedenskim artilerijskem obstreljevanjem nasih polozajev je An-Itlez pripravljal veliko flamsko ofenzivo. Zdelo seje, da so se prebudili duhovi umrlih; polk seje krčeviti drzal v umazanem blatu, se zagrizel

v posamezne luknje in kraterje in ni kolebal in ni odstopal ter je tako kot nekoč na tem mestu postajal vse manjsi in tanjsi, dokler Anglez 31. ju­lija 1917 ni začel napada.

V prvih avgustovskih dneh so nas zamenjali.

Iz polka so sestavili nekaj čet, ki so se prekrite z blatom opotekale nazaj, bolj podobne duhovom kot ljudem. Poleg nekaj sto metrov lu­kenj, ki so jih naredile granate, Anglez za sebe ni nasel drugega kot

smrt.

Zdaj, septembra 1918 smo tretjič stali na mestu napada iz leta 1914. Mestece Comines, kjer smo takrat počivali, je zdaj postalo nase bojisče. Bojno polje je bilo isto, toda ljudje so se spremenili: zdaj smo v enoti tudi »politizirali«. Strup iz domovine je tako kot povsod tudi tukaj za­čenjal delovati. Toda mlade popolnitve so povsem odpovedale - seveda, saj so prisli od doma.

V noči s 13. na 14. oktober so Anglezi začeli s plinskimi granatami obstreljevati juzno fronto pri kraju Ypres. (Tu so zavezniki ze leta 1917 prvikrat uporabili bojni plin iz vrste mehurjevcev, kije dobil ime iperit. Op. prev.) Uporabljali so iperit, čigar delovanja nismo poznali, vsaj kar zadeva lastne izkusnje. Tisto noč sem ga spoznal na svojem telesu. Na gričku juzno od kraja Wervick smo se se na večer 13. oktobra znasli v nekajurnem artilerijskem obstreljevanju s plinskimi granatami, ki se je bolj ali manj silovito nadaljevalo vso noč. Ze proti polnoči nas je bilo nekaj izločenih iz borbe, nekateri tovarisi za vedno. Proti jutru so se me polotile bolečine, ki so bile vsake četrt ure vse hujse, okoli sedme ure zjutraj pa sem se s pekočimi očmi opotekal in spotikal nazaj ter s seboj nesel zadnje sporočilo o vojni.

Nekja ur pozneje so se moje oči spremenile v zareče oglje, okoli mene se je stemnilo.

Taksen sem prispel v bolnisnico v kraju Pasewalk na Pomorjanskem in tamkaj sem moral - doziveti revolucijo!

V zraku se je ze dolgo časa zadrzevalo nekaj nedoločnega, a odbija-ločega. Slisati je bilo, da se bo v naslednjih tednih »začelo« - nisem si mogel predstavljati, kaj naj bi to pomenilo. V prvi vrsti sem pomislil na slavko, podobno tisti spomladanski. Iz mornarice, kjer naj bi vrelo, so vos čas prihajale neugodne govorice. Vendar se mi je zdelo, da gre bolj /;i domisljijo posameznih fantov, kot pa za zadevo večjega obsega. V bolnisnici smo se pogovarjali o koncu vojne, ki naj bi se hitro priblize­val, toda na »takoj« nihče ni računal. Časopisov nisem mogel prebirati. Novembra seje povečala splosna napetost.

In potem nas je nekega dne nenadoma in nepričakovano doletela ne­sreča. S tovornjaki so se pripeljali mornarji in pozivali k revoluciji, nekaj zidovskih mladeničev so bili njihovi »Fuhrerji« (Fuhrer = nemsko vodja, op. prev.) v tem boju za »svobodo, lepoto in dostojanstvo« nasega na­rodnega obstoja. Nihče med njimi ni bil na fronti. Skozi tako imeno­vani »Triperlazaret« so tri Orientalce iz njihove čete poslali domov. Zdaj .'.o tukaj dvigali rdeče cunje.

Zadnje čase se mi je zdravje izboljsevalo. Vrtajoča bolečina v očes­nih votlinah je polagoma popusčala; počasi mi je uspelo prepoznavati svojo okolico v velikih obrisih. Gojil sem upanje, da bom videl vsaj to­liko, da se bom lahko lotil kaksnega poklica. Seveda si nisem drznil upati, da bi lahko se kdaj risal. Kljub vsemu sem bil na poti izboljsanja, ko seje zgodilo nekaj nezaslisanega.

Se vedno sem goreče upal, da je slo pri domovinski izdaji bolj ali manj samo za krajeven pojav. V tej smeri sem vzpodbujal tudi nekaj to­varisev, Posebej moji bavarsko sotovarisi so bili za to več kot dovzetni. liikajsnje razpolozenje je bilo vse prej kot »revolucionarno«. Nisem si mogel zamisljati, da bi ta norost lahko izbruhnila tudi v Munchnu. Zves-loba do spostovanja vredne hise Wittelsbach je bila po mojem mnenju vendarle trdnejsa kot volja nekaj Zidov. Zato sem lahko samo verjel, da Mic za prevrat v mornarici, ki ga bodo v naslednjih dneh zlomili.

Prisli so naslednji dnevi in z njimi najstrasnejsa gotovost v mojem zi-vlienju. Govorice so bile vse bolj grozeče. Kar se mi je zdelo lokalna zadeva, naj bi bila splosna revolucija. Temu so se pridruzile sramotne

vesti s fronte. Hoteli so se predati. Je bilo nekaj takega sploh mogoče? 10. novembra nas je v bolnisnico prisel nagovorit pastor; takrat smo

izvedeli vse.

Bil sem skrajno razburjen, ko sem bil priča kratkemu govoru. Stan, dostojanstveni gospod se je zelo tresel, ko nam je sporočil, da hisa Ho-henzollerjev ne sme več nositi nemske cesarske krone, daje domovina postala »republika«, da naj vsemogočnega prosimo, naj tej spremembi ne odreče svojega blagoslova in naj v prihajajočih časih ne zapusti na­sega ljudstva. Ni si mogel pomagati in je moral spregovoriti nekaj besed v spomin kraljevske hise, o njihovih zaslugah na Pomorjanskem, v Pru-siji ne za vso Nemčijo, in - tuje začel potihoma hlipati - toda v maj­hni dvorani je na vsa srca legla najgloblja pobitost in prepričan sem, da nobeno oko ni ostalo brez solze. Ko je stari gospod poskusal nadaljevati in nam sporočiti, da smo morali končati dolgotrajno vojno ter da bo nasa domovina zdaj, ko je vojna izgubljena in se bomo morah prepus­titi milosti zmagovalcev, izpostavljena hudim pritiskom, daje treba spre­jeti premirje in zaupati velikodusnosti nasih dotedanjih sovraznikov -takrat nisem več zdrzal. Nisem več mogel ostati in ga poslusati. Pred očmi se mi je spet stemnilo, ko sem se tipaje in opotekaje vračal v spal­nico. Vrgel sem se na svojo posteljo ter zarečo glavo zakopal v odejo in

blazino. i

Od dneva, ko sem stal na grobu svoje matere, se nisem vec jokal. Kadar meje v mladosti usoda neusmiljeno grabila, seje moje kljubova­nje povečevalo. Ko je med dolgimi vojnimi leti smrt prisla po marsika­terega dragega tovarisa in prijatelja v nasih vrstah, se mi je zdelo, da bi z jokanjem gresil - saj so vendar umrli za Nemčijo! In ko meje v zad­njih dneh strasanskih bojev oplazil strupeni plin in se mi začel zazirati v oči ko sem se ustrasil, da bom za večno oslepel ter se me je za trenu­tek polotil obup, je v meni zagrmel glas vesti: Kaj bos ti tulil, reva bedna, ko pa gre tisočem se stokrat slabse od tebe! Tako sem nemo prenasal svojo usodo. Zdaj pa ni slo drugače. Sele zdaj sem videl, kako je vse osebno trpljenje nepomembno v primerjavi z nesrečo domovine. Vse je bilo torej zaman. Zaman vse zrtve, zaman lakota m zeja, vca-

sih neskončne mesece dolgo, zaman ure, ko nas je grabil smrtni strah, a smo vseeno opravljali svojo dolznost, in zaman smrt dveh milijonov ljudi. Ali se ne bi morali odpreti grobovi na stotine tisočev umrlih, ki so v veri do domovine krenili v boj, da se ne bi nikoli vrnili? Ali se ne bi morali odpreti in v domovino poslati z blatom in krvjo prekrite neme lunake kot masčevalne duhove, v domovino, ki jih je za največjo zrtev, kar jo človek premore dati svojemu ljudstvu, tako porogljivo ogoljufala? Ali so vojaki avgusta in septembra 1914 umirali za to, ali so prostovoljci na jesen istega leta zato sledili svojim tovarisem? Ali so ti sedemnaj-sl letni fantje zato padli na flamski zemlji? Ali je bil to smisel zrtve, ki jo je nemska mati z bolečino v srcu darovala domovini, ko so od doma na vojno odhajali njeni najljubsi mladci, kijih ne bo videla nikoli več? Ali seje vse to dogajalo zato, da bo zdaj tolpa bednih kriminalcev ste­gnila roko po domovini?

Ali je torej nemski vojak zato vztrajal v poletni pripeki, zmrzoval v sneznih viharjih, trpel pomanjkanje hrane in vode, premagoval utruje­nost zaradi neprespanih noči in neskončnih marsev? Ali je zato vzdrzal pekel bombardiranj in strupenih plinov, ne da bi se umaknil, vedno mis­lil samo na svojo dolznost pri obrambi domovine pred vdorom sovraz­nika?

Ti junaki so si zares zasluzili spomenik:

»Popotnik, ki prihajas na Nemsko, sporoči domovini, da tukaj lezimo, /vesti domovini in pokorni dolznosti.«

Kaj pa domovina -?

In vendar - ali je bila nasa zrtev edina, ki smo jo morali prenesti? Ali je bila prejsnja Nemčija manj vredna? Ali nismo imeli dolznosti tudi clo svoje zgodovine? Ali smo se bili vredni, da si lastimo slavo prete­klosti? Kako bomo to dejanje opravičevali pred bodočimi rodovi?

licdni in propadli zločinci!

Bolj ko sem si v tisti uri poskusal priti na jasno o tem nezaslisanem ilojjodku, bolj mi je v glavi gorelo od sramu in ogorčenja. Vse bolečine v očeh niso bile nič v primerjavi s to nesrečo!

Sledili so strasni dnevi in se hujse noči - vedel sem, da je vse izgub-

ljeno. Samo norci - ali pa laznivci in zločinci - so lahko upali na sovraz­nikovo milost. V tistih nočeh je v meni raslo sovrastvo do tvorcev tega dejanja.

V naslednjih dneh sem se zavedel tudi svoje usode. Ob mislih na lastno prihodnost, ki me je pred kratkim se tako skrbela, sem se zdaj moral smejati. Ali ni bilo smesno razmisljati o gradnji his na taki os­novi? Končno mi je postalo jasno, da se je zgodilo samo tisto, česar sem se tako pogosto bal, a s svojimi čustvi nikoli nisem mogel verjeti, daje mozno.

Cesar Wilhelm II. je kot prvi nemski cesar ponudil vodjem mark­sizma roko sprave, ne da bi slutil, da nizkotnezi ne poznajo časti. Ko so v svoji roki se drzali cesarjevo, je druga ze iskala bodalo.

Z Zidi ni mogoče sklepati dogovorov, z njimi je treba samo na trdo: ali-ali.

In tako sem sklenil, da bom postal politik.

8. poglavje

Začetek mojega političnega delovanja

Konec novembra 1918 sem prispel v Miinchen. Spet sem se odpeljal k rezervnemu bataljonu svojega polka, ki je bil v rokah »vojaskih sve-Iovk. Vsa dejavnost mi je bila tako odvratna, da sem se takoj odločil za ' idhod, ko bo to le mogoče. Z Ernstom Schmiedtom, zvestim vojnim to­varisem, sva odsla v Traunstein, kjer sem ostal do razpustitve tabori­sč;!.

Marca 1919 sva se spet vrnila v Miinchen.

Polozaj je bil nevzdrzen in je nujno silil k nadaljevanju revolucije. Ilisnerjeva (Kurt Eisner je bil nemski socialistični politik, pobudnik no­vembrske revolucije na Bavarskem leta 1918. Po prvi svetovni vojni je bil prvi ministrski predsednik »Svobodne drzave Bavarske«, ki jo je sam oklical. Nanj je februarja 1919 naredil atentat desno usmerjen ekstre-mist. Op. prev.) smrt je samo pospesila razvoj dogodkov in pripeljala do diktature svetov, bolje rečeno, do prehodnega gospostva Zidov, kar |e bil tvorcem celotne revolucije prvotni cilj, ki so ga imeli pred očmi.

V tistem času so se mi po glavi drug za drugim podili stevilni načrti. ( Vle dneve sem tuhtal, kaj je sploh mogoče narediti, toda zaključek vseh preudarjanj je bila trezna ugotovitev, da kot brezimnez nimam niti najmanjse moznosti za kakrsno koli smotrno ukrepanje. Pozneje se bom vrnil k vzrokom, zakaj se takrat nisem mogel odločiti, da bi pristopil h l ateri od obstoječih strank.

Med novo revolucijo svetov sem prvikrat nastopil tako, da sem izzval

nestrinjanje osrednjega sveta. (nem. Zentralrat) Zgodaj zjutraj 27. aprila 1919 naj bi me prijeli - toda trije fantje ob pogledu na karabinko v mojih rokah niso imeli dovolj poguma in so odsli tako, kot so prisli.

Nekaj dni po osvoboditvi Munchna so me dodelili preiskovalni komi­siji o revolucionarnem dogajanju v 2. pespolku.

To je bila moja prva bolj ali manj čisto politična dejavnost.

Nekaj tednov zatem sem dobil ukaz za udelezbo na nekem »tečaju« za pripadnike nemske armade (nem. Wehrmacht). Vojak naj bi na njem dobil nekatere osnove za civilno drzavljansko razmisljanje. Zame je bil smisel celotne prireditve v tem, da sem zdaj dobil moznost za sezna­njanje z enako mislečimi tovarisi, s katerimi smo temeljito razpravljali o trenutnem polozaju. Vsi smo bili bolj ali manj trdno prepričani, da stranke, ki so zagresile novembrski zločin, stranka centra in socialna demokracija, Nemčije niso sposobne resiti iz blizajočega se propada, pa tudi tako imenovane »mesčansko nacionalne« tvorbe pri njihovi naj­boljsi volji ne bodo mogle popraviti storjene skode. Manjkala je cela vrsta predpogojev in brez izpolnitve le-teh tako delo pač ne more us­peti. V naslednjem obdobju se je pokazalo, da smo imeli prav.

Tako je v nasem malem krogu somisljenikov začela nastajati nova stranka. Osnovne zamisli, ki smo jih imeli pred očmi, so bile iste, kot so se pozneje uresničile v Nemski delavski stranki (nem. Deutsche Ar-beiterpartei, op. prev.). Ime gibanja, kije bilo v ustanavljanju, bi ze od začetka moralo nuditi moznost za nagovarjanje sirokih ljudskih mnozic; menili smo, da bi bilo brez te lastnosti vse delo nesmiselno in odveč. Tako smo se spomnili imena »socialno revolucionarna stranka« (nem. Sozialrevolutionare Partei, op. prev.); zato, ker so socialni nazori nove stranke dejansko pomenili revolucijo.

Globlji vzrok za tako izbiro pa je bil naslednji:

Čeprav sem se ze prej veliko ukvarjal z gospodarskimi problemi, pa je bolj ali manj vse ostajalo v mejah, ki so bile določene s presojanjem socialnih vprasanj. Ta okvir se je razsiril sele pozneje, ko sem preuče­val nemsko povezovalno politiko. Ta je bila v veliki meri rezultat na­pačne ocene gospodarstva ter nejasnosti glede moznosti za

prehranjevanje nemskega ljudstva v prihodnosti. Vsa ta razmisljanja so temeljila na mnenju, da naj bi bil kapital v vsakem primeru le rezultat dela in zato, enako kot delo samo, podleze popravkom vseh tistih dejav­nikov, ki vzpodbujajo ali zavirajo človesko dejavnost. V tem naj bi tudi bil nacionalni pomen kapitala, da je popolnoma odvisen od velikosti, gvobde in moči drzave, torej naroda, da mora ze samo ta povezanost motivirati kapital za vzpodbujanje drzave in naroda zaradi enostavnega nagona po samoohranitvi oziroma razmnozevanju. Odvisnost kapitala od neodvisne svobodne drzave bi ga prisilila, da bi se zavzemal za svo­bodo, moč, itd. naroda.

S icm je bila tudi naloga drzave do kapitala sorazmerno enostavna in lasna: drzava je morala poskrbeti samo za to, daje kapital ostal sluzab­nik drzave in si ne bi umisljal, daje gospodar ljudstva. To stalisče bi polom omejili z dvema črtama: na eni strani ohranjanje nacionalnega ni neodvisnega gospodarstva, na drugi pa zagotavljanje socialnih pravic /.i delojemalce.

Razlike med čistim kapitalom kot zadnjim rezultatom ustvarjalnega deta in kapitalom, katerega bistvo in obstoj slonita izkjučno na speku­laciji, prej se nisem mogel spoznati tako jasno, kot sem zelel. Manjkala mi je prva vzpodbuda, na katero pač nisem naletel.

Za to je zdaj temeljiti poskrbel eden od gospodov predavateljev na ipitienjenem tečaju: Gottfried Feder.

Prvikrat v svojem zivljenju sem začutil načelen spopad z mednarod­nim borznim in posojilnim kapitalom.

Ko sem poslusal prvo predavanje gospoda Federja, mi je skozi moz­gane takoj sinila misel, da sem nasel pot do enega bistvenih predpogo-|cv za ustanovitev nove stranke.

V mojih očeh je bila Federjeva zasluga v tem, da je z brezobzirno bi nialnostjo prikazal spekulativni kot tudi za narodno gospodarstvo '.kodljiv značaj borznega in posojilnega kapitala ter razgalil prastar in

večen predpogoj - obresti. Njegova izvajanja so bila v vseh temeljnih vprasanjih tako pravilna, da kritiki niso toliko oporekali teoretični pra­vilnosti njegove ideje, kot so dvomili, da jo je mozno praktično izpe­ljati. Toda tisto, kar je v očeh drugih predstavljalo slabost Federjevih obrazlozitev, seje v mojih pokazalo kot njihova moč.

Naloga osebe, teoretika, ki sestavlja program, ni v tem, da ugotavlja različne stopnje uresničljivosti neke stvari, ampak da stvar samo po sebi razgrne, kar pomeni: manj se naj briga za pot, bolj naj se posveča cilju. Pri tem odloča načelna pravilnost neke zamisli in ne tezavnost njene iz­vedbe. Brz ko bo teoretik poskusal upostevati »smotrnost« in »resnič­nost« namesto absolutne resnice, bo njegovo delo prenehalo biti zvezda severnica isčočega človestva, namesto tega se bo spremenilo v recept za vsakdan. Teoretik nekega gibanja mu mora določiti cilj, politik pa si mora prizadevati za njegovo izpolnitev. Veličina prvega je v absolutni abstraktni pravilnosti njegove zamisli, drugega pa v pravilnem odnosu do danih dejstev in njihovi koristni uporabi, pri čemer mora biti nje­gova zvezda vodnica teoretikov cilj. Preizkusni kamen za politikovo po­membnost so uspehi njegovih načrtov in dejanj, torej njihovo uresničevanje, medtem ko uresničitev zadnjega teoretikovega namena ne more nikoli uspeti, kajti kljub temu, da človeska misel lahko dojame resnico in si zastavlja kristalno jasne cilje, pa bo njihovo popolno izpol­njevanje neuspesno zaradi splosne človeske nepopolnosti in nezadost­nosti. Bolj ko bo zamisel abstraktno pravilna in zato mogočna, bolj nemogoče jo bo povsem uresničiti, če bo se naprej odvisna od ljudi. Zato teoretikovega pomena ne smemo meriti po uresničevanju njegovih ciljev, temveč po njihovi pravilnosti in vplivu, ki so ga imeli na razvoj človestva. Če bi bilo drugače, utemeljiteljev religij ne bi smeli steti med največje moze na tej Zemlji, ker se njihove etične namere ne bodo ni­koli niti priblizno v celoti uresničile. Celo religija ljubezni je v svojem delovanju le slaboten odsev hotenja njenega vzvisenega ustanovitelja;

i oda njen pomen je v smeri, ki jo je nameravala dati univerzalnemu člo­veskemu razvoju kulture, etike in morale.

Izredno velika razlika med nalogami teoretika in politika je tudi v/rok, da skoraj nikoli ne najdemo obeh zdruzenih v eni sami osebi. Posebej to velja za tako imenovane »uspesne« politike malega formata, katerih dejavnost je zares večinoma »umetnost mogočega«, kot je Bis-i narek precej skromno označil politiko na splosno. Bolj ko je tak »poli­li k« neobremenjen z velikimi zamislimi, lazje bo dosegal uspehe, ti bodo pogosto tudi bolj vidni, vedno pa hitrejsi. Razume se, da so tudi bolj za­pisani zemeljski minljivosti in včasih ne prezivijo smrti njihovih očetov. I )clo takih politikov je za zanamce v glavnem nepomembno, saj njihovi trenutni uspehi temeljijo na odrivanju vseh zares velikih in temeljitih problemov ter zamisli, ki bi bili lahko pomembni tudi za poznejse ro­dove.

Doseganje takih ciljev, ki so pomembni tudi za zelo oddaljene čase, se borcu zanje ponavadi ne izplača in redko naletijo na razumevanje pri velikih mnozicah, ki jim je pomembnejse urejanje cen za pivo in mleko kot pa daljnosezni načrti, ki se bodo morda uresničili sele nekoč pozneje, njihovo koristnost pa bodo čutili sele časovno odmaknjeni ro­dovi.

Zato se bo velika večina politikov ze iz same nečimrnosti, kije vedno sorodnica neumnosti, drzala proč od vseh zares zahtevnih načrtov za prihodnost, da ne bi izgubili trenutne naklonjenosti mnozic. Uspeh in pomen takih politikov je omejen zgolj na sedanjost in jih zanamci ne po­znajo. Malih glav to niti ne moti, zadovoljne so same s seboj.

Pri teoretiku so razmere drugačne. Pomemben je skoraj vedno samo za prihodnost, ker je neredko tak, kot pove beseda »nezivljenjskk.Kajti i e umetnost politika velja za umetnost mogočega, pa teoretik spada med tiste, za katere pravijo, da so vsečni bogovom, če hočejo in zahte­van) nemogoče. Skoraj vedno se bo odrekel trenutnim priznanjem seda­njosti, bo pa zel slavo med bodočimi rodovi, če so njegove misli nesmrtne.

V dolgih obdobjih človestva se lahko enkrat primeri, daje politik po-

ročen s teoretikom. Globlje ko je to zlitje, večji so odpori, ki se pojavijo do delovanja politika. Ne deluje več zaradi potreb, ki bi bile razumljive vsakemu filistru, ampak za doseganje ciljev, ki jih dojamejo le redki. Njegovo zivljenje je zato raztrgano od ljubezni in sovrastva. Ugovarja­nje sedanjosti, ki moza ne razume, se spopada s priznavanjem bodočih rodov, za katere sicer deluje.

Kajti večja ko so dela nekega človeka za prihodnost, tezje jih dojema sedanjost, tezji je tudi boj in zato toliko redkejsi uspeh. Če pa se v sto­letjih uspeh vendarle nekomu razcveti, ga morda v njegovih poznih letih obsije pritajen blesk blizajoče se slave. Ti velikani so seveda le mara­tonski tekači zgodovine; lovorjev venec sedanjosti se kvečjemu dotakne senc umirajočega junaka.

Mednje moramo pristeti velike bojevnike na tem svetu, ki jih seda­njost ni razumela, a so vseeno bili pripravljeni izbojevati bitko za svoje ideale in zamisli. Oni bodo nekoč najblizje srcu svojega ljudstva; videti je skoraj, kot da bi se vsak posameznik čutil dolznega poravnati iz pre­teklosti tisto, kar je nekoč sedanjost zagresila proti tem velikanom. Z ganljivo hvaleznostjo občudovanjem bomo govorili o njihovem zivlje­nju in delih, ki nam v mračnih dneh bodrijo zlomljena srca in obupu­joče duse.

Mednje ne spadajo samo zares veliki drzavniki, ampak tudi vsi veliki reformatorji. Poleg Friderika Velikega se sem uvrsčata tudi Martin Lut-her in Richard Wagner.

Ko sem poslusal prvo predavanje Gottfrieda Federja »Prelom z ob­restnim suzenjstvom«, sem takoj vedel, da gre za teoretično resnico, ki bo morala postati izredno pomembna za prihodnost nemskega naroda. Ostro ločevanje borznega kapitala od nacionalnega gospodarstva je po­nujalo moznost za nasprotovanje internacionalizaciji nemskega gospo­darstva, ne da bi hkrati ogrozili temelje neodvisnega narodovega obstoja. Pred očmi sem imel zelo jasno sliko razvoja Nemčije ter sem vedel, da bomo morali najtezji boj izboriti proti mednarodnemu kapi­talu, in ne proti sovraznim ljudstvom. V Federjevem predavanju sem zaslutil mogočno geslo za prihajajoči spopad.

In tudi tukaj je poznejsi razvoj dogodkov pokazal, kako pravilni so bili nasi takratni občutki. Nasi vsevedni mesčanski politiki se nam danes več ne posmehujejo; danes vidijo celo oni, če niso zavestni laznivci, da je bil prav borzni kapital največji hujskač na vojno in da se prav zdaj, po končanju bojev, na vse pretege trudi, da bi mir spremenil v pekel.

Borba proti mednarodnemu finančnemu in posojilnemu kapitalu je postala najpomembnejsa programska točka v boju nemskega ljudstva za njegovo gospodarsko neodvisnost in svobodo.

Kar zadeva ugovore tako imenovanih praktikov, jim lahko odvrnem lakote: vse bojazni zaradi strasnih gospodarskih posledic ob »zlomu ob­restnega suzenjstva« so odveč; kajti, prvič, so bili vsi dosedanji gospo­darski recepti za nemsko ljudstvo zelo slabi, stalisča do vprasanj nacionalne samozadostnosti nas močno spominjajo na poročila podob­nih strokovnjakov v prejsnjih časih, na primer bavarskega medicinskega kolegija glede uvedbe zeleznice. Znano je, da se nobena bojazen, ki jo je izrazila ta presvitla korporacija, pozneje ni uresničila; potnikov v va­gonih novih »parnih konj« se ni polotila omotica, gledalci niso zboleli, in ograje iz desk, s katerimi bi skrili te nove naprave, so nepotrebne -samo stene iz desk pred glavami vseh tako imenovanih »strokovnjakov« so ostale tudi za poznejse rodove.

Drugič: zapomniti sije treba, da vsaka, tudi najboljsa zamisel, pos­lane nevarna, če si domislja, daje namenjena sama sebi, v resnici pa predstavlja samo sredstvo za namen; toda zame in vse prave nacional-.socialiste obstaja samo ena doktrina: ljudstvo in domovina.

Boriti se moramo za zagotavljanje obstoja in razmnozevanja svoje rase m nasega ljudstva, prehranjevanje njegovih otrok in čistost krvi, za svobodo m neodvisnost domovine, da bodo nasi ljudje dozoreli za izpolnitev poslan­stva. ki jim gaje zaupal Stvarnik vesolja.

Vsaka misel in vsaka zamisel, vsak nauk in vse znanje morajo sluziti i emu namenu. S tega vidika je tudi treba preverjati vse in stvari uporab-Ijiili ali zavreči skladno z namembnostjo. Tako ne bo nobena teorija otrpnila v mrtvo doktrino, saj mora vse sluziti samo zivljenju.

Spoznanja Gottfrieda Federja so postala povod, da sem se sploh

začel temeljito ukvarjati s tem področjem, ki mi je bilo do tedaj le malo znano.

Spet sem se začel učiti in prvikrat zares spoznal vsebino in hotenje zivljenjskega dela Zida Karla Marxa. Sele zdaj sem dobro razumel nje­gov »Kapital«, prav tako kot borbo socialne demokracije proti narod­nemu gospodarstvu, kar naj bi samo pripravilo tla za zavladanje resnično mednarodnega borznega in posojilnega kapitala.

Tečaji so bili zame izjemnega pomena tudi v nekem drugem pogledu.

Nekega dne sem se prijavil k besedi. Eden od udelezencev je menil, da se je treba začeti zavzemati za Zide in jih je v svojih dolgih izvajanjih začel braniti. To meje vzpodbudilo k odgovoru. Pretezna večina udele­zencev tečaja je soglasala z mojim stalisčem. Rezultat je bil, da so me nekaj dni pozneje določili za tako imenovanega »oficirja za izobrazeva­nje« v nekem miinchenskem polku.

Disciplina v enoti je bila takrat se precej slaba. Čutile so se skodljive posledice vojaskih svetov. Le počasi in previdno se je dalo namesto »prostovoljske« poslusnosti - kot so ta svinjski hlev tako lepo imenovali za časa Kurta Eisnerja - vpeljati pravo vojasko disciplino in

hierarhijo. Enota bi se morala naučiti čutiti ter misliti nacionalno in domovinsko. Na teh dveh področjih je bilo tezisče mojega dela.

Začel sem z velikim veseljem in ljubeznijo. Nenadoma se mi je na­mreč ponudila priloznost, da sem govoril pred večjim poslusalstvom; česar prej nisem vedel, a se mi je dozdevalo, seje zdaj pokazalo kot res­nica: znal sem »govoriti«. Tudi moj glas seje ze popravil, tako da so me razločno slisali vsaj v manjsih prostorih za enoto.

Nobena naloga me ni mogla tako osrečiti kot ta, saj sem lahko se pred odpustom opravljal koristno delo, ki mi je bilo neverjetno pri srcu: v vojski.

Pohvaliti sem se smel tudi z uspehom: s svojimi predavanji sem sto­tine in tisoče tovarisev spet pripeljal k njihovemu ljudstvu in domovini.

9. poglavje

Nemska delavska stranka

Nekega dne sem iz nadrejenega staba dobil ukaz, naj ugotovim, kaj se skriva za navideznim političnim zdruzenjem, kije pod imenom »De­utsche Arbeiterpartei« (Nemska delavska stranka, op. prev.) v nasled­njih dnevih pripravljalo srečanje, na katerem naj bi med drugim govoril tudi Gottfried Feder; odsel naj bi tja, si ogledal zdruzenje in napisal po­ročilo.

Radovednost, ki jo je vojska takrat kazala za politične stranke, je bila več kot razumljiva. Revolucija je vojakom dala pravico do političnega de­lovanja, in zdaj so to pravico najbolj izkorisčali prav tisti najmanj izku­seni. Sele v trenutku, ko sta stranki centra in socialne demokracije na svojo zalost ugotovili, da seje naklonjenost vojakov od revolucionarnih strank začela nagibati v prid nacionalnega gibanja in prebujenja, se jim je zdelo potrebno, da so enotam spet odvzeli volilno pravico in jim pre­povedali politično delovanje.

Bilo je zgovorno, da sta stranka centra in marksisti posegli po takih ukrepih. Če namreč tega krčenja mesčanskih pravic - kot so politično enakopravnost vojakov imenovali po revoluciji - ne bi naredili, bi le nekaj let pozneje ne imeli novembrske drzave, s tem pa nobene njene nadaljnje osramotitve. Enote so bila takrat na najboljsi poti, da se zne­bijo domačih pijavk in pomagačev Antante znotraj nasih meja. Dejstvo, da sta tudi »nacionalni« stranki tako navduseno soglasali s popravkom dotedanjih nazorov novembrskih izdajalcev ter s tem pripomogli, da so

instrument nacionalnega vzpona naredili neskodljiv, je spet kazalo, do česa lahko pripeljejo vedno le doktrinarne predstave teh najbolj nedolz­nih med nedolznimi. Zaradi starostne oslabelosti bolehajoče mesčan-sivo je prav res menilo, da bo armada spet postala to, kar je bila, namreč trdnjava nemske vojaske moči, medtem ko sta Center in marksisti na­črtovala, da ji bosta izpulila nevaren strupnik, brez katerega armada se­veda za vedno ostane policijska sila, ki se ni sposobna spopasti s sovraznikom - kar seje izdatno pokazalo v prihajajočem obdobju.

Ali pa so nasi »nacionalni« politiki morda verjeli, da bi bil razvoj ar­made lahko kako drugačen kot nacionalen? To bi bilo tem gospodom presneto podobno in izvira iz tega, če je nekdo, namesto da bi bil vojak, med vojno čvekač, torej parlamentarec, ter zato nima pojma, kaj se godi v prsih moz, ki se zaradi najmogočnejse preteklosti spominjajo, da so bili nekoč najboljsi vojaki na svetu.

Tako sem se odločil, da odidem na omenjeno srečanje stranke, ki mi je bila do takrat popolnoma neznana.

Ko sem zvečer prisel v »Leiberzimmer« (ta je pozneje za nas postal prostor zgodovinskega pomena) v nekdanji pivnici Sterneckerbrau, je bilo tam okoli 20 do 25 ljudi, povečini iz spodnjih slojev prebivalstva.

Kcderjevo predavanje mi je bilo znano ze s tečajev, zato sem se lahko bolj posvečal opazovanju samega zdruzenja.

Moji vtisi niso bili ne dobri ne slabi; nova tvorba, podobno kot ste­vilne druge. Prav v tistem času se je vsak čutil poklicanega, da ustanovi novo stranko, ker z dotedanjim razvojem ni bil zadovoljen in obstoječim sininkam ni več zaupal. Tako so vsevprek poganjala zdruzenja kot iz Lal, da bi čez nekaj časa izginila brez duha in sluha. Ustanovitelji pove­rim niso imeli pojma, kaj pomeni iz zdruzenja narediti stranko, kaj sele ribanje. Tako so se take organizacije skoraj vedno zadusile v lastnem smesnem filistrstvu.

l'o dveurnem poslusanju tudi za »Nemsko delavsko stranko« nisem pričakoval nič drugega. Bil sem vesel, ko je Feder končno sklenil svoje predavanje. Videl sem dovolj in sem se ze odpravljal, ko so napovedali prosto razpravo, zato sem se malo ostal. Videti je bilo, da bo tudi zdaj

vse skupaj nepomembno, ko je nenadoma do besede prisel neki »pro­fesor«, kije najprej podvomil v Federjeve utemeljitve, nato pa seje - po zelo dobrem Federjevem odgovoru - nenadoma spustil »na področje dejstev«, pri čemer je mladi stranki nujno priporočil, naj v svoj program sprejme kot zelo pomembno točko »ločitev« Bavarske od »Prusije«. Mozak je s predrznim izrazom zagotavljal, da bi se v takem primeru posebej nemska Avstrija takoj priključila Bavarski, da bi potem mir pos­tal veliko boljsi, in podobne nesmisle. Nisem mogel drugače, kot da sem se prijavil k besedi in povedal učenemu gospodu svoje mnenje o tej točki - z uspehom, daje govornik pred menoj kot moker cucek zapus­til dvorano, se preden sem končal. Ko sem govoril, so me začudeno po­slusali in sele ko sem se pripravljal, da bom srečanju vosčil lahko noč in odsel, se mi je priblizal moski, se mi predstavil (imena sploh nisem čisto dobro razumel), mi v roke stisnil droben zvezek - očitno je slo za politično brosuro - in me prosil, naj jo nujno vendar preberem.

Bilo mi je zelo prijetno, kajti zdaj sem smel upati, da bom morda na enostavnejsi način spoznal dolgočasno zdruzenje, ne da bi moral se na­prej obiskovati taka zanimiva srečanja. Sicer je ta delavec name naredil dober vtis. In tako sem odsel.

Takrat sem se stanoval v kasarni 2. pespolka, v majhni sobi, kije se zelo razločno kazala sledi revolucije. Čez dan sem bil zunaj, povečini pri 41. strelskem polku ali tudi na srečanjih, na predavanjih pri kaksni drugi enoti, itd. V svoji sobi sem spal samo ponoči. Vsako jutro sem vstajal ze pred peto uro, zato sem se navadil igrati z miskami, ki so se zabavale v moji mali sobici: na tla sem jim metal krusne drobtine ali skorjo in nato opazoval, kako so se te ljubke zivalce podile za poslasticami. V svojem zivljenju sem izkusil ze toliko stisk, da sem si lakoto in zato tudi veselje drobnih bitij lahko se kako dobro predstavljal.

Naslednje jutro po srečanju sem okoli pete ure lezal v svoji postelji in opazoval misje divjanje. Zaspati nisem mogel več in nenadoma sem se spomnil na minuli večer ter na zvezčič, ki mi ga je eden od delavcev potisnil v roke. Bila je mala brosura, v kateri je avtor, prav tisti delavec, opisoval, kako je iz zmedenih fraz marksizma in sindikalizma spet nasel

pot do nacionalnega razmisljanja. Zato tudi naslov »Moje politično pre­bujenje«. Ko sem enkrat začel, sem knjizico z zanimanjem prebral do konca; odslikavala je proces, ki sem ga pred dvanajstimi leti podobno i/kusil pri sebi. Nehote je pred menoj ozivel moj lasten razvoj. Čez dan sem se se nekajkrat spomnil na stvar in jo hotel končno odloziti, ko sem čez slab teden dni na svoje začudenje prejel dopisnico z vsebino, da so me sprejeli v »Nemsko delavsko stranko«. Hoteli so, da se izjasnim glede lega in naj naslednjo sredo pridem na zasedanje odbora te stranke.

Nad takim načinom pridobivanja članov sem bil več kot začuden in nisem vedel, ali naj se nad temu smejim ali jezim. Saj sploh nisem raz­misljal, da bi se priključil neki narejeni stranki, ustanoviti sem hotel svojo lastno. Ta neprimerna zahteva zame res ni prisla v postev.

Gospodom sem ze nameraval odgovoriti pisno, a me je premagala radovednost in sem se odločil, da se bom določenega dne pojavil tam h jim ustno pojasnil svoje razloge.

Prisla je sreda. Zasedanje naj bi bilo v gostilni »Alte Rosenbad« v 1 lerrenstrasse; zelo boren lokal, v katerega je le občasno pomotoma Zasla kaksna oseba. Nič čudnega za leto 1919, ko so tudi jedilniki več­jih gostiln lahko ponudili le skromno izbiro jedi in pijač. Te gostilne do takrat sploh nisem poznal.

Sel sem skozi slabo razsvetljeno jedilnico, kjer ni bilo zive duse, odprl vrata v sosednji prostor in pred seboj zagledal »zasedanje«. Ob prita-|cni svetlobi napol razbite plinske svetilke so za mizo sedeli stirje mla­deniči, med njimi tudi avtor male brosure, ki me je takoj vzradosčeno pozdravil in mi kot novemu članu »Nemske delavske stranke« zazelel dobrodoslico.

Bil sem kar malo presenečen. Povedali so mi, da predsedujoči z dr-aiviic ravni sele pride, zato sem s svojim pojasnilom se počakal. Go-ipod seje končno prikazal. Bil je vodja zborovanja v Sterneckerbrau, kjer sem poslusal Federjevo predavanje.

Spet se meje polotila radovednost in sem z zanimanjem pričakoval, k.11 se bo zgodilo. Zdaj sem vsaj zvedel imena posameznih gospodov. Predsednik »drzavne organizacije« je bil gospod Harrer, miinehenske

pa Anton Drexler.

Najprej so prebrali zapisnik zadnje seje in tajniku so izrekli zaup­nico. Nato je bilo na vrsti blagajnisko poročilo - zdruzenje je imelo v svoji lasti skupno sedem mark in 50 pfenigov, za kar so blagajniku izre­kli splosno zaupnico. To so spet vnesli v zapisnik. Nato je prvi predse­dujoči prebral odgovore na tri pisma: po eno iz Kiela, Diisseldorfa in Berlina, z njimi so v vsem soglasali. Nato je bilo na vrsti poročilo o pri­speli posti: pismo iz Berlina, eno iz Diisseldorfa in eno iz Kiela, ki so se jih prisotni sprejeli z velikim zadovoljstvom. Povečan obseg dopiso­vanja so imeli za najboljsi in nazoren znak narasčajočega pomena »Nemske delavske stranke«, in nato - potem je sledilo dolgotrajno po­svetovanje o vsebini novih odgovorov.

Grozno, grozno! To je bilo klubsko zivljenje najslabse vrste. Takemu klubu naj bi se torej pridruzil?

Nato je stekla beseda o sprejemu novih članov, se pravi: začeli so raz­pravo o tem, kako so me ujeli.

Nato sem začel sprasevati - toda razen nekaj navodil niso imeli ni­česar, nobenega programa, nobenega letaka, sploh nič natisnjenega, no­benih članskih izkaznic, niti navadne stampiljke, imeli so le dobro voljo in vero.

Nasmeh z ustnic mi je izginil, kajti kaj naj bi bilo to drugega kot zna­čilen znak popolne zbeganosti in malodusja vseh obstoječih strank, nji­hovih programov, namenov in njihove dejavnosti? Kar je zdruzevalo teh nekaj mladih ljudi, ki so na zunaj počeli smesne stvari, je bil le izraz njihovega notranjega glasu, ki jim je bolj po občutku kot zavestno govo­ril, da vse tedanje strankarstvo ni bilo več primerno za preporod nem­skega ljudstva in ozdravitev njegovih notranjih poskodb. Na hitro sem prebral navodila, napisana na pisalnem stroju, in tudi vnjih sem nasel več iskanja kot znanja. Veliko je bilo nejasnega ali zabrisanega, precej je manjkalo, toda ničesar ni bilo, kar bi lahko veljalo kot znak spozna­nja za spopad.

Čustva teh ljudi so bila znana tudi meni; hrepeneli smo po novem gi­banju, ki bi bilo več kot stranka v dotedanjem pomenu besede.

Kosem se tistega večera vračal v kasarno, sem si ze ustvaril sodbo o lom zdruzenju.

Stal sem pred najtezjim vprasanjem v svojem zivljenju: naj se jim pri­druzim ali naj jih zavrnem?

Pamet mi je svetovala samo zavrnitev, toda moj občutek mi ni dal miru in bolj ko sem si poskusal predočati vso nesmiselnost tega kluba, bolj meje občutek nagovarjal zanj. Naslednje dni sem bil zelo vznemirjen.

Začel sem premisljevati o tem in onem. Ze zdavnaj sem se odločil, da se bom začel politično udejstvovati. Prav tako mi je bilo jasno, da se lo lahko zgodi le v novem gibanju, a do takrat mi je manjkala vzpodbuda za tako dejanje. Nisem spadal med ljudi, ki danes nekaj začnejo, jutri pa končajo in se po moznosti lotijo nove stvari. Prav to prepričanje je bilo med drugim glavni vzrok, da sem se tako tezko odločal za ustano­vitev nove organizacije, ki bi morala postati vse, ali pa seje sploh ne bi lotil, Vedel sem, da bi bila pri meni taka odločitev za vedno, umik ni pri­hajal nikoli več v postev. Zame to ni bilo prehodno igračkanje, zadevo »em jemal krvavo resno. Ze takrat sem nagonsko odklanjal ljudi, ki se vsega lotijo, nobene reči pa ne izpeljejo do konca. Take vaziče sem sov-razil. Zdelo se mi je, da bi bilo bolje, če taki ljudje ne bi ničesar delali.

Zdelo se mi je, da mi je zdaj usoda dala namig. Nikoli se ne bi pri­druzil kaksni obstoječi veliki stranki in bom razloge za to podrobneje pojasnil. Ta smesna majhna tvorba z vsega nekaj člani pa je imela pred­nost, da se ni otrpnila v »organizacijo«, ampak je posamezniku dopu-v ;ila res osebno delovanje. Tu seje se dalo delati, in čim manjse je bilo gibanje, tem lazje gaje bilo spraviti v pravo obliko. Tuje bilo se mo­goče določiti vsebino, pot in cilj, kar je pri obstoječih velikih strankah t.c od samega začetka odpadlo.

Vsekakor neskončno tezka odločitev za uresničenje te namere.

Kalere predpogoje sem si zastavil za to nalogo?

Bil sem brez sredstev in reven, a zdelo se mi je, da bo to se najlaze prenesti. Tezje je bilo, da moje ime ni bilo poznano, da sem bil eden od milijonov, ki po naključju pač zivijo ali pa jih odpokličejo iz tega biva-

nja, ne da bi se okolica zaradi tega kaj vznemirjala. Temu je bilo treba dodati se tezavo zaradi mojega pomanjkljivega solanja.

Tako imenovana »inteligenca« namreč na vse tiste spodaj, ki niso kon­čali obveznih sol in jim niso vlili potrebnega znanja, vedno gleda z nes­končnim podcenjevanjem. Vprasanje se nikoli ne glasi: kaj človek zna?, ampak: česa seje naučil? Za te »naučene« je največji puhloglavec, daje le zavit v čim več spričeval, več vreden kot najpametnejsi mladec, ki mu pač manjkajo ti dragoceni ovitki. Zato sem si torej precej dobro zamis­ljal, kako me bo sprejel ta »naučeni« svet in sem se v tem motil le toliko, kolikor sem takrat za ljudi pač mislil, da so boljsi, kot so dejansko po­večini na zalost v trezni resničnosti. Med njimi seveda, tako kot zmeraj, zasijejo izjeme toliko svetleje. S tem sem se naučil razlikovati med več­nimi učenci in resničnimi poznavalci.

Po dveh dnevih mučnega razglabljanja in premisljevanja sem se končno prepričal, da moram storiti ta korak.

To je bil najbolj odločilen sklep mojega zivljenja.

Umika ni smelo in ga ni moglo več biti.

Tako sem se prijavil kot član »Nemske delavske stranke« in prejel za­časno člansko izkaznico s stevilko sedem.

10. poglavje

Vzroki za zlom

C ilobina padca kateregakoli telesa je vedno merilo za oddaljenost nje­govega trenutnega polozaja od izhodisčnega. Enako velja za padce na­rodov in drzav. Toda s tem postane izhodisčni polozaj, bolje povedano, visina, odločilnega pomena. Le kar se lahko dvigne nad splosno mejo, lahko tudi vidno globoko pade in zgrmi. Zato je padec Reicha za vsa­kega mislečega in čutečega človeka tako tezak in strasen, saj gaje vrglo s take visine, da si to danes, ko se soočamo s taksno bedo in poniza­njem, človek tezko predstavlja.

Zdelo se je, da ustanovitev Reicha obkroza zlata čarovnija dogaja­nja, ki je dvignila vse ljudstvo. Reich je po vrsti zmag brez primere končno zrasel kot nagrada za nesmrtna junastva sinov in vnukov. Za­vestno ali ne, čisto vseeno, vsi Nemci so imeli občutek, daje ta Reich, ki se mu za svoj obstoj ni bilo treba zahvaljevati parlamentarnim zdra­ham, ze zaradi načina nastanka prekasal druge drzave; svojo voljo, da li» Nemci, tako knezi kot ljudstvo, odločeni v prihodnosti zgraditi Reich m kol svoj simbol znova povzdigniti cesarsko krono, so praznično ozna­nili med grmenjem in bobnenjem med obleganjem Pariza, ne z govor­niskimi bitkami v parlamentu. {Avtor ima v mislih tako imenovani 2. Reich, ki so ga proglasili 18. januarja 1871 po porazu Francije v francos­ko pruski vojni. Gre predvsem za delo Otta von Bismarcka, najvidnej-Icga nemskega drzavnika 19. stoletja, kije bil med drugim znan kot kulturni borec proti katolistvu in borec za socialne reforme. Op. prev.)

Zgodilo se je brez atentata, brez dezerterjev in skrivačev so pripadniki polkov na fronti ustanovili Bismarckovo drzavo.

To edinstveno rojstvo in ognjeni krst sta Reich obdala z bleskom zgo­dovinske slave, kakrsne so delezne le redke najstarejse drzave.

In kaksen vzpon seje začel potem!

Svoboda navzven je dajala dnevni kruh znotraj. Narod je postal bogat na prebivalstvu in zemeljskih dobrinah. Čast drzave in s tem vsega ljud­stva je varovala vojska, kije po videzu močno odstopala od vojske ne­kdanje nemske zveze. (Med letoma 1815 in 1871 je bila Nemčija sestavljena iz 39 malih drzav, ki so tvorile Nemsko zvezo - Deutscher Bund. Op, prev.)

Padec, ki je prizadel Reich in vse nemsko ljudstvo, je tako globok, daje najprej kazalo, kot da so vsi omamljeni in da so vsi izgubili obču­tek in zavedanje; komaj se se spominjajo nekdanje visine, tako sanjsko neresnična se zdi v primerjavi z nekdanjo veličino in veličastnostjo.

Tako je razumljivo, da so ljudje zaslepljeni od vzvisenosti in pri tem pozabijo iskati opozorila na strasanski padec, ki so morala biti nekje prisotna.

Razumljivo, da to velja le za tiste, ki jim je Nemčija pomenila več kot le navaden bivalni prostor za sluzenje in trosenje denarja, saj samo oni danasnje stanje lahko občutijo kot padec, medtem ko je za druge samo dolgo zazelena izpolnitev nepotesenih zelja.

Takrat so bili predznaki vidni in prisotni, čeprav so le redki poskusali iz njih potegniti kaksen nauk.

Toda danes je to bolj potrebno kot kdajkoli.

Bolezen lahko pozdravimo, če poznamo vzrok za njen pojav, in enako velja za zdravljenje političnih skod. Seveda je zunanja oblika bo­lezni, pojav, ki zbode v oči, lazje videti in odkriti kot pa notranje vzroke. To je vzrok, zakaj tako veliko ljudi nikoli ne preseze prepoznavanja zu­nanjih pojavov in jih celo zamenjujejo z vzrokom, pri čemer v resnici poskusajo zanikati obstoj le-tega. Večina med nami tako tudi zdaj na nemski padec v prvi vrsti gledajo kot splosno gospodarsko stisko in njene posledice. Z njo se sooča skoraj vsak posameznik - tehten vzrok

za vsakega posameznika, da razume katastrofo. Mnozica veliko manj vidi padec s političnega, kulturnega, etičnega in moralnega vidika. Mnogim ob tem povsem odpovejo občutki in tudi pamet.

Pri mnozicah je to se sprejemljivo, da pa nemski polom tudi med in­teligenco ocenjujejo predvsem kot »gospodarsko katastrofo« in da gaje zato mogoče premagati z ozdravitvijo gospodarstva, je eden od vzro­kov, zakaj do zdaj sploh ni moglo priti do okrevanja. Sele ko bodo do-jeli, da tukaj gospodarstvo igra samo drugo ali kvečjemu trejo vlogo, prvo pa politični, moralni ter krvni dejavniki, bodo začeli razumevati v/roke za danasnjo nesrečo in bodo zmogli poiskati sredstva ter poti za ozdravitev.

Vprasanje o vzrokih nemskega zloma je zato temeljnega pomena predvsem za politično gibanje, ki bo imelo za cilj premagovanje poraza.

Vendar je treba biti tudi pri takem raziskovanju preteklosti zelo pre­viden, da ne zamenjas bolj očitnih učinkov s slabse opaznimi vzroki.

Najlazja in zato tudi najbolj razsirjena utemeljitev danasnje nesreče |c lista, da gre pač za posledice izgubljene vojne in daje torej vojna vzrok sedanjega zla.

Morda jih je precej, ki bodo temu nesmislu resno pritrdili, a se več je takih, iz katerih ustje taksna utemeljitev lahko samo laz in zavestna neresnica. To zadnje velja za vse, ki se danes napajajo pri vladnih kori-tlh. Ali niso ravno preroki rev 20520v2121u olucije nekoč ljudstvu vedno znova zago-Civljali, daje za siroke mnozice popolnoma vseeno, kaksen bo izid vojne? Ali niso ravno narobe najresneje zagotavljali, da bo kvečjemu »velekapitalist« imel interes za zmagovito dokončanje mogočnega boja narodov, nikoli pa nemsko ljudstvo samo po sebi ali celo nemski dela­vec/ Saj res, ali niso ti apostoli svetovne sprave razlagali prav nasprotno, tla bo v primeru nemskega poraza uničen samo »militarizem«, nemsko ljudstvo pa bo proslavljalo najčudovitejse vstajenje? Ali niso v teh kro-Kih hvalili dobroto Antante in vso krivdo za krvavo dogajanje valili iz­ključno na Nemčijo? In ali bi to lahko storili brez izjave, da bo tudi vojaski poraz minil brez posebnih posledic za ljudstvo? Ali niso vso re­volucijo okrancljali s frazo, da bi poraz preprečil zmago nemske za-

stave, zato pa bi nemsko ljudstvo končno začelo napredovati k svobodi doma in v tujini?

Boste rekli, da ni bilo tako, vi bedni in laznivi pobalini?

Potrebna je prava zidovska predrznost, da krivdo za zlom pripises vojaskemu porazu, medtem ko je osrednji organ vseh narodnih izdajal­cev, berlinski »Vorwarts«, pisal, da nemsko ljudstvo tokrat svoje zastave domov ne sme prinesti zmagovito dvignjene!

In zdaj naj bi bil to vzrok za nas zlom?

Razumljivo je, da bi bilo povsem jalovo početje, če bi se hotel prepi­rati s takimi pozabljivimi laznivci in zato ne bi izgubljal besed, če tega nesmisla na zalost ne bi povzemalo toliko nepremisljenih ljudi, za ka­tere se zdi, da bi jih navdihovala zloba ali zavestna neiskrenost. Poleg tega naj te izjave koristijo tudi nasim borcem v propagandi kot orodje, ki je zelo potrebno v času, ko nase govorjene besede obračajo, se pre­den jih izustimo.

Zato je ob zagotavljanjih, daje za nemski zlom kriva izgubljena vojna, treba povedati tole:

Vojaski poraz je bil vsekakor izjemno pomemben za prihodnost nase domovine, ampak ta poraz ni vzrok, temveč samo posledica vzrokov. Vsakomur, ki se malo razume na stvari in ni zloben, je bilo popolnoma jasno, da bo nesrečen konec tega boja na zivljenje in smrt neizogibno pripeljal do izredno pogubnih posledic. Na zalost je bilo nekaj ljudi, ki ob pravem času tega niso sprevideli, ali pa so v nasprotju s svojim sicers­njim poznavanjem kljub vsemu ugovarjali tej resnici ali jo zanikali. Po­večini so bili to ljudje, ki so potem, ko se jim je izpolnila skrita zelja, nenadoma in zapoznelo ugotovili, da gre za katastrofo, h kateri so pri­pomogli oni sami. Oni so krivi za zlom, ne izgubljena vojna, kot jim ne­nadoma ustreza govoriti in verjeti. Kajti vojaski poraz je bi le posledica njihovega delovanja in ne, kot hočejo zdaj zagotavljati, rezultat »sla­bega« vodenja. Tudi nasprotnik ni bil bojazljivec, tudi on je znal umirati, od prvega dne je imel več vojakov kot nemska vojska, in njegova teh­nična oprema je izvirala iz arzenalov celega sveta; zato dejstva, da se za nemske zmage, ki smo jih izbojevali tekom stirih let v vojni s celim sve-

lom, ob vsem junaskem pogumu in vsej »organizaciji«, lahko zahvalimo samo vrhunskemu vodstvu, ni mogoče zanikati. Organiziranost in vode­nje nemske vojske sta bila najmogočnejsa od vsega, kar je do zdaj videla Zemlja. Pomanjkljivosti so bile na splosno v mejah človeskih sposob­nosti.

Zlom te vojske ni bil vzrok za danasnjo nesrečo, ampak posledica drugih zločinov, vzrok, kije bil vsekakor sam spet uvod v nov in tokrat viden zlom.

Iz naslednjega se vidi, daje res tako:

Ali mora vojaski poraz res privesti do tako popolnega zloma nekega naroda in drzave? Od kdaj je to rezultat nesrečne vojne? Ali narodi pro­padajo zaradi izgubljene vojne kot take?

Odgovor na to je lahko zelo kratek, vedno takrat, ko narodom z nji­hovim vojaskim porazom izstavijo račun za njihovo notranjo gnilobo, slrahopetnost, neznačajnost, skratka nevrednost.

Če ni tako, bo vojaski poraz prej navdih za bodočo prebujenje kot pa nagrobni kamen narodovega obstoja.

V zgodovini najdemo veliko primerov za pravilnost te trditve.

Vojaski poraz nemskega ljudstva na zalost ni nezasluzena katastrofa, ;nnpak zasluzena kazen večnega masčevanja. Ta poraz smo si več kot za­sluzili. Je samo največji viden pojav propadanja med celo vrsto notra-niili. ki so morda za večino ljudi ostali očem skriti, ali pa jih po teoriji Vogla, Strausssa in Manierja niso hoteli videti.

Spomnimo se spremljevalnih pojavov, ob katerih je nemski narod do­zivel ta poraz. Ali niso v mnogih krogih brez sramu kazali odkritega ve-lelja ob nesreči domovine? Kdo pa počne kaj takega, če res ne zasluzi Inke kazni? Da, sli so celo dalje in se hvalili, da so fronto končno pri-pravili do umika? In tega ni naredil sovraznik, ne, ne, tako sramoto so m na glave nakopali Nemci sami! Jih je nesreča doletela po krivici? Od in.i i pa stopis naprej ter sam sebi pripises se krivdo za vojno? in sicer kUub temu, da stvari dobro poznas in ves, da to ni res!

Ne in se enkrat ne! Iz načina, na katerega je nemsko ljudstvo sprejelo poraz, lahko zelo jasno spoznamo, da je treba prave vzroke nasega

zloma iskati povsem drugje kot v čisto vojaskih izgubah nekaterih po­lozajev ali neuspeli ofenzivi; kajti če bi fronta kot taka res odpovedala in bi njena nesreča povzročila pogubo domovine, bi nemsko ljudstvo povsem drugače sprejelo poraz. Potem bi nesrečo, ki bi sledila, prena­sali s stisnjenimi zobmi ali jo, premagani od bolečine, objokovali; potem bi bila vsa srca preplavljena z besom do sovraznika, kije dosegel zmago zaradi muhavosti naključja ali volje usode; potem bi ljudstvo, podobno kot rimski senat, sprejelo porazene divizije z zahvalami domovine za zrtve in s prosnjo, naj ne obupajo nad Reichom. Kapitulacijo bi podpi­sali samo z razlogom, medtem ko bi srce ze bilo za prihajajočo vstajo.

Tako bi sprejeli poraz, za katerega bi se lahko zahvalili samo zli usodi. Potem ne bi plesali in se smejali, ne bi se bahali s strahopetnostjo in po­vzdigovali poraz, ne bi zasmehovali bojnih enot ter valjali po blatu nji­hovih zastav in kokard. Predvsem pa nikoli ne bi prislo do tistega strasnega pojava, zaradi katerega je angleski oficir, polkovnik Reping-ton prezirljivo izjavil: »Med Nemčije vsak tretji moz izdajalec.« Ne, ta kuga se ne bi nikoli dvignila do uničujoče poplave, ki zdaj ze pet let v očeh ostalega sveta utaplja se zadnje trohice spostovanja do nas.

Vtem se najbolje vidi laz trditve, daje izgubljena vojna vzrok za nem­ski zlom. Ne, ta vojaski zlom je bil samo posledica cele vrste bolezen­skih pojavov in njihovih povzročiteljev, ki so ze v času mira napadli nemsko ljudstvo. To je bila prva, vsem vidna katastrofalna posledica moralne zastrupitve, zmanjsanja nagona po samoohranitvi in predpo­gojev za to, ki so ze veliko let načenjali temelje ljudstva in Reicha.

Celotna, brezdanja zlaganost zidovstva in njegovih marksističnih bor­benih organizacij je sodelovala pri nalaganju krivde za zlom na ramena prav tistega moza, ki je edini z nadnaravno močjo in delovanjem pos­kusal preprečiti predvideno katastrofo ter obvarovati ljudstvo pred naj­večjim ponizanjem in sramoto. S tem, ko so Ludendorffa označili kot krivca za poraz v svetovni vojni, so edinemu nevarnemu tozniku, ki bi se lahko dvignil proti izdajalcem domovine, vzeli iz rok orozje moralne pravice. Pri tem so se opirali na zelo pravilno načelo, daje v velikosti lazi vedno nek faktor verjetnosti, ker bo siroka masa ljudstva v globinah

svojega srca lazje postala pokvarjena kot zavestno in namenoma slaba, in zato, glede na primitivno enostavnost njihovega uma lazje postanejo zrtve velike lazi kot pa maie.saj oni sami lazejo o malih stvareh, sram pa bi jih bilo prevelikih lazi. Taksna neresnica jim sploh ne bo prisla v glavo in ne bodo mogli verjeti, da so drugi lahko tako predrzni ter tako najostudneje preobračajo resnico. Tudi če jim razlozis zadevo, bodo se dolgo dvomili in kolebali in poiskali vsaj kaksen resničen vzrok. Zato bo ludi pri najdrznejsi lazi vedno nekaj ostalo in obviselo - dejstvo, ki ga se kako natančno poznajo in zato podlo uporabljajo vsi veliki umet­niki laganja in laznivih zdruzb tega sveta.

Toda najboljsi poznavalci te resnice o moznostih uporabe neresnice m obrekovanja so bili v vseh časih Zidje; saj je ze vse njihovo bivanje zgrajeno na eni sami veliki lazi, da gre namreč pri njih za religiozno skupnost, medtem ko so dejansko rasa - in to kaksna rasa! Kot tako jo |c za vedno pribil eden največjih duhov človestva v večno veljavnem stavku: imenoval jo je »največji mojstri lazi«. Kdor tega ne spozna ali noče verjeti, na tem svetu ne bo nikdar več mogel pomagati resnici do zmage.

Za nemsko ljudstvo smemo reči, daje skoraj imelo veliko srečo, ker se je njegova pritajena bolezen iznenada skrajsala s taksno grozljivo ka­tastrofo, saj bi v drugačnem primeru ljudstvo uničila počasneje, a to­liko bolj zanesljivo. Bolezen bi se spremenila v kronično, medtem ko bi |o v akutni obliki propada jasno in razločno prepoznala vsaj znatna nnozica ljudi. Ni bilo naključje, daje človek lazje obvladal kugo kot pa tuberkulozo. Prva se pojavlja v strasnih valovih smrti, ki pretresejo te­melje človestva, druga pa se počasi priplazi; prva povzroča grozljiv strah, druga ima za posledico postopno ravnodusnost. Toda posledica |c, da seje človek prvi zoperstavil z vso svojo brezobzirno energijo, medtem ko poskusa jetiko zajeziti z blagimi sredstvi. Tako je obvladal kugo, medtem ko tuberkuloza obvladuje njega.

linako se dogaja z boleznimi narodnih teles. Če se ne pojavljajo kot katastrofe, se človek nanje počasi navadi in ga, čeprav sele po daljsem ' asu, toda toliko bolj zanesljivo, ugonobijo. Potem je res - seveda grenka

- sreča, če se usoda odloči, da poseze v počasni postopek gnitja in z ne­nadnim udarcem pred očmi obolelega konča njegovo bolezen. Za to na­mreč gre več kot le enkrat pri taki katastrofi. Taksna katastrofa lahko postane vzrok za začetek ozdravitve, ki poteka z največjo odločnostjo.

Vendar je tudi v takem primeru predpogoj, da spoznamo notranje vzroke, zaradi katerih seje bolezen sploh pojavila.

Tudi tukaj ostaja najpomembnejse razlikovanje med povzročiteljem in stanji, kijih le-ta povzroča. Razlikovanje bo toliko tezje, kolikor dlje so bolezenski strupi ze v narodovem telesu in kolikor bolj jih ta smatra za svojo samoumevno sestavino. Zelo lahko se namreč zgodi, da po do­ločenem času nedvomno skodljive strupe začnemo jemati kot narodo­vemu telesu lastne sestavine ali jih vsaj začnemo prenasati kot nujno zlo, tako da se nam sploh več ne zdi potrebno iskati tujega povzročite­lja bolezni.

V dolgotrajnem miru pred vojno je prav gotovo nastala določena skoda ki so jo tudi ugotovili, čeprav se za povzročitelja ni nihče menil, razen nekaterih izjem. Te izjeme so bile tudi tukaj spet v prvi vrsti po­javi gospodarskega zivljenja, ki se jih je posameznih bolje zavedal kot skode na celi vrsti drugih področij.

Pojavilo seje veliko znakov propada, o katerih bi morali resno razmis­ljati.

Hh*

Glede gospodarstva bi bilo potrebno povedati tole: Zaradi hitrega narasčanja stevila nemskega prebivalstva pred vojno se je v političnem in gospodarskem razmisljanju in delovanju vedno os­treje zastavljalo vprasanje, kako zagotavljati dnevni kruh. Na zalost se niso mogli odločiti za edino pravo resitev, ampak so mislili, da bodo lahko cilj dosegli po enostavnejsi poti. Odpovedali so se pridobivanju novega ozemlja in se omamljali z razmisljanjem o svetovnem gospodar­skem osvajanju, kar je na koncu moralo privesti do čezmerne in skod­ljive industrializacije.

Prva posledica izjemnega pomena je bila oslabitev kmečkega stanu. V enakem obsegu, kot se je ta krčil, je narasčal velemestni proletariat, in na končuje bilo ravnovesje popolnoma poruseno.

Zdaj je postal zelo očiten prepad med revnimi in bogatimi. Preobilje i 11 pomanjkanje sta zivela tako tesno drug ob drugem, da so morale biti posledice zelo zalostne. Stiska in pogosta brezposelnost sta se začela po­igravati z ljudmi, za seboj sta pusčala nezadovoljstvo in ogorčenje. Po­sledično je prislo do političnega razrednega razslojevanja. Klkjub vsemu gospodarskemu razcvetu se je nejevolja povečevala, prislo je celo tako daleč, daje prepričanje 'tako več ne more iti naprej' postalo splosen pojav, čeprav si ljudje niso znali predstavljati, kaj naj bi prislo in kaj bi lahko naredili.

To so bili značilni znaki globokega nezadovoljstva, ki so se poskusali Izraziti na tak način.

Slabse od teh so bile druge posledice, ki jih je povzročilo slabo gospo­darjenje,

V enakem obsegu kot je gospodarstvo zavladalo drzavi, je denar pos­lal bog, ki naj bi mu vsi sluzili in se mu klanjali. Nebeske bogove so kot zastarele vedno bolj odrivali v kot in namesto tega so kadilo prizigali ma-llku Mamonu. (Beseda Mamon se v Novi zavezi uporablja za označe­vanje materialnega bogastva. Op. prev.) Pojavljati se je začela i/mjenost, kije bila slaba predvsem zato, ker je sovpadala s časom, ko bi ljudstvo bolj kot kdaj prej potrebovalo največjo junasko nastrojenost. Nemčija seje morala pripraviti, da bo nekega dne zaradi svojega pos­kusa zagotavljanja dnevnega kruha z »miroljubnim gospodarjenjem« nastopila z mečem.

Prevlado denarja je na zalost odobravalo tudi njegovo cesarsko veli­čanstvo, ki bi se moralo temu najbolj upirati, in je ravnalo nespametno, ko ie v kroge novega finančnega kapitala pritegnilo posebej aristokra-. no. Seveda mu je bilo treba steti v dobro, da v tem oziru celo Bismarck m prepoznal grozeče nevarnosti. S tem so vrednost denarja postavili pred idejne kreposti, saj je bilo jasno, da bo zdaj, ko je dogajanje steklo V (o smer, finančna aristokracija zasenčila plemstvo meča. Denarniske

operacije lazje uspejo kot vojne. Tako za pravega junaka ali drzavnika ni več bilo vabljivo, da bi ga primerjali s kakim starim bančnikom Zidom; resnično zasluznega moza ni več moglo zanimati podeljevanje cenenih dekoracij, ampak jih je hvalezno odklanjal. Toda povsem z vi­dika krvi je bil tak razvoj zelo zalosten; aristokracija je vse bolj izgub­ljala rasne predpostavke svojega obstoja, in za velik del bi bila oznaka »nearistokratski« veliko primernejsa.

Odraz tezkega gospodarskega poloma je bilo počasno izločanje osebne pravice do lastnine in postopen prehod celotnega gospodarstva v lastnistvo delniskih druzb.

Delo je s tem zdrsnilo na objekt spekulacij brezvestnih zidovskih po­slovnezev; odtujevanje lastnine delojemalcu seje neskončno povečalo. Borza je začela svoj zmagoslaven pohod in se pripravljala, da bo po­časi, a zanesljivo prevzela nadzor nad zivljenjem ljudstva.

Internacionalizacija nemskega gospodarstva seje z delnicami začela ze pred vojno. Seveda se je del nemske industrije se odločno poskusal obvarovati pred tako usodo. Toda tudi on je končno klonil pred zdru­zenim napadom pogoltnega finančnega kapitala, ki je ta boj izbojeval predvsem s pomočjo svojega najzvestejsega tovarisa, marksističnega gi­banja.

Stalna vojna proti nemski »tezki industriji« je bil viden začetek inter­nacionalizacije nemskega gospodarstva, za kar se je potegoval marksi­zem. Gospodarstvo so do dokončnega zloma sicer pripeljali sele po zmagi marksizma v revoluciji. Medtem ko pisem te vrstice, je uspel tudi splosen napad na Nemske zeleznice, ki jih bodo zdaj predali v roke mednarodnega finančnega kapitala. »Mednarodna« socialna demokra­cija je s tem spet dosegla enega svojih visokih ciljev.

Kako zelo je uspelo to spreobračanje nemskega ljudstva v objekt go­spodarjenja, je najbolje razvidno iz izjave, ki jo je zmogla po koncu vojne ena od vodilnih glav nemske industrije in predvsem trgovine, da bi namreč gospodarstvo kot tako lahko edino spet dvignilo Nemčijo. Ta nesmisel so začeli prodajati prav v trenutku, ko je Francija pouk v svo­jih solah spet zasnovala predvsem na humanističnih temeljih, da bi se

lahko izognila zablodi, kot da bi se narod in drzava za svoj obstoj mo­rala zahvaliti gospodarstvu in ne večnim idejnim vrednotam. Izjava, ki jo je izrekel neki Stinnes, je povzročila najbolj neverjetno zmedo; takoj sojo napadli in neverjetno hitro je postala vodilni motiv vseh čvekačev m sleparjev, ki jih je usoda po revoluciji kot »drzavnike« spustila nad Nemčijo.

Eno najhujsih znamenj propada je bila v predvojni Nemčiji vse bolj na-rasčajoča navada, da so vsako stvar naredili na po/. To je vedno posle­dica lastne negotovosti o katerikoli zadevi, kar izvira iz strahopetnosti zaradi teh ali drugih razlogov. Vzgoja je se dodatno pospesevala to bo-lezen.

Predvojna vzgoja v Nemčiji je imela izredno veliko slabosti. Na zelo enostranski način je bila usmerjena predvsem na »vedeti« in manj na »-znati«. Se manj pozornosti so posvečali izgradnji posameznikovega zna­čaja - kolikor je to sploh mozno -, zelo malo so privzgajali občutek odgovornosti, prav nič pa ni bilo vzgoje volje in odločnosti. Taka vz­goja ni dajala močnih ljudi, ampak prej »vsevede«, mamor so na nas Nemce na splosno gledali in nas ocenjevali pred vojno. Nemca so imeli radi, ker se gaje dalo dobro uporabiti, toda prav zaradi slabotne volje ga niso posebej spostovali. Prav on ni zaman najlazje med skoraj vsemi ljudstvi izgubil narodnost in domovino. Celo zgodbo lepo opise prego­vor 'S klobukom v roki prepotujes celo dezelo'.

Taksna poslusnost je postala naravnost usodna, ko je določala tudi oliko, s katero seje bilo dovoljeno priblizati monarhu. Olika je zahte­vala: nikoli ne ugovarjaj, ampak se strinjaj z vsem in s čimerkoli, kar njegovo veličanstvo blagovoli storiti. A prav na tem polozaju je bilo naj­potrebnejse svobodno dostojanstvo moza, sicer je monarhična institu­cija nekega dne morala propasti ob tem klečeplazenju; in klečeplazenje |c bilo, prav nič drugega! In samo bednim klečeplazcem ter hinavcem, skratka vsej dekadenci, ki se je na največjih dvorih od nekdaj počutila

_b " po.ene _if, se .--^^ t
edina veljavna! ^>^3'iU najve«o pred,-
nizne« kreature, so do drugin ijuui / _drugim gresnikom

znost, najbolj takrat, ko so se ^^^Z^Zi kijo zmore

predstavljan kot edin, ^^^f^^ZZ^^^

LmoresoplemenUenaaUt^^

so bili ti ljudje se vedno grobarji mon rh e m se pose

ideje. Drugega si sploh ni mogoče misUU. moz, k,  e M?

vzet, za kaksno stvar, ne ^f^^M^ b. -P-
neznačajen potuhnjenec. Kdor se resnezav _ng

dek neke ustanove, bo na njej visel »»Ł^ Vsekakor ne

_raogel zapustiti, tudi če se v nje(Ł^ŁSŁ _načjn počeli »de-

_bo v javnost! na ves glas tacal kot so o j

mokratski« prijatelji monarhije, ampak bo najre nej,p

_{ritl njeg}ovo veličanstvo, _S^c« 1 JJJ^^J

se postavil in ne sme se postavni na **** _{moralo privesti}

ravna svobodno po svoj! volj, cep«v bo to nedvom

do katastrofe, ampak bo v takem primeru moral p

trti monarhijo, ne glede na vse nevarno*,Cebi b

_nove odvisna -^^.^^^2^^^

najslabsa institucija, ki »^^^T^Sorti ta razuma ali vsaj

_{TmZT^^.* -'rb,tizezado ]ffl-ce}

z,oba usooe ne bo posegla po. MhnjS, w

teje. Sicer ima zamisel prednost pred osebo in pomen te institucije mora biLi izključno na instituciji sami. S tem se sam monarh znajde v krogu (istih, ki sluzijo nekomu. Zdaj je tudi on samo kolesce v tem stroju in ima kot tak do njega dolznosti. Tudi on se mora podrejati visjemu na­menu, in potem »monarhist« ni nič več tisti, ki nosilcu krone molče »»mogoča njeno sramotenje, ampak kdor to preprečuje. Če smisel ne bi lezal v zamisli, ampak za vsako ceno v »posvečeni« osebi, ne bi smeli niti enkrat odstaviti vidno na duhu bolnega kneza.

To je treba nujno povedati ze danes, saj se v zadnjem času iz skriva-hsc spet pojavlja vse več teh kreatur, ki so s svojo bedno drzo nemalo prispevale k padcu monarhije. Ti ljudje z neko naivno predrznostjo spet govorijo o »njihovem« kralju - ki so ga pred nekaj leti ob kritični uri na najbolj prezirljiv način pustili na cedilu - ter vsakega, ki se ni priprav­ljen strinjati z njihovimi laznivimi tiradami, označujejo kot slabega Nemca. V resnici so to prav tisti strahopetci, ki so se leta 1918 prestra­sili in razbezali pred vsakim rdečim trakom, zapustili svojega kralja, he-lebardo nemudoma zamenjali s sprehajalno palico, si privezali mvpadljive kravate in kot miroljubni »mesčani« izginili brez sledu! Z enim zamahom so se razgubili, ti kraljevski izkuseni igralci, in sele ko M je revolucijski vihar po zaslugi drugih toliko polegel, da seje spet zas­lisal »Naj zivi, naj zivi kralj!«, so se ti sluzabniki in svetovalci krone spet lačeli previdno prikazovati. Toda zdaj so spet vsi tukaj in hrepenijo po dobrih straih časih, od zvestobe do kralja in volje po dejanjih jih kar razganja, dokler se nekega dne ne bo spet kje pojavila prva rdeča po­ve/a, in takrat bo cel kup duhov, ki imajo koristi od stare monarhije, ipcl izginil kot miske pred mačko.

('e monarhi sami ne bi bili krivi za te stvari, bi se nam lahko od srca imilili /aradi njihovih danasnjih zasčitnikov. Vendar so vsekakor lahko prepričani, da s takimi vitezi lahko izgubijo prestole, dobiti pa ne mo-M'in nobene krone.

Ii usluznost je bila napaka v nasi celotni vzgoji, kar se je na tem mcslu posebej strasno masčevalo. Zaradi nje so se te revne kreature Ithko drzale na vseh dvorih in počasi izpodkopavale temelje monarhije.

Ko se je zgradba na koncu zamajala, so izginili, kot bi jih odpihnilo. Razumljivo: klečeplazci in lizuni se zaradi svojega gospodarja ne bodo pustili ubiti. Monarhi tega nikoli ne vedo in se načeloma skoraj nikoli ne naučijo, zato je to ze zdavnaj postalo njihova poguba.

Posledica napačne vzgoje je bil sira h pred odgovornostjo in iz tega izvi­rajoča mlačnostpri obravnavanju ceh zivljenjsko pomembnih vprasanj.

Izhodisčna točka te kuge pri nas je prav gotovo v parlamentarni usta­novi, kjer gojijo neodgovornost najčistejse sorte. Na zalost seje ta bo­lezen polagoma razsirila na celotno sicersnje zivljenje, najbolj na drzavno. Povsod so se začeli izogibati odgovornosti in zaradi tega naj­raje posegati po polovičarskih ter nezadostnih merilih; pri njihovi upo­rabi je obseg osebne odgovornosti vedno najmanjsi.

Poglejmo samo odnos posameznih vlad do cele vrste zares skodljivih pojavov v nasem javnem zivljenju, pa bomo spoznali grozovito po­membnost tega splosnega polovičarstva in strahopetnosti pred odgo­vornostjo.

Navedel bom samo nekaj zadev iz velikanskega stevila primerov.

Posebej v novinarskih krogih tisk radi označujejo kot »velesilo« v dr­zavi. Njegov pomen je dejansko velikanski. Ne da se ga preceniti, ker tisk pravzaprav nadaljuje vzgojo v odrasli dobi.

Bralstvo v grobem lahko razdelimo na tri skupine:

v prvi so tisti, ki verjamejo vse, kar preberejo;

v drugi so tisti, ki sploh ničemur več ne verjamejo;

v tretji so tiste glave, ki prebrano gradivo kritično prebirajo in sele potem presojajo.

Prva skupina je po stevilu daleč največja. Sestavljajo večina prebival­stva in zato duhovno predstavlja najpreprostejsi del ljudstva. Ne mo­remo je opredeljevati, denimo, po poklicih, ampak kvečjemu po stopnjah splosne inteligence. Vanjo spadajo vsi, ki jim samostojno raz­misljanje ni bilo niti prirojeno ne privzgojeno, in ki deloma zaradi ne-

sposobnosti, deloma zaradi neznanja verjamejo vse, kar jim pokazes odtisnjeno črno na belem. Mednje sodijo tudi tiste vrste lenuhi, ki bi lahko mislili sami, ampak zaradi miselne lenosti raje hvalezno pograbijo vse, kar je kdo drug mislil - ob skromnem predpogoju, da seje oni ze posteno namučil. Pri vseh teh ljudeh, ki predstavljajo večino prebival­stva, imajo časopisi neznansko velik vpliv. Nimajo moznosti ali volje, da bi ponujeno branje sami preverjali, tako daje njihov odnos do vseh vsa­kodnevnih problemov skoraj izključno odvisen od drugih ljudi. To je koristno takrat, kadar dobivajo podatke s strani, kije resna in ljubi res­nico, postane pa izredno skodljivo, če jim s podatki postrezejo lumpi in laznivci.

V drugi skupini je ze bistveno manj ljudi. Deloma so v njej elementi, ki so najprej pripadali prvi skupini, nakar so po dolgem času in grenkih razočaranjih presedlali v nasprotni tabor in sploh ničemur več ne ver­jamejo, če jim le pride natisnjeno pred oči. Sovrazijo vsak časopis, ali ji sploh ne berejo ali pa se brez izjeme jezijo zaradi njihove vsebine, ki je po njihovem mnenju pač ena sama laz in neresnica. S temi ljudmi je zelo tezko delati, ker so tudi do resnice vedno nezaupljivi. Za vsako po­zitivno delo so zato izgubljeni.

Tretja skupina je stevilčno daleč najmanjsa; sestavljajo jo duhovno prefinjeni ljudje, ki so se zaradi naravnih darov in vzgoje naučili neod­visno razmisljati, ki si o vsaki stvari poskusajo ustvariti lastno mnenje in ki vse, kar preberejo, temeljito pretehtajo in razvijajo naprej. Nobe­nega časopisa ne preberejo brez nenehnega sodelovanja lastnih mozga­nov, zato piscu ni lahko. Novinarji ljubijo take bralce le zadrzano.

Za pripadnike te skupine je vsekakor nesmisel, ki ga kak časopis zmore spacati, malo nevaren, niti ni pomemben. V svojem zivljenju so se navadili, da v vsakem novinarju vidijo tako in tako načeloma samo malopridneza, ki le občasno pove resnico. Na zalost je pomembnost teh čudovitih ljudi le v njihovi inteligenci, in ne v njih stevilu - nesreča v času, ko modrost ni nič, večina pa vse! Danes, ko odloča volilni listič mase, je odločilna pač skupina z največ privrzenci, ta pa je prva: mno­zica preprostih ali lahkovernih.

Prvorazreden drzavni in ljudski interes je preprečevanje moznosti, da bi ti ljudje padli v roke slabih, nevednih ali celo zlobnih vzgojiteljev. Drzava ima obveznost, da bdi nad njihovo vzgojo in preprečuje vsako neumnost. Pri tem mora posebej tisku gledati pod prste; tisk namreč na te ljudi najmočneje vpliva, ker ne deluje le prehodno, ampak nepre­kinjeno. Njegov nezaslisan pomen je v enakomernosti in večnem po­navljanju tega pouka. Ce ze kje, potem drzava prav tukaj ne sme pozabiti, da morajo vsa sredstva sluziti enemu namenu; ne smeje zamo-titi blebetanje o »svobodi tiska«, da bi zaradi tega zanemarjala svojo dolznost in ljudstvu odrekala hrano, ki jo le-to potrebuje in je dobra zanj; z brezobzirno odločenostjo si mora zagotoviti to sredstvo za na­rodovo vzgojo in ga postaviti v sluzbo drzave in ljudstva.

Toda kaksno hrano je nemski predvojni tisk serviral ljudem? Ali ni bil le najhujsi strup, kar si jih lahko zamisljamo? Ali niso v srca nasega ljudstva cepili najslabsi pacifizem prav v času, ko seje ostali svet ze pri­pravljal, da bo Nemčijo počasi, toda zanesljivo, zadusil? Ali ni tisk ze v miru v mozgane ljudstva vlival dvom o tem, da ima njihova drzava prav, ter s tem ze vnaprej omejeval izbiro sredstev za lastno obrambo? Ali ni prav nemski tisk nesmisel o »zahodni demokraciji« naredil privlačen za nase ljudstvo, ki se je končno ujelo v razne navdusene tirade in začelo verjeti, da svojo prihodnost lahko zaupa nekaksni Ligi narodov? Ali ni pomagal vzgajati nase ljudstvo v bedni nemoralnosti? Ali ni zasmeho­val morale in etike, ju označeval kot nazadnjaska in malomesčanska po­java, da je končno tudi nase ljudstvo postalo »sodobno«? Ali ni z neprestanim napadanjem spodkopaval temelje drzavne avtoritete toliko časa, daje zadostoval en sam sunek za porusenje te zgradbe? Ali se ni z vsemi razpolozljivimi sredstvi boril proti temu, da bi drzava dobila, kar ji pripada, z nenehnim kritiziranjem ponizeval vojsko, sabotiral splosno vojasko obveznost, pozival k odrekanju vojaskih posojil, itd., dokler uspeh ni mogel izostati?

Delovanje tako imenovanega liberalnega tiska je bilo grobarsko delo nad nemskim ljudstvom in Nemskim Reichom. O marksističnih lazni­vih listih bolje da sploh ne govorimo; zanje je laganje prav taka zivljenj-

ska nuja kot je lovljenje misi za mačko; le daje njihova naloga samo to, tla ljudstvu zlomijo narodno in nacionalno hrbtenico ter da tako pos-ume zrelo za suzenjski jarem mednarodnega kapitala in njegovih go­spodarjev, Zidov.

Kaj pa je ukrenila drzava proti takemu mnozičnemu zastrupljanju ljudstva? Nič, toda prav nič! Nekaj smesnih dekretov, nekaj kazni zaradi prehudih nizkotnosti, in tako se je končalo. Toda zato so upali, da si bodo s prilizovanjem, s priznavanjem »vrednosti« tiska, njegovega vzgojnega poslanstva« ter drugih podobnih neumnosti pridobili naklo­njenost te kuge - Zidje pa so se vsemu skupaj le zvito smehljali in prit­rjevali s hudomusno hvaleznostjo.

Toda vzrok za ta sramoten neuspeh drzave ni bil toliko v neprepozna-vanju nevarnosti, kot bolj pri v nebo vpijoči strahopetnosti in iz tega porojenemu polovičarstvu pri vseh odločitvah in ukrepih. Nihče ni imel poguma za uporabo odločnih radikalnih sredstev, ampak so tudi tukaj susmarili s samimi polovičnimi recepti, namesto da bi sunek usmerili v srce, pa so kačo močno razdrazili - rezultat je bil, da ni le vse ostalo pri siarem, ampak seje, narobe, moč ustanov, proti katerim bi se morali bo­riti, iz leta v leto samo se povečevala.

Obrambni boj nemske vlade proti tisku, kije polagoma kvaril ljudstvo m je bil pretezno zidovskega izvora, ni imel nikakrsne ravne smeri, no­bene odločnosti, predvsem pa ni imel nikakrsnega vidnega cilja. Tukaj |e povsem odpovedala inteligenca tajnih svetov tako v ocenjevanju po­mena tega boja, kot tudi pri izbiri sredstev ter določitvi jasnega načrta. Brezciljno so tavali naokoli, če jih je kdo preveč pičil, so včasih za nekaj u-dnov ali mesecev zaprli kaksnega takega novinarskega gada, kačje r.nczdo kot tako pa so lepo pustili pri miru.

Seveda - tako ravnanje je bilo deloma posledica zvite zidovske tak-l ike na eni strani ter res velike neumnosti tajnih svetov in njihove nene-vurnosti na drugi strani. Zid je bil mnogo prepameten, da bi dovolil enakomeren napad na ves svoj tisk. Ne, del tiska je bil namenjen za za­sčito drugega dela. Medtem ko so marksistični časopisi na najbolj podle načine blatili vse, kar je človeku svetega, izredno nečastno napadali dr-

zavo in vlado ter hujskali drugega proti drugemu velike dele prebival­stva, so si mesčansko demokratski zidovski časopisi nadeli videz zname­nite objektivnosti, se dosledno izogibali vsem krepkim besedam, dobro vedoč, da vsi puhloglavci sodijo o zadevah le po zunanjosti in niso ni­koli sposobni prodreti v notranjost, tako da vsako stvar ovrednotijo le po zunanjosti, namesto po vsebini; človeska slabost, kateri se lahko za­hvalijo za lastno spostovanje.

Za te ljudi je bil in seveda je »Frankfurter Zeitung« pojem za poste­nost. Nikoli ne uporablja grobih izrazov, zavrača vsako telesno brutal­nost in se vedno zavzema za boj z »duhovnimi« orozji, ki je začuda najbolj pri srcu prav ljudem, ki so najbolj brez duha. To je rezultat na­sega polovičarstva, ki ljudem odvzema naravne nagone, jim vliva dolo­čeno vedenje, ne more pa jih pripeljati do zadnjega spoznanja, ker sami marljivost in dobra volja tu ne moreta koristiti, ampak je potrebna pamet, in sicer prirojena. Zadnje spoznanje je vedno razumevanje na­gonov - to pomeni: človek ne sme nikoli začeti verjeti neumnosti, da se je povzpel do gospodarja in mojstra narave - kot to sporočajo z nejas­nostjo polovičarskega izobrazevanja -, ampak mora razumeti in dou­meti osnovno nujnost obvladovanja narave, kako zelo je tudi njegovo bivanje odvisno od zakonov večne borbe in stremljenja navzgor. Potem bo čutil, da na svetu, kjer planeti krozijo okoli sonc, lune potujejo okoli planetov, kjer je moč vedno vladarica slabosti in jo prisili k ubogljivi sluzkinji aH pa jo zlomi, za človeka ne morejo veljati posebni zakoni. Tudi zanj veljajo ta večna načela zadnje modrosti. Lahko jih poskusa doumeti, ločiti pa se od njih ne more nikoli.

In Zid pise prav za nase polovičarsko poduhovljeno bralstvo svoje tako imenovane članke za inteligenco. Zanje sta narejena »Frankfurter Zeitung« in »Berliner Tageblatt«, nanje je naravnan njun ton in nanje imata svoj vpliv. Medtem ko se na zunaj navidez najskrbneje izogibata vseh surovih oblik, pa svoj strup na srca bralcev izlivata iz drugih posod. S tozečimi besedami in lepimi toni jih zazibljeta v prepričanje, da ju navdihujeta čista znanost ali celo morala, medtem ko gre v resnici za ge­nialno in hkrati pretkano umetnost, s katero hočeta nasprotniku iz rok

ukrasti orozje proti tisku nasploh. Kajti s tem, ko se cedijo od spodob­nosti, jim vsi bedaki tem raje verjamejo, da gre pri drugih zgolj za rahle i/rastke, ki pa ne smejo nikoli privesti do okrnitve svobode tiska - kot označujejo neumnost tega nekaznivega laganja ljudstvu in njegovega za­strupljanja. Tako se oblast obotavlja ukrepati proti temu razbojnistvu, ker se boji, da bi v takem primeru proti sebi obrnila tudi »posteni« tisk; strah, kije se kako utemeljen. Takoj ko namreč kdo poskusa ukrepati proti kateremu od teh sramotnih časopisov, se bodo vsi ostali takoj po­stavili na njegovo stran, toda nikakor ne z odobravanjem takega načina boja, Bog ne daj - vse se vrti le okoli svobode tiska in svobode javnega mnenja; samo to naj bi branili. Pred tem vpitjem tudi najmočnejsi mozje postanejo slabotni, saj vendar prihaja iz ust samih »postenih« časnikov.

Zato je ta strup lahko neovirano prisel v krvotok nasega ljudstva in začel učinkovati, ne da bi drzava imela moč, s katero bi obvladala bo­lezen. V smesnih polovičarskih sredstvih, ki jih je uporabila, se je ze kazal grozeči propad Reicha. Ustanova, ki se ni priprav/jena zasčititi z vsemi orozji, se namreč praktično preda. Vsako polovičarstvo je viden znak notranjega propada, ki mu bo prej ali slej moral slediti zunanji lom.

Verjamem, da bo danasnji rod ob pravilnem vodenju lazje kos tej ne­varnosti. Dozivel je različne stvari, ki lahko okrepijo zivce, če jih človek ni povsem izgubil. Zid bo tudi v prihodnje v svojih časopisih zagnal vik m krik, če se bo roka stegnila po njegovem najljubsem gnezdu, naredila konec tiskanim neumnostim, tudi to vzgojno sredstvo postavila v sluzbo drzave in ga ne pusčala več v rokah ljudstvu tujih in sovraznih ljudi. Vendar verjamem, da bo nas mlajse ta zadeva manj obremenjevala, kot |c nekoč nase očete. Tridesetcentimetrska granata je se vedno bolj zasi-kala kot tisoč zidovskih časopisnih gadov - torej jih pustimo sikati!

Navedel bom se en primer za polovičarstvo in slabost v najpomemb­nejsih zivljenjskih vprasanjih ljudstva pri vodenju predvojne Nemčije.

Vzporedno s političnim, moralnim in etičnim okuzevanjem ljudstva je ze veliko let potekalo nič manj strasno zdravstveno zastrupljanje narod­nega telesa. Posebej po velikih mestih seje vedno bolj siril sifilis, med­tem ko je tuberkuloza enakomerno pobirala zivljenja skoraj po vsej drzavi.

Čeprav so bile v obeh primerih posledice za ljudstvo strasne, se niso mogli odločiti za odločilne ukrepe proti boleznima.

Posebej za ukrepanje v primeru sifilisa lahko rečemo, da je drzavno vodstvo popolnoma kapituliralo. Če bi se resno lotili iztrebljanja bo­lezni, bi morali poseči malo dlje, kot so v resnici naredili. Izum zdravila dvomljive kakovosti ter njegovo komercialno izkorisčanje ne moreta več veliko pomagati proti tej kugi. Tudi tukaj je lahko prisel v postev samo boj proti vzrokom in ne odstranjevanje posledic. Vzrok pa je predvsem v prostituiranju ljubezni. Tudi če posledica tega ne bi bila ta zastrasujoča kuga, je prostitucija globoko skodljiva za ljudstvo, saj so zadostna ze moralna opustosenja, kijih s seboj prinasa ta izroditev, da se neko ljud­stvo počasi, a zanesljivo uniči. Vse večji vpliv zidovstva na nase duhovno zivljenje in mamonizacija nagona po parjenju bodo prej ali slej pokva­rili ves nas narasčaj, ker bodo na mesto močnih otrok nekega narav­nega čustva stopile bedne pojave kot posledica finančnih moznosti. Te bodo vedno bolj osnova in edini predpogoj zakonskega zivljenja. Ljube­zen se bo izdivjala kje drugje.

Tudi tu se lahko nekaj časa rogamo naravi, toda masčevanje ne bo izostalo, samo pozneje se bo pokazalo, ali bolje: ljudje ga bodo pogosto prepoznali, ko bo ze prepozno.

Na nasem plemstvu lahko vidimo, kako uničujoče je stalno zapostav­ljanje naravnih zahtev za poroko. Tu imamo pred seboj rezultate raz­mnozevanja, kijih lahko deloma pripisemo druzbeni prisili, deloma pa finančnim razlogom. Prvo vodi do slabitve nasploh, drugo pa k zastrup­ljanju krvi, saj je vsaka zidovska trgovka primerna, da dopolni potom­stvo Njegove Visokosti - seveda mu je potomstvo potem podobno. V obeh primerih je posledica popolna degeneracija.

Nase mesčanstvo si danes prizadeva hoditi po isti poti in bo končalo

na istem cilju.

Ljudje poskusajo naglo in neprizadeto obiti neprijetne resnice, kot da bi s takim ravnanjem lahko dosegli, da se stvari niso zgodile. Ne, dej­stva, da se naso velemestno prebivalstvo v svojem ljubezenskem zivlje­nju vedno bolj prostituira in prav s tem siri krog sifiiitične kuge, ne moremo enostavno prezreti. Vidne rezultate te masovne okuzbe lahko na eni strani vidimo v psihiatričnih bolnisnicah, na drugi strani pa, zal, pri nasih - otrocih. Posebno ti so zalosten izdelek nezadrzno napredu-iočega zastrupljanja nasega seksualnega zivljenja, v boleznih otrok se ka­zejo pregrehe starsev.

Za spopad s tem neprijetnim, da, strasnim dejstvom, je na razpolago več poti: nekateri ne vidijo sploh ničesar, bolje povedano, nočejo videti. To je seveda daleč najbolj enostavno in najcenejse »stalisče«.Drugi se za­vijejo v svetniski plasč pretirane sramezljivosti, kije enako smesna kot hinavska, o celem področju govorijo nasploh samo kot o velikem grehu icr pred vsakim gresnikom, ki so ga zasačili pri delu, izrazajo svoje naj­globlje ogorčenje, nato v poboznem gnusu zaprejo oči pred to brezbo­zno kugo in prosijo ljubega Boga, naj - po moznosti po njihovi lastni smrti - vso to Sodomo in Gomoro zasuje z zveplom in smolo ter brez-iramno človestvo na ta način se enkrat primerno opomni. Tretji se dobro zavedajo posledic, kijih bo ta kuga nekoč morala prinesti s seboj, I le skomignejo z rameni, prepričani, da se proti nevarnosti ne more nič narediti, torej naj stvari pač tečejo, kot jim je namenjeno.

Vse to je seveda udobno in preprosto, vendar ne smemo pozabiti, da ho zaradi take udobnosti zrtvovano ljudstvo. Izgovor, da drugim ljud-Itvom ne gre nič bolje, bo na dejstvu lastnega propada komaj kaj spre­menilo, razen da občutek ob gledanju nesreče, v katero so zabredli tudi d i uni, mnogim pomeni olajsanje lastnih bolečin. Toda potem je pravo vprasanje, katero ljudstvo bo prvo in edino obvladalo to kugo in kateri narodi bodo zaradi nje propadli. Na končuje prav to pomembno. Tudi to |c le preizkusni kamen o veljavi rase - rasa, ki tega preizkusa ne bo prestala, bo pač izumrla in naredila prostor bolj zilavim in odpornej­sim. To vprasanje je pomembno predvsem za nase zanamce, zato spada

med tista vprasanja, za katera velja neizprosna resnica, da se očeti gre­hov masčujejo do desetega kolena - resnica, ki velja samo za oskruni-tev krvi in rase.

Greh proti krvi in rasi je dedni greh tega sveta in konec človestva, ki se mu vdaja.

Toda kako resnično bedno se je predvojna Nemčija soočila prav s tem vprasanjem! Kaj je bilo narejenega za ugotavljanje okuzenosti nase mladine v velikih mestih? Kaj je bilo narejenega za napad na okuzenje in mamonizacijo nasega ljubezenskega zivljenja? Kaj za boj proti ob­stoječim okuzbam med nasimi ljudmi?

Odgovor najlazje dobimo, če ugotovimo, kaj se je moralo zgoditi.

Tega vprasanja ne bi smeli vzeti prelahko, ampak bi morali razumeti, da bo od njegove resitve odvisna sreča ali nesreča celih rodov in da bo zaznamoval lahko vso prihodnost nasega ljudstva ali jo celo moral od­ločiti. Toda tako spoznanje je zavezovalo k brezobzirnim ukrepom in posegom. Nad vsa razmisljanja bi morali postaviti prepričanje, da je vso pozornost ljudstva treba usmeriti na strasno nevarnost, tako da bi se vsak posameznik v svoji notranjosti zavedel pomembnosti te borbe. Resnično daljnosezne in včasih skoraj neznosne obveznosti in bremena so splosno učinkoviti le tedaj, če posamezniku poleg prisile predočimo tudi spoznanje o nujnosti. Za to je potrebno ogromno pojasnjevanja ob hkratni izključitvi vseh dnevnih vprasanj, ki sicer odvračajo pozornost.

V vseh primerih, ko gre za izpolnjevanje navidez nemogočih zahtev ali nalog, je vso pozornost ljudstva treba zdruziti in osredotočiti na eno samo vprasanje, kot da bi bila od njegove resitve dejansko odvisna biti ali ne biti. Samo tako je ljudstvo mozno pripraviti na res velike podvige in napore.

To načelo velja tudi za posameznika, ki hoče doseči velike cilje. Tudi on bo to zmogel samo postopoma, korakoma, tudi on bo vse napore za izpolnitev neke določene naloge zdruzeval toliko časa, dokler ne do­seze zastavljenega delnega cilja, nakar se bo lotil novega odseka na poti. Kdor ne predvidi posameznih odsekov na osvajalni poti in jih načrtno ter zbrano z vsemi močmi ne izgrajuje enega za drugim, ne bo nikoli uspel priti do zastavljenega cilja, ampak bo oblezal nekje na poti, morda

celo ob njej. To priblizevanje cilju je umetnost, ki vsakič zahteva upo­rabo celotne energije, da lahko korak za korakom premagamo pot.

Čisto prvi predpogoj, potreben za napad na tako tezaven odsek člo­veske polije uspesnost vodstva, ki mora maso ljudstva prepričati, daje prav zastavljeni delni cilj edini vreden vse človeske pozornosti ter daje od njegove osvojitve odvisno vse. Velika večina ljudi tako ali tako nikoli ne bo videla cele poti pred seboj, ne da bi se med potjo utrudila in obu­pala nad nalogo. Nekateri med njimi bodo cilj sicer imeli pred očmi, l oda pot bodo videli le kot posamične kratke odseke, podobno popot­niku, ki pač pozna konec svojega potovanja, neskončno pot pa bolje premaguje, če si jo razdeli na manjse odseke in se odpravi na vsakega posebej, kot da bi to bil ze zeleni cilj. Le tako pride naprej, ne da bi prej obupal.

Ob uporabi vseh propagandnih sredstev bi morali ljudstvu prikazati vprasanje borbe proti sifilisu kot tisto nalogo, in ne kot spet eno od na­log. Za ta namen bi morali ob uporabi vseh razpolozljivih sredstev lju­dem vbijati v glavo, da gre za najstrasnejso nesrečo, dokler ne bi bilo vse ljudstvo prepričano, daje od resitve tega vprasanja odvisna prihodnost ali propad.

Sele po taki pripravi, ki bi po potrebi morala trajati tudi več let, se bo prebudila pozornost in odločenost vsega ljudstva tako zelo, da bo mozno poseči po tezkih ukrepih, ki bodo zahtevali tudi zrtve, a vseeno ne bo nevarnosti, da ljudje morda ne bodo razumeli ali da mase nena­doma ne bodo hotele sodelovati in bodo načrtovalce pustile na cedilu.

Za resen spopad s to kugo so namreč potrebne velikanske zrtve in ogromno dela.

ttorba proti sifilisu zahteva borbo proti prostituciji, proti predsod­kom, starim navadam, proti dosedanjim predstavam, splosnim nazo­rom, med njimi ne nazadnje zlagana pretirana sramezljivost v določenih krogih.

1'rvi predpogoj za moralno pravico v borbi proti tem stvarem je omo-||inanje zgodnjega poročanja novih rodov. Ze v samem poznem poro-ranju je potreba po ohranjanju ustanove, kije, obračajte to kakor koli

utemeljujejo s tem, da dejstvo o splosni prisotnosti taksnih predstav niti najmanj ne more preprečiti zmage sovraznega svetovnega nazora, ki je vsekakor zastopano v klasičnem strankarsko političnem smislu. Če bi bilo drugače, bi moral nemski narod ze danes doseči mogočno zmago, ne pa stati na robu prepada. Mednarodni svetovni nazor je postal uspe­sen zaradi organiziranosti politične stranke v obliki jurisnih odredov; nasprotni svetovni nazor mu je podlegel zaradi dosedanjega pomanjka­nja enotnega zastopanja. Neki svetovni nazor se lahko bojuje in zmaga samo z omejeno in s tem vsebinsko določeno obliko politične organiza­cije, ne pa z neomejenim dovoljevanjem interpretacij njegovega splos­nega nauka.

Zato sem svojo nalogo videl predvsem v tem, da sem iz obseznega in neoblikovanega gradiva splosnega svetovnega nazora izlusčil tiste osred­nje ideje in jih prelil v bolj ali manj dogmatske oblike, ki so v svoji jasni zamejenosti primerne za enotno zdruzevanje tistih ljudi, ki so sposobni sprejeti obveznosti. Z drugimi besedami: Nacionalsocialistična nemska delavska stranka prevzame bistvena načela iz splosne zasnove sveta, ki te­melji na ljudski ideji. Na teh načelih postavi politično doktrino, ki uposteva praktično dnevno realnost, značilnost časov, razpolozljiv človeski material ter vse njegove pomanjkljivosti. S to politično doktrino je mozno velike mno­zice ljudi zdruziti v čim ho/j togi organizaciji. Taksna organiziranost je pred­pogoj za zmagovit pohod tovrstnega svetovnega nazora.

2. poglavje

Drzava

Nasemu mlademu gibanju so iz krogov danes prezivetega mesčan­skega sveta ze v letih 1920/21 vedno znova očitali, daje nase stalisče do danasnje drzave odklonilno, iz česar so strankarsko politični vitezi raz­nih usmeritev sklenili, da smejo mladega in neprijetnega oznanjevalca novega svetovnega nazora zatirati z vsemi sredstvi. Pri tem so seveda na­merno pozabili, da si danasnje mesčanstvo pod pojmom drzava tudi samo ne zmore več predstavljati prav nič enotnega, da za to ni enotne definicije in je tudi ne more biti. Razlagalci vendar sedijo na nasih dr­zavnih univerzah pogosto v podobi učiteljev drzavnega prava in njihova najvisja naloga mora biti, da za vsakokratno bolj ali manj srečno eksis­tenco njihovega vira zasluzka najdejo pojasnila in razlage. Bolj ko je neka drzava nemogoča, bolj meglene, izumetničene in nejasne so defi­nicije o njenem namenu. Kaj naj bi na primer pisal cesarsko kraljevi univerzitetni profesor o smislu in namenu drzave v neki dezeli, katere drzavni obstoj je utelesal največji polom vseh časov? Tezka naloga, če pomislimo, da je za danasnjega učitelja v zadevah drzavnega prava manj pomembna obveza do resnice in bolj sluzenje določenemu namenu. Namen pa se glasi: za vsako ceno obdrzati pri zivljenju posast človes­kega mehanizma, ki se imenuje drzava. Potem se ni treba čuditi, če pri pretresanju tega problema po moznosti zanemarijo realne vidike ter se raje zakopljejo v klobčič »etičnih«, »moralnih« ter drugih idejnih vred­not, nalog in ciljev.

Povsem na splosno lahko razlikujemo troje dojemanj:

a) Skupina tistih, ki v drzavi preprosto vidijo bolj ali manj prostovoljno
zdruzevanje ljudi pod neko oblastjo.

Ta skupina je najstevilčnejsa. V njenih vrstah se nahajajo predvsem častilci danasnjega načela legitimnosti, v njihovih očeh pa ljudska volja pri celi zadevi sploh ne igra nikakrsne vloge. Dejstvo, da neka drzava ob­staja, je zanje zadosten razlog za njeno nedotakljivost in svetost.Za sči­tenje te norosti človeskih mozganov je potrebna dobesedno pasje obozevanje tako imenovane drzavne avtoritete. Kot bi trenil, se v glavah taksnih ljudi iz sredstva porodi končni cilj. Drzava ni več namenjena, da bi sluzila ljudem, ampak so ljudje tukaj zato, da častijo drzavno avtori­teto, ki jo predstavljajo vsi njeni uradniki, tja do najnizjega. Drzavna avtoriteta je tukaj samo zato, da vzdrzuje red in mir, če bi se stanje tega tihega, navdusenega časčenja sprevrglo v bolj nemirno. Tudi ona zdaj ni več ne cilj in ne sredstvo. Drzavna avtoriteta naj skrbi za red in mir, red in mir pa morata drzavi omogočati njen obstoj. Znotraj obeh polov se mora vrteti vse zivljenje.

Na Bavarskem zastopajo taksno stalisče predvsem politiki bavarskega centra, ki se imenuje »Baverische Volkspartei« (Bavarska ljudska stranka, op. prev); v Avstriji so bili črno rumeni legitimisti, v samem Re-ichu pa so na zalost pogosto enakega mnenja tako imenovani konzerva­tivni elementi.

b) Druga skupina je po stevilu ze nekaj manjsa, ker moramo vanjo
pristeti tiste, ki z obstojem drzave povezujejo vsaj nekaj pogojev. Ne ze­
lijo si le enakega upravljanja, ampak, če je le mozno, tudi isti jezik - če­
prav samo zaradi tehničnega vidika upravljanja. Drzavna avtoriteta ni
več edini in izključni namen drzave, ampak temu dodajo se skrb za do-
borobit podanikov. Ti krogi ljudi dodajo dojemanju drzave se misli o
»svobodi«, čeprav povečini nejasne. Oblika vladanja se jim ne zdi več ne­
dotakljiva zaradi samega dejstva, da drzava obstaja, ampak jo preverjajo
z vidika njene praktične učinkovitosti. Svetost starosti ne varuje pred kri­
tiko sedanjosti. Sicer pa gre za pojmovanje, ki od drzave pričakuje pred­
vsem ugodno oblikovanje gospodarskega zivljenja posameznika, zato
jo presoja s praktičnih vidikov in z vidika gospodarske rentabilnosti.

Najpomembnejse zastopnike teh pogledov srečamo v krogih nasega normalnega nemskega mesčanstva, predvsem med naso liberalno de­mokracijo. c) Tretja skupina je stevilčno najsibkejsa.

V drzavi ze vidi sredstvo za uresničevanje povečini zelo nejasno do­ločenih tezenj, ki izvirajo iz politike moči. Prebivalstvo drzave je homo­geno in ima enoten jezik. Volja po enotnem drzavnem jeziku se ne izraza samo v upanju, da si bo ta drzava s tem ustvarila trdne temelje za porast zunanje moči, ampak nič manj - sicer popolnoma napačno -v mnenju, da bo s tem mozno izpeljati nacionaliziranje v določeni smeri.

V zadnjih sto letih je bilo prav moreče opazovati te kroge, kako so se, včasih sicer v njaboljsi veri, igračkali z besedo »germanizirati«. Tudi sam se spominjam, kako je v moji mladosti prav ta oznaka zavajala do ne­verjetno napačnih predstav. Celo v vsenemskih krogih je bilo takrat mozno slisati mnenje, da bi avstrijskim Nemcem ob izdatni vladni po­moči lahko uspelo germanizirati avstrijske Slovane, pri čemer jim niti najmanj ni postalo jasno, daje germaniziranje mozno izvajati samo na ozemlju, nikoli pa na ljudeh. Na splosno so pod to besedo namreč raz­umeli samo prisiljeno prevzemanje nemskega jezika na zunaj. Gre za skoraj neverjetno napačno razmisljanje, da bi na primer neki črnec ali Kitajec postala Nemca, ker sta se pripravljena učiti nemsčino in jo v prihodnje tudi govoriti ter celo dati svoja glasova neki nemski politični stranki. Nasemu mesčanskemu nacionalnemu svetu nikoli ni postalo jasno, da kaj takega pomeni lahko samo degermanizacijo. Kajti če danes z vsiljenjem nekega splosnega jezika premostimo in končno zabrisemo vsem očitne razlike med ljudstvi, to pomeni začetek rasnega mesanja. In s tem v nasem primeru ne germanizacije, ampak uničenje german­skega elementa. V zgodovini seje vse prevečkrat dogajalo, daje osvaja­lec s sredstvi zunanje moči sicer uspel podjarmljenim vsiliti svoj jezik, toda čez tisoč drugo ljudstvo res govori njegov jezik, zmagovalci pa za­radi tega pravzaprav postanejo porazenci.

Ljudstva, bolje rečeno, rase, ne določa jezik, ampak kri. Zato bi o

germanizaciji smeli govoriti sele potem, če bi nam s taksnim postop­kom uspelo spremeniti kri premagancev. Vendar kaj takega ni mogoče. Čeprav z mesanjem krvi pride do sprememb, pa to pomeni znizevanje ravni visje rase. Končni izid takega ravnanja bi torej bilo uničenje prav tistih lastnosti, zaradi katerih so bili osvajalci sposobni izvojevati svojo zmago. Pri taksnem parjenju z manjvredno raso bi bile posebej priza­dete kulturne ustvarjalne moči, pa čeprav bi nastala mesanica tisočkrat govorila jezik nekoč visje rase. Določen čas bo se potekala borba med različnimi duhovi in lahko se primeri, da bo vedno nizje se pogrezajoče ljudstvo v nekaksnem poslednjem razcvetu ustvarilo presenetljive kul­turne dosezke. Toda to so le posamezni elementi visje rase ali pa tudi mesanci, pri katerih po prvem krizanju se prevladuje boljsa kri, ki se hoče prebiti na povrsje. Nikoli pa to ne morejo biti končni produkti me­sanja. Pri taksnih se bo vedno pokazalo nazadovanje v kulturnem po­gledu.

Danes moramo gledati kot srečno okolisčino, daje v Avstriji germa-nizacija po zamislih Jozefa II. spodletela. Njen uspeh bi verjetno po­menil obstoj avstrijske drzave, toda zaradi jezikovne izenačenosti bi se znizala rasna raven nemskega ljudstva. V stoletjih bi se morda izkrista­liziral določen čredni nagon, toda sama čreda bi postala manj vredna. Morda bi se rodilo neko drzavno ljudstvo, propadlo pa bi kulturno ljud­stvo.

Za nemsko ljudstvo je bilo bolje, daje taksno mesanje spodletelo, če­prav ne zaradi plemenitih pogledov, ampak zaradi kratkovidnih Hab-sburzanov. Če bi se zgodilo drugače, bi nemskemu ljudstvu danes le tezko pripisali, da je kulturni dejavnik.

A ne samo v Avstriji, tudi v sami Nemčiji so tako imenovani nacio­nalni krogi razmisljali in se vedno razmisljajo podobno napačno. Poli­tika do Poljske v smislu germanizacije Vzhoda je na zalost skoraj vedno temeljila na enako napačnem sklepanju. Tudi tu so mislili, da bodo ger-manizacijo poljskega elementa speljali samo z njegovim ponemčenjem. Tudi tu bi bil izid nesrečen: rasno tuje ljudstvo bi v nemskem jeziku iz­razalo svoje tuje misli, njegova manjvrednost pa bi razvrednotila veli-

čino in dostojanstvo nasega ljudstva.

Kako strasna je ze dnaes skoda, ki jo nasemu nemstvu posredno po­vzročajo v dialektu govoreči Zidi, ko stopajo na ameriska tla in jih mnogi Američani, ki ne poznajo nasih razmer, enačijo z Nemci! Le komu lahko pade na misel, da zaradi povsem zunanjega znaka, nem­sčine, ki jo povečini govorijo ti zgubljeni priseljenci z Vzhoda, zagleda dokaz za njihovo nemsko poreklo in narodno pripadnost.

Kar je bilo v zgodovini koristno germanizirano, je bilo ozemlje, ki so ga nasi predniki osvojili z mečem ter poselili z nemskimi k meti.Če so pri tem nasemu ljudstvu dodali tujo kri, so sodelovali pri tistem nesrečnem razcep-Ijenju nase notranje biti, ki se kaze v - na zalost pogosto celo pretirano hva­ljenem - nadpovprečnem nemskem individualizmu.

Tudi med to tretjo skupino ljudi v določenem smislu velja, kot da bi bila drzava namenjena sama sebi, zatorej je njena ohranitev najvisja na­loga človekovega obstoja.

Če sklenem, lahko ugotovim: vsi omenjeni nazori nimajo svojih ko­renin v spoznanju, da so sposobnosti za kulturno in drugo ustvarjanje bistveno pogojene z rasnim elementom in daje torej najvisja naloga dr­zave ohranjanje in vzpon rase, tega osnovnega pogoja za ves človeski kulturni razvoj.

Skrajni sklep iz vseh teh napačnih pojmovanj in pogledov na bistvo in smoter drzave je postavil Zid Marx: mesčanstvo je pojem drzave lo­čilo od zadolzitev do rase, ne da bi uspelo doseči drugačno, enako­merno priznano formulacijo, s čimer je samo utrlo pot nauku, ki zanika drzavo kot tako.

Ze na tem področju je moral boj mesčanskega sveta proti marksis­tični internacionali gladko odpovedati. Mesčanstvo je ze zdavnaj zrtvo­valo temelje, ki bi bili nujno poterbni za podpiranje njegovega idejnega sveta. Pretkani nasprotnik je spoznal slabosti njegove zgradbe ter zdaj napada z orozji, ki mu jih je, čeprav nehote, predalo samo mesčanstvo.

Zato je prva obveza novega gibanja, ki temelji na ljudskem svetov­nem nazoru, da poskrbi za enovito ter jasno obliko pojmovanja o bi­stvu in smotru drzave.

Temeljno spoznanje je potem, da drzava ni namen, ampak sredstvo za dosego cilja. Je predpogoj za tvorbo visje človeske kulture, ni pa vzrok zanjo. Vzrok najdemo izključno v prisotnosti za to sposobne rase. Na Zemlji bi lahko bilo stotine vzornih drzav, toda v primeru izumrtja arijskega noislca kulture ne bi bilo nobeme druge kulture, ki bi se kosala z duhovnimi visa­vami najvisjih danasnjih ljudstev. Lahko gremo se naprej in rečemo, da dejstvo človeske drzavotvornosti niti najmanj ne bi izključevalo moz­nosti uničenja človestva, če bi zaradi odsotnosti rasnega nosilca pro­padle človeske vrhunske duhovne sposobnosti in elastičnost.

Če bi se danes na primer zemeljsko povrsje zaradi tektonskih premi­kov začelo nemirno spreminjati in bi se iz oceanov dvignila nova Hi­malaja, bi bila zaradi ene same grozljive katastrofe uničena kultura človestva. Obstojala ne bi več nobena drzava, nobena reda več ne bi bilo, razdejani bi bili dokumenti tisočletnega razvoja, ostalo bi eno samo velikansko blatno močvirje, polno človeskih trupel. Toda če bi to grozo kaosa prezivelo samo nekaj ljudi iz rase, ki je sposobna kulturnega ustvarjanja, bi se na Zemlji, čeprav morda sele čez tisoč let, spet poka­zali dokazi človeske ustvarjalne moči. Samo uničenje zadnje kulturne rase in njenih posameznih nosilcev bi Zemljo dokončno opustosilo. Na­robe vidimo celo na primerih iz sedanjosti, da drzavne tvorbe, ki so jih ustanovili nosilci rase z omejeno genialnostjo, ne morejo preziveti. Po­dobno kot so zivalske vrste iz daljne preteklosti morale odstopiti prostor drugim in popolnoma izginiti, se mora umakniti tudi človek, če mu manjka določena umska moč, s katero edino lahko najde potrebno orozje za svoj obstoj.

Sama drzava ne more ustvariti določene kulturne visine, lahko pa ohrani raso, ki to zmore. V drugačnem primeru drzava sicer lahko ena­komerno obstaja cela stoletja, toda zaradi tezkih posledic rasnega me­sanja, ki ga ni preprečila, ze dolgo prihaja do globokih sprememb v sposobnosti kulturnega ustvarjanja in s tem splosne zivljenjske podobe nekega ljudstva. Danasnja drzava kot formalen mehanizem sicer lahko daje videz obstoja se dolgo časa, toda zastrupljanje rase nasega ljudstva povzroča zaton kulture, kije ze zdaj strasljivo opazen.

Zato nepogresljiv predpogoj za obstoj visjega človestva ni drzava, ampak ljudstvo, kije usposobljeno za to.

Ta sposobnost bo načeloma vedno prisotna in jo je treba z določe­nimi zunanjimi razmerami samo prebuditi, da začne praktično delo­vati. Kulturno in ustvarjalno nadarjena ljudstva ali bolje povedano, rase, v sebi nosijo latentne koristnosti, čeprav trenutne neugodne zunanje razmere ne dovoljujejo njihovega udejanjanja. Zato je neverjetna neu­mnost, da Germane iz obdobja pred Kristusom predstavljajo kot nekul­turne barbare. To niso bili nikoli. Tezke razmere v njihovi severni domovini so omejevale razvoj njihovih ustvarjalnih moči. Če bi se znasli v ugodnejsih razmerah na jugu in bi jim nizje razvita ljudstva sluzila kot tehnična pomoč, bi se v njih dremajoče ustvarjalne sile prav tako bujno razcvetele, kot so se denimo pri starih Helenih. Toda njihova kul­turna ustvarjalnost ni samo posledica severnega podnebja. Laponec, ki bi se preselil na jug, bi bil enako malo kulturno ustvarjalen kot kaksen Eskim. Ne, ta čudovita ustvarjalna sposobnost je pač dana Arijcu, pa najsi jo dremajočo nosi v sebi ali pa se je ze prebudila v zivljenje, če ugodne razmere to omogočajo ali neprijazna narava preprečuje.

Iz tega se porodi naslednje spoznanje:

Drzava je sredstvo za dosego cilja. Njen cilj je ohranitev in krepitev skup­nosti telesno in dusevno sorodnih bitij. Predvsem mora ohranjati raso in do­voljevati prost razvoj vseh sil, ki dremajo v tej rasi.Del teh sil bo treba vedno uporabiti za fizični obstoj rase, manjsi del pa bo namenjen vzpodbujanju na­daljnjega duhovnega razvoja. Dejansko eno vedno ustvarja predpogoj za drugo.

Drzave, ki ne sluzijo temu namenu, so zgreseni pojavi, neuspeli izrodki. Dejstvo, da obstajajo, ne opravičuje njihovega obstoja nič bolj, kol uspesen piratski rop opravičuje obstoj piratstva.

Mi, nacionalsocialisti, se kot bojevniki za nov svetovni nazor ne smemo nikoli postaviti na tisto znamenito »Temelji na dejstvih«, se naj­manj, kadar so dejstva napačna. V takem primeru ne bi več bili bojev­niki za novo, veliko idejo, ampak suznji za danasnje lazi. Njostreje moramo ločevati med drzavo kot posodo in raso kot vsebino. Ta po-

soda ima smisel samo tedaj, če zmore ohraniti in obvarovati vsebino; v nasprotnem primeru je nekoristna.

Zato je najvisji cilj ljudske drzave skrb za ohranitev tistih rasnih praele-mentov, ki s kulturnim delovanjem ustvarjajo lepoto in dostojanstvo nekega visjega človestva. Mi kolArijci si pod drzavo lahko predstavljamo samo ziv organizem nekega ljudstva, kateremu drzava zagotavlja ne le njegovo ohra­nitev, ampak ga skozi nadaljnji razvoj duhovnih in idejnih sposobnosti vodi do najvisje svobode.

Tisto, kar nam danes poskusajo vsiliti kot drzavo, je povečini samo izrodek najgloblje človeske blaznosti z neizrekljivim trpljenjem kot po­sledico.

Nacionalsocialisti vemo, da smo s takim naziranjem v danasnjem svetu ravolucionarji in nas s tem nazivom tudi ozigosajo. Toda nasega razmisljanja in delovanja nikakor ne smeta določati odobravanje ali od­klanjanje tega časa, ampak obvezujoča zaobljuba resnici, ki smo jo spo­znali. Potem smemo biti prepričani, da bodo potomci zaradi boljsega vpogleda ne le razumeli nase danasnje postopke, ampak jih bodo tudi potrdili kot pravilne in jih oplemenitili.

Za nas nacionalsocialiste izhaja iz tega tudi merilo za ovrednotenje neke drzave. Ta vrednost je nekaj relativnega z vidika posameznega ljud­stva, in nekaj absolutnega z vidika samega človestva. Z drugimi bese­dami to pomeni:

Kakovosti drzave ne moremo vrednotiti glede na kulturno visino ali njeno moč, ki ji jo pripisuje ostali svet, ampak izključno samo po stopnji kakovosti te ustanove za njeno ljudstvo.

Za drzavo lahko rečemo, daje vzorna, ne le, če je njeno ljudstvo za­dovoljno z zivljenjskimi razmerami, ampak če to ljudstvo ohranja pri zivljenju prav s svojo lastno eksistenco - ne glede na to, kaksnen kul­turni pomen tej drzavni tvorbi pripisuje ostali svet. Naloga drzave na­mreč ni tvorba človeskih sposobnosti, ampak mora obstoječim silam

zagotoviti prosto pot. Nasprotno torej za neko drzavo lahko rečemo, daje slaba, če ob vsej visoki kulturi nosilca te kulture v njegovi rasni sestavi pre­pusti propadu. S tem namreč praktično uniči predpogoj za nadaljevanje te kulture, kije ni ustvarila sama, ampak je sad kulturno ustvarjalnega ljudstva, katerega obstoj je zagotovljen z bivanjem v enotnem zivem or­ganizmu drzave. Drzava pač ne predstavlja vsebine, ampak obliko. Vsa­kokratna kulturna raven nekega ljudstva zalo ni merilo za kakovost drzave, v kateri zivi. Zelo razumljivo je, da kulturno zelo nadarjeno ljudstvo iz­kazuje večvredno podobo, kot neko črnsko pleme; kljub temu je lahko drzavni organizem prvega, če ga ocenjujemo po izpolnjevanju njego­vega namena, slabsi kot oni, v katerem biva črnec. Čeprav najboljsa dr­zava in najboljsa drzavna ureditev iz ljudstva ne moreta potegniti sposobnosti, ki jih preprosto ni in jih nikoli ni bilo, je slaba drzava za­gotovo sposobna, da z dovoljevanjem ali celo s podpiranjem uničevanja rasnega nosilca kulture doseze odmrtje prvotno prisotnih sposobnosti.

Zatorej je sodba o kakovosti drzave v prvi vrsti mozna le ob uposte­vanju relativne koristnosti, ki jo ima za določeno ljudstvo, nikakor pa ne glede na pomen, ki ji ga pripisuje svet.

Taksno relativno sodbo je mozno dati hitro in dobro, sodbo o abso­lutni vrednosti pa le stezka, ker te ne določa samo drzava, ampak veliko bolj kakovost in veličina njenega ljudstva.

Če zato govorimo o neki visji poklicanosti drzave, ne smemo nikoli pozabiti, daje visja poklicanost v bistvu v ljudstvu, ki mu mora drzava s svojim organskim obstojem omogočati le svoboden razvoj.

Če si torej zastavimo vprasanje, kaksna naj bo drzava, ki jo potrebu­jemo Nemci, si moramo najprej priti na jasno o tem, kaksni ljudje naj bivajo v njej in kaksnemu namenu naj sluzi.

Nase nemsko ljudstvo na zalost ni več sestavljeno iz enotnega ras­nega jedra. Proces stapljanja različnih prasestavin tudi se ni toliko na­predoval, da bi zaradi tega lahko govorili o neki novi rasi. Nasprotno: zastrupitve krvi, ki so nase narodno telo prizadele posebej po trideset­letni vojni, niso privedele samo do razkroja nase krvi, ampak tudi nase duse. Odprte meje nase domovine, naslanjanje na negermanska tuja

ljudstva vzdolz mejnih področij, predvsem pa močan in stalen dotok tuje krvi v samo notranjost Reicha zaradi nenehnega obnavljanja ne omogočata dovolj časa za absolutno stapljanje. Ne skuha se več nobena nova rasa, ampak ostanejo rasne sestavine ena ob drugi z izidom, da se nemsko ljudstvo posebj v kritičnih trenutkih, v katerih se čreda sicer začne bojevati, razkropi na vse nebesne strani. Osnovni rasni elementi so različno razporejeni ne samo geografsko, ampak tudi posamično zno­traj istega področja. Poleg Nordijca najdemo vzhodnjaka, poleg vzhod­njaka Dinaride, poleg obeh zahodnjake in vmes mesanice. Po eni strani je to zelo slabo: nemskemu ljudstvu manjka tisti zanesljivi čredni nagon, ki je utemeljen v enotnosti krvi in posebej v trenutkih grozeče nevar­nosti ljudstva obvaruje pred propadom, ker se pri takih ljudstvih vse majhne notranje različnosti takoj porazgubijo, skupnemu sovrazniku pa se zoperstavi strnjena fronta enotne črede. V sobivanju nasih nepo-mesanih prvotnih rasnih elementov najrazličnejsih vrst je utemeljeno to, kar pri nas označujemo z besedo nadindividualizem. V mirnih časih je lahko včasih koristen, eno k drugemu pa nas je spravil ob prevlado nad svetom. Če bi nemsko ljudstvo v svojem zgodovinskem razvoju imelo tisto čredno enostnost, kakrsno poznajo druga ljudstva, bi bil Nemski Reich danes brzkone vladar zemeljske oble. Svetovna zgodovina bi imela drugačen tok in nihče ne more reči, da v takem primeru ne bi do­segli tistega, kar si danes tako veliko zaslepljenih mirovnikov zeli pribe-račiti z jokanjem in stokanjem: mir, ki ga ne podpirajo z mahanjem z oljčnimi vejicami mirovniske, s solzami oblite objokovalke, ampak bi teme­ljil na zmagovitem meču ljudstva gospodarjev, ki sluzi visji kulturi.

Zaradi dejstva, da nismo imeli rasno enotnega ljudstva, smo morali neskončno trpeti. Mnogi mali nemski vladarji so dobili v dar rezidence, nemsko ljudstvo pa je bilo prikrajsano za pravice gospodarja.

Nase ljudstvo se danes trpi zaradi te motranje razklanosti; toda tisto, kar nam je v preteklosti in sedanjosti prineslo nesrečo, je lahko v prihod­nje nas blagor. Kakorkoli je ze bilo skodljivo po eni strani, da ni prislo do popolnega zmesanja nasih prvotnih rasnih sestavin in je bil s tem preprečen nastanek enotnega narodnega telesa, pa je bilo po drugi

strani dobro, ker se je ohranil vsaj delček nase čiste, najboljse krvi, in smo se izognili zatonu nase rase.

Pri popolnem zmesanju nasih rasnih praelementov bi zagotovo nas­talo zaključeno narodno telo, toda bilo bi, tako kot dokazujejo vsa me­sanja ras, manj sposobno za kulturno ustvarjanje, kakrsno je bilo značilno za prvotno najvisje rasne sestavine. To je blagor zaradi neus­pelega popolnega zmesanja: da imamo tudi danes v nasem nemskem na­rodnem telesu velike nemesane sestave nordijsko germanskega prebivalstva, v katerih smemo videti najvrednejsi zaklad za naso pri­hodnost. V turobnih časih nepoznavanja vseh rasnih zakonov, ko se jim je zdelo, daje človek enak človeku, je manjkalo jasnosti o različni vred­nosti posameznih praelementov. Danes vemo, da bi popolno zmesanje različnih sestavin nasega narodnega telesa morda povečalo naso zuna­njo moč, toda najvisji cilj človestva bi ostal nedosegljiv, ker bi edini no­silec, ki gaje usoda izbrala za to dokončanje, izginil v splosni mesanici ras enotnega ljudstva.

Toda kar seje zgodilo brez nase pomoči z naklonjenostjo usode, mo­ramo danes preveriti in ovrednostiti z vidika pridobljenih spoznanj.

Kdor govori o poslanstvu nemskega ljudstva na Zemlji, mora vedeti, da je lahko samo v ustvarjanju drzave, ki bo svojo najvisjo nalogo videla v ohranitvi in krepitvi neposkodovanih, na/plemenitejsih sestavin nasega ljud­stva, to je vsega človestva.

S tem bo drzava prvikrat dobila notranji visok cilj. V soočenju s smes­nim geslom o zagotavljanju miru in reda zaradi omogočanja miroljub­nega medsebojnega goljufanja se zdi naloga ohranjanja in krepitve najvisjega človestva, ki ga je Zemlji podarila dobrota Vsemogočnega, zares visoko poslanstvo.

Iz mrtvega mehanizma, ki trdi, da je namenjen sam sebi, naj zraste ziv organizem z izključno enim ciljem: sluzenje visji ideji.

Nemski Reich naj kot drzava vključuje vse Nemce z nalogo, da iz tega ljudstva ne samo da izbere in ohranja najvrednejse sestavine rasnih prae­lementov, ampak ga počasi in zanesljivo pripelje do vodilnega polozaja.

--#iH-

S tem bo stagnacijo nadomestilo obdobje boja. Toda tako kot vedno in povsod na tem svetu bo veljal pregovor, da kdor počiva, ta rjavi (-nem. »wer rastet - rostet«, op. prev.) in naprej, da vedno zmaga le tisti, ki napada. Čim večji bo pri tem cilj, ki nam lebdi pred očmi, in čim manjse bo trenutno razumevanje sirokih mnozic zanj, tem veličastnejsi so uspehi, sodeč po izkusnjah iz svetovne zgodovine - ter njihova po­membnost potem, ko so ljudje cilj pravilno dojeli in izpeljali boj z neo­majno vztrajnostjo.

Za mnoge nase vodilne drzavne uradnike je danes morda bolj pomir­jujoče, če delajo za ohranitev nekega danega stanja, kot pa da bi se mo­rali boriti za prihajajoče stanje. Zanje je udobneje, če v drzavi vidijo mehanizem, kije tukaj preprosto zato, da se vzdrzuje pri zivljenju, tako kot spet njihovo zivljenje »pripada drzavi« - kot se radi izrazajo. Kot da bi nekdo, ki izhaja iz ljudstva, po logiki lahko sluzil komu drugemu kot ljudstvu, ali da bi človek lahko deloval za koga drugega kot za človeka. Kot rečeno, je v drzavni avtoriteti seveda lazje videti samo formalni meha­nizem organizacije, kot pa suvereno utelesenje nagona po samoohranitvi ljudstva na Zemlji. V prvem primeru sta namreč za te slabiče drzava kot tudi drzavna avtoriteta sami sebi namen, v drugem pa mogočno orozje v sluzbi velikega in večnega boja za obstanek, orozje, ki se mu mora ukloniti vsak, ker ni formalno mehanično, ampak izraz skupne volje za ohranitev zivljenja.

Zato bomo tudi v boju za nas nov nazor, ki povsem ustreza prvot­nemu smislu stvari, nasli le malo bojnih tovarisev v druzbi, ki ni zasta­rela le telesno, ampak zal vse prepogosto tudi duhovno. Le izjeme, starci z mladimi srci in s se mladostnim razumom bodo prisli k nam iz tistih slojev, nikoli tisti, ki vidijo v ohranjanju obstoječega stanja edini smisel svojega bivanja.

Nam nasproti stoji neskončna armada bolj miselno lenih in neopre­deljenih, kot zlonamernih, ter tistih, ki svoj interes vidijo v vzdrzevanju obstoječega stanja. Toda prav v tem navidezno brezupnem, mogočnem

spopadu lezi veličina nase naloge ter tudi moznost za uspeh. Bojni krik, ki bo odpodil majhne duhove ali pa bodo le-ti kmalu obupali bo znak za zbiranje pravih borbenih značajev. In o tem si je treba biti na jas­nem: kadar se iz ljudstva zbere določena vsota najvisje energije in moči ter se dvignjena nad sirokimi, okostenelimi mnozicami, usmeri na en cilj, pos­lane teh nekaj odstotkov ljudi gospodar celotne mnozice. Manjsine delajo svetovno zgodovino takrat, kadar se v taki stevilčni manjsini utelesi volja in energija ljudstva kol celote.

Kar se mnogim danes zdi otezevalno, je v resnici predpogoj za naso zmago. Prav v veličini in tezavnosti nase naloge se nahaja verjetnost, da se bodo za ta boj odločili samo najboljsi borci. V tem izboru lezi porostvo za uspeh.

Na splosno ze sama narava glede vprasanj rasne čistosti zemeljskih bitij dela določene popravke. Mesancev nima rada. Posebej prvi pro­dukti takih krizanj, nekje v tretjem, četrtem, petem kolenu, morajo bridko trpeti. Prikrajsani so za pomen prvotno najvisje sestavine iz kri­zanja, poleg tega pa jim zaradi pomanjkljive enotnosti krvi manjka tudi enotnosti volje in odločnosti za zivljenje nasploh. V vseh kritičnih tre­nutkih, v katerih se rasno enovito bitje odloča pravilno, to je odločno, bo rasno mesano postalo neodločno, oziroma bo njegovo ukrepanje po­lovičarsko. Gledano v celoti to ne pomeni samo določeno podrejenost rasno mesanega bitja v primerjavi z rasno čistim bitjem, ampak v praksi tudi moznost hitrejsega propada. V brezstevilnih primerih, kjer rasa vzdrzi, se mesanec zlomi. V tem se vidi popravek narave, ki gre pogosto se naprej, tako da omeji moznost razmnozevanja. S tem prepreči plod­nost krizancev nasploh ter povzroči njihovo izumrtje.

Če bi torej na primer posamezen subjekt v določeni rasi prisel v stik z rasno nizje lezečo osebo, bi bil takojsen rezultat znizanje rasne ravni kot take, nadaljevalo pa bi se s slabitvijo potomstva glede na preostalo rasno nemesano okolico. Pri popolnem preprečenju nadaljnjega dotoka

krvi s strani najvisje rase bi mesanci zaradi stalnega medsebojnega kri­zanja izumrli, ker pametna narava zmanjsuje njihovo odpornost, ali pa bi tekom tisočletij nastala nova mesanica, pri kateri prvotnih posamez­nih elementov zaradi tisočkaratnih krizanj ne bi več mogli prepoznati. Tako bi nastalo novo ljudstvo, vcendar bi bil njegov duhovno kulturni pomen v primerjavi z vplivom najvisje rase pri prvem krizanju bistveno zmanjsan. Toda tudi v takem skrajnem primeru bi v medsebojnem boju za obstoj mesani izdelek podlegel, če je kot nasprotnik se vedno pri­sotna visja, nemesana rasa. Kljub vsem črednim lastnostim in zaključe-nosti tega novega ljudstva, pridobljenim tekom tisočletij, mu to zaradi splosnega znizanja rasne ravni in s tem pogojenega zmanjsanja duhovne proznosti ter ustvarjalnih sposobnosti ne bi zadosčalo za zmago v boju proti prav tako enoviti, duhovno in kulturno pa boljsi rasi.

Zato lahko zapisem tale veljaven stavek:

Vsako krizanje med rasami prej ali slej privede do propada mesanega produkta, če je visje razviti del tega krizanca sam se vedno prisoten kot čisla in zaključena rasna enota. Nevarnost za krizanca je odstranjena sele takrat, ko se zmesa se zadnji preostali primerek rasno čistega bitja.

V tem se nahaja, čeprav počasen, naraven obnovitveni proces, ki pos­topno spet izloči rasno zastrupljene, dokler je prisoten rasno čist ele­ment in se novo krizanje več ne dogaja.

Tak potek se lahko začne samodejno pri zivih bitjih z močnim rasnim nagonom, ki jih je iz normalnih tokov razmnozevanja rase vrglo samo zaradi izrednih razmer ali kaksne izredne prisile. Ko taka prisila mine, bo preostanek rasno čistih bitij takoj stremel po medsebojnem parje­nju, nadaljnje mesanje se bo s tem zaustavilo. Rezultati krizanja bodo s tem spet potisnjeni v ozadje, razen če je stevilo mesancev ze tako na­raslo, da resen odpor preostalih rasno čistih bitij več ne bi prisel v po-stev.

Človek, ki je izgubil nagone in zaradi stiske ne prepozna svoje na­ravne dolznosti, na naravne popravke na splosno ne sme računati tako dolgo, dokler izgubljenega nagona ne nadomesti z očitnim spoznanjem; potem se bo moral lotiti popravljanja napak. Toda grozi mu velika ne-

varnost, da tisti, ki so v tem pogledu ze enkrat oslepeli, vedno bolj po­dirajo rasne pregrade, vse dokler ne izgubijo zadnjega delčka svoje naj­boljse biti. Potem jim bo zares ostala samo neka mesanica, ki se slavnim izboljsevalcem danasnjega sveta prikazuje kot ideal; toda ta mesanica bi v kratkem času iz sveta pregnala vse ideale. Razumljivo: tako bi lahko ustvarili veliko čredo, čredno zival je mozno gojiti, toda človeka kot nosilca kulture, in se bolje, kol utemeljitelja kulture in njenega ustvarjalca, pa tako krizanje ne da nikoli. S tem bi se poslanstvo človestva lahko končalo.

Kdor noče, da bi sla Zemlja v to smer, se mora začeti zavedati, da je naloga predvsem germanskih drzav, da v prvi vrsti poskrbijo za zausta­vitev nadaljnjega krizanja ras.

Generacija nasih danasnjih notoričnih slabičev bo proti temu takoj zakričala ter začela toziti in stokati o krsenju najsvetejsih človekovih pravic. Ne, obstaja samo ena najsvetejsa človeska pravica, kije hkrati tudi najsvetejsa obveza: skrb za to, da se ohrani čista kri in z obvarovanjem naj­boljsih ljudi ustvarimo moznost plemenitejsega razvoja teh bitij.

Ljudska drzava bo s tem v prvi vrsti morala dvigniti zakon z ravni stalne sramote rasi ter ga tako posvetila kot institucijo, kije poklicana za ustvar­janje bitij, podobnih Bogu, ne izrodkov, ki so mesanica človeka in opice.

Ugovarjanje iz tako imenovanih humanih razlogov presneto slabo pristoji času, ki po eni strani daje moznost za razmnozevanje vsakemu propadlemu izrodku, s čimer samemu produktu in tudi njegovi okolici nalaga neizmerno trpljenje, medtem ko po drugi strani v vsaki drogeriji in celo pri pouličnih prodajalcih lahko kupimo pripomočke za prepre­čevanje rojstev tudi med najbolj zdravimi starsi. V danasnji drzavi miru in reda je v očeh njenih zagovornikov, tega hrabrega mesčansko nacio­nalnega sveta, preprečevanje plodnosti med sifilitiki, tuberkuloznimi bolniki, dedno bolnimi, invalidi in kreteni zločin, nasprotno pa v prak­tičnem preprečevanju razmnozevanja med milijoni nasih najboljsih ljudi ne vidijo zla niti pregresitve proti dobrim običajem te hinavske druzbe, ampak raje opogumljajo njihovo kratkovidnost in miselno lenobo. V na­sprotnem bi si morali razbijati glavo vsaj zaradi tega, kako naj ustva­rimo predpogoje za prehranjevanje in ohranitev tistih prihodnjih bitij,

ki bodo zdravi nosilci nasega ljudstva in bodo bodočim rodovom mo­rali zagotavljati enake razmere za zivljenje.

Kako brezmejno neidealen in neplemenit je ves ta sistem! Nihče se več ne trudi, da bi za zanamce vzgajali najboljse, ampak pusčajo stva­rem, da tečejo, kot pač tečejo. Pri tem gresijo ob podobi Gospoda tudi nese cerkve, ki same najbolj poudarjajo svoj pomen, kar se povsem ujema z njihovim danasnjim delovanjem, ko vedno govorijo o duhu, nje­govega nosilca, človeka, pa pustijo, da se izrodi na raven proletarca. Potem seveda strmijo z bebavimi obrazi in modrujejo o majhnem učinku krsčanskega verovanja v lastni dezeli, o strasni »brezboznosti« tega ubogega, telesno in dusevno izrojenega tropa, ter nato poskusajo v naso vero spreobrniti Hotentote in Culokafre. Medtem ko nasa ev­ropska ljudstva, Bogu hvala in slava, pusčajo, da postajajo zrtve moral­nega in telesnega razkroja, vedri misijonar potuje v Centralno Afriko, kjer postavlja misijone za črnce, da bo nasa »visja kultura« tudi tamkaj iz zdravih, pa čeprav primitivnih in nizko razvitih ljudi, naredila brozgo gnijočih mesancev.

Smislu naj plemenitejsega na tem svetu bi bolj ustrezalo, če bi obe nasi krsčanski cerkvi raje prijazno, toda povsem resno poučevali nase evropske ljudi, da je pri nezdravih starsih Bogu vsečno dejanje, če se usmilijo sirote otroka brez starsev in mu podarijo mater in očeta, kot pa da nadlegujeta črnce z nekaksnimi misijoni, katerih oni ne zelijo niti ne razumejo, ter pomagata na svet bolnemu otroku, ki sebi in ostalemu svetu prinese samo nesrečo in trpljenje.

Ljudska drzava mora nadomestiti vse, kar je bilo do zdaj na tem po­dročju zamujeno. V sredisče zivljenja mora postavili raso. Skrbeli mora za ohranitev njene čistosti. Otroka mora proglasili za najdragocenejse dob­rino ljudstva. Poskrbeti mora za to, da bo otroke zaplodil lahko samo zdrav človek; da obstoja ena sama sramota: rojevanje otrok kljub lastni bolezni in pomanjkljivostim, toda največja čast: da se temu odpovedo. Narobe mora ve/jati za sprevrzeno, če narodu ne damo zdravih otrok. Drzava mora tukaj nastopati kot skrbnik za tisočletno prihodnost, v primerjavi s katero so ego-istične zelje posameznika ničelne in se bodo morale umakniti vladavini dr-

zave. V sluzbo tega spoznanja mora postaviti vsa najsodobnejsa medicinska dognanja. Vse, kar je kakorkoli vidno bolno ter dedno obremenjeno in zato tudi naprej obremenjujoče, mora proglasiti za neplodno ter to tudi uvelja­viti v praksi. Obratno mora skrbeli za to, da zdrava in plodna zenska ne bo finančno omejena zaradi nekega drzavnega rezima, ki v starsevstvu na­mesto blagoslova vidi prekletstvo. Odpraviti mora tisto gnilo, da ne rečem zločinsko ravnodusnost, s katero danes obravnava druzine z veliko otroki in namesto tega postati največji zasčitnik tega zlata vrednega blagoslova vsakega ljudstva. Bolj kot za odrasle mora skrbeti za otroke.

Kdor telesno in duhovno ni zdrav in vreden, svojega trpljenja ne sme ove-kovečiti v telesu svojega otroka. Ljudska drzava mora tu opraviti velikan­sko vzgojno delo. V prihodnosti se bo to delo pokazalo za pomembnejse kot vse danasnje zmagovite vojne nasega mesčanstva. Z vzgojo mora pou­čiti vsakega posameznika, da ni nobena sramota, ampak samo obzalova­nja vredna nesreča, če je človek bolan in slaboten, toda da je zločin in obenem sramota, da to nesrečo onečastimo z lastnim egoizmom in jo zato naprtimo nedolznim bitjem; nasprotno gre za najplemenitejse dejanje in občudovanja vredno človečnost, če nič krivi bolnik, ki se odpove lastnemu otroku, posveti svojo ljubezen in neznost neznanemu in ubogemu narasčaju svojega ljudstva, kateri s svojim zdravjem obeta, da bo nekoč postal močan član močne druzbe. Drzava mora z izvajanjem takega izobrazevanja du­hovno dopolnjevati svoje praktično delovanje. Ne glede na razumevanje ali nerazumevanje, odobravanje ali obsojanje, mora ravnati v tem smislu.

Če bi samo za seststo let preprečili plodnost in razmnozevanje te­lesno pohabljenih in dusevno bolnih, bi človestvo ne samo resili neiz­merne nesreče, ampak bi s tem prispevali k njegovi ozdravitvi, ki si jo danes komaj predstavljamo. Če bi zavestno in načrtno pospesevali plod­nost najbolj zdravih nosilcev ljudstva ter to tudi uresničili, bo nastala rasa, ki bo na začetku vsaj izločila zametke nasega danasnjega teles­nega in s tem tudi duhovnega propadanja.

Ko se namreč neko ljudstvo in neka drzava podata na tako pot, se bo pozornost sama po sebi usmerila v krepitev rasno najbolj kakovostnega ljudskega jedra in pospesevanje prav njegove rodnosti, s čimer bo celo

ljudstvo delezno blagoslova, ki izvira iz vrhunske rase.

Pot do tega je predvsem v tem, da drzava poseljevanja na novo osvo­jenih ozemelj ne prepusča naključju, ampak določi posebna pravila. Pristojne rasne komisije bodo izdajale dovoljenja za naselitev, kar bo povezano z dokazovanjem določene rasne čistosti. Tako bomo posto­poma ustanovili zunanje kolonije, kjer bodo prebivali izključno nosilci najčistejse rase in s tem rasnih vrlin. Oni bodo dragocen ljudski zaklad za vse ljudstvo; njihova rast mora vsakega sonarodnjaka navdajati s po­nosni, saj se v njih nahaja seme največjega prihodnjega razvoja lastnega ljudstva in vsega človestva.

Ljudskemu svetovnemu nazoru mora v ljudski drzavi končno uspeti za­četek plemenitejsega obdobja, v katerem ljudje svoje skrbi ne bodo posve­čali visoki vzreji psov, konj in mačk, ampak povzdignenju samega človeka, obdobja, v katerem se nekdo molče odpoveduje, drugi pa se z veseljem zrt­vuje in razdaja.

Ne smemo zanikati, da to ni mogoče v svetu, v katerem si stostisoče ljudi prostovoljno nalozi celibat, k čemur jih ne zavezuje in ne obvezuje nič drugega kot samo cerkvena zapoved.

Ali enako odpovedovanje ne bi bilo mozno, ko bi namesto tega po­stavili zahtevo, daje treba stalnemu izvirnemu grehu zastrupljanja rase končno narediti konec ter vsemogočnemu Stvarniku dati bitja, kakrsna je sam ustvaril?

Seveda bedna vojska nasih danasnjih mesčanskih filistrov tega ne bo nikoli razumela. Temu se bodo posmehovali ali pa zmigovali s svojimi ukrivljenimi rameni in stokali svoje večne izgovore: »To bi bilo samo po sebi čisto lepo, ampak tega vendar ni mogoče narediti!« Z vami se tega pač res ne da več narediti, vas svet ni primeren za kaj takega! Vi po­znate eno samo skrb: vase osebno zivljenje in eno samo bozanstvo: vas denar! Toda mi sploh ne nagovarjamo vas, ampak veliko armado tistih, ki so preveč revni, da bi jim njihova osebna sreča pomenila največjo srečo sveta, na tiste, ki vladarja svojega obstoja ne vidijo v zlatu, ampak verjamejo v druge bogove. Predvsem nagovarjamo mogočno vojsko nase nemske mladine. Ta se vrasča v velik časovni prelom, in kar so zaradi

togosti in ravnodusnosti zakrivili njihovi očetje, bo izbojevala mladina sama. Nemska mladina bo nekoč postala graditeljica nove ljudske dr­zave ali pa bo kot zadnja priča dozivela popoln polom, konec mesčan­skega sveta.

Kajti če en rod trpi zaradi storjenih napak, ki jih spozna in celo pri­zna, ter se potem zadovolji s poceni razlago - kot to počne nase danas­nje mesčanstvo -, da se pač ni dalo ničesar storiti, potem je taka druzba obsojena na propad. Za nas mesčanski svet je prav značilno, da zloči­nov sploh več ne poskusa tajiti. Priznati mora, daje marsikaj gnilo in slabo, toda ne najde več odločnosti, da bi se spoprijelo z zlom, zdruzilo moči sestdeset- ali sedemdesetmilijonskega ljudstva v nezadrzno ener­gijo ter se zoperstavilo nevarnosti. Nasprotno: ko se kaj podobnega do­gaja kje drugje, o tem poslusamo neumne pripombe in vsaj iz daljave poskusajo dokazovati, da postopek teoretično ni mozen in da si uspeha ni mogoče zamisljati. Pri tem noben vzrok ni dovolj aboten, da ga ne bi mogli uporabiti kot oporo za svojo pritlehnost in duhovno naravnanost. Ko na primer vsa celina (avtor ima v mislih Secerno Ameriko, op. prev.) končno napove boj zastrupljanju z alkoholom, da bi ljudstvo resili te pogubne skusnjave, potem nase evropsko mesčanstvo ne naredi nič dru­gega, kot da brezizrazno bulji in odkimava ter se vzviseno smehlja - tej najbolj smesni druzbi se to pač najbolje poda. Toda če vse skupaj nič ne koristi in se vzvisenemu in nedotakljivemu brezbriznezu na katerem­koli koncu sveta postavijo po robu, in to celo uspesno, potem je treba, kot rečeno, podvomiti vsaj o njem ali zmanjsati njegov pomen, pri čemer se v svoji kampanji ni treba bati uporabe mesčansko moralnih načel proti gibanju, ki se zoperstavlja največji nemoralnosti.

Ne, o tem si mi vsi nikar ne delajmo utvar: nase sedanje mesčanstvo je za vsako vzviseno nalogo človestva postalo ze brez vsake vrednosti, ker je preprosto nekaklovostno in preslabo. Preslabo je manj zaradi na­merne hudobije, in bolj zaradi neverjetne ravnodusnosti ter vsega, kar izhaja iz tega. Zato tudi vsi tisti politični klubi, ki se podijo okoli pod oznako »mesčanske stranke«, ze dolgo niso nič drugega kot interesna zdruzenja določenih skupin poklicev ter razrednih stanov, njihova naj-

bolj vzvisena naloga pa je samo se čim boljse zastopanje sebičnih inte­resov. Povsem očitno je, da si taksen burzujski politizirajoči ceh upa vse drugo prej, kot začeti boj; se posebej, če nasprotna stran niso bogati trgovci, ampak proletarske mnozice, ki so nasčuvane do skrajnosti in od­ločene na vse.

Če kot prvo nalogo drzave v sluzbi in za dobrobit njenega ljudstva spoznamo ohranitev, negovanje in razvoj najboljsih rasnih elementov, potem je razumljivo, da ta skrb ne bo trajala samo do rojstva novega ma­lega pripadnika ljudstva in rase, ampak da mora iz mladega narasčaja vzgojiti tudi koristnega člana za poznejse nadaljnje razmnozevanje.

Tako kot je na splosno predpogoj za duhovne sposobnosti rasna ka­kovost danega človeskega materiala, mora tudi vzgoja posameznika v prvi vrsti temeljiti na krepitvi telesnega zdravja; zdrav in močan duh se bo namreč nahajal lahko samo v zdravem in močnem telesu. Dejstvo, da so geniji včasih telesno slabotna, tudi bolehna bitja, tega nikakor ne zanika. Tu gre za izjeme, ki tako kot povsod samo potrjujejo pravilo. Toda če je masa ljudstva sestavljena iz telesnih izrodkov, se bo iz tega močvirja le izjemno poredko dvignil zares velik duh. Njegovo delovanje v nobenem primeru ne bo zelo uspesno. Propadajoča mnozica ga ne bo niti razumela ali pa ji bo volja tako oslabela, da visokemu letu ta­kega orla sploh ne bo mogla slediti.

Ob takem spoznanju mora ljudska drzava vse svoje vzgojno delo usme­riti predvsem v vzgojo izjemno telesno zdravih ljudi, ne samo v kopičenje go­lega znanja. Sele na drugem mestu naj ho izoblikovanje duhovnih sposobnosti. Tudi tukaj naj bo najpomembnejsi razvoj značaja, posebej kre­pitev volje in odločnosti, povezane z vzgojo za sprejemanje odgovornosti, in sele na koncu pride poučevanje o znanostih.

Ljudska drzava mora pri tem izhajati iz predpostavke, daje v zna­nosti sicer slabo izobrazen, toda telesno zdrav človek čvrstega, dobrega zna­čaja, poln odločnosti in volje, za ljudstvo koristnejsi kot duhovno bogat

slabi Ljudstvo učenjakov, ki so telesno izrojeni, neodločni in straho­petni pacifisti, ne bo poseglo po nebu, se na Zemlji si ne bo moglo za­gotoviti obstoja. V tezkem, usodnem boju, redkokdaj podleze tisti, ki najmanj ve, ampak vedno tisti, ki iz svojega znanja potegne najslabse za­ključke ter jih najslabse udejani. Končno mora biti tukaj prisotna neka harmonija. Blesčeč duh ne bo mogel gnilega telesa niti malo polepsati, celo največjih umskih dosezkov ne bo mogoče zagovarjati, če bi bili nji­hovi nosilci hkrati telesno propadli in pohabljeni, po značaju neodločni, kolebavi in strahopetni subjekti. Grski ideal lepote je nesmrten zato, ker gre za čudovito povezavo med izjemno telesno lepoto ter blesčečim duhom in najplemenitejso duso.

Moltkejeva misel, da ima na dolgi rok srečo samo sposoben človek, gotovo velja za odnos med telesom in duhom. Duh, če je zdrav, bo pra­viloma in na dolgi rok bival samo v zdravem telesu.

Telesna vadba v ljudski drzavi zato ni stvar posameznika, tudi ne predvsem starsev, niti ne sme biti na drugem ali tretjem mestu javnega zanimanja, ampak naj bo zahteva po samoohranitvi ljudstva, ki ga za­stopa in varuje drzava. Tako kot drzava, kadar gre za čisto izobrazeva­nje o znanostih, ze danes posega v posameznikovo pravico do samostojnega odločanja ter mu vsiljuje pravico skupnosti, ko se ne ozira na privolitev ali zavrnitev starsev in otroka prisili v solanje, bo nekoč ljudska drzava v se veliko večji meri uveljavljala svojo avtoriteto proti ne­poznavanju ali nerazumevanju posameznika glede vprasanj ohranitve ljudstva. Vzgojno delo bo morala razporediti tako, da bo mlada telesa ze v zgodnjem otrostvu primerno obravnavala in jih jeklenila za po­znejse zivljenje. Skrbeti mora predvsem za to, da ne bo vzgajala rodov zapečkarjev.

Delo na vzgoji in higieni se mora začeti ze pri mladi materi. Tako kot je bilo v desetletjih skrbnega dela mozno doseči preprečevanje okuzb pri porodih ter poporodni prisad omejiti na nekaj posameznih primerov, moramo doseči in bomo z izobrazevanjem mamic ter sester dosegli, da bodo otroci ze vprvih letih zivljenja delezni take obravnave, ki bo od­lična podlaga za poznejsi razvoj.

Sola v ljudski drzavi mora bistveno več časa nameniti telesni vadbi. Mladih mozganov ni treba obremenjevati z balastom, od katerega glede na izkusnje obdrzijo le droben delček, pri čemer jim v spominu namesto bistvenega povečini ostanejo nepomembne stvari, saj mlad človek ne more pametno presejati vse snovi, ki mu jo vlivajo v glavo. Če danes te­lovadbi v srednjih solah namenjajo dve uri tedensko, pa se tu sodelova­nje dijakov ni obvezno, potem je to v primerjavi z drugim poukom velikansko nesorazmerje. Noben dan ne bi smel miniti, da mlad človek telesno ne bi vadil vsaj po eno uro dopoldne in zvečer, in sicer v vseh vrstah sportov in telovadbi. Pri tem vsekakor ne smemo pozabiti na sport, ki prav med »ljudskimi« velja za surovega in nedostojanstvenega: boks. Neverjetno, kaksna napačna mnenja o tem krozijo v krogih »iz­obrazencev«. Da se mlad človek nauči pretetepati in razgraja naokoli, to velja za nekaj samoumevnega in častivrednega, toda da se boksa, to naj bi bilo surovo! Zakaj? Ne poznam nobenega drugega sporta, ki bi v enaki meri vzpodbujal napadalnega duha, zahteval bliskovito odloča­nje in telesu omogočal jekleno proznost. Ko dva mlada človeka svoja mnenjska razhajanja soočita s pestmi, zagotovo ni bolj surovo, kot če to naredita z dvema kosoma nabrusenega zeleza. Tudi ni bolj nepleme-nito, če se napadeni pred napadalcem obrani s pestmi, namesto da zbezi in kliče policista na pomoč. Toda mlad fant naj se predvsem nauči udarce tudi prenasati. Nasim dusebriznikom se bo to seveda zdelo divje. Ampak naloga ljudske drzave prav gotovo ni gojenje nekaksne kolonije miroljubnih estetov in telesnih izrodkov. Ta drzava ne vidi človeskega ideala v častnem filistru ali v krepostnih starih devicah, ampak v ute­lesenju moske moči ter v zenskah, ki bodo spet sposobne na svet pri­nesti moske.

Zato sport sploh ni tu samo zato, da bi posameznik postal močan, spreten in smel, ampak naj ga tudi utrjuje in usposobi za prezivetje v tez­kih razmerah.

Če vsa nasa duhovna smetana ne bi imela tako odlične izobrazbe, če bi se namesto tega naučila posteno boksati, nemska revolucija, ki sojo začeli zvodniki, dzerterji in druge podobne kanalje, nikoli ne bi bila mo-

goča; njenega uspeha namreč ni omogočila drznost in hrabrost njenih ustvarjalcev, ampak strahopetna neodločnost tistih, ki so vodili drzavo in so bili odgovorni zanjo. Toda vse nase duhovno vodstvo je bilo vzgo­jeno samo »duhovno« in je moralo ostati nemočno v trenutku, ko so nasprotniki namesto duhovnih orozij v roke vzeli zelezne palice. Toda vse to se je lahko zgodilo samo zato, ker posebej nase visje solstvo ni vzgajalo moz, ampak pretezno uradnike, inzenirje, tehnike, kemike, pravnike, literate in, da ta duhovnost ne bi izumrla, se profesorje.

Nase vodstvo je vedno blestelo s svojimi duhovnimi dosezki, med­tem ko je volja ostala pod vsako kritiko. Vzgoja iz nekoga, ki je po na­ravi strahopeten, gotovo ne bo mogla narediti pogumnega moza, toda enako gotovo moz, ki mu ne manjka poguma, ne bo mogel pokazati svojih sposobnosti, če bo zaradi pomanjkljive vadbe ze vnaprej v slab­sem polozaju, kot je njegov nasprotnik. Prepričanje o lastni telesni spo­sobnosti zelo krepi pogum in prebuja napadalnega duha, kar je najbolj očitno v vojski. Tudi tam niso bili vsi sami junaki, ampak siroko pov­prečje. Toda izredno kakovostno urjenje nemskih vojakov v času miru je vsemu ogromnemu organizmu vcepilo tisto vero o lastni premoči v takem obsegu, kot si ga niti nasi nasprotniki niso mogli zamisljati, daje mozen. Vse, kar smo z nepozabno borbenostjo in napadalnim pogu­mom dosegli v mesecih poznega poletja in na jesen 1914, je bilo rezul­tat tistega neutrudnega urjenja, ki je v dolgih letih miru iz pogosto slabotnih teles izvleklo neverjetne zmogljivosti, ter jim s tem dalo samo­zavest, ki se ni izgubila niti v strahotah najhujsih bitk.

Prav nase nemsko ljudstvo, ki seje zlomilo in ga zdaj brezobzirno tepta ves svet, potrebuje tisto sugestivno moč, ki se nahaja v samozavesti. Toda to samozavest je treba privzgajati ze od mladega. Clotna vzgoja in izobra­zevanje morata biti naravnana tako, da bo mlad človek postal prepričan, daje močnejsi od drugih. V svoji telesni moči in spretnosti mora spet prido­biti vero v nepremagljivost vsega ljudstva. Nemsko armado je namreč do zmag vodil sestevek zaupanj, ki jih je imel vsak posameznik do sebe in vsi skupaj do svojega vodstva. Nemsko ljudstvo se bo spet dvignilo kvisku zaradi prepričanja o moznosti vnovičnega doseganja svobode. Toda to prepričanje

je lahko samo končni produkt enakega občutenja milijonov posameznikov.

Tudi tu si ni treba delati utvar:

Propad nasega ljudstva je bila strasna stvar, toda enako velikanski bo moral biti napor, če hočemo nekega dne končati to bedo. Kdor misli, da bo nase ljudstvo zaradi danasnje mesčanske vzgoje k miru in redu prejelo tisto moč, s katero bi nekega dne zlomilo danasnji svetovni red, ki pomeni nas propad, ter okove nasega suzenjstva vrglo v obraz na­sprotnikov, se bridko vara. Samo z izredno veliko ljudsko voljo in zeljo po svobodi ter z največjo strastjo bomo lahko poravnali tisto, kar nam je nekoč manjkalo.

Temu cilju je treba prilagoditi tudi oblačila mladih. Prav mučno je gledati, kako je tudi nasa mladina zasvojena z modnimi norostmi, kar preobrača pomen starega pregovora, da obleka dela človeka.

Posebej pri mladini mora biti obleka namenjena vzgoji. Mladenič, ki poleti dirja naokoli v dolgih hlačah in zapet do vratu, ze zaradi svoje ob­leke ne čuti nobene potrebe po telesni vadbi. Ambicije in, povejmo to odkrito, tudi nečimrnost jim je treba priblizati. Ne nečimrnost zaradi lepe obleke, ki si jih ne more kupiti vsak, ampak nečimrnost zaradi le­pega, pravilno oblikovanega telesa, ki ga lahko vsak sam pomaga obli­kovati.

To je smotrno tudi za pozneje. Dekle naj spozna svojega viteza. Če telesne lepote zaradi modnih muh ne bi danes potisnili povsem v ozadje, krivonogi in odvratni zidovski pankrti ne bi mogli zapeljati sto-tisoče nasih deklet. Tudi to je v interesu ljudstva, da se srečajo najlepsa telesa in pomagajo ljudstvu darovati novo lepoto.

Seveda bi bilo to danes izredno nujno, ker nam primanjkuje vojaske vzgoje, s čimer je izločena edina ustanova, kije v miru vsaj deloma ndo-mestila, kar je sicersnja vzgoja zamudila. In tudi tam ni bil uspeh samo v vzgoji posameznika, ampak tudi v vplivu, ki gaje imel na medsebojno razmerje obeh spolov. Mlado dekle je imelo raje vojaka kot civilista.

Ljudska drzava mora telesno vadbo izvajati in nadzirati ne samo med solanjem, tudi po končanem solanju mora skrbeti, da mladenič, ki se se telesno razvija, nadaljuje z vadbo. Nespametno je misliti, da se s kon­cem solanja naenkrat konča tudi pravica drzave do nadziranja njenih mladih drzavljanov ter se spet pojavi z vojsko. Ta pravica je dolznost ter je kot taka vedno prisotna. Danasnja drzava, ki se sploh ne zanima za zdravje svojih ljudi, je to dolznost na zločinski način zanemarila. Danas­nji mladini dovoljuje, da se uničuje na ulicah in v bordelih, namesto da bi jo dala na vajeti in jo telesno razvijala tako dolgo, da bodo nekega dne iz njih zrasli zdravi mozje in zdrave zenske.

V kaksni obliki bo drzava nadaljevala s taksno vzgojo, je danes lahko vseeno. Bistveno je, da to stori ter poisče poti, ki bodo temu koristile. Ljudska drzava bo morala med svoje naloge vključiti tako duhovno vzgojo kot tudi telesno vadbo po končanem solanju, ter skrbeti za izva­janje tega. Ta vzgoja je v grobih potezah lahko ze predpriprava za po­znejse sluzenje v vojski. Vojska potem mlademu mozu ne bo več tako kot zdaj privzgajala osnovnih elementov eksercirja, tudi rekrutov v da­nasnjem pomenu ne bo dobivala, ampak bo ze dobro treniranega mla­dega moza samo se spremenila v vojaka.

Vojska v ljudski drzavi ne bo fantov učila, kako stati in hoditi, ampak mora veljati za najvisjo solo domovinske vzgoje. Mladi rekrut naj se v vojski nauči uporabljati orozje, obenem pa gaje treba pripravljati za si­cersnje poznejse zivljenje. Na vrhu vojaske vzgoje pa se mora nahajati tisto, kar je bilo največja zasluga nekdanje vojske: v tej soli naj se fant spremeni v moza; v tej soli naj se ne nauči samo poslusnosti, ampak naj s tem pridobi znanje tudi za poznejse poveljevanje. Nauči naj se molčati, ne samo tedaj, ko ga po pravici ukorijo, ampak naj se tudi nauči, če bo potrebno, molče prenasati krivico.

Poleg tega naj v svojem prepričanju o lastni moči, prevzet nad močjo in duhom lastne enote začuti prepričanje o nepremagljivosti svojega ljudstva.

Po končanju sluzenja vojaskega roka mu je treba izstaviti dva doku­menta: njegovo drzavljansko diplomo kot spričevalo, ki mu od zdaj na-

prej dovoljuje javno udejstvovanje, ter zdravstveno spričevalo kot potr­dilo o njegovem telesnem zdravju za poroko.

Ljudska drzava lahko analogno vzgoji dečka zasnuje na enaki osno­vah tudi vzgojo deklice. Tudi tu bo tezisče na telesni vadbi, sele v drugi vrsti bodo dusevne in na koncu duhovne vrednote. Pri vzgoji zensk naj bo neomajni cilj priprava na materinstvo.

Ljudska drzava mora sele na drugo mesto postaviti izoblikovanje zna­čaja ob uporabi vseh primernih sredstvev.

Vsakemu človeku so bistvene značajske lastnosti prav gotovo priro­jene: egoist bo tak ostal za vedno, prav tako bo idealist v svojem bistvu vedno idealist. Toda med skrajnimi značilnostmi je na milijone razli­čic, ki so nejasne in neopredeljene. Zločinec se bo tak rodil in ostal; toda stevilne ljudi, pri katerih je opazna nagnjenost k zločinskemu de­lovanju, je s pravilno vzgojo mogoče ssremeniti v koristne člane skup­nosti. Nasprotno pa zaradi slabe vzgoje iz kolebajočih bitij lahko nastanejo zares slabi posamezniki.

V vojni so pogosto tarnali nad tem, da nasi ljudje tako malo molčijo] Zaradi tega je bilo pred sovrazniki zelo tezko prikrivati tudi najbolj skrivne podatke! Toda vprasajmo se: kaj je pred vojno naredila nemska vzgoja, da bi posameznika naučila molčati? Ali niso na zalost včasih v soli malega ovaduha dajali za zgled njegovim sosolcem, ki so raje mol­čali? Ali niso ovadustvo slavili in ga se vedno slavijo kot »odprtost«, v molčečnosti pa vidijo sramotno zakrknjenost? Ali seje sploh kdo potru­dil in molčečnost predstavljal kot koristno, mosko vrlino? Ne, ker so to v očeh danasnjih solskih vzgojiteljev malenkosti. Toda te malenkosti dr­zavo stanejo veliko milijonov sodnih stroskov, ker do 90 odstotkov vseh razzalitev in podobnih postopkov pride samo zaradi pomanjkljive mol­čečnosti. Neodgovorne izjave se kot trači lahkomiselno sirijo naprej, v nasem gospodarstvu stalno nastaja velikanska skoda zaradi nepremi­sljenega izdajanja proizvodnih metod, celo vse tihe priprave na ob-

rambo dezele postanejo iluzorne, ker se ljudje pač niso naučili molčati, ampak vsako stvar povedo naprej. Toda v vojni taksna klepetavost lahko pomeni izgubo bitk ter tako bistveno pripomore k nesrečnemu izidu boja. Tudi tukaj smo lahko prepričani, da odrasel človek ne bo znal tis­tega, česar se v mladosti ni naučil. Sem spada tudi to, da se učitelju ni treba zanimati za neumne mladostne nagajivosti učencev s tem, da jim privzgaja slabo navado ovadustva. Mladina zivi v neki svoji drzavi, na­sproti odraslim med njimi vlada določena zaprta solidarnost, kar je po­vsem razumljivo. Navezanost desetletnika na njegovega enako starega prijatelja je bolj naravna in večja kot navezanost na odraslega človeka. Mladenič, ki ovadi svojega tovarisa, je izdajalec in s tem dejanjem po­kaze osebno miselnost, ki jo v večjem obsegu lahko primerjamo z vele-izdajalcem drzave. Taksnega dečka ne smemo ocenjevati kot »marljivega, postenega« otroka, ampak kot dečka s slabimi značajskimi lastnostmi. Morda je za učitelja udobno, da za povečevanje svoje avto­ritete uporablja taksne nečednosti, toda v mlado srce bo s tem zaseajl seme nekega obnasanja, ki se pozneje lahko izkaze za usodno. Iz malega ovaduha je ze več kot enkrat nastal velik podlez.

To naj bo samo en primer za mnoge. Zavesten razvoj dobrih, pleme­nitih značajskih lastnosti, je danes v solah enak ničli. Nekoč bo temu treba nameniti čisto drugačno tezo. Zvestoba, pozrtvovalnost, molčečnost so vrline, kijih veliko ljudstvo nujno potrebuje. Privzgajanje teh lastnosti in izobrazevanje v soli je pomembnejse kot marsikaj od tega, kar danes napolnjuje nase učne načrte. Na to področje spada tudi odvajanje od jo­kavega tarnanja ter cmeranja otrok, ki se smilijo sami sebi, itd. Če med vzgojo pozabimo otroka naučiti, da je treba tudi bolečino in krivico pre­nasati molče, se ne gre čuditi, če na primer pozneje, v kritični uri na fronti, ves postni promet sestavljajo sama tozeča in javkajoča pisma. Če bi nasi mladini med solanjem v glave vlivali malo manj znanja, na­mesto tega pa jih naučili večjega samoobvladovanja, bi se to v letih 1915/18 bogato obrestovalo.

Ljudska drzava bo morala v svojem vzgojnem delovanju največjo po­zornost posvečati telesnemu in značajskemu razvoju. Stevilne moralne

hibe, kijih danes v sebi nosi nase narodno telo, lahko s taksno vzgojo vsaj omilimo, če ze ne povsem odpravimo.

Izjemno pomembni so razvoj volje in odločnosti ter negovanje pripravlje­nosti za prevzemanje odgovornosti.

V vojski je bilo temeljno načelo, daje vsak ukaz boljsi kot noben, pri mladini pa mora to najprej pomeniti: vedno je bolje odgovoriti, kot pa ne. Strah pred odgovarjanjem, ker se človek boji, da bo odgovor napa­čen, je treba jemati za bolj sramoten, kot pa če odgovori napačno. Ta enostavna in primitivna podlaga bo mladini pomagala, da bo imela pogum za dejanja.

Pogosto so tarnali, da so v obdobju november, december 1918 odpo­vedali na vseh polozajih, začensi z monarhom in vse tja navzdol do zad­njega vojaka v diviziji; nihče ni več zmogel moči za samostojne odločitve. To strasno dejstvo je svarilo nasemu vzgojnemu sistemu, kajti v tej grozljivi katastrofi seje v izjemno velikem merilu pokazalo, kar je bilo v majhnem splosno prisotno. Pomanjkanje volje, ne pomanjkanje orozja je krivo za danasnjo nezmoznost kakrsega koli resnega odpora. To je zasidrano v vsem nasem ljudstvu, preprečuje vsako odločitev, s katero je povezano tveganje, kot da veličina neke stvari ne bi bila pove­zana prav s tveganjem. Ne da bi slutil, je nemski general nasel klasično formulo za to klavrno brezvoljnost: »Ukrepam samo, kadar si lahko obe­tam 51-odstotno verjetnost za uspeh.« V teh 51 % se nahaja utemeljitev tragičnega nemskega zloma: kdor od usode najprej terja jamstvo za uspeh, se sam odpoveduje pomenu junaskega dejanja. Ta je namreč v tem, da kljub prepričanju o smrtni nevarnosti naredimo korak, ki morda pripelje do uspeha. Rakasti bolnik, ki je iscer zanesljivo zapisan smrti, ne potrebuje 51-odstotne zanesljivosti, da bi se odločil za operacijo. In čeprav le-ta morda obeta samo pol odstotka moznosti za ozdravitev, se bo pogumen moz upal tvegati, če ne bo uspesna, pa ne bo stokal za zi­vljenjem.

Kuga danasnjega strahopetnega pomanjkanja volje in odločnosti je, kakorkoli ze gledamo na stvar, pretezno rezultat nase v temelju zgre­sene vzgoje mladih ljudi. To se uničujoče pozna v poznejsem zivljenju ter kot krona vsega v pomanjkanju civilnega poguma vodilnih drzavni­kov.

V isto vrsto lahko uvrstimo tudi danes zelo razsirjen strah pred od­govornostjo. Tudi tukaj delajo napako pri vzgoji mladostnikov, kar se nato razsiri v vsem javnem zivljenju, svoj nesmrtni vrhunec pa doseze v ustanovi parlamentarne vladavine.

Ze v soli se na zalost bolj poudarja »skesano« priznanje in »skruseno odpovedovanje« malega gresnika, kot pa odkrito priznanje. To zadnje se marsikateremu danasnjemu učitelju zdi najočitnejse sredstvo nepobolj­sljive nizkotnosti, in neverjetno je, da marsikateremu mladeniču prero­kujejo vislice zaradi lastnosti, ki bi bile neprecenljive vrednosti, če bi jih imelo vse ljudstvo.

Tako kot bo ljudska drzava nekoč največ pozornosti morala posvetiti pri-vzgajanju volje in odločnosti, mora ze od malega v srca mladine vsaditipri­pravljenost na odgovornost in pogum za priznanje. Samo če bo te nujnosti spoznala v vsem njihovem pomenu, bo po stoletjih vzgojnega dela končno dobila narodno telo, ki ga ne bodo več premagale tiste slabosti, ki so danes tako usodno pripomogle k nasemu zlomu.

Solsko vzgojo s predajanjem naravoslovnega znanja, katera je dan­danes pravzaprav alfa in ornega vsega drzavnega vzgojnega sistema, bo ljudska drzava lahko prevzela z le nekaterimi majhnimi spremembami. Te spremembe se nahajajo na treh področjih.

Prvič: mladih mozganov na splosno ni treba obremenjevati s stvarmi, od katerih jih 95 % ne potrebuje in jih zato hitro pozabi. Učni načrt osnov­nih in srednjih sol je danes neka čudna zmes: v mnogih primerih je pri posameznih predmetih učna snov tako napihnjena, da v glavi ostane samo delček in samo delček tega obilja je tudi uporaben, medtem ko po

drugi strani spet ne zadostuje za uporabo v nekem poklicu in sluzenje vsakdanjega kruha. Vzemimo na primer normalnega drzavnega urad­nika s končano gimnazijo ali visjo realko, ko doseze starost 35 ali 40 let, ter preverimo njegovo z muko pridobljeno solsko znanje. Kako malo je se ostalo od vsega v njegovo glavo prelitega znanja! Seveda vam bodo odgovorili: »Kopica tedaj naučene snovi ni bila namenjena samo za to, da bi studentu predali veliko zalogo znanja, iz katere bi lahko črpal, kar bi potreboval v naslednjih letih, ampak je bilo koristno zaradi razvijanja razumevanja, spomina ter predvsem krepitvi miselnih sposobnosti moz­ganov.« Deloma je to pravilno. Kljub temu se pojavlja nevarnost, da mozgane mladostnika preplavi preobilje podatkov in vtisov, ki jih le redki zmorejo razločevati in razvrstiti po večji ali manjsi pomembnosti posameznih elementov. Pri tem večinoma ne pozabijo nebistvenih zadev, ampak one, ki so bistvene. Zato se glavni namen učenja velike ko­ličine snovi izgubi, saj ne sme biti v tem, da bi s prekomernim kopiče­njem učne snovi mozgani postali dojemljivejsi, mapak v tem, da človek za poznejse zivljenje pridobi tisto znanje, ki mu je potrebno in s kate­rim lahko koristi skupnosti. Vendar to postane iluzorno, če človek za­radi preobilice učne snovi potrebnega znanja nima več ali pa je ze zdavnaj pozabil prav tisto, kar je bistveno. Nikakor na primer ni po­trebno, da se morajo milijoni ljudi med solanjem naučiti dva ali tri tuje jezike, kijih potem uporabljajo v zelo omejenem obsegu in jih zato po­večini popolnoma spet pozabijo; od sto tisoč učencev, ki se na primer učijo francosčine, jih bo pozneje komaj dva tisoč svoje znanje koristno uporabilo, medtem ko ostalih 98.000 v poznejsem zivljenju nikoli ne bo več v polozaju, ko bi ga lahko uporabili v praksi. Zatorej so v svoji mladosti stotisoče ur zrtvovali za stvar, ki je pozneje zanje brez vred­nosti in pomena. Tudi ugovarjanje, da ta snov spada v splosno iz­obrazbo, ni pravilno, ker bi ga lahko zagovarjali samo, če bi ljudje vse zivljenje razpolagali z naučeno snovjo. Zaradi dva tisoč ljudi, ki jim bo to znanje jezika koristilo, res ni potrebno zaman mučiti 98.000 ostalih in zapravljati njihov čas. V tem primeru gre za jezik, o katerem niti ne bi mogli reči, da pomeni

vadbo ostrega logičnega razmisljanja, kar sicer lahko trdimo za latin­sčino. Zato bi bilo bistveno bolj smoteno, če bi tak jezik studentom pre­dali le v splosnih obrisih ali, bolje rečeno, samo notranjo zgradbo jezika, da na primerih spoznajo njegovo notranje bistvo, osnove slovnice in iz-govarjave, tvorbe stavkov, itd. Za splosne potrebe bi to zadosčalo in za­radi lazjega pregleda in pomnenja bi bilo koristnejse kot sedanje vbijanje v glavo celotnega jezika, ki ga kljub temu ne obvladamo zares in se ga pozneje pozabi. S tem bi se tudi izognili nevarnosti, da bi iz velikanke količine snovi v spominu ostale samo posamezni, nepovezani drobci, ker bi se mlad človek naučil le najpomembnejse stvari, zato presejanje glede na koristnost ali nekoristnost ne bi bilo več potrebno.

Splosne osnove, ki bi jih na tak način posredovali mladim studen­tom, bi večini ljudi zadostovale tudi za nadaljnje zivljenje, medtem ko bi kdo drug, ki bi ta jezik pozneje res potreboval, imel moznost, da na pridobljenem znanju gradi naprej ter se po svoji volji posveti temelji­temu učenju.

S tem bi v učnem načrtu pridobili potreben čas za telesno vadbo ter za okrepljeno delo na prej omenjenih področjih.

Posebej je treba spremeniti dosedanje poučevanje zgodovine. Zgo­dovine se nobeno ljudstvo ne uči toliko kot prav nemsko, toda tezko, da je kaksno ljudstvo, ki jo slabse uporablja kot nase. Če je politika pri­hodnja zgodovina, potem naj bo nase poučevanje zgodovine usmerjeno glede na nase politično delovanje. Tudi tu ne gre za to, da bi stokali o bednih dosezkih nase politike, če nismo odločeni, da bi izboljsali poli­tično izobrazevanje. Rezultat sedanjega poučevanja zgodovine je v 99 odstotkih zelo zalosten. V spominu ostane le nekaj malega datumov, stevilk o rojstvih in nekaj imen, medtem ko povsem manjka neka ve­lika, jasna usmeritev. Vsega bistvenega in pomembnega sploh ne pou­čujejo, ampak je bolj ali manj prepusčeno genialni nadarjenosti posameznika, da iz poplave podatkov in zaporedja dogodkov izlusči no­tranje vzroke. Tej bridki ugotovitvi lahko kdo ugovarja, kolikor gaje volja; pozorno preberite razprave nasih gospodov parlamentracev med enim samim zasedanjem o političnih problemih, denimo o zunanjepo-

litičnih vprasanjih; pomislite, da gre, vsaj domnevno, za izbrance nem­skega ljudstva, in daje vsekakor velik del teh ljudi gulil klopi nasih sred­njih sol, nekateri so bili celo na visokih solah, in potem boste iz tega lahko dodobra sprevideli, kako povsem nezadostno izobrazbo iz zgo­dovine imajo ti ljudje. Tudi če niso studirali zgodovine, a če bi imeli vsaj zdrave instinkte za javne zadeve, bi bilo za nemsko ljudstvo bi­stveno bolje in koristneje.

Prav pri pouku zgodovine je treba skrčiti učno snov. Tezisče pouče­vanja mora biti na spoznavanju osnovnih razvojnih smeri. Bolj ko bo pouk omejen na to, bolj lahko upamo, da bo posameznik iz svojega zna­nja lahko pozneje dosegel prednost, ki bo koristila tudi skupnosti. Zgo­dovine se namreč ne učimo samo zato, da bi vedeli, kaj je nekoč bilo, ampak se zgodovino učimo, ker nam mora biti vrhunska učiteljica za prihodnost in za nadaljnji obstoj lastnega ljudstva. To je namen, pouk zgodovine pa je samo sredstvo za njegovo doseganje. Danes pa je tudi tukaj sredstvo postalo namen, cilj pa je povsem pozabljen. Naj nam ne govorijo, da temeljito preučevanje zgodovine zahteva ukvarjanje z vsemi podrobnimi podatki, daje samo iz njih mogoče določiti pomembne us­meritve. To ugotavljanje je naloga znanstvene zgodovine. Normalen, povprečen človek ni nikakrsen profesor zgodovine in zanj je zgodovina tu predvsem zato, da iz nje dobi toliko zgodovinskega vpogleda, kolikor ga potrebuje za lastno stalisče do političnih zadev svojega ljudstva. Kdor hoče postati profesor zgodovine, se bo lahko temu studiju pozneje te­meljito posvetil. Potem se bo moral ukvarjati z vsemi, tudi najmanjsimi podrobnostmi. Za to pa tudi nas sedanji pouk zgodovine ne zadosča; za normalnega povprečneza je preobsezen, za strokovnjaka pa mnogo pre­več omejen.

Naloga ljudske drzave je med drugim, da končno poskrbi za pisanje sve­tovne zgodovine, v kateri bo prevladovalo rasno vprasanje.

Na kratko povzemam: ljudska drzava bo morala splosen pouk o pri-

rodoslovnih znanostih skrčiti na najbolj bistveno. Poleg tega bo morala nuditi moznosti za najbolj poglobljeno strokovno izobrazevanje v posa­meznih znanostih. Posamezniku zadosča, če kot splosno podlago dobi znanje v grobih obrisih, ter je samo na področju, ki bo pozneje postalo njegovo zivljenje, delezen najbolj poglobljene strokovne izobrazbe. Vsi predmeti bi morali biti vključeni v obvezno splosno izobrazevanje, po­sebna izbira naj bo prepusčena posamezniku.

S tem dosezeno skrčenje učnega načrta in stevila ur se bo lahko iz­koristilo za vadbo telesa, krepitev značaja, volje in odločnosti.

Kako brezpomemben za poznejsi poklic je danes solski pouk, se po­sebej v srednjih solah, najbolje potrjuje dejstvo, da danes na isti polo­zaj lahko pridejo ljudje iz treh povsem različnih sol. Odločilna je pač res samo splosna izobrazba in ne dosezeno posebno znanje. Toda tam, kjer - kot ze rečeno - je res potrebno posebno znanje, le-tega ni mogoče pridobiti znotraj učnih načrtov danasnjih srednjih sol pri nas.

Ljudska drzava bo morala zato nekoč pomesti s takimi polovičarstvi.

Druga sprememba v učnem načrtu sole v ljudski drzavi mora biti tale:

Značilnost danasnjega materialističnega sveta je, da v izobrazevanju prevladujejo predmeti, ki se ukvarjajo z realnim, torej matematika, fi­zika, kemija, itd. Čeprav je to nujno v času, ko tehnologija in kemija iz­stopata in ko ju vsaj na zunaj v vsakdanjem zivljenju srečujemo na vsakem koraku, pa je nevarno, če je splosno izobrazevanje ljudstva iz­ključno v tej smeri. Izobrazevanje mora biti vedno idealno. Več se mora posvečati humanističnim predmetom, za poznejse dodatno izobrazeva­nje pa mora dati le osnove tehničnih predmetov. Drugače se odpovedu­jemo močem, ki so za ohranitev ljudstva se vedno pomembnejse kot vse tehnično in drugo znanje. Pri poučevanju zgodovine je treba pose­bej paziti, da se ne izogne antiki. Rimska zgodovina, če jo podajamo v grobih obrisih, je in bo ostala najboljsa učiteljica ne le za danes, ampak

za vse čase. Ohraniti moramo tudi helenski ideal kulture v njegovi vzorni lepoti. Ne smemo dovoliti, da bi se zaradi različnosti med posa­meznimi narodi raztrgala večja rasna skupnost. V boju, ki divja danes, gre za zares velike cilje: za svoj obstoj se bori civilizacija, ki v sebi po­vezuje tisočletja ter grsko in germansko kulturo.

Splosno izobrazbo je treba ostro ločiti od posebnega strokovnega znanja. Ker se slednje danes vse bolj pogreza v sluzbo čistega mamona, je treba splosno izobrazevanje, vsaj v njegovi idealni obliki, ohraniti kot protiutez. Nenehno je treba poudarjati načelo, da bodo tehnologija in in­dustrija, trgovina in obrt cveteli vedno le tedaj, dokler bo idealistično narav­nana ljudska skupnost nudila potrebne predpogoje. Vendar se ti ne nahajajo v materialnem egoizmu, ampak v pozrtvovalnosti, ki ji pozrtvovalnost ni tuja.

Danasnje izobrazevanje mladine si je kot prvi cilj zastavilo vlivanje tistega znanja v mladino, ki ga potrebuje na svoji nadaljnji zivljenjski poti za lastno napredovanje. To povedo takole: »Mladenič mora nekoč postati koristen član človeske skupnosti.« Pod tem se razume njegova sposobnost, da si bo nekoč na posten način lahko sluzil vsakdanji kruh. Povrsna drzavljanska vzgoja, ki jo dobi kot nekaj postranskega, sloni ze v osnovi na majavih nogah. Ker drzava kot taka predstavlja le obliko, zelo tezko pritegne ljudi ali jih celo obveze. Oblika se preveč lahko raz­bije. Toda kot smo videli, danasnja drzava nima jasne vsebine. Tako ji ne ostane nič drugega kot stereotipna »patriotska« vzgoja. V stari Nem­čiji je bilo njeno tezisče na pogosto nespametnem, a zamegljenem po­vzdigovanju majhnih in najmanjsih potentatov, ki so bili tako stevilni, daje bilo časčenje zares velikih ljudi nasega ljudstva ze vnaprej nemo­goče. Rezultat je bilo zelo pomanjkljivo poznavanje lastne zgodovine med sirokimi mnozicami. Tudi tuje manjkala osnovna velika usmeritev.

Na dlani je, da na tak način ni bilo mogoče doseči pravega nacional­nega navdusenja. Nasemu vzgajanju je manjkala spretnost, da bi iz zgo-

dovinskega nastajanja nasega ljudstva potegnili nekaj malega imen ter iz njih naredili skupno vrednoto vsega nemskega ljudstva ter s tem z enotnim znanjem in enakim navdusenjem okoli celega ljudstva sklenili trdno vez. Ljudje v očeh sedanjosti niso znali predstaviti zares pomemb­nih moz nasega ljudstva kot velike junake, niso znali osredotočiti po­zornosti javnosti nanje in s tem ustvariti enotno razpolozenje. Iz različne učne snovi niso zmogli dvigniti za ljudstvo slavnih dogodkov nad raven preprostega predstavljanja ter s takimi blesčečimi primeri podzigati nacionalni ponos. V tednajem času bi kaj takega smatrali za slab sovinizem, ki bi bil v taki obliki nepriljubljen. Filistrski dinastični patriotizem se je zdel bolj udoben in ga je bilo lazje prenasati, kot bu-čečo strast največjega nacionalnega ponosa. Patriotizem je bil vedno pripravljen sluziti, ponos pa bi se nekega dne utegnil spremeniti v gospo­darja. Monarhistični patriotizem seje končal v veteranskih zdruzenjih, pot nacionalne strasti pa bi bilo tezje določiti. Je kot plemenit konj, ki v sedlu ne prenese kogarkoli. Ni čudno, da so bili zadrzani ob taksni ne­varnosti! Nikomur se ni zdelo mozno, da bo nekega dne prisla vojna, ki bo med bobnenjem topov in dusenjem v strupenih meglicah preizkusala notranjo vzdrzljivost domoljubne naravnanosti. Toda ko je vojna prisla, se je pomanjkanje najvisje nacionalne strasti masčevalo na grozovit način. Ljudje niso bili kaj posebej navduseni, da bi umirali za svoje ce­sarske in kraljevske gospode, »narod« pa je bil večini neznanka.

Odkar se je v Nemčiji pojavila revolucija in je zato monarhistično domoljubje samo od sebe ugasnilo, je smisel pouka zgodovine zares samo se v kopičenju znanja. Ta drzava ne ve, kaj bi počela z nacional­nim navdusenjem, toda kar bi rada imela, ne bo mogla nikoli dobiti. Če z dinastičnim domoljubjem ni uspelo vzbuditi največjega moznega od­pora v obdobju, ko je načelo nacionalizma prevladovalo, bo to se to­liko manj mogoče z republikanskim navdusenjem. Nobenega dvoma namreč ne bi smelo biti o tem, da pod geslom »Za Republiko« nemsko ljudstvo ne bi moglo stiri leta in pol vztrajati na bojnem polju; najkra­jsi čas bi ostali oni, ki so ustvarili to čudezno tvorbo.

Ta republika se za svoj nemoten obstoj lahko zahvali svoji vsestranski

pripravljenosti za prostovoljen prevzem vsakrsnih povračil (reparacij) in podpisom, da se odreka svojemu ozemlju. Ostalemu svetuje povseči; tako kot se vsak slabič tistim, ki ga potrebujejo, zdi prijetnejsi od trdoglavega moza. Seveda se v tej simpatiji sovraznikov nahaja prav za to določeno dr­zavno obliko njena najbolj uničujoča kritika. Nemsko republiko ljubijo in ji pustijo ziveti, ker boljsega zaveznika za suzenjsko delo kot je nase ljudstvo sploh ni mogoče najti. Ta čudovita tvorba se za svoj danasnji ob­stoj lahko zahvali samo temu dejstvu. Zato se lahko odpove vsakrsni nacionalni vzgoji in se zadovolji s »hura«, ki prihaja iz grl junakov nem­skih zastav; toda ti junaki bi v primeru, da bi zastave morali braniti s svojo krvjo, zbezali kot zajci.

Ljudska drzava se bo morala boriti za svoj obstoj. Svojega obstoja si ne bo pridobila ali obranila s podpisovanjem Dawesovega načrta. (Daw-esov načrt iz avgusta 1924 je pripravilo pet zmagovalnih drzav iz prve svetovne vojne, da bi olajsali bremena nemskih reparacij. Komisijo je vodil ameriski bankir in politik Charles G. Dawes, kije za to delo leta 1925 dobil Nobelovo nagrado za mir. Op. prev.) Toda za svoj obstoj in obrambo bo potrebovala prav to, čemur naj bi se, kakor zdaj mislijo, lahko odpovedala. Čim bolj neprimerljivi in koristni bosta postali oblika in vsebina, tem večja bosta zavist in odpor nasprotnikov. Najboljsa ob­ramba ne bo v njenih orozjih, ampak v njenih drzavljanih; ne bodo je varovale utrdbe, ampak zivi zidovi moz in zena, ki jih bo izpolnjevala najvisja domovinska ljubezen ter fanatično nacionalno navdusenje.

Pri naravoslovnih predmetih je zato treba kot tretje upostevati:

Ljudska drzava mora tudi v znanosti spoznati pomozno sredstvo za kre­pitev narodnega ponosa. S tega vidika je treba poučevati ne samo svetovno zgodovino, ampak tudi celotno kulturno zgodovino. V izumitelju ne smemo videti samo velikega izumitelja, ampak se bolj velikega pripadnika ljud­stva. Občudovanje vsakega velikega dela je treba preliti v ponos do sreč­nega ustvarjalca kot pripadnika nasega ljudstva. Iz mnozice velikih imen nemske zgodovine je treba izbrati največja in jih prikazati mladini na tako poudarjen način, da bodo postala stebri neomajnega nacionalnega občutja.

Učno snov je treba načrtno izbrati po teh načelih, vzgojo je treba na-

črtno oblikovati tako, da mlad človek po končanju sole ni na pol mirov-nik, demokrat ali kaj podobnega, ampak pravi Nemec.

Da bo nacionalna zavest pristna in ne ne neko pretvarjanje, je treba ze v mladosti v se dojemljive glave vbiti jekleno temeljno načelo: Kdor ljubi svoje ljudstvo, dokazuje to edino z zrtvami, ki jih je pripravljen prispe­vati zanj. Nacionalne zavesti, ki bi ji slo samo za dobiček, ni. Prav tako ni nacionalizma, ki bi zajemal samo določene razrede. Vzkliki »hura« ne do­kazujejo ničesar in ne dajejo opravičila, da bi se imenovali nacionalni, če za tem ne sloji velika, ljubeča skrb za ohranitev celotnega zdravega ljudstva. Vzrok za ponos na lastno ljudstvo je dan sele potem, če se ni treba več sra­movati nobenega stanu. Vendar ljudstvo, čigar ena polovica zivi v bedi in propada, nudi tako slabo podobo, da ne more nihče začutili ponosa. Sele ko so vsi člani ljudstva telesno in duhovno zdravi, se lahko med vsemi nje­govimi pripadniki veselje razbohoti v visoko čustvo, ki mu pravimo nacio­nalni ponos. Ta najvisji ponos bo začutil samo tisti, ki pozna veličino svojega ljudstva.

Duh nacionalizma in občutek za socialno pravičnost je treba vsaditi ze v mlado srce. Potem bo nekoč nastalo ljudstvo drzavljanov, ki bodo medse­bojno povezani in zdruzeni zaradi skupne ljubezni in skupnega ponosa ter bodo za vedno neomajni in nepremagljivi.

Strah nasega časa pred sovinizmom je znak njegove impotence. Ker mu primanjkuje vsakrsne prekipevajoče moči, ki se mu poleg tega zdi celo ne­prijetna, ga usoda ni izbrala za nobeno veliko dejanje. Največje spremembe na tej Zemlji namreč ne bi bile mogoče, če bi jih namesto fanatičnih, sko­raj histeričnih strasti, navdihovale samo mesčanske vrline miru in reda.

Ta svet se zagotovo priblizuje veliki spremembi. In zastavlja se eno samo vprasanje: ali bo to pomenilo blagor za Arijce ali pa bo zaradi nje korist imel večni Zid.

Ljudska drzava bo morala poskrbeti, da bodo s primerno vzgojo mla­dine nastali ljudje, ki bodo nekoč zreli za največje odločitve.

Zmagalo bo ljudstvo, ki bo prvo stopilo na to pot.

Celotna vzgoja in izobrazevanje v ljudski drzavi morata krono svojega dela najti v tem, da bosta v srca in glave mladine, ki jima je zaupana, vzgala rasni nagon in razumevanje rasne ideje. Noben fant in nobeno dekle ne smeta zapustiti sole, ne da bi bi bila seznanjena o nujnosti in bistvu čiste krvi. Na ta način bomo ustvarili razmere za ohranitev rasnih teme­ljev nasega ljudstva ter s tem zagotavljanje predpogojev za poznejsi kul­turni razvoj.

Vsa telesna vadba in duhovna vzgoja bosta namreč konec koncev ne­koristni, če ne bosta v prid bitju, ki je pripravljeno in odločeno, da ohrani sebe in svoje značilnosti.

V nasprotnem primeru bi se zgodilo to, kar moramo mi Nemci ze
zdaj močno obzalovati, čeprav morda se ne dojemamo celotnega ob­
sega te tragične nesreče: obsojeni bi bili, da ostanemo le gnojilo za kulturo,
in to ne samo v banalnem pomenu danasnjega mesčanskega naziranja, ki
v posameznem izgubljenem človeku vidi samo izgubljenega drzavljana,
ampak v smislu bolečega spoznanja, da bo kljub vsemu nasemu znanju in
vedenju nasa kri vendarle obsojena na propad. S tem, ko se vedno znova
parimo z drugimi rasami, le-te dvigujemo na visjo kulturno raven, z nase
lastne visine pa se za večno podajamo navzdol.

Sicer mora rasna vzgoja svoj vrhunec doseči v sluzenju vojske. Nasploh mora čas sluzenja v vojski veljati kot zaključek normalne vzgoje povpreč­nega Nemca.

V ljudski drzavi bosta imela vzgoja telesa in duha zelo velik pomen, prav
tako pomembna zanjo pa bo tudi selekcija ljudi. Danes se te zadeve lote­
vajo lahkomiselno. Na splosno smatrajo, da so do visoke izobrazbe
upravičeni otroci dobro situiranih strasev na polozajih. Vprasanja nadar­
jenosti igrajo podrejeno vlogo. Na talent gledajo kot na nekaj relativ­
nega. Mlad kmečki fant ima lahko veliko več talentov kot otrok strasev,
katerih predniki so ze veliko rodov zasedali visoke polozaje, čeprav po

splosnem znanju zaostaja za mesčanskim otrokom. Njegovo večje zna­nje nima nobene povezave z njegovo večjo ali manjso nadarjenostjo, saj izvira iz veliko večjega obilja vtisov, kijih otrok nenehoma prejema za­radi bolj vsestranske vzgoje in bogatejsega zivljenjskega okolja. Če bi nadarjeni kmečki fant od malega odrasčal v enakih razmerah, bi bile njegove duhovne sposobnosti povsem drugačne. Danes obstaja morda samo eno področje, na katerem je veliko bolj odločilna prirojena na­darjenost kot pa druzbeno poreklo: področje umetnosti. Tukaj, kjer se pač ne da vsega »naučiti«, ampak mora biti vse prirojeno in s poznejsim pametnim podpiranjem omogočamo bolj ali manj ugoden razvoj ze danih zasnov posameznika, denar in bogastvo starsev skoraj ne prideta v postev. Zato se tukaj tudi najbolje pokaze, da genialnost ni omejena na visje sloje ali celo na bogastvo. Največji umetniki neredko izvirajo iz najrevnejsih his. Marsikak vaski mladenič je pozneje postal priznan vsestranski mojster.

Danasnji čas se ne more pohvaliti s posebno miselno globino, če ta­kega spoznanja ne uporabi v vsem duhovnem zivljenju. Menijo, da to načelo, čeprav je nedvomno veljavno na področju umetnosti, nima enake veljave v uporabnih znanostih. Človeku nedvomno lahko privzgo­jimo določene motorične sposobnosti, podobno kot lahko s spretno dre-suro dovzetnega pudla naučimo neverjetnih vragolij. Taka dresura zivali ne pripravi, da bi za izvedbo vaj uporabljala svojo intelligenco, kar velja tudi za človeka. Ne glede na kaksen drug talent lahko tudi človeka nau­čimo določenih znanstvenih umetnij, toda postopek je prav tako meha­ničen in nepoduhovljen kot pri zivali. Z določenim duhovnim drilom lahko povprečnemu človeku »vbijemo v glavo« več kot povprečno koli­čino znanja, ki pa ostane mrtvo in konec koncev neplodno. Pred seboj imamo človeka, ki je sicer zivi leksikon, ki pa v vseh posebnih poloza­jih in odločilnih zivljenjskih trenutkih klavrno odpove. Za vsako, tudi najbolj skrpmno dejavnost gaje treba posebej nagovarjati, sam od sebe k človeskemu napredku ni sposooben prispevati ničesar. Taksno meha­nično znanje zadostuje kvečjemu za prevzem kaksnega danasnjega dr­zavnega urada.

Samoumevno je, da med celotnim prebivalstvom nekega ljudstva lahko najdemo talente za vsa mozna področja zivljenja. Prav tako je sa­moumevno, da bo vrednost znanja toliko večja, kolikor bolj bo ustre­zen talent zmogel oplemenititi mrtvo znanje. Ustvarjalni dosezki lahko nastanejo samo, kadar se zdruzita sposobnost in znanje.

Danasnje človestvo brezmejno gresi v tej smeri, kar lahko ponazo­rim se z enim primerom. Od časa do časa v ilustriranih časnikih za po­trebe nemskih filistrov poročajo o kaksnem črncu, kije tu ali tam postal prvi črnski advokat, učitelj, celo pastor ali vrhunski tenorist ali kaj po­dobnega. Medtem ko neumno mesčanstvo strmi nad tako vrhunsko dre-suro in polno spostovanja občuduje pravljične dosezke danasnje vzgoje, zviti Zid zelo dobro iz tega skuje nov dokaz o pravilnosti svoje teorije o enakosti ljudi, ki jo vsiljuje ljudstvom. Temu pokvarjenemu svetu se ne zasvita, da gre tukaj za greh proti vsaki zdravi pameti; da je zločinska norost, če rojeno polopico dresirajo tako dolgo, da mislijo, kako so iz nje napravili advokata, medtem ko morajo milijoni pripadnikov najvisje kulturne rase ostati na polozajih, ki so zanje popolnoma neprimerni; da gre za pregresitev zoper voljo večnega Stvarnika, če sto tisoče najbolj na­darjenih bitij pustijo propadati v proletarskem močvirju, medtem ko Hotentote in Culukafre dresirajo za duhovne poklice. Saj gre v resnici za enako dresuro kot pri pudlu, nikakor ne za znanstveno »izobrazeva­nje«. Če bi enak trud in skrbnost uporabili pri inteligentnih rasah, bi vsakega posameznika tisočkrat hitreje usposobili za enake dosezke.

Tovrstno stanje bi postalo neznosno, če bi taki primeri ne bili več samo izjeme. Toda polozaj je ze neznosen tam, kjer nadarjenost in na­ravne danosti ne odločajo več o visjem izobrazevanju. Prav res ne­znosna je misel, da vsako leto sto tisoči popolnoma netalentiranih ljudi dobi moznost za doseganje visje izobrazbe, medtem ko drugih sto tisoč izredno nadarjenih ostane brez vsake visje izobrazbe. Ljudstvo zaradi tega doleti neprecenljiva izguba. Posebej v Severni Ameriki je v zadnjih desetletjih izredno poraslo stevilo pomembnih iznajdb, kar gre ne na­zadnje pripisati temu, da veliko večje stevilo mladih ljudi iz najnizjih slojev prebivalstva dobi moznost visjega izobrazevanja, kot pa je to pri-

mer v Evropi.

Za iznajditeljstvo ne zadosča znanje, ki ga vlivajo v mozgane, ampak tisto,, ki ga navdihne talent. Pri nas zal tega nihče ne uposteva; zado­sčala naj bi ze dobra ocena.

Ljudska drzava bo tudi tukaj nekoč morala poseči na vzgojno po­dročje. Njena naloga ne bo, da bi zagotovila prevladujoč vpliv določenega ze obstoječega druzbenega sloja, ampak bo iz vsote vseh drzavljanov morala potegniti najsposobnejse ume ter jim omogočiti polozaje ter spostovanje. Njena dolznost ni samo, da povprečnemu otroku v osnovni soli omo­goči vzgojo, ampak je njena dolznost tudi to, da talenta pripelje na pot, kamor spada. Svojo najvisjo nalogo mora videti v tem, da odpre vrata visjih izobrazevalnih drzavnih ustanov vsem talentom, ne glede na to, iz kaksnih krogov izvirajo. To nalogo mora izpolniti, ker bo samo tako iz sloja predstavnikov mrtvega znanja lahko zraslo genialno vodstvo na­roda.

Drzava mora se zaradi nekega drugega vzroka nekaj ukreniti v tej smeri: sloj inteligence je posebej v Nemčiji tako zaprt vase in okostenel, da mu manjka ziva povezava navzdol. To se masčuje v dveh smereh: prvič jim primanjkuje razumevanja in sočutja do sirokih mnozic. Pre­dolgo časa so ze iztrgani iz tega okolja, da bi mogli razumeti svoje ljud­stvo. Ljudstvu so se odtujili. Drugič pa tem zgornjim slojem primanjkuje volje. Ta je v razbremenjenih krogih inteligence vedno manjsa, kot pa med primitivnim ljudstvom. Bogu ve, da Nemci nikoli nismo bili pri­krajsani za naravoslovno izobrazbo, zato pa toliko bolj za moč volje in odločnosti. Bolj ko so bili na primer nasi drzavniki »poduhovljeni«, to­liko slabotnejsi so bili njihovi resnični dosezki. Politična priprava in teh­nična oborozitev za svetovno vojno nista bila nezadostna zato, ker bi nase ljudstvo vodile premalo izobrazene glave, ampak zato, ker so bili vodilni mozje preveč izobrazeni, prenapolnjeni z znanjem ter inteligenco, v njih pa ni bilo prav nič zdravega nagona, nikakrsne energije in drz­nosti. Bila je tragedija, daje nase ljudstvo svoj boj za obstanek bilo pod vodstvom kanclerja filozofa in slabiča. Če bi imeli na mestu Bethmanna Hollwega kaksnega robustnega moza iz ljudstva, junaska kri navadnega

grenadirja ne bi tekla zaman. Tudi pretirana duhovna vzgoja nasega vo­dilnega kadra je bila najboljsi zaveznik za revolucionarne novembrske lumpe. S tem, ko so ti poduhovljenci svoje ljudsko blago sramotno zadr­zevali, namesto da bi ga v celoti in popolnoma uporabili, so sami ustva­rili predpogoj za uspeh drugih.

Katoliska cerkev lahko tukaj velja kot vzoren solski primer. V celi-batni zavezi njenih duhovnikov je utemeljena nuja, da narasčaj za du­hovno delo vedno znova črpajo iz sirokih ljudskih mnozic, ne iz svojih vrst. Večina ne razume prav tega pomena celibata. Le-ta je vzrok za ne­verjetno moč, ki se nahaja v tej prastari ustanovi. S tem, ko se ogromna vojska dostojanstvenih dusnih pastirjev neprenehoma popolnjuje iz naj­nizjih slojev prebivalstva, si cerkev ne le vzdrzuje nagonsko povezavo s čutnim svetom ljudi, ampak si zagotavlja tudi vsoto energije in odloč­nosti, ki bo v taki obliki vedno prisotna samo v sirokih ljudskih mnozi­cah. Odtod izvira neverjetna mladostnost tega ogromnega organizma, njegova duhovna proznost in jeklena volja.

Naloga ljudske drzave bo, da bo pri poučevanju poskrbela za stalno ob­navljanje obstoječih duhovnih slojev z dovajanjem sveze krvi iz spodnjih slo­jev. Drzava ima dolznost, da skrajno skrbno iz vsega prebivalstva prebere po naravi sposobne ljudi in jih uporabi za sluzenje skupnosti. Drzava in njeni voditelji niso tukaj zato, da bi posameznim razredom omogočili dohodke, ampak da izpolnjujejo naloge, ki so jim zaupane. To pa bo mozno samo, če bodo za njihove nosilce načeloma pripravili samo sposobne osebnosti z močno voljo. To ne velja samo za vse urad­niske polozaje, ampak nasploh za narodove duhovne voditelje na vseh področjih. Pomemben dejavnik za veličino ljudstva je tudi v tem, da mu uspe vzgojiti najsposobnejse glave za posamezna področja in jih posta­viti v sluzbo skupnosti. Kadar med seboj tekmujeta dve ljudstvi, ki sta sicer enako sposobni, bo zmagalo tisto, ki ima v svojem celotnem duhovnem vodstvu na razpolago najboljse talente, porazeno pa bo ostalo ono, kjer se določeni stanovi ali razredi na vodilnih polozajih drenjajo okoli polnega korita, prirojenih lastnosti posameznih nosilcev pa sploh ne upostevajo.

Seveda se to v nasem danasnjem svetu najprej ne zdi mogoče. Nekdo

bo takoj pripomnil, da na primer za sinčka visjega drzavnega uradnika vendar ni primerno, da bi bil rokodelec, ker je nekdo drug, čigar starsa sta obrtnika, verjetno bolj sposoben. Pri danasnjem vrednotenju roko­delstva se to kaj lahko zgodi. Zato se bo morala ljudska drzava drugače opredeliti do pojma delo. Morala bo prelomiti z zaničevanjem telesnega dela, pa čeprav bodo morda potrebna stoletja vzgoje. Posameznega človeka bo morala ocenjevati po obliki in kakovosti njegovega dela, in ne po vrsti. To se zdi morda prav grozljivo v obdobju, v katerem najbolj neumen pisec časopisnih kolon, samo zato, ker pise s peresom, velja več kot naj­bolj inteligenten finomehanik. Taksno napačno vrednotenje se ne na­haja v naravi stvari, ampak je umetno privzgojeno in prej tega ni bilo. Danasnje nenaravno stanje je posledica splosnih bolezenskih pojavov nasega zmaterializiranega obdobja.

V  osnovi je vrednost vsakega dela dvojna: povsem materialna in ide­jna. Materialna vrednost je povezana z njegovim pomenom, in sicer z materialnim pomenom opravljenega dela za zivljenje skupnosti. Čim več ljudi bo imelo korist od opravljenega dela, in sicer neposredne ter posredne koristi, tem visje bo vrednotena materialna vrednost. To vred­notenje se bo plastično odrazilo v materialnem plačilu, ki ga posamez­nik prejme za svoje delo. Nasproti čiste materialne vrednosti je idejna. Ta se ne meri materialno po pomenu opravljenega dela, ampak po nje­govi nujnosti kot taki. Materialna uporabnost nekega izuma je lahko se­veda večja od vsakdanjega dela pomoznega delavca, toda v celoti gledano sta za skupnost oba enako pomembna. Z materialnega vidika je mozno različno vrednotenje različnih vrst dela glede na njihovo upo­rabnost v druzbi, ta različnost pa se odraza s plačilno lestvico; toda na idejnem področju dobijo vsi delavci enako v tistem trenutku, ko se vsak potrudi po najboljsih močeh opraviti svoje delo na kateremkoli po­dročju. To mora biti merilo za vrednotenje človeka, ne pa prejeto pla­čilo.

V  pametni drzavi je treba skrbeti za to, da posamezniku dodelimo lako delo, ki je primerno za njegove sposobnosti. Povedano drugače, /a delo, ki jim lezi, je treba izsolati sposobne glave, pri čemer sposob-

nost načeloma ni privzgojena, ampak prirojena, torej darilo narave, in ne zasluga človeka. Zato ljudi na splosno ne gre presojati po delu, ki jim je bilo v določenem smislu dodeljeno. To delo gre na račun njegovega porekla ter s tem izobrazbe, ki mu jo je omogočila druzba. Vrednotenje človeka mora biti določeno po tem, kako je sposoben opraviti nalogo, ki mu jo je zaupala skupnost. Delo, ki ga posameznik opravlja, ni smo­ter njegovega bivanja, ampak samo sredstvo zanj. Pomembneje je, da se kot človek razvija naprej in plemeniti, kar je mozno samo v okviru nje­gove kulturne skupnosti, ki mora vedno sloneti na temelju drzave. Za ohranjanje tega temelja mora tudi on prispevati svoj delez. Obliko tega prispevka določa narava; on mora samo s svojo prizadevnostjo in mar­ljivostjo skupnosti samo povrniti, kar mu je ta dala. Kdor dela tako, za­sluzi vse priznanje in spostovanje. Materialno plačilo pripada onemu, čigar delo ima za skupnost ustrezno korist; idejno pa mora biti vrednoteno z oceno, do katere je upravičen vsak, ki sluzi svojemu ljudstvu po močeh, ki mu jih je dala narava in jih je razvil z usposabljanjem, ki mu gaje omogo­či/a skupnost. Zato potem ni nikakrsna sramota, če je človek navaden ro­kodelec, sramota pa je, če nesposoben uradnik krade Bogu čas, ljudem pa denar. Potem bo tudi vsakomur samoumevno, da človeku ni treba da­jati nalog, za katere ze vnaprej vemo, da jim ni dorasel.

Sicer pa bo taksna osebna učinkovitost edino merilo za pravico pri sodelovanju v enakem pravnem razmerju v splosnih civilnih zadevah.

Danasnje obdobje spodkopava samo sebe: uvajajo splosno volilno pravico, čvekajo o enakih pravicah, čeprav za to ne najdejo nobene ute­meljitve. V materialnem plačilu vidijo izraz vrednosti posameznika in si s tem uničujejo podlago za najplemenitejso enakost, kar jih sploh ob­stoja. Enakosti namreč ni in je ne more biti v sposobnostih posamezni­kov kot takih, toda mozna je v obliki, v kateri vsak izpolnjuje svoje posebne dolznosti. Samo tako bo izločeno naravno naključje pri preso­janju človekove vrednosti in bo vsak za sebe kovač svoje pomembnosti.

Danes, ko se cele skupine ljudi medsebojno cenijo samo se po plačil­nih razredih, za to, kot ze rečeno, ni nobenega razumevanja. Toda za nas to ne sme biti vzrok, da bi se odpovedali zastopanju svojih zamisli.

Prav nasprotno: kdor hoče ozdravili ta čas, kije notranje bolan in gnil, mora najprej zbrali pogum in pokazati na vzroke te bede. Prav to naj bi bila skrb nacionalsocialističnega gibanja: ne oziraje se na vsefilistre moramo iz nasega ljudstva zbrali tiste sposobne sile, ki bodo v prvih vrstah boja za nov svetovni nazor.

Nekateri bodo seveda ugovarjali, daje materialno vrednost tezko lo­čiti od idejne, da je znizano vrednotenje telesnega dela prav posledica slabsega plačevanja le-tega. To slabse plačevanje naj bi spet povzročilo omejeno udelezbo posameznega človeka pri kulturnih dobrinah njego­vega ljudstva. Toda s tem je prizadeta ravno človekova idejna kultura, ki ni potrebno, da ima kaj skupnega z njegovo dejavnostjo. Bojazen pred fizičnim delom naj bi bila utemeljena s tem, daje zaradi manjsega plačila kulturna raven rokodelca nujno nizka ter da splosno nizje vred­notenje v tem dobi svojo utemeljitev.

V tem je zelo veliko resnice. Prav zato bo treba v prihodnje paziti, da ne bo prihajalo do prevelikih razlik med osebnimi prejemki. Ne recite, da se bo zaradi tega slabse delalo. To bi bil najbolj zalosten znak pro­pada neke dobe, če bi bila vzpodbuda za večje duhovne dosezke samo se večja plača. Če bi bil ta vidik na tem svetu do zdaj edini odločilen, bi človestvo nikoli ne dobilo največjih znanstvenih dognanj in kulturnih dobrin. Največjih iznajdb, največjih odkritij, najbolj revolucionarnih znanstvenih del, najčudovitejsih spomenikov človeske kulture ljudje niso zapustili zanamcem zaradi sle po denarju. Nasprotno, njihovo rojstvo je neredko pomenilo prav odpovedovanje zemeljski sreči bogastva.

Ze mogoče, daje zlato danes postalo izključen vladar zivljenja, toda nekoč se bo človek spet klanjal pred večjimi bozanstvi. Veliko stvari se za svoj obstoj lahko zahvali hrepenenju po denarju in premozenju, toda med tem je le malo takega, zaradi česar bi bilo človestvo uboznejse, če lega ne bi imelo.

Naloga nasega gibanja je tudi to, da ze danes napoveduje čas, ki bo

posamezniku dal tisto, kar potrebuje za zivljenje, toda pri tem se bo dr­zalo načela, da človek ne zivi samo zaradi materialnih uzitkov. To bo nekoč svoj odraz naslo v pametno omejeni lestvici zasluzkov, kar bo tudi zadnjemu postenemu delavcu v vsakem primeru omogočalo do­stojno bivanje človeka v skupnosti.

Ne recite, daje to idealno stanje, ki ga ta svet prektično ne bo nikoli prenesel in ga dejansko ne bo nikoli dosegel.

Tudi mi nismo tako domisljavi, da bi verjeli, kako bi lahko nekoč uspeli ustvariti popolno bivanje brez napake. Vendar nas to ne odvezuje od dolz­nosti, da se bojujejmo proti znanim napakam, premagujemo slabosti in te­zimo k idealu. Bridka resničnost nam bo na pot postavila stevilne ovire. Toda prav zato mora človek sele zares poskusiti sluziti najvisjemu cilju, zgreseni poskusi pa ga ne smejo odvrniti od njegove namere, prav tako kot se on sam ne sme odpovedali pravici, ker se tudi njej dogajajo zmote, pa tudi zdravil ne meče proč, saj bo bolezen se vedno obstojala.

Paziti je treba, da človek ne vrednoti prenizko moči ideala. Kdor danes v tem pogledu postane malodusen, naj ga spomnim, če je bil kdaj vojak, na čas, ki predstavlja najprepričljivejsi dokaz o moči idealov. Tedaj ljudje niso umirali, ker bi jih skrbelo za vsakdanji kruh, ampak za­radi ljubezni do domovine, vere v njeno veličino, splosnega čustva za na­rodovo čast. Sele ko seje nemsko ljudstvo oddaljilo od teh idealov, da bi sledilo realnim obljubam revolucije ter je zamenjalo pusko z nahbrt-nikom, je namesto v zemeljski raj prislo v vica splosnega zaničevanja in nič manj splosne ubosčine.

Zato je se prav posebej nujno, da matematikom iz tedanje realne re­publike zoperstavimo vero v idealen Reich.

3. poglavje

Pripadnik drzave in drzavljan

Tvorba, ki jo danes napačno imenujemo drzava, ima samo dve vrsti ljudi: drzavljane in tujce. Drzavljani so vsi, ki imajo zaradi kraja rojstva ali poznejse naturalizacije vse drzavljanske pravice; tujci so vsi, ki ome­njene pravice uzivajo v neki drugi drzavi. Vmes so se kometom podobni pojavi, ljudje, ki imajo to čast, da ne pripadajo nobeni od danasnjih drzav, torej nimajo nikakrsnih drzavljanskih pravic.

Človek pridobi drzavljanske pravice, kot sem omenil prej, v prvi vrsti z rojstvom znotraj meja neke drzave. Rasa ali narodna pripadnost tu ne igrata nikakrsne vloge. Črnec, ki je nekoč zivel v kaksnem nemskem protektoratu in ima zdaj stalno prebivalisče v Nemčiji, bo torej svojega otroka poslal v svet kot »nemskega drzavljana«. Prav tako se vsak otrok Zida, Poljaka, Afričana ali Azijata brez nadaljnjega lahko proglasa za nemskega drzavljana.

Poleg pridobitve drzavljanstva z rojstvom v mejah Reicha obstaja se moznost poznejse naturalizacije. Ta je povezana z različnimi predpo­goji, na primer s tem, da kandidat po moznosti ni kriminalec ali zvod­nik, daje politično neoporečen, torej daje politično neskodljiv bedak, in končno, da svoji novi drzavljanski domovini ni v breme. V realnih razmerah je s tem seveda misljena samo finančna obremenitev. Ja, pri­poročljivo je celo, da bo kandidat domnevno dober davkoplačevalec, kar mu bo pospesilo pridobitev drzavljanstva.

Kakrsnikoli rasni pomisleki sploh ne igrajo nobene vloge.

Ves postopek pridobivanja drzavljanstva ni kaj dosti drugačen od včlanitve v na primer kaksen avtomobilski klub. Človek napise svoje podatke, kijih preverijo in potrdijo. Potem nekega dne prejme dopis na listku papirja, da je postal drzavljan, pri čemer vse skupaj zveni prav zabavno. Kandidatu, dotedanjemu drzavljanu Culukafrije, namreč spo­ročijo: »S tem ste postali Nemec!«

To čarovnijo izvede sam predsednik drzave. Česar ne bi zmoglo no­beno nebo, se kar mimogrede posreči nekemu uradniskemu Teofrastusu Paracelzusu. Preprost zamah s pisalnim peresom iz mongolskega suz­nja kar naenkrat naredi pravega »Nemca«.

Nikomur ni mar rasa takega novega drzavljana, poleg tega pa se nihče ne zanima za njegovo telesno zdravje. Takega mozaka morda razjeda si­filis, a za danasnjo drzavo je kot drzavljan izjemno dobrodosel, daje le ne bo finančno obremenjeval in da zanjo ne predstavlja politične ne­varnosti.

Tako se leto za letom v te tvorbe, ki jim pravimo drzave, stekajo strupi, ki jih le stezka premagujejo.

Drzavljan se od tujca razlikuje tudi po tem, da ima odprta vsa vrata do javnih uradov, da mora morda odsluziti vojasčino ter se lahko ak­tivno ali pasivno udelezuje volitev. Gledano v celoti bi bilo to nekako vse. Tujec namreč prav tako uziva osebne pravice in osebno svobodo, neredko se več; vsekakor je danes tako stanje v nasi nemski republiki.

Vem, da ljudje to neradi slisijo; toda kaj bolj nepremisljenega, moz­gansko prismojenega kot so nase danasnje drzavljanske pravice, boste tezko nasli. Trenutno obstaja drzava, v kateri so opazni vsaj slabotni zametki boljsega razumevanja te problematike. Seveda to ni nasa vzorna nemska republika, ampak ameriska Unija, kjer se trudijo, da bi se vsaj deloma posvetovali z razumom. S tem, ko ameriska Unija bolnim oseb­kom načeloma prepreči vstop v drzavo, določene rase pa enostavno iz­loči iz pridobivanja drzavljanstva, počasi začenja sprejemati nazore, ki so značilni za pojem ljudske drzave.

Ljudska drzava svoje prebivalce deli na tri skupine: drzavljane, pri­padnike drzave in tujce.

Z rojstvom oseba načeloma pridobi le status pripadnika drzave. Pri­padnost drzavi kot taka načeloma se ne pomeni moznosti za vodenje javnih uradov in tudi ne političnega udejstvovanja v smislu sodelovanja na volitvah, ne v aktivnem niti v pasivnem pogledu. Načeloma je treba pri vsakem pripadniku drzave ugotoviti njegovo raso in nacionalnost. Pripadnik drzave ima vedno moznost svobodne izbire, da se odpove pripadnosti drzavi ter postane drzavljan v tisti dezeli, kjer nacionalnost ustreza njegovi. Tujec se od pripadnika drzave razlikuje samo v tem, da ima drzavno pripadnost v neki tuji drzavi.

Mladi pripadnik drzave nemske narodnosti je dolzan, da opravi ob­vezno solanje, ki je predpisano za vsakega Nemca. S tem se vključi v vzgojni proces za rasno in narodno zavednega člana ljudstva. Pozneje mora sodelovati v telesnih vajah, ki jih predpise drzava, in končno vstopi v vojsko. Vojaska izobrazba je splosna; zajemati mora vsakega posameznega Nemca in ga glede na njegove telesne in umske sposob­nosti vzgojiti za uporabo na določenem vojaskem področju. Nekazno­vanemu, zdravemu, mlademu mozu bo po odsluzenju vojaske obveznosti svečano dodeljena drzavljanska pravica. To je najdragoce­nejse spričevalo za celotno zemeljsko zivljenje. S tem pridobi vse pra­vice drzavljana in je upravičen do vseh ugodnosti, ki jih daje ta status. Drzava mora namreč ostro razlikovati med tistimi, ki so kot sonarod-njaki vzrok in nosilci njenega obstoja ter veličine, ter onimi, ki med bi­vanjem znotraj neke drzave predstavljajo le element, ki v njej sluzi zaradi svojega prezivljanja.

Podelitev listine o drzavljanstvu je treba povezati s svečano prisego ljudstvu in drzavi. Ta diploma mora predstavljati povezavo, ki premosča vse sicersnje razpoke. Biti cestni pometač in drzavljan tega Reicha mora postati večja čast kot bili kralj v neki tuji drzavi.

Drzavljan ima večje pravice kot tujec in je gospodar Reicha. Toda ta večja čast ga tudi zavezuje. Nečastne in neznačajske osebe, kriminalci ler izdajalci domovine, itd., lahko to čast izgubijo kadarkoli. S tem spet postanejo le pripadniki drzave.

Nemsko dekle je pripadnica drzave in sele s poroko postane drzav-

ljanka. Vendar lahko tudi zenskim pripadnicam drzave, ki se samosto jno prezivljajo, podelimo nemsko drzavljanstvo.

4. poglavje

Osebnost in narodnjaska miselnost

Če ljudska nacionalsocialistična drzava vidi svojo glavno nalogo v vzgoji in ohranjanju nosilca drzave, ne zadosča samo krepitev rasnih ele­mentov kot takih, nato vzgajanje in končno izobrazevanje za praktično zivljenje, ampak je nujno, da svojo organiziranost uskladi s to nalogo.

Bila bi velika neumnost, če bi hoteli človeka ovrednotiti po njegovi rasni pripadnosti, zatorej napovedati vojno marksističnemu naziranju, da so vsi ljudje enaki, hkrati pa ne bi bili odločeni sprejeti prav vseh po­sledic. Najpomembnejsa posledica priznavanja pomena krvi, torej rasne podlage na splosno, je prenos tega vrednotenja na posamezno ose-bo.Tako kot moram sam na splosno različno ocenjevati ljudstva na os­novi njihove rasne pripadnosti, enako velja za vrednotenje posameznikov znotraj neke ljudske skupnosti. Ugotovitev, da ljudstvo ni enako ljudstvu, se na posameznega člana neke skupnosti prenese v tem smislu, da glava ne more biti enaka glavi, ker so tudi tu sestavine krvi v grobih potezah enake, toda v podrobnostih se nahaja tisočero drobnih različnosti.

Prva posledica tega spoznanja, bi rekel, je bolj groba, namreč pos­kus, da bi znotraj ljudske skupnosti posebej krepili najboljse rasne ele­mente in skrbeli za njihovo posebno razmnozevanje.

Ta naloga je bolj groba zato, ker jo je treba skorajda mehansko ugo-i oviti in resiti. V celi mnozici je tezje spoznati vse duhovno in idejno res najboljse glave ter jim omogočiti tisti vpliv, ki ne pritiče samo tem izsto-

pajočim duhovom, ampak je predvsem koristen za ljudstvo. Tega prese-janja po sposobnosti ni mozno izvesti mehanično, ampak je to delo, ki ga nepretrgoma opravlja boj vsakdanjega zivljenja.

Svetovni nazor, ki si prizadeva, da bo z zavračanjem demokratične ma­sovne miselnosti Zemljo dal najboljsemu ljudstvu, torej najvisje razvitim ljudem, mora logično tudi znotraj tega ljudstva prisluhniti aristokratskemu načelu ter vodenje in največji vpliv zagotoviti njegovim najboljsim glavam. S tem ne gradi na razmisljanju večine, ampak osebnosti.

Kdor danes misli, da se bo ljudska, nacionalsocialistična drzava od drugih drzav razlikovala samo po mehansko boljsem ustroju svojega go­spodarskega zivljenja, torej po boljsem uravnotezenju bogastva in rev­sčine ali po večji pravici soodločanja sirokih slojev pri gospodarjenju ali po pravičnejsem plačilu z zmanjsevanjem prevelikih razlik v plačah, ta se moti in nima pojma o tem, kaksen je nas svetovni nazor. Vse, kar sem pravkar zapisal, ne daje niti najmanjse moznosti za trajen obstoj in se manj opravičuje teznje po veličini. Ljudstvo, ki bi obtičalo samo pri teh zunanjih reformah, ne bi imelo niti najmanjsega jamstva za zmago v splosnem medljudskem spopadanju. Gibanje, ki bi vsebino svojega poslanstva videlo samo v taksnem splosnem razvoju sicer upravičenega izenačevanja, ne bo postalo mogočno in resnično, ker ne omogoča glo­bokih reform obstoječega stanja, saj vse njegovo ravnanje na koncu ob­tiči na zunanjosti, ljudstvu pa ne da tistega notranjega prepričanja, da bi, upam si skoraj reči, z neizbezno gotovostjo dokončno premagalo tiste slabosti, zaradi katerih moramo danes trpeti.

Da bi to lazje razumeli, je morda smotrno, če se se enkrat ozremo po resničnih izvirih in vzrokih človekovega kulturnega razvoja.

Prvi korak, s katerim se je človek začel na zunaj vidno razlikovati od zivali, je bil korak k iznajdbi. Prvotno bistvo iznajdbe je v tem, da člo­vek najde trik ali prevaro, s katero si olajsa boj za obstanek z drugimi bitji ali si sploh omogoči ugoden izid takega boja. Te najbolj primitivne iznajdbe osebnosti se ne potisnejo jasno v ospredje, ker se zanamcem ali bolje rečeno danasnjemu človeskemu opazovalcu zdijo kot mnozičen pojav. Določene zvijače ali spretne taktike, kijih človek opazuje na pri-

mer pri zivalih, mu vzbudijo pozornost sele kot ugotovljena dejstva, ki jih zasledi povsod, in potem ne more več ugotavljati njihovega porekla, ampak si pomaga enostavno s tem, da take postopke označi kot »na­gonske«.

V nasem primeru nam ta beseda ne pove ničesar. Kdor namreč ver­jame v visji razvoj bitij, mora priznati, daje moral vsak izraz njihove zi­vljenjske stopnje in borbe imeti svoj začetek; da je zadevo začel en subjekt in da seje nato tak postopek vse pogosteje ponavljal in siril, do­kler ni postal skoraj del podzavesti vseh posameznikov neke vrste, nakar se spremeni v instinkt.

Pri samem človeku bo stvar lazje razumljiva in verjetna. Njegovi prvi pametni ukrepi v boju z drugimi zivalmi so zagotovo nastali v mozga­nih posebej sposobnih subjektov. Osebnost je tudi tukaj nekoč odločala o delovanjih, ki so pozneje postala samoumevna in jih je prevzelo vse človestvo. To je enako, kot kaksna vojaska samoumevnost, kije danes postala osnova vsakrsne strategije, a je prvotno nekoč nastala v glavi prav določenega posameznika, ter je čez mnoga leta, morda čez nekaj tisoč let, enostavno postala popolnoma samoumevna in splosno ve­ljavna.

Človek ta prvi občutek dopolni z drugim: spozna se druge stvari in v svoj boj za obstanek vključi tudi druga ziva bitja; s tem se začenja de-lanska iznajditeljska dejavnost človeka, ki jo imamo danes na splosno pred očmi. Materialne iznajdbe, ki se začenjajo pri uporabi kamna kot orozja, ki vodijo do udomačitve zivali, človeku omogočijo umetno pri­ziganje ognja, in tako naprej do raznovrstnih in neverjetnih iznajdb na­sega časa, nam posameznika kot nosilca takega ustvarjanja kazejo tem lasneje, čim blizje nasemu času so se zgodile ali čim bolj pomembne ter prelomne so. Vsekakor torej vemo: materialne iznajdbe, kijih vidimo okoli sebe, so rezultat ustvarjalne moči in sposobnosti posamezne osebe. Vse iznadbe pomagajo človeku, da se vse bolj dviguje nad raven zivalskega sveta in bi se od njega dokončno oddaljil. V svoji najgloblji biti sluzijo vedno potekajočemu človeskemu razvoju. Vendar tudi tisti najpreprostejsi človekov trik, ki gaje nekoč v pragozdu uporabil pri

lovu, da sije olajsal boj za obstoj, spet pomaga pri danasnjih znanstve­nih odkritjih, s katerimi si olajsa svoj boj za prezivetje in odkrivanje oro­zij za nove spopade. Vse človesko razmisljanje in iznajdbe v njihovi zadnji posledici koristijo ljudem najprej pri njihovem boju za obstanek na tem planetu, čeprav tako imenovana realna uporaba neke iznajdbe, nekega odkritja ali globokega znanstvenega spoznanja trenutno ni vidna. Ob pomoči vsega omenjenega se človek vse bolj dviguje iz okvi­rov zivih bitij, ki ga obdajajo, s tem se krepi in utrjuje svoj polozaj, tako da v vsakem pogledu raste v prevladujoče bitje na Zemlji.

Vse iznajdbe so torej rezultat ustvarjanje ene osebe. Vse te osebe so, hote ali nehote, več ali manj veliki dobrotniki vsega človestva. Njihovo delovanje daje milijonom, milijardam človeskih bitij v roke pripomočke za olajsanje njihovega zivljenjskega boja.

Če v izvoru danasnje materialne kulture kot izumitelje vedno vidimo posamezne osebe, ki se medsebojno dopolnjujejo in dograjujejo, potem isto velja za praktično uporabo teh iznajdb in odkritij. Tudi vsi proiz­vodni postopki so namreč po izvoru enakovredni iznajdbam in so torej odvisni od osebe. Tudi povsem teoretično umsko delo, ki sicer kot tako ni merljivo, a je odločilno za vse nadaljnje materialne iznajdbe, je spet izključno produkt posamezne osebe. Mnozica ne izumlja in večina ne organizora ali razmislja, vse to vedno dela posamezen človek, oseba.

Človeska skupnost je dobro urejena samo tedaj, če takim ustvarjal­nim silam pride nasproti na tak način, da jim čim bolj olajsa njihovo delo in ga koristno uporabi za vso skupnost. Najdragocenejse pri sami iznajdbi, najsi gre za materialno ali miselno, je najprej izumitelj kot oseba. Prva in najvisja naloga organizacije neke ljudske skupnosti je, da ga koristno uporabi za to skupnost. Da, sama organizacija naj izvr­suje to temeljno načelo. S tem se bo sele resila prekletstva mehanič-nosti in bo ostala ziv organizem. Sama mora biti utelesenje stremljenja, daje treba glave postavili nad mnozico, zato naj bo ta podrejena glavam.

Organizacija glede na to dviganja glav torej ne le da ne sme prepre­čevati, ampak mora to prav nasprotno v največji meri omogočati in olaj­sati z načinom svojega lastnega bistva. Pri tem mora izhajati iz

temeljnega načela, da se blagoslov za človestvo nikoli ni nahajal v mno­zicah, ampak v njihovih ustvarjalnih glavah, ki jim je zato treba reči, da so pravi dobrotniki človestva. Njim je treba zagotoviti odločilen vpliv ter jim olajsati delovanje, kar je v interesu vse skupnosti. Ta interes zago­tovo ne bo zadovoljen z vladanjem miselno nesposobne in v vsakem primeru nenadarjene mnozice, ampak ga bo mogoče zadovoljiti samo pod vodstvom sposobnih ljudi, ki jih je narava posebej obdarila.

Te glave, kot sem rekel, iz mnozice izlusči predvsem trd boj za obsta­nek. V njem se jih veliko zlomi in s tem se pokaze, da niso med izbranci usode, na koncu jih tako ostane le malo izbranih. Na področjih misli, umetniskega ustvarjanja, pa tudi v gospodarstvu ta izbor poteka tudi danes, čeprav je pri zadnjem področju ze opazna tezka obremenitev. Enako načelo selekcije velja v drzavni upravi in v tistem oddelku moči, ki pooseblja organizirano vojasko obrambo ljudstva. Tukaj povsod se prevladuje ideja osebnosti, njene avtoritete navzdol in njene odgovor­nosti osebi na visjem polozaju. Samo politično zivljenje se je danes ze povsem odvrnilo od tega najbolj naravnega načela. Medtem ko je ce­lotna človeska kultura samo rezultat ustvarjalne dejavnosti osebe, pa je v celotnem vodenju druzbe, in se posebej na najvisjih ravneh, odločilno načelo večine, ki se polagoma siri navzdol in zastruplja celotno zivlje­nje, kar pomeni, da ga uničuje. Tudi razdiralno delovanje Zidov med drugimi ljudstvi gre načeloma pripisati njegovim večnim poskusom, da bi tam, kjer gostuje, izničil pomen osebe in na njeno mesto postavil mnozico. Toda s tem organizacijsko načelo arijske rase nadomesti z raz­diralnim načelom Zida. Le-ta s tem postane »razgradni ferment« ljud­stev in ras ter v nadaljevanju tega pomena uničevalec človeske kulture.

Marksizem predstavlja skrajno fazo zidovskega prizadevanja za iz­ključitev osebnosti na vseh področjih človeskega zivljenja ter njeno za­menjavo s stevilčno močjo mnozice. Temu ustreza parlamentarna oblika vladavine, ki očitno deluje zelo nezdravo od najmanjse druzbene celice do najvisjega vodstva celotnega Reicha, ter v gospodarstvu sistem sin­dikalnega gibanja, ki ne sluzi resničnim interesom delojemalca, temveč i/ključno rusilnim namenom mednarodnega svetovnega zidovstva. V

enakem obsegu, v kakrsnem se gospodarstvo oddaljuje od načela oseb­nosti ter podlega vplivom in delovanjem mnozic, bo gospodarstvo, ki naj bi bilo v sluzbi in korist celotne skupnosti, postopoma izgubljalo svojo učinkovitost in bo prav gotovo nazadovalo. Vsi delavski sveti, ki naj bi skrbeli za interese delavcev in namesčencev, si prizadevajo vpli­vati na proizvodni proces, sluzijo istemu razdiralnemu namenu. Sko­dijo celotni učinkovitosti, v resnici pa s tem skodijo posameznikom. Zadovoljevanje prebivalstva na dolgi rok ni mogoče samo s teoretič­nimi frazami, ampak predvsem z dobrinami, ki jih posameznik potre­buje za vsakdanje zivljenje, ter z iz tega izhajajočim prepričanjem, da človeska skupnost s svojim celotnim delovanjem sluzi interesom posa­meznika.

Tudi to ni pomembno, če se marksizem s svojo teorijo mnozice zdi sposoben prevzeti obstoječe gospodarstvo in ga voditi naprej. O kritiki pravilnosti ali nepravilnosti tega načela se ne bo odločalo z dokazova­njem njegove usposobljenosti, da lahko v prihodnosti upravlja z obsto­ječim, ampak izključno samo z dokazom, da lahko sam ustvari taksno kulturo. Marksizem bi lahko tisočkrat prevzel danasnje gospodarstvo in mu pod svojim vodstvom omogočal nadaljnje delovanje, in vendar morebiten uspeh te dejavnosti ne bi prav nič dokazoval glede na dej­stvo, da s svojim načelom ni sam sposoben ustvariti tega, kar danes prevzema kot narejeno.

In marksizem je sam v praksi dokazal, da tega ne zmore. Nikjer mu ni uspelo, da bi s svojo ustvarjalnostjo postavil kaksno kulturo, niti na­vadnega gospodarstva, dejansko ze obstoječega, sploh ni mogel voditi naprej v skladu z njegovimi načeli, ampak je moral zelo kmalu popus­titi in poseči po načelu osebnosti, enako kot se tudi v svoji organizaciji ne more odreči temu načelu.

Načeloma se mora ljudski svetovni nazor razlikovati od marksističnega v tem, da ne spostuje samo načela rase, ampak priznava tudi pomen osebe, ki predstavlja temeljne nosilce njegove celotne zgradbe. To sta nosilna de­javnika njegovega dojemanja sveta.

Posebej v primeru, ko nacionalsocialistično gibanje ne bi razumelo

pomena tega temeljnega spoznanja in bi namesto tega na sedanji drzavi poskusalo nekaj zakrpati ali celo kot svoje sprejeti načelo mnozice, bi v resnici predstavljalo samo marksistični stranki konkurenčno stranko; s tem bi tudi izgubilo pravico, da se imenuje svetovni nazor. Če bi bil socialni program gibanja samo v tem, da bi odrinili osebnost in jo nad­omestili z mnozico, potem bi strup marksizma načel tudi nacionalsoci-alizem, enako kot seje zgodilo nasemu mesčanskemu svetu.

Iz tega izhaja naslednje spoznanje:

Najboljsa drzavna ureditev in oblikuje tista, ki z najbolj naravno zanes­ljivostjo pripelje najboljse glave vsega ljudstva do vodilnega pomena in pre­vladujočega vpliva.

Tako kot v gospodarskem zivljenju vodilnih moz ne določajo z vrha, ampak se morajo sami prebiti v ospredje in tako kot morajo tu skozi dolgo obdobje solanja od najmanjse delavnice do največjega podjetja, ko jim zivljenje zastavlja vedno nove preizkusnje, se tudi političnih glav ne da o«dkriti« kar čez noč. Izjemni geniji se ne ozirajo na navadne ljudi.

Drzava mora v svoji organiziranosti zasidrati načelo osebnosti od najmanjse druzbene celice, občine, pa vse do najvisjega vodstva Rei-cha.

Večinskih odločitev ne more biti, ampak samo odgovorne osebe, be­seda »svet« (misljeno nasvet, op. prev.) pa bo spet dobila svoj prvotni pomen. Vsakemu mozu bodo ob strani stali svetovalci, toda odločal bo en sam moz.

Temeljno načelo, na katerem je nekdaj pruska vojska postala najču­dovitejso orodje nemskega ljudstva, bo nekoč moralo v prenesenem po­menu postati temelj izgradnje nase celotne drzave: avtoriteta vsakega voditelja navzdol in odgovornost navzgor.

Tudi potem se ne bomo mogli izogniti tistim korporacijam, ki jim trenutno pravimo parlamenti. Njihovi odbori bodo potem res dajali na­svete, toda odgovornost bo nosil samo en nosilec in zatorej bo le on nncl avtoriteto ter pravico ukazovanja.

Parlamenti kot taki so potrebni, ker imajo glave predvsem tam moz-

nost, da se počasi dvignejo in jim je pozneje mogoče zaupati prav po­sebej odgovorne naloge.

Tako pridemo do take slike:

Ljudska drzava nima, začensi pri občini in vse do vodstva Reicha, nobenega predstavniskega telesa, kjer bi se odločalo večinsko, ampak ima samo posvetovalna telesa, ki izbranemu vodji pomagajo in jim on dodeljuje delo, da po potrebi na določenih področjih sami prevzamejo brezpogojno odgovornost, točno tako, kot jo ima v večjem obsegu vo­ditelj ali predsednik kaksne korporacije.

Ljudska drzava načeloma ne prenasa, da bi o posebnih zadevah, na primer v gospodarstvu, za nasvet ali sodbo sprasevali ljudi, ki zaradi svoje vzgoje ali dejavnosti o stvari nimajo pojma. Svoja zastopniska te­lesa zato ze vnaprej razdeli na politične in poklicne stanovske zbornice.

Zaradi omogočanja učinkovitega sodelovanja obeh nad njima bedi izbran senat,

V nobeni zbornici in v nobenem senatu nikoli ne bo glasovanja. To so delovna telesa in nikakrsni glasovalni stroji. Vsak član ima pravico svetovanja, nikoli pa odločanja. Ta pripada vedno samo odgovornemu predsedujočemu.

S pomočjo tega načela brezpogojne povezanosti absolutne odgovor­nosti z absolutno avtoriteto bomo postopoma vzgojili izbor voditeljev, kakrsnega si v danasnjem času neodgovornega parlamentarstva sploh ne moremo zamisljati.

S tem bo drzavna ustava ljudstva usklajena s tistim zakonom, ki mu na kulturnem in gospodarskem področju dolguje svojo veličino.

Kar sedaj zadeva izvedbo teh spoznanj, prosim, ne pozabite, da par­lamentarno načelo demokratičnega odločanja nikoli do zdaj ni obvla­dovalo človestva, ampak ga srečamo samo v kratkih obdobjih zgodovine, ki pa so bila vedno čas propada ljudstev in drzav.

Vsekakor ni treba verjeti, da bomo samo s teoretičnimi ukrepi od

zgoraj navzdol lahko speljali take spremembe, ker je logično, da se ne smejo zaustaviti pri drzavni ustavi, ampak se morajo poznati na vsej os­tali zakonodaji in vsem zivljenju ljudstva. Taksna sprememba se lahko zgodi in se bo zgodila samo z gibanjem, kije zgrajeno v duhu teh misli in zato ze v samem sebi nosi prihodnjo drzavo.

Zato se mora nacionalsocialistično gibanje ze danes povsem vziveti v ta razmisljanja ter jih praktično uresničiti znotraj svoje organizacije, da bo nekoč lahko sluzilo kot zgled bodoči drzavi, poleg tega pa bo nje­gova organiziranost taka, da ga bo mozno dati na razpolago lastni dr­zavi.

5. poglavje

Svetovni nazor in organizacija

Ljudske drzave, ki sem jo poskusal narisati v grobih obrisih, z golim spoznanjem tega, kar potrebuje, se ne bomo mogli uresničiti. Ne zado­sča nam vedenje, kaksna naj bo ljudska drzava. Veliko pomembnejsi je problem njenega nastanka. Ne smemo pričakovati, da bodo danasnje stranke, ki v prvi vrsti iz dzave vendarle vlečejo koristi za sebe, kar pro­stovoljno izvedle spremembe rezima ali spremenile svoj odnos. To je se toliko manj mogoče, ker so njihovi vodilni elementi vedno Zidi in spet Zidi. Ob razvoju, kakrsnega vidimo zdaj, in ki bi se neovirano nadalje­val, bi se nekega dne izpolnila zidovska prerokba: Zid bi pozrl ljudstva sveta, postal bi njegov gospodar.

Tako v nasprotju z milijoni nemskih »mesčanov« in »proletarcev«, ki zaradi strahopetnosti, ravnodusnosti in neumnosti drvijo svoji pogubi naproti, Zid brez oklevanja nadaljuje svojo pot proti zastavljenemu cilju. Stranka, ki jo vodi, torej ne more zastopati nobenih drugih interesov kot samo lastne, ti pa s potrebami arijskih ljudstev nimajo nič skupnega.

Če torej poskusamo idealno sliko ljudske drzave prevesti v realno res­ničnost, potem je treba ne glede na dosedanje sile v javnem zivljenju poiskati novo moč, kije sposobna in hoče sprejeti boj za tak ideal. Kajti tu gre za boj, saj prvi cilj ne bo ustvarjanje zamisli o ljudski drzavi, ampak odstranitev obstoječe zidovske drzave. Kot seje ze pogosto zgo­dilo v zgodovini, glavna tezava ni v oblikah novega stanja, ampak v pri­pravi prostora zanj. Predsodki in interesi so povezani v strnjeno falango

in poskusajo z vsemi sredstvi preprečiti zmago nove ideje, ki zanje ni prijetna ali jih ogroza.

Zato je bojevnik za tak novi ideal na zalost prisiljen, da si ob vsem pozitivnem poudarjanju v prvi vrsti izbori negativni del boja, ki mora privesti do končanja obstoječega stanja.

Mlad nauk, ki ima velik in nov načelen pomen, bo moral kot prvo orozje uporabiti najostrejso kritiko, čeprav bo to za marsikoga nepri­jetno.

Dokaz zelo povrsnega vpogleda v zgodovinski razvoj je, ko danasnji tako imenovani narodnjaki vedno znova zagotavljajo, da se nikakor ne mislijo ukvarjati z negativno kritiko, ampak samo s konstruktivnim delom. To je otročje blebetanje in navadno »narodnjasko« čvekanje ter dokaz, kako malo sledi je v njihovih glavah pustila celo zgodovina nji­hovega lastnega časa. Tudi marksizem je imel cilj in tudi on pozna kon­struktivno delovanje (čeprav gre tu zgolj za ustanovitev despotstva mednarodnega svetovnega finančnega zidovstva!); toda pred tem je nič manj kot sedemdeset let samo kritiziral, uničujoče kritiziral in samo kri­tiziral tako dolgo, da se je ta jedka kislina zazrla v staro drzavo in jo končno porusila. Sele potem je začel svojo tako imenovano »izgradnjo«. In to je bilo samoumevno, pravilno in logično. Obstoječega stanja se ne da odpraviti samo s poudarjanjem in zastopanjem nekega prihod­njega stanja. Ne smemo namreč domnevati, da se bodo pristasi ali celo samo interesenti trenutnega stanja samo z ugotavljanjem nujnosti spre­memb spreobrnili in da jih bomo vse do zadnjega pridobili za novo za­misel. Nasprotno se se kako lahko primeri, da bosta eden poleg drugega obstojali dve stanji in bo tako imenovani svetovni nazor postal stranka, iz njenih okvirov pa se nazor ne bo več mogel dvigniti. Svetovni nazor je namreč nepotrpezljiv in se ne more zadovoljiti z vlogo »stranke ob drugih«, ampak ukazovalno zahteva svoje izključno in popolno prizna­nje ter celovito spremembo vsega javnega zivljenja v skladu z lastnimi pogledi. Torej nadaljnjega sočasnega obstoja predstavnika prejsnjega stanja ne more trpeti

Povsem enako velja za religije.

Tudi krsčanstvo se ni moglo pomiriti s tem, da je zgradilo svoje ol­tarje, ampak je moralo porusiti poganske. Samo iz te fanatične ne­strpnosti je lahko zraslo apodiktično verovanje; prav ta nestrpnost je nujen predpogoj zanj.

Kdo bi pač lahko ugovarjal, da gre pri podobnih pojavih v svetovni zgodovini večinoma za poseben način zidovskega raznisljanja ter da sta tak fanatizem in nestrpnost značilna za zidovsko mentaliteto. Morda je to tisočkrat res in to dejstvo lahko globoko obzalujemo ter z upravi­čenim nelagodjem ugotavljamo njun pojav v človeski zgodovini kot nekaj, kar je bilo do takrat tuje - ampak to ne spremeni dejstva, da imamo taksno stanje danes tukaj. Mozem, ki hočejo nase nemsko ljud­stvo resiti iz tega polozaja, si ni treba razbijati glave s tem, kako lepo bi bilo, če tega ali onega ne bi bilo, ampak morajo poskusiti ugotoviti, kako se da odstraniti obstoječe. Svetovni nazor, ki ga prezema peklenska ne­strpnost, je mozno zlomiti samo z novo idejo, ki jo naprej zeneta enak duh in enaka nezlomljiva volja, ideja pa je sama po sebi čista in popol­noma resnična.

Posameznik danes lahko z bolečino ugotavlja, da se je v veliko bolj svobodnem antičnem svetu s krsčanstvom pojavil prvi duhovni teror, toda ne bo mogel ugovarjati dejstvu, da ta prisila od tedaj ogroza in ob­vladuje svet in daje prisilo mozno zlomiti samo s prisilo ter teror samo s terorjem. Sele potem se lahko začne ustvarjanje novega stanja.

Politične stranke tezijo h kompromisom, svetovni nazori nikoli. Politične stranke računajo na nasprotne igralce, svetovni nazori razglasajo svojo ne­zmotljivost.

Tudi politične stranke na začetku skoraj vedno nameravajo doseči prevladujoče despotsko vladanje; v njih skoraj vedno tiči droben poga­njek za svetovni nazor. Toda ze zaradi ozkosti svojega programa so pri­krajsane za herojstvo, ki ga zahteva svetovni nazor. Duh spravljivosti jim pripelje majhne in slabotne duhove, s katerimi se ni mogoče podati na krizarske vojne. Zato povečini zgodaj obtičijo v lastni klavrni maj­hnosti. S tem opustijo boj za svetovni nazor in si poskusajo s tako ime­novanim »pozitivnim sodelovanjem« nanaglo priboriti prostorček pri

koritu obstoječih ustanov, kjer hočejo ostati čim dalj časa. To je njihovo celotno stremljenje. Če bi jih od tega javnega korita poskusal izriniti kaksen nasilen konkurent za prehranski abonma, se bodo poskusali s silo ali zvijačo spet pririniti h koritu vedno lačnega tropa, da bi se končno, čeprav bi se morali odpovedati svojemu prepričanju, zalozili pri svojem priljubljenem viru hrane. To so politični sakali!

Svetovni nazor ni nikoli pripravljen deliti z drugim, zato tudi ne more biti pripravljen sodelovati pri stanju, ki ga obsoja, ampak se počuti za­vezanega, da se proti temu stanju in vsemu idejnemu svetu nasprotnika bori z vsemi sredstvi, to pomeni, da pripravlja njegov propad.

Kakor ta boj čistega spodkopavanja, katerega nevarnost vsi ostali takoj prepoznajo in naleti na skupen odpor, kot tudi tisti pozitivni, ki na­pade zaradi uveljavljanja lastne nove ideologije, zahtevata odločne borce. Svetovni nazor bo svojo zamisel lahko pripeljal do zmage samo tedaj, če zdruzi v svojih vrstah najpogumnejse in najmočnejse elemente svojega časa in ljudstva ter jih oblikuje v čvrsto, borbeno organizacijsko obliko. Za to je potrebno, da ob upostevanju teh elementov iz svoje po­dobe o svetu izlusči določene misli ter jih oblikuje tako, da so jasne, jedrnate, podobne geslom, in da novi skupnosti ljudi sluzijo kot veroiz­poved. Medtem ko je program neke politične stranke samo recept za dober izid na naslednjih volitvah, pomeni program svetovnega nazora oblikovanje vojne napovedi obstoječi ureditvi, obstoječemu stanju, skratka obstoječemu naziranju sveta.

Pri tem ni potrebno, da vsak posameznik, ki se bojuje za ta svetovni nazor, do podrobnosti pozna vsako zamisel in načrte vodij tega gibanja. Veliko nujneje je, da mu razjasnimo nekaj posebej pomembnih vidikov ter najpomembnejsih temeljnih usmeritev, tako daje povsem prezet z nujnostjo zmage njegovega gibanja in nauka. Vsak navaden vojak ne bo seznanjen z visokimi strateskimi načrti. Pomembneje je, da bo vzgojen v strogi disciplini in fanatičnem prepričanju v svoj prav in v moč svoje stvari ter jo bo brezkompromisno zastopal. Isto se mora zgoditi pri vsa­kem pristasu gibanja velikih razseznosti in veličastne prihodnosti ter največje volje.

Ce bi v neki armadi vsi vojaki imeli čin generala, bi taka vojska ne mogla biti posebej uspesna. Enako velja za politično gibanje kot pred­stavnika svetovnega nazora, če bi hotelo biti zgolj zbiralisče »duhovno bogatih« ljudi. Ne, gibanje potrebuje tudi primitivne vojake, saj drugače ni mogoče doseči notranje discipline.

V bistvu neke organizacije je, da lahko obstoja samo, če najvisjemu duhovnemu vodstvu sluzi siroka, bolj čustvena mnozica. Četo dvestotih duhovno povsem enako sposobnih ljudi je na daljsi rok tezje disciplini­rati kot tako, ki ima stodevetdeset duhovno manj sposobnih in deset vi­soko izobrazenih.

Socialna demokracija je iz tega dejstva nekoč potegnila največjo ko­rist. Iz vojske odpusčene pripadnike sirokih ljudskih mnozic, ki so bili vajeni vojaske discipline, je sprejela med svoje članstvo, ki je bilo prav tako vajeno stroge strankarske discipline. Tudi njena organizacija je predstavljala armado častnikov in vojakov. Nemski fizični delavec, ki so ga odpustili iz vojaske sluzbe, je postal vojak, zidovski intelektualec pa oficir, nemske sindikalistične uradnike lahko smatramo za podčastniski sestav. Dejstvo, nad katerim je nase mesčanstvo vedno zmajevalo z glavo, da so namreč marksizmu pripadale samo neizobrazene mnozice, je bilo v resnici predpogoj za njegov uspeh. Medtem ko so mesčanske stranke zaradi svoje enostranske duhovnosti predstavljale nesposobno in nedisciplinirano bando, je marskizem iz svojega malo poduhovlje-nega človeskega materiala ustvaril armado strankarskih vojakov, ki so zi­dovskega dirigenta zdaj poslusali enako slepo kot nekoč svojega nemskega častnika. Nemskemu mesčanstvu, ki se za psiholoske prob­leme, do katerih je bilo vzviseno, načeloma ni nikoli zanimalo, se tudi tukaj ni zdelo nujno premisliti, da bi spoznalo globlji smisel ter pritajeno nevarnost tega dejstva. Prav nasprotno so mislili, da bo politično giba­nje, sestavljeno samo iz krogov »inteligence«, ze zaradi tega pomemb­nejse in bo imelo boljse moznosti za uspeh ter celo večje moznosti za prevzem oblasti, kot pa mnozica neukih ljudi. Nikoli niso doumeli, da moč politične stranke nikakor ni v čim večji in samostojni duhovnosti po­sameznih članov, ampak veliko prej v disciplinirani poslusnosti, s katero

njihovi člani ubogajo svoje duhovno vodstvo. Odločilno je samo vodenje. Kadar se bojujeta dve enoti, ne bo zmagala tista, v kateri ima vsak po­sameznik visjo stratesko izobrazbo, ampak ona, ki ima boljse vodstvo in je obenem bolj disciplinirana, slepo poslusna in bolj izurjena.

To je temeljno spoznanje, ki ga moramo imeti vedno pred očmi, ko preučujemo moznosti za udejanjanje svetovnega nazora.

Če moramo za dosego zmage svetovnega nazora torej le-tega preob­likovati v bojno gibanje, mora njegov program upostevati razpolozljivi človeski material. Končni cilji in vodilne misli morajo biti neprema­kljivi, propaganda mora biti psiholosko pravilna in genialna ter usmer­jena k dusi tistih, brez katerih pomoči bi tudi najlepsa ideja ostala vedno samo ideja.

Če hoče ljudska ideja iz danes nejasnega hotenja doseči jasen uspeh, mora iz svojega obseznega miselnega sveta potegniti določene teze, ki so po svojem bistvu in vsebini primerne, da pritegnejo siroke ljudske mnozice, in sicer liste, ki se bodo priprav/jene bojevali za svetovni nazor. To je nemsko delavstvo.

Zato smo program novega gibanja opredelili v petindvajsetih tezah. V prvi vrsto so namenjene temu, da bi preprostemu človeku dale grobo sliko tega, kar hočemo. V določeni meri so politični kredo, ki po eni strani propagira gibanje, po drugi pa je primeren za trdno povezovanje pridobljenih pristasev s skupno priznano obvezo.

Pri tem ne smemo nikoli pozabiti naslednjega spoznanja: tako ime­novani program gibanja je v svojih končnih ciljih brezpogojno pravilen, vendar je bilo treba pri njegovem oblikovanju upostevati psiholoske mo­mente, zato se bo morda sčasoma pojavilo prepričanje, da bo kdo po­samezne teze doumeval drugače in da bi se jih dalo bolje oblikovati. Toda vsak tak poskus se bo v večini primerov končal katastrofalno. S tem se bo namreč o nečem, kar naj bo neomajno veljavno, začelo raz­pravljati. Takoj ko bo odstranjena ena sama pika s področja dogmat­skega prepričanja, razprava ne bo preprosto pomenila nove in boljse formulacije, ki bo bolj enovita, ampak bo veliko prej privedla do nes­končnih razprav in splosne zmede. V takem primeru je najbolje vedno

pretehtati, kaj je bolje: novo, bolj posrečeno oblikovanje, ki bo znotraj gibanja morda povzročilo nasprotovanje, ali pa oblika, ki se trenutno ne zdi najboljsa, vendar predstavlja koherenten, neomajen, navznoter po­vsem enovit organizem. Vsako preverjanje bo pokazalo, da ima to zad­nje prednost. Pri spremembah gre namreč vedno za zunanje oblikovanje, zato so taki popravki vedno znova mozni ali zazeleni. Za­radi povrsnosti ljudi namreč vedno obstoja velika nevarnost, da bodo v po­vsem zunanjem oblikovanju nekega programa videli bistveno nalogo gibanja. Zato se zmanjsata volja in moč za izbojevanje določene ideje, dejavnost, ki naj bi bila usmerjena navzven, pa se bo zgubljala v notra­njih bojih okoli programa.

Pri nauku, ki je v grobih obrisih pravilen, je manj skodljivo, če ob­drzimo neko inačico oblikovanja - čeprav morda ne bi več popolnoma ustrezala resnici -, kot pa da jo izboljsujemo in do tedaj granitno ve­ljavno osnovno načelo gibanja posiljamo v splosno razpravljanje z nje­govimi najslabsimi posledicami. Temu seje treba posebej izogibati, ko se gibanje sele bori za zmago. Kako naj bi namreč navdihnili ljudi, ki slepo verujejo v resnico nekega nauka, če bi z nenehnimi spremembami na zunanji zgradbi sejali dvom in negotovost?

Bistva ne smemo nikoli iskati v zunanjih oblikah, ampak vedno v no­tranjem smislu. In ta je nespremenljiv; v njegovem interesu lahko ze­limo, da se bo gibanje izognilo vsakemu razkolu in dejanjem, ki bi povzročala negotovost, ter zadrzalo potrebno moč za zmagoviti boj.

Tudi tukaj se lahko nekaj naučimo od katoliske cerkve. Čeprav se njen dogmatski sistem v nekaterih točkah in deloma povsem nepo­trebno spopada z znanostjo in raziskovanjem, pa kljub temu ni priprav­ljena zrtvovati enega samega zloga svojih dogem. Zelo pravilno je spoznala, da njena odpornost ni v večjem ali manjsem prilagajanju tre­nutnim znanstvenim dognanjem, ki se v resnici večno spreminjajo, ampak predvsem v trdnem oprijemanju postavljenih dogem, kar celot­nemu sistemu določa verski značaj. Zato je danes trdnejsa kot kdajkoli prej. Lahko predvidevamo, da bo v enaki meri kot se bodo menjavali različni pojavi okoli nas, ona sama kot nepremakljivi pol pritegovala

vedno več slepo verujočih privrzencev.

Kdor si torej zares in resno zeli zmage ljudskega svetovnega nazora, mora ne le spoznati, daje za doseganje tako velikega uspeha prvič potrebno za boj usposobljeno gibanje, in drugič, da bo tako gibanje vzdrzalo le tedaj, če si bo zastavilo neomajno trden in zanesljiv program. Ne sme si dovoliti, da bi v duhu trenutnih razmer kakorkoli popusčalo pri njegovem oblikova­nju, ampak mora za vedno obdrzati tako obliko, ki seje ze enkrat izkazala kot ugodna, na vsak način pa tako dolgo, da bo boj okronalo z zmago. Vsak poskus razprave, ki bi ga se pred zmago začeli o primernosti te ali one točke, bi razcepil trdnost in borbeno pripravljenost gibanja v takem obsegu, kot bi se njegovi privrzenci udelezevali teh razprav. S tem ni re­čeno, da danes izvedeno »izboljsanje« ne bi mogli jutri spet kritično pre-tresti, da bi pojutrisnjem spet nasli kaksno boljse nadomestilo. Kdor lukaj enkrat podre pregrade, odpre pot, kiji sicer vidimo njen začetek, konec pa se izgublja za obzorjem.

To pomembno spoznanje je moralo najti svojo uporabo v mladem nacionalsocialističnem gibanju. Nacionalsocialistična nemska delavska stranka je v svojem programu v petindvajsetih tezah dobila temelj, ki mora biti neomajen. Naloga danasnjih in bodočih članov nasega gibanja ne sme biti kritično spreminjanje teh tez, ampak veliko bolj obvezanost za njihovo uresničenje. Sicer bi naslednja genaracija z enako pravico tra­tila svoje moči za taksno povsem formsalistično delo znotraj stranke, na­mesto da bi stranki zagotavljali nove privrzence in s tem nove moči. Za veliko stevilo privrzencev bo bistvo nasega gibanja manj v črkah nasih lez kot pa v smislu, ki jim ga zmoremo dati.

Mlado gibanje je nekoč iz teh spoznanj dobilo svoje ime, po njih smo po­zneje izdelali program in v njih je utemeljen način njihovega razsirjanja. Za pomoč pri zmagi ljudskih idej smo morali ustvariti ljudsko stranko, stranko, kije ne sestavljajo samo vodje intelektualci, ampak tudi fizični delavci!

Vsak poskus, da bi brez taksne udarne organizacije poskusili uresničiti uleje o ljudski drzavi, bi bil prav tako neuspesen kot je bil v preteklosti, se­danjosti ali bo v prihodnosti. Toda gibanje s tem nima le pravice, ampak dolznost, da se počuti kot predhodnica in s tem predstavnik teh zamisli.

Kakorkoli ze so osnovne zamisli nacionalsocialističnega gibanja ljud­ske, so obenem tudi ljudske ideje nacionalsocialistične. Toda če hoče na-cionalsocializem zmagati, bo moral brezpogojno in izključno priznavati to ugotovitev. Tukaj nima samo pravice, ampak tudi dolznost, da najos­treje poudarja dejstvo, da bo vsak poskus zastopanja ljudske ideje zunaj okvirov nacionalsocialistične nemske delavske stranke nemogoč, v ve­čini primerov pa gre za prevaro.

Če danes kdo gibanju očita, da si je ljudsko idejo "zakupi/o", na to lahko dam en sam odgovor:

Nismo je samo zakupi/i, ampak smo jo ustvari/i za prakso.

Vse, kar je bilo namreč do zdaj prisotno pod tem pojmom, ni bilo niti najman primerno, da bi kakorkoli vplivalo na usodo nasega ljudstva, ker je vsem dosedanjim zamislim manjkala jasna enovita formulacija. Povečini je slo zgolj za posamična, necelovita spoznanja, ki so bila bolj ali manj pravilna in so si neredko celo nasprotovala, nikakor pa niso bila notranje povezana. Četudi bi taka povezava obstojala, zaradi svoje slabosti na njej nikoli ne bi mogli zasnovati in zgraditi neko gibanje.

To je uspelo samo nacionalsocialističnemu gibanju.

Če si danes vsa mogoča zdruzenja in zvezice, skupine in skupinice ter zaradi mene tudi »velike stranke« lastijo besedo »ljudski«, gre ze za vpliv nacionalsocialističnega gibanja. Brez njegovega dela vsem tem organizaci­jam nikoli ne bi padlo na pamet, da bi besedico »ljudski« sploh izgovorili, pod tem pojmom si niti ne bi znali ničesar predstavljati, posebej nji­hove vodilne glave pa ne bi vedele, kaj bi sploh počele z njo. Sele delo NSDAP (Nationalsozialistische Deutsche Arbeiterpartei, op. prev.) je iz tega pojma naredilo vsebinsko pomembno besedo, ki jo zdaj razni ljudje valjajo po ustih; predvsem pri nastajanju gibanja se je pokazala njena moč, tako da so drugi ze zaradi pridobivanja novih članov vsaj do­mnevno posnemali nas primer.

Podobno kot so te stranke vse podrejale volilnim spekulacijam, je

tudi pojem ljudski zanje ostalo samo zunanje, votlo geslo, s katerim pos­kusajo izravnati rastočo moč nacionalsocialističnega gibanja med svo­jim članstvom. Samo zaradi skrbi za lasten obstoj ter strahu pred vzponom nasega gibanja, ki ga dviguje nov svetovni nazor, čigar univer­zalni pomen in nevarno izključnost tudi sami slutijo, jim v usta prihaja beseda, ki je pred osmimi leti se niso poznali, pred sedmimi leti so jo zasmehovali, pred sestimi označevali za neumnost, pred petimi so se proti njej borili, pred stirimi sojo sovrazili, pred tremi zasledovali, pred dvema letoma so jo končno tudi sami sprejeli in jo skupaj s svojim be­sednim zakladom začeli uporabljati kot bojni krik v bitkah.

Tudi danes je treba vedno znova opozarjati, da vse te stranke niti ne slutijo, kaj potrebuje nemsko ljudstvo. Najbolj očiten dokaz za to je povrs­nost, s katero besedo »ljudski« valjajo po svojih gobcih!

Nič manj nevarni niso vsi tisti, ki se podijo naokrog kot dozdevno ljudski, kujejo fantastične načrte, povečini pa se ne opirajo na nič dru­gega kot na neko fiksno idejo, ki bi bila sama zase lahko pravilna, toda zaradi svoje izoliranosti je brez vsakega pomena za nastanek enovite, ve­like borbene zdruzbe, nikakor pa ni primerna za graditev česa takega. Ti ljudje, ki deloma s svojim razmisljanjem, deloma z branjem zvarijo nekaksen program, so pogosto nevarnejsi od odkritih sovraznikov ljud­ske ideje. V najboljsem primeru so neplodni teoretiki, večinoma pa raz­diralni skodozeljnezi, ki neredko mislijo, da svojo intelektualno nečimrnost, jalovost početja in pomanjkanje stabilnosti lahko prikri­vajo s sportnimi bradicami in z uporabo starogermanskih kretenj.

V nasprotju s temi jalovimi poskusi je zato dobro, če si v spomin pri­kličemo čas, ko je mlado nacionalsocialistično gibanje začelo svoj boj.

6. poglavje

Prvo obdobje boja - pomen govora

Prvo veliko zborovanje 24. februarja 1920 v dvorani za svečane prired­itve v pivnici Hofbrauhaus je se kar odmevalo med nami, ko smo ze za­čenjali pripravljati naslednje. Medtem ko je do tedaj veljalo za vprasljivo, če je kdo vsak mesec ali celo vsakih stitinajst dni pripravil manjse zborovanje, naj bi mi zdaj to počeli vsakih osem dni, torej naj bi skoraj vsak teden organizirali veliko zborovanje. Lahko mi verjamete, da nas je bilo ob tem ves čas strah, ali bodo ljudje prisli in ali nam bodo prisluhnili - čeprav sem bil ze tedaj neomajno prepričan, da bodo ljudje, ki so ze enkrat prisli, tudi ostali in sledili govorom.

Dvorana v miinchenski pivnici Hofbrauhaus je imela za nas, nacio-nalsocialiste, takrat skoraj mističen pomen. Vsak teden po eno zboro­vanje, skoraj vedno v tem prostoru in vsakič bolj napolnjena dvorana, ljudje pa pozornejsi! Izhajajoč iz »krivde za vojno«, zaradi česar si takrat nihče ni belil glave, smo predavali o mirovnih sporazumih in vsem os­talem, kar je bilo potrebno z vidika agitacije ali idej. Največjo pozornost smo posvečali mirovnim sporazumom. Kar je takrat mlado gibanje vedno znova napovedovalo velikim mnozicam ljudi, seje do danes sko­raj vse uresničilo. Danes je o teh rečeh lahko govoriti ali pisati. Toda ta­krat je govor o versaillskem mirovnem sporazumu na zborovanju, kjer ni bilo mesčanskih filistrov, ampak razvnet proletariat, pomenil napad na republiko ter znak nazadnjaskega, če ne kar monarhičnega razmis­ljanja. Ze ob prvem stavku, ko smo omenili Versailles, si lahko pričako-

val stereotipen medklic: »Kaj pa Brest-Litovsk?«, »Brest-Litovsk!« Mno­zica je vedno znova tulila toliko časa, dokler ljudje postopoma niso ohri-peli ali pa je govornik končno opustil svoje prepričevanje. Človek bi se od obupa nad taksnimi ljudmi najraje z glavo zaletel v zid! Niso hoteli ne slisati ne razumeti, daje Versailles sramota in skandal, niti tega ne, daje ta diktat pomenil nezaslisano plenjenje ljudstva! Uničevalno delo­vanje marksizma ter strupena sovrazna propaganda so tem ljudem vzeli vso razsodnost. Človek se ni smel niti pritoziti. Krivda na drugi strani pa je bila neizmerna! Kaj je naredilo mesčanstvo, da bi zaustavilo ta strasen razkroj, se mu uprlo in z boljsim ter temeljitejsim pojasnjevan­jem utrlo pot resnici? Nič in zopet nič! Takrat jih nisem videl nikjer, vse teh danes velikih ljudskih apostolov. Morda so govorili v krozkih, na čajankah enako mislečih, toda tu, kjer bi morali biti, med volkovi, semkaj si niso upali; razen če bi se pokazala priloznost, da bi lahko tu­lili skupaj z njimi.

Toda meni je bilo takrat jasno, da je za majhno osnovo, ki je sprva tvorila gibanje, treba razčistiti glede vprasanja o krivdi za vojno, in sicer v smislu zgodovinske resnice. Predpogoj za prihodnje uspehe gibanja je bilo nase razlaganje mirovnega sporazuma sirokim mnozicam. Takrat, ko so v tem miru se vsi videli uspeh demokracije, smo proti temu mo­rali odpreti fronto ter se v mozgane ljudi za vedno vtisniti kot sovraznik te pogodbe, tako da se bodo nekoč pozneje, ko se bo razkrila vsa nezas­lisana goljufija v vsej svoji ostudnosti, ljudje spomnili na nase stalisče in nam bodo zaupali.

Ze tedaj sem se vedno zavzemal, da je treba v pomembnih načelnih vprasanjih, ko je celotno javno mnenje zavzelo napačno stalisče, temu ostro nasprotovati ne gleda na popularnost, sovrastvo ali boj proti njemu. NSDAP ni smela biti birič javnega mnenja, ampak je morala postati njegov gospodar. Mnozicam ne sme biti hlapec, ampak njihov gospodar!

Seveda obstaja se posebej za vsako sibko gibanje velika skusnjava, da bi se v trenutkih, ko je premočnemu nasprotniku uspelo, daje ljudstvo s svojimi umetnijami zapeljevanja prepričal v noro odločitev ali napačen

odnos, tudi samo tuleče pridruzilo mnozici, se posebej takrat, ko bi nekaj razlogov - pa čeprav samo navidez - z vidika samega gibanja go­vorilo temu v prid. Človeska strahopetnost v takih trenutkih tako mr­zlično isče vzroke, da skoraj vedno najde kaj, kar bi ji vsaj malo pritrjevalo, naj s »svojega stalisča« tudi sodeluje pri takem zločinu.

Nekajkrat sem dozivel take primere, kjer je bila potrebna izredna energija, da ladje nasega gibanja nismo prepustili umetno ustvarjenemu splosnemu toku, ali se bolje, daje ne potegne za seboj. Nazadnje, ko je uspelo nasemu peklenskemu tisku, ki mu je eksistenca nasega nemskega ljudstva Hekuba, da je vprasanje juzne Tirolske pripeljal tako daleč, da so bili usodno ogrozeni interesi nemskega ljudstva. Ne da bi pomislili, čigavim interesom sluzijo, so se mnogi tako imenovani »nacionalni« mozje in stranke in zdruzenja samo iz strahopetnosti pred javnim mne­njem, ki ga je razburkal Zid, pridruzili splosnemu vpitju ter neumno pomagali podpirati boj proti sistemu, ki ga mi Nemci prav v danasnjem polozaju lahko vidimo kot edini svetel trenutek v tem propadajočem svetu. Medtem ko nam mednarodni svetovni Zid počasi, toda zanes­ljivo zateguje zanko okoli vratu, nasi tako imenovani domoljubi tulijo proti mozu in sistemu, ki sta se drznila vsaj na enem kosu Zemlje iztr­gati zidovskemu prostozidarskemu objemu ter sta se nacionalistično uprla temu mednarodnemu zastrupljanju sveta. Toda za slabotne zna­čaje je bilo preveč mamljivo, da so jadra preprosto naravnali po vetru ter kapitulirali pred vpitjem javnega mnenja. In v resnici je slo za kapi­tulacijo! Morda ljudje v svoji pokvarjenosti in slabosti ne bodo priznali, mogoče niti sami sebi ne, pa vendar ostaja resnica, da sta jih samo stra­hopetnost ter strah pred razgretim ljudskim razpolozenjem, ki gaje pod­zigal Zid, pripeljala do sodelovanja. Vse druge utemeljitve so klavrna opravičila malega gresnika, ki se zaveda svoje krivde.

Tuje bilo potrebno z zelezno pestjo zbuditi gibanje in ga s tem obva­rovati pred skodljivim vplivom te smeri. Poskus take spremembe v tre­nutku, ko vse sile razpihujejo javno mnenje kot plamen v eno samo smer, vsekakor ni zelo popularno, za pogumnega predrzneza je včasih celo smrtno nevarno. Toda v podobnih trenutkih je veliko zgodovin-

skih moz ravnalo odločno, za kar so se jim poznejsi rodovi zahvaljevali na kolenih.

Toda gibanje mora računati s tem in ne s takojsnjim ploskanjem se­danjosti. Potem se lahko primeri, da posameznik prezivi tesnobne ure; toda nikoli ne sme pozabiti, da po vsaki taksni uri pride tudi odresitev, ter da mora gibanje, ki hoče prenoviti svet, sluziti prihodnosti, ne tre­nutku.

Ob tem lahko ugotovimo, da so bili največji in najbolj trajni uspehi v zgodovini povečini tisti, za katere je bilo ob njihovem začetku malo razumevanja, ker so ostro nasprotovali splosnemu javnemu mnenju, nje­govim pogledom in hotenjem.

To smo izkusili ze takrat, na prvi dan nasega javnega nastopa. V res­nici nismo poskusali ugajati mnozicam, ampak smo nastopali proti no­rosti tega ljudstva, prav povsod. Skoraj vedno je bilo tako, da sem v tistih letih stopil pred zbrane ljudi, ki so verjeli prav nasprotno od tis­tega, kar sem jim hotel povedati, in ki so hoteli prav nasprotno od tis­tega, kar sem jaz verjel. Potem je bila naloga, da v dveh urah dva do tri tisoč ljudi potegnem iz njihovega dotedanjega prepričanja. Z enim udar­cem za drugim sem razbijal temelje njihovih dotedanjih pogledov ter jih končno prepeljal na tla nasega prepričanja in nasega svetovnega na­zora.

Takrat sem se v kratkem času naučil nekaj pomembnega, namreč, kako je treba iz sovraznikovih rok takoj izbiti orozje njegovega ugovarjanja. Kmalu sem opazil, da so nasi nasprotniki posebej v podobi njihovih razpravljalcev nastopali s prav posebnim »repertoarjem«, s katerim so vedno znova ugovarjali nasim trditvam, tako da je enoličnost takega postopka kazala na sistematično poenoteno solanje. In res je bilo tako. Tu smo spoznali neverjetno discipliniranost propagande nasih nasprot­nikov, in se danes sem ponosen, da sem nasel protisredstvo, s katerim sem to propagando ne le onemogočil, ampak sem z njim celo potolkel njene tvorce. Dve leti pozneje sem bil gospodar te umetnosti.

Pomembno je bilo, da sem si pred vsakim posamičnim govorom bil na jasnem, kaksna bo domnevna vsebina in oblika nasprotnikovih ugo-

vorov, ki sem jih nato povsem raztrgal. Smiselno je bilo, da sem sam takoj navedel morebitne ugovore in dokazal njihovo neutemeljenost; tako sem z vnaprejsnim pobijanjem pomislekov lazje pridobil poslu­salca, kije imel pripravljene naučene ugovore, a je sicer na zborovanje prisel postenega srca. Naučene stvari sem ovrgel, poslusalec pa je vse bolj pozorno spremljal predavanje.

To je bil razlog, da sem svoje predavanje »Versaillska mirovna po­godba«, ki sem ga kot tako imenovani »instruktor« imel pred vojasko enoto, spremenil tako, da sem pozneje predaval o »Mirovnih pogodbah iz Brest-Litovska in Versaillesa«. Zelo kmalu, namreč ze med razpravo po mojem prvem predavanju, sem ugotovil, da ljudje o mirovnem spo­razumu Brest-Litovsk v resnici sploh nič ne vedo, vendar je spretni pro­pagandi njihovih strank uspelo, da so prav to pogodbo predstavile kot eno najsramotnejsih dejanj posilstva na svetu. Vztrajnosti, s katero so to laz kar naprej ponavljali sirokim mnozicam, je bilo treba pripisati, da so milijoni Nemcev v mirovnem sporazumu iz Versaillesa videli samo pravično pokoro za zločin, ki smo ga zagresili v Brest-Litovsku. Zato so smtrali, daje vsako nasprotovanje versaillskemu sporazumu krivično in večkrat sem opazil iskreno nestrinjanje s takim početjem. In to je bil eden od razlogov, zakaj seje v Nemčiji sramotna in strasna beseda »re­paracije« zlahka udomačila. Ta zlagana hinavsčina seje milijonom nasih zagrenjenih rojakov zdela res kot izpolnitev neke visje pravice. Groz­ljivo, toda tako je bilo. Najboljsi dokaz za to je bil uspeh propagande, ki sem jo začel proti versaillskemu sporazumu tako, da sem najprej po­jasnjeval sporazum iz Brest-Litovska. Postavil sem eno pogodbo proti drugi, ju primerjal točko za točko, dokazal v resnici brezmejno huma­nost ene pogodbe v nasprotju z nečloveskimi grozotami druge, in rez­ultat je bil nedvoumen. O tej temi sem takrat govoril na zborovanjih pred dva tisoč ljudmi, iz poslusalstva pa meje pogosto prebadalo triti-sočseststo sovraznih oči. Tri ure pozneje pa je bila pred menoj kipeča masa ljudi, polnih najsvetejsega gneva in brezmejnega srda. Iz src in mozganov tisočev ljudi mi je spet uspelo iztrgati veliko laz in v njih za­saditi resnico.

Takrat sem bil prepričan, da sta predavanji »Pravi vzroki za svetovno vojno« ter »Mirovni pogodbi Brest-Litovsk in Versailles« najpomemb­nejsi, tako da sem ju ponavljal več desetkrat, dokler vsaj glede te točke ni zavladalo jasno in enotno gledanje med ljudmi, med katerimi je giba­nje pridobilo svoje prve člane.

Ta zborovanja so bila zame dobra tudi zato, da sem se počasi nava­dil govoriti pred mnozicami, da sem se seznanil s patosom in kretnjami, ki so potrebne v velikih dvoranah za tisoče ljudi.

V tistem času nisem opazil, razen v ozkih krogih, kot sem ze pouda­ril, v tej smeri nobene druge stranke, ki bi ljudem pojasnjevala stvari tako, kot smo to delali mi, a se zdaj napihujejo in obnasajo, kot da bi oni sprozili spremembe v javnem mnenju. Toda če je kak tako imenovani nacionalni politik kjerkoli imel predavanje v tej smeri, potem je bilo to le v krogih, ki so ze bili povečini njegovega prepričanja in je predavanje pomenilo kvečjemu utrditev lastnega pogleda na stvar. Vendar takrat ni slo za to, ampak izključno za to, da smo s propagando in pojasnje­vanjem pridobili tiste ljudi, ki so do tedaj zaradi svoje vzgoje ali pogle­dov stali na ansprotnem bregu.

Tudi letake smo za potrebe tovrstnega pojasnjevanja vpeljali mi. Ko sem bil se v enoti, sem dal izdelati veliko stevilo letakov z nasprotnim stalisčem do mirovnih sporazumov Brest-Litovsk in Versailles. Pozneje sem ga uporabljal za stranko in tudi tukaj so bili učinki dobri. Nasploh je bilo za prva zborovanja značilno, da so bile mize pokrite z raznimi letaki, časopisi, brosurami, itd. Kljub temu je bil glavni poudarek na go­vorjeni besedi. Dejansko samo ta omogoča, da pride do zares velikih preobratov, in sicer zaradi splosnih psiholoskih razlogov.

Ze v prvi knjigi sem utemeljeval, da vse mogočne dogodke, ki preob-I i kujejo svet, ne sprozi pisana, ampak govorjena beseda. V delu tiska se je o tem začela obsirna razprava, v kateri so seveda posebej nasi me­sčanski zvitezi zelo ostro nastopili proti taki trditvi. Vendar je ze vzrok, zakaj se je to zgodilo, spodbijal dvomljivce. Mesčanska inteligenca se laksni ugotovotvi upira samo zato, ker ji vidno primanjkuje moči in spo­sobnosti za govorjeno besedo, s katero bi vplivali na mnozice, saj so se

vedno bolj oprijemali pisane besede in so zanemarili agitacijsko mo govora. Taksna navada sčasoma nujno pripelje do tega, kar je danes značilnost nasega mesčanstva, namreč do izgube psiholoskega instinkta za delovanje mnozic in vplivanje na njih.

Medtem ko govornik iz mnozice, kateri govori, stalno dobiva po­pravke svojega predavanja, če ze iz obrazov poslusalstva ne more oce­niti, koliko mu ljudje lahko sledijo ter ali njegove besede dosegajo zelene učinke in vodijo do cilja, pa pisec svojih bralcev sploh ne pozna. Zato svojih izvajanj ne more vnaprej usmeriti na obraze pred seboj, ampak so povsem splosna. S tem se mu za določeno stopnjo zmanjsa njegova psiholoska prefinjenost in zato tudi njegova gibkost. Zato bo blesteč govornik na splosno boljsi pisec, kot pa bo blesteč pisec zmogel dobro govoriti, razen če se vztrajno ne uči te umetnosti. K temu dodajmo, da je mnozica ljudi sama po sebi lena, ostaja lenobna v ustaljenih navadah ter bolj nerada seze po čem napisanem, kar ne ustreza posamezniko­vemu prepričanju, ter ne daje tistega, kar ljudje pričakuje. Zato neko čtivo z določeno tendenco navadno preberejo samo ljudje, ki so ze sami del te smeri. Kvečjemu kaksen letak ali plakat si zaradi svoje kratkosti lahko obeta, da bo za trenutek pritegnil pozornost drugače mislečega človeka. Večje moznosti ima slika v vseh mogočih oblikah, največje pa film. Tukaj človek najmanj uporablja razum; zadosča gledanje, kveč­jemu branje kratkih besedil, zato bodo mnogi prej pripravljeni sprejeti slikovno sporočilo, kot pa prebrati daljse besedilo. Iz slike človek dobi pojasnilo skoraj v trenutku, zagotovo pa veliko prej, kot iz dolgotraj­nega prebiranja napisanega besedila.

Toda najpomembnejse je, da pisana beseda nikoli ne ve, v kaksne roke bo prisla, a mora vseeno zadrzati določen okvir. Na splosno bo učinek tem večji, čim bolj ta okvir ustreza duhovni ravni in značaju tis­tih, ki bodo prebirali napisano. Knjiga, kije namenjena sirokim mnozi­cam, mora zato ze vnaprej s svojim slogom in ravnijo delovati drugače kot neko drugo delo, ki je namenjeno za visje intelektualne sloje.

Pisana beseda se samo v tej sposobnosti prilagajanja priblizuje go­vorjeni besedi. Zaradi mene govornik lahko obravnava isto temo kot

knjiga, toda če je velik in genialen ljudski govornik, bo isti očitek in isto snov tezko dvakrat povedal na enak način. Mnozica ga bo tako ponesla, da mu bodo občuteno in gladko stekle prav tiste besede, kijih potrebuje, da bo z njmi segel do srca svojih poslusalcev. In če bi se zmotil prav ne­znatno, ima vedno pred seboj zivo korekturo. Kot sem omenil ze prej, lahko iz izrazov na obrazih poslusalcev razbere, ali ga, prvič, razumejo, kaj jim govori, in drugič, ali lahko sledijo vsemu, ter tretjič, koliko mu je uspelo, da jih je prepričal o pravilnosti povedanega. Če vidi - prvič -, da ga ne razumejo, bo v svoji razlagi postal tako enostaven in razum­ljiv, da ga bo moral razumeti prav vsak; če čuti - drugič -, da mu ne morejo slediti, bo svoje razmisljanje gradil tako počasi in previdno, da tudi najpočasnejsi ne bo več zaostajal, ter - tretjič - bo takoj, ko bo za­slutil, da niso videti prepričani o pravilnosti povedanega, vse to pono­vil tolikokrat in ponazoril s toliko primeri, da bo njihove ugovore, kijih sluti, a ostanejo neizgovorjeni, sam privlekel na dan ter jih potolkel in raztresčil, dokler končno ne bo tudi pri zadnji opozicijski skupini po njihovih obrazih in drzi telesa spoznal kapitulacijo pred njegovimi do­kazovanji.

Pri tem gre pri ljudeh pogosto za premagovanje predsodkov, ki niso utemeljeni razumsko, ampak jih ponavadi nezavedno podpirajo samo občutki. Premagovanje nagonskega odpora, občutka sovrastva, umislje­nega zavračanja je tisočkrat tezje kot popravljanje napačnega in zmot­nega znanstvenega mnenja. Napačno pojmovanje in slabo poznavanje je mozno odpraviti s poučevanjem, čustvenih odporov pa nikoli. Učin­kovit je lahko samo poziv tem skrivnostnim silam; toda ta bo le tezko prisel izpod peresa pisatelja, zmore ga samo govornik.

Najprepričljivejsi dokaz za to je dejstvo, da kljub pogosto zelo spret­nemu mesčanskemu tisku, ki v neznanskih milijonskih nakladah pre­plavlja nase ljudstvo, ta tisk ni mogel preprečiti, da siroke mnozice ne bi postale najbolj zagrizen sovraznik prav tega mesčanskega sveta. Vsa časopisna poplava in mnozice knjig, kijih leto za letom producirajo in­telektualci, zdrsijo mimo milijonov pripadnikov najnizjega sloja kot voda z naoljenega usnja. To lahko pomeni samo dvoje: netočno vsebino

vsega pisanja nasega mesčanskega sveta ali pa nezmoznost, da bi samo s pisano besedo osvojili srca sirokih ljudskih mnozic. Vsekakor pose­bej tedaj, kadar je to pisanje tako slabo psiholosko dognano, kot je v tem primeru.

Tu nima smisla ugovarjati (kakor je poskusal velik nemsko nacionalni časopis v Berlinu), daje vendar marksizem prav s svojim pisanjem , po­sebej z vplivom temeljnega dela Karla Marxa, nasproten dokaz za to tr­ditev. Redkokdaj je bil na napačni predpostavki utemeljen bolj povrsen argument. Marksizem si neverjetne moči nad mnozicami nikakor ni pri­dobil s formalnim, natisnjenim delom o zidovskem razmisljanju, ampak z neznanskim valom propagandnih govorov, s katerimi so tekom let pri­tegnili mnozice. Od sto tisoč nemskih delavcev jih je v povprečju komaj sto prebralo to delo, ki ga je preučilo tisočkra več intelektualcev in se posebej Zidov kot pa pravih privrzencev tega gibanja iz stevilčno moč­nih spodnjih slojev. Delo sicer sploh ni bilo napisano za te sloje, ampak izključno za intelektualno vodstvo zidovskega stroja za osvajanje sveta; kot gorivo zanj pa so uporabljali povsem drugo snov: tisk. To je namreč tisto, kar marksističen tisk razlikuje od nasega mesčanskega. Marksis­tične članke pisejo agitatorji, mesčanski tisk pa bi se rad sel agitacijo spi­sani. Socialdemokratski pomočnik urednika, ki gre skoraj vedno z zborovanja v urednistvo, pozna svoj posel do potankosti. Toda mesčan­ski pisun, ki iz svoje pisarne pride med mnozico ljudi, zboli ze zaradi njihovega zadaha in je s svojo pisano besedo nemočen nasproti njim.

Kar je marksizmu prineslo na milijone delavcev, ni bilo pisanje mark­sističnih apostolov, ampak neutrudno in ogromno propagandistično delo deset tisočev neutrudnih agitatorjev, začensi z ognjevitim vodilnim agitatorjem in navzdol do najmanjsega sindikalnega uradnika in zaup­nika ter govornika za razprave. Potem je tu sto tisoče zborovanj, na ka­terih so ti govorniki stali na mizah v zakajenih gostilniskih sobah in ljudem vbijali v glavo svoje ideje, ter s tem podrobno spoznavali člo­veski material, kar jim je sele dobro omogočilo izbrati pravo orozje za napad na trdnjavo javnega mnenja. Poleg tega so pripravljali ogromne mnozične demonstracije, pohode sto tisočev ljudi, s katerimi so maj-

hnemu, ubogemu človeku vcepili ponosno prepričanje, daje kljub temu, daje droben črviček, vendarle del velikega zmaja, ki bo s svojo zarečo sapo nekega dne zazgal osovrazen mesčanski svet, diktatura proletari-ata pa bo praznovala končno zmago.

Taka propaganda je ustvarjala ljudi, ki so bili pripravljeni brati soci­aldemokratski tisk, vendar to spet ni bil pisan, temveč govorjen tisk. Medtem ko so v mesčanskem taboru profesorji in učenjaki, vesči pisa­nja, teoretiki in razni pisuni včasih poskusali tudi govoriti, so govorniki pri marksistih poskusali včasih kaj napisati. Prav Zid, ki tu posebej pri­haja v postev, bo na splosno zaradi svoje zlagane dialektične spretnosti in proznosti uspesen pisec, v resnici pa se bo najbolje znasel kot agita-torski govornik.

To je vzrok, zakaj mesčansko časopisje (ne glede na to, daje tudi to povečini v zidovskih rokah in zato nima interesa, da bi siroke mnozice pravilno obvesčalo) nima nikakrsnega vpliva na razmisljanje najsirsih slojev nasega ljudstva.

Kako tezko je odriniti čustvene predsodke, razpolozenja, občutja, itd., ter jih nadomestiti z drugimi, od kako stevilnih in skoraj nemerlji-vih vplivov je odvisen uspeh, bo tankočuten govornik lahko zaznal po tem, da celo ura na tisti dan, ko poteka predavanje, lahko odločilno vpliva na njegov izid. Enako predavanje, enak govornik, enaka tema imajo povsem drugačen učinek ob desetih dopoldne, ob treh popoldne ali zvečer. Kot začetnik sem skliceval zborovanja se za dopoldne in po­sebej se spominjam tistega, ki smo ga organizirali »proti zatiranju nem­skih področij« in je potekalo v miinchenski Kindl-Keller. Takrat je bila to največja dvorana v Munchnu in zdelo se nam je, da zelo veliko tve­gamo. Vsem pristasem in ostalim, ki naj bi prisli na zborovanej, sem poskusal čim bolj olajsati prihod ter sem začetek zborovanja predvidel za nedeljo ob desetih dopoldne. Izid je bil porazen, a hkrati izjemno poučen: polna dvorana, zares veličasten vtis, toda vzdusje je bilo ledeno hladno; nikogar nismo ogreli, tudi sam kot govornik sem občutil glo­boko zalost, ker mi ni uspelo vzpostaviti nobenega stika, nobene pove­zave s poslusalstvom. Zdelo se mi je, da nisem govoril nič slabse kot

sicer, toda učinek je bil enak ničli. Z zborovanja sem odsel povsem ne­zadovoljen, čeprav bogatejsi za izkusnjo. Poznejsi poskusi iste vrste so se končali z enakim izidom.

Temu se ne gre čuditi. Pojdite v gledalisče in si oglejte predstavo ob treh popoldne ter nato isto predstavo z isto igralsko zasedbo ob osmih zvečer; obstrmeli boste, kako različen vtis bosta na vas naredili pred­stavi. Človek s svojim občutkom in sposobnostjo, da si sam razjasni taksno razpolozenje, bo brez nadaljnjega lahko ugotovil, da popoldan­ska predstava ni zapustila tako dobrega vtisa kot večerna. Enaka ugoto­vitev velja tudi za filmsko predstavo. To je pomembno, ker bi za gledalisče lahko rekli, da se igralec popoldne morda ne potrudi tako kot zvečer. Film pa popoldne ni nič drugačen kot ob devetih zvečer. Ne, tukaj ima čas določen vpliv, enako, kot ga ima prostor na mene. Poznam prostore, ki te pustijo hladnega, čeprav ne poznam razlogov za to, in v njih je neverjetno tezko ustvariti primerno razpolozenje, kot bi se temu upirali. Tudi tradicionalni spomini in predstave, kijih človek nosi v sebi, lahko odločilno določijo vtis. Zato bo »Parsifal« v Bayre-uthu deloval vedno drugače, kot kjerkoli drugje na svetu. Skrivnostnega sarma hise na griču v starem mestu Markgrafenstadt ni mogoče nad­omestiti z zunanjostjo ali zamenjati s čimerkoli drugim.

V vseh primerih gre za vplive na svobodo človekove volje. To najbolj velja za zborovanja, kamor pridejo ljudje z nasprotujočimi si hotenji, zdaj pa jih moramo pridobiti za novo hotenje. Zjutraj in tudi čez dan se zdi, da se človekova volja z največjo energijo upira poskusom vsilje­vanja tuje volje in tujega mnenja. Nasprotno pa zvečer lazje podlezejo obvladujoči sili močnejsega hotenja. V resnici je vsako taksno zborova­nje kot borba dveh nasprotujočih si sil v ringu. Izvrstne govorniske spo­sobnosti apostolsko navdihnjenega moza bo lazje uspelo pridobiti za novo hotenje ljudi, ki so ze sami po najbolj naravni poti izkusili slabi­tev svojih upornih moči, kot pa one, ki imajo se neokrnjeno moč volje in duha.

Isti namen ima tudi umetno narejen in vendar skrivnostno pritajen mrak katoliskih cerkva, goreče sveče, kadilo, kadilnice, itd.

V tej bitki med govornikom in nasprotniki, kijih hoče govornik spre­obrniti, bo govornik postopoma pridobil tisto čudovito tankočutnost za psiholoske pogoje propagande, ki jih pisočemu skoraj vedno primanj­kuje. Zato je pisana beseda s svojim omejenim delovanjem bolj name­njena ohranjanju, utrjevanju in poglabljanju ze obstoječega misljenja ali nazora. Nobenega zares velikega zgodovinskega prevrata ni povzročila pisana beseda, ampak gaje kvečjemu spremljala.

Menda ne boste verjeli, daje do francoske revolucije prislo zaradi fi­lozofskih teorij; revolucije ne bi bilo, če najsposobnejsi demagogi ne bi ustvarili in vodili armade agitatorjev, ki so podzigali strasti zatiranega ljudstva, dokler ni izbruhnil tisit strasni ognjenik, zaradi katerega je otrpnila vsa Evropa. Prav tako do največje revolucionarne spremembe novejsega časa, boljsevistične revolucije v Rusiji, ni prislo zaradi Leni­novega pisanja, ampak zaradi agitatorskih govorov stevilnih velikih in malih apostolov hujskanja.

Ljudstva anlafabetov za komunistično revolucijo res ni moglo nav­dusiti branje nekega Karla Marxa, ampak samo obljube raja, o katerem so ljudstvu govorili tisoči agitatorjev, ki so bili sicer vsi v sluzbi ene ideje.

Tako je vedno bilo in bo vedno ostalo.

Nasa nemska inteligenca v svoji zakoreninjeni odtujenosti od sveta verjame, da mora pisatelj po duhu nujno prekasati govornika. Taksno misljenje najbolje odslikava ze omenjena kritika v nacionalnem časo­pisu, kjer ugotavljajo, da so bili ljudje ze zelo pogosto razočarani, ko so prebirali natisnjen govor nekega sicer priznanega govornika. To me spo­minja na neko drugo kritiko, ki sem jo v roke dobil med vojno; pikolov­sko seje lotila govorov Llovda Georgea (Britanski predsednik v obdobju \^{)\6 do 1922, op. prev.), kije bil takrat se minister za obrambo, ter pocluhovljeno ugotovila, da gre za duhovno in znanstveno manj kako­vostne izdelke, ki so poleg tega banalni in samoumevni. Potem sem nekaj njegovih govorov v obliki brosurice dobil v svoje roke in se nare-/;il ob dejstvu, da neki normalni nemski pisun ni doumel teh psiholos­kih mojstrovin vplivanja na mnozice. Mozak je govore presojal glede mi vtis, ki so ga pustili na njegovo lastno blaziranost, medtem ko seje

veliki angleski demagog posvetil samo temu, da bi govori čim močneje delovali na mnozico njegovih poslusalcev in sirse na vse nizje sloje an­gleske druzbe. S tega vidika pa so bili govori tega Angleza čudovit do­sezek, ki je pričal o neverjetnem poznavanju duse sirokih ljudskih mnozic. Njihovo delovanje je bilo zares globoko in daljnosezno.

Primerjajmo s tem nemočno zlobudranje nekega Bethmanna Hollw-ega. Navidez so bili ti govori seveda duhovno bogatejsi, v resnici pa so samo pokazali nesposobnost tega moza, da bi govoril svojemu ljudstvu, ki ga pač ni poznal. Kljub temu povprečni kurji mozgani nemskega pisca, v znanosti seveda najvisje podkovane duse, presojajo duhovnost angleskega ministra po vtisu, ki ga mnozicam namenjen govor pusti na njegovo od znanosti poapnelo duso, ter ga primerja z govorom nem­skega drzavnika, ki s svojim duhovno bogatim čvekanjem seveda najde bolj sprejemljiva tla. Loyd George je bil po svoji genialnosti ne le ena­kovreden Bethmannu Hollvvegu, ampak gaje tisočkrat prekasal, kar je dokazal s tem, daje v svojih govorih nasel tisto obliko in izraz, ki sta mu odprla srce njegovega ljudstva, ki mu ja nato brezpogojno sluzilo pri iz­polnjevanju njegove volje. Prav v primitivnosti tega jezika, prvinskosti njegovih izraznih oblik ter uporabi lahko razumljivih, najenostavnejsih primerov se nahaja dokaz za večjo politično sposobnost tega Angleza. Drzavnikovega govora njegovemu ljudstvu ne smemo meriti po vtisu, ki ga pusti na univerzitetnem profesorju, ampak po njegovem delovanju na ljud­stvo. Samo to je merilo za govornikovo genialnost.

Osupljiv razvoj nasega gibanja, ki je vzniklo pred nekaj leti praktično iz nič in danes ze nekaj velja, če ga najostreje preganjajo vsi notranji in zunanji sovrazniki nasega ljudstva, je treba pripisati stalnemu uposteva­nju in uporabi teh spoznanj.

Čeprav je pisana beseda nasega gibanja pomembna, pa je v nasem da­nasnjem polozaju bolj pomembna za enovito vzgajanje visokih in niz­jih vodij kot pa za pridobivanje nam nasprotujočih mnozic. Prepričan

socialni demokrat ali fanatični komunist bosta samo izjemoma kupila nacionalsocialistično brosuro, kaj sele knjigo, jo prebrala in iz nje do­bila vtis o nasem svetovnem nazoru ali preučila kritiko njihovega. Tudi časopis prebereta zelo poredko, če nima ze vnaprej pečata njunih sirank. Sicer bi to kaj malo koristilo, saj je ena sama stevilka časopisa po svoji vsebini preveč raztrgana in zmedena ter zato ne bi mogla kaj posebej vplivati na bralca. Nikomur, ki so mu pomembni ze pfenigi, ne moremo priporočati, naj se samo zaradi objektivnega informiranja na­roči na časopis nasprotnikov. Med deset tisoči bi komaj nasli koga, ki bo to storil. Sele ko se kdo pridruzi gibanju, bo strankarsko glasilo kot svoj stalni vir obvesčanja lahko vedno prebiral.

Povsem drugače je ze z »govorečim« letakom! Človek, ki ga dobi v roke, posebej, če mu zanj ni treba plačati, ga bo prebral veliko prej se posebej tedaj, ko v nadnapisu napoveduje in nato plastično obdela lemo, o kateri se sicer med ljudmi veliko govori. Po bolj ali manj teme­ljitem ogledu takega letaka bo morda postal pozoren na nove poglede in nazore, morda celo na novo gibanje. Vendar bo tudi to v najugodnej­sem primeru le rahla vzpodbuda, nikoli pa dokončana stvar. Tudi letak namreč lahko človeka samo vzpodbudi k nečemu ali ga na nekaj opo­zori, učinkovit pa bo sele v povezavi s poznejsim temeljitim poučeva­njem in pojasnjevanjem. To pa se vedno dogaja in se bo dogajalo na mnozičnih zborovanjih.

Mnozično zborovanje je nujno ze zaradi tega, ker se posameznik, ki se je sele priključil mlademu gibanju, počuti osamljenega in ga to lahko pres­trasi; tu bo prvikrat dobil sliko večje skupnosti, kar večino ljudi okrepi in opogumi. Isti moz, ki ga v četi ali bataljonu obdajajo bojni tovarisi, bo iurisal z lazjim srcem, kot pa če bi to moral početi popolnoma sam. V i ropu se se vedno počuti varneje, čeprav bi temu nasprotovalo tisoč raz­logov.

Mnozična zborovanja pa ne krepijo samo posameznika, ampak tudi povezujejo in pomagajo ustvarjati skupinskega duha. Moz, kije kot prvi predstavnik novega nauka v svojem podjetju ali svoji delavnici izpostav­ljen hudim stiskam, nujno potrebuje tisto krepitev, ki se nahaja v prepri-

čanju, daje član in bojevnik velike, zaključene skupnosti. Vtis o tej skup­nosti dobi lahko sele na skupinskem zborovanju. Ko pride iz majhne delavnice ali velikega podjetja, kjer se počuti prav majhnega, ter prvikrat vstopi na mnozično zborovanje, kjer je okoli njega na tisoče enako mis­lečih ljudi, kjer ga posrka sugestivno vzdusje in navdusenje tri ali stiri tisoč privrzencev, ko mu viden uspeh in pritrjevanje tisočero ljudi potr­jujeta pravilnost novega nauka ter mu prvikrat zbudita dvome o resnič­nosti njegovega dotedanjega prepričanja - takrat tudi sam podleze magični moči mnozične sugestije. V vsakem posamezniku se kopičijo volja, hrepenenje, pa tudi moč tisočev ljudi. Človek, kije pred prihodom na tako zborovanje dvomil in kolebal, z njega odide trdno prepričan: postal sem član skupnosti.

Nacionalsocialistično gibanje ne sme nikoli pozabiti, posebej pa si ne sme dovoliti, da bi nanj vplivali tisti mesčanski topoglavci, ki vse vedo bolje, a so kljub temu zaigrali veliko drzavo skupaj z njihovo lastno eksistenco in vladanjem njihovega razreda. Res so neznansko pametni, znajo vse, razumejo se na vse - le enega niso znali, namreč preprečiti padec nemskega čljudstva v roke marksizma. Tu so bedno in klavrno od­povedali, tako daje njihovo sedanje umisljanje samo aroganca, ki tako kot ponos raste vedno poleg neumnosti na istem drevesu.

Ko ti ljudje govorjeni besedi danes ne pripisujejo nobenega poseb­nega pomena, to počnejo samo zato, ker so se o neučinkovitosti lastnih govoranc, Bogu čast in hvala, sami temeljito prepričali.

7. poglavje

Spopad z rdečo fronto

V letih 1919/20 ter tudi leta 1920 sem osebno obiskal kar nekaj tako imenovanih mesčanskih zborovanj. Name so vedno naredila enak vtis kot v moji mladosti obvezna zlica ribjega olja. Moral sem ga pojesti, ker naj bi bil zelo dober, okus pa ima odvraten. Če bi nemsko ljudstvo po­vezali z vrvmi, ga zvlekli na ta mesčanska »zborovanja« ter do konca predavanj zapahnili vsa vrata in iz dvorane ne spustili nikogar, bi morda v nekaj stoletjih stvar celo uspela. Vsekakor moram odkrito priznati, da me zivljenje potem ne bi več veselilo in potem raje več ne bi hotel biti Nemec. To se, hvala Bogu, ne more zgoditi in zato se ni treba čuditi, da se zdravo in nepokvarjeno ljudstvo izogiba teh mesčanskih srečanj kot hudič zegnane vode.

Spoznal sem te preroke mesčanskega svetovnega nazora in prav res se nič ne čudim, ampak razumem, zakaj govorjeni besedi ne pripisujejo nobenega pomena. Takrat sem obiskoval zborovanja demokratov, nem­skih nacionalistov, pristasev nemske ljudske stranke ter tudi bavarske ljudske stranke (bavarski Center). Človek je takoj opazil homogeno za­Li jučenost poslusalstva. Na takih srečanjih so skoraj vedno sodelovali le člani posamezne stranke. Vse skupaj je potekalo brez vsake discipli­niranosti, bolj je bilo podobno klubu zehajočih kvartopircev kot pa zbo­rovanju ljudstva, kije pravkar slo skozi svojo največjo revolucijo.

Govorniki so se na vso moč trudili, da bi ohranili taksno umirjeno ozračje. Govorili so, oziroma bolje rečeno, večinoma so brali svoje go-

vore v slogu intelektualnega časopisnega članka ali znanstvene razprave, izogibali so se vsem krepkim besedam, vmes pa navrgli kaksno slabou­mno profesorsko salo, ob kateri seje vodstvo zborovanja prisiljeno nas­mejalo; čeprav ne naglas, torej da ne bi se koga opogumili k msejanju, ampak pritajeno imenitno ter zadrzano.

In sploh tisti ljudje iz vodstva zborovanja!

Nekoč sem prisostvoval srečanju v Wagnerjevi dvorani v Miinchnu; bilo je ob boletnici bitke narodov pri Leipzigu. Govor je imel ali bral do­stojanstven starejsi gospod, profesor na neki univerzi. Na odru je se­delo predsedstvo zborovanja. Levo monokel, desno monokel, med njima pa nekdo brez monokla. Vsi trije so bili enako opravljeni v plasče, da si imel vtis, kot da gre za sodisče, ki se pravkar pripravlja, da bo iz­reklo obsodbo na smrt ali pa opravilo svečani krst otroka, vsekakor nekaj v zvezi z versko posvetitvijo. Tako imenovani govor, ki bi natiskan morda bil kar dobro berljiv, je imel prav strasen učinek. Nekako po tri četrt ure je poslusalstvo padlo v neke vrste transa, ki so ga prekinjali samo občasni odhodi kakega mozakarja ali zenskice iz dvorane, klepe­tanje točajk ter zevanje vse stevilnejsih poslusalcev. Sedel sem za tremi delavci, ki so prisli iz radovednosti ali jih je kdo semkaj poslal, so se občasno spogledali s slabo prikritimi grimasami, na koncu so se začeli drezati s komolci, nakar so čisto tiho odsli iz dvorane. Videti je bilo, da za nobeno ceno niso hoteli motiti zborovanja. Pri tej drusčini to tudi ni bilo potrebno. Končno se je zazdelo, da se zborovanje priblizuje svo­jemu koncu. Potem ko je profesor, čigar glas je postajal vse tisji, zaklju­čil svoje predavanje, se je dvignil gospod, ki je sedel med obema nosilcema monoklov ter oznanil konec govora. Svojim »nemskim ses­tram« in »bratom« je povedal, kako zelo je hvalezen in kaksni naj bi bili njihovi občutki v tej smeri zaradi enkratnega in čudovitega predavanja, ki jim gaje podal profesor X na uzitkov poln ter temeljit in globoko se­gajoč način, ter kije bilo v pravem pomenu besede »notranje dozivetje«, celo pravo »dejanje«. Bilo bi preveč profano, če bi to slovesno uro raz­svetljenih izvajanj nadaljevali z razpravo, tako da se bo v imenu vseh navzočih odpovedal taki moznosti, namesto tega pa je pozval prisotne,

naj vstanejo s svojih sedezev in zdruzeni zakličejo: »Mi smo enotno ljudstvo bratov«, itd. Na koncu so se druzno zapeli nemsko domoljubno pesem.

In tako so prepevali in zazdelo se mi je, da so bili glasovi ze v drugi kitici manj svečani, da so posteno zadoneli samo se v refrenu, pri tretji kitici je bilo se slabse in pomislil sem, da o besedilu niso bili vsi povsem prepričani.

Toda kako povsem drugače zveni, če se taksna pesem zapoje iz vsega srca nemske ljudske duse in se vzpne proti nebu!

Nato seje zborovanje porazgubilo, to pomeni, da so eni odsli na pivo, drugi v kavarno, nekateri pa samo na svez zrak.

Da, ven na svez zrak, samo ven! Tudi sa sem zelel samo se to. S tem naj bi poveličevali junaski pogum sto tisočev Prusov in Nemcev? K vragu s takim poveličevanjem in se enkrat k vragu!

Vladi so povseči take stvari. To je seveda »miroljubno« zborovanje. Tukaj se ministru res ni treba bati za red in mir, da bi zaradi navduse­nja prekoračili meje mesčanskih meril spodobnosti; da bi se mnozica ne­nadoma v valu navdusenja zlila iz dvorane, toda namesto v kavarno ali gostilno bi v četveroredu in ob glasnem petju »Deutschland hoch in lihren« korakala po ulicah in mira zeljnim policajem povzročala nepri­jetnosti.

Ne, s takimi drzavljani je človek res lahko zadovoljen.

V nasprotju s temi pa zborovanja nacionalsocialistov vsekakor niso bila »miroljubna«. Tu sta se soočila dva vala nasprotujočih si svetovnih nazorov in zborovanja se niso končala s prepevanjem kaksne domo­ljubne pesmi, ampak s fanatičnim izbruhom ljudske in nacionalne strasti.

Ze od vsega začetka je bilo pomembno, da smo na nasih zborova­njih vpeljali slepo disciplino ter zagotavljali brezpogojno avtoriteto vod-sivu zborovanja. Tisto, kar smo govorili mi, namreč ni bilo nemočno

kvasenje nekaksnega mesčanskega »referenta«, ampak je bilo po vse­bini in obliki vedno primerno za drazenje nasprotnikov! In nasprotni­kov na nasih zborovanjih ni manjkalo! Pogosto so prisli v velikih skupinah, med njimi so bili hujskači in na njihovih obrazih si lahko pre­bral prepričanje: nocoj bomo naredili konec z vami!

Da, takrat so pogosto prihajali dobesedno v kolonah, nasi prijatelji rdeče barve. Imeli so jasno določeno nalogo, da tistega večera razze-nejo vse skupaj in končajo to zgodbo! In kako pogosto je bilo vse sku­paj tik pred vrelisčem ter sta samo brezkompromisna energija vodstva nasega zborovanja in brutalnost nasih varnostnikov preprečevala nji­hove namere.

In imeli so vse razloge, da so bili razdrazeni.

V dvorane, kjer smo imeli zborovanja, jih je vlekla ze samo rdeča
barva nasih plakatov. Normalno mesčanstvo je bilo povsem iz sebe, ker
smo tudi mi uporabljali boljsevistično rdečo in v tem so videli dvoje.
Nemski nacionalni duhovi so vedno znova sepetali o sumu, da smo tudi
mi v bistvu samo inačica marksizma, mogoče sploh samo prikriti mark­
sisti ali celo socialisti. Te glave namreč niti do danes niso ugotovile, kak­
sna je razlika med marksizmom in socializmom. Nasim nasprotnikom
se je se posebej, ko so odkrili, da na nasih zborovanjih nismo pozdrav­
ljali z »Dame in gospodje«, ampak s »Tovarisi in tovarisice«, med seboj
pa smo bili strankarski tovarisi, zdelo, da je s tem dokazana marksis­
tična posast. Kako pogosto smo se tresli od smeha, ko smo gledali te na­
ivne in bojazljive mesčanske zajčke, kako modro ugibajo o nasem
poreklu, nasih namerah in nasem cilju.

Rdečo barvo nasih plakatov smo izbrali po natančnem in temeljitem razmisleku, da bi z njo drazili levo stran, jo ogorčili in zavedli, da bi njeni pristasi prihajali na nasa zborovanja, pa čeprav samo zato, da bi jih razbijali, saj smo samo tako lahko govorili z ljudmi.

V tistih letih je bilo res zabavno spremljati zbeganost in celo nemo nasih nasprotnikov pri izbiri njihove taktike. Najprej so od svojih privr­
zencev zahtevali, da naj se za nas sploh ne zmenijo in naj ne hodijo na
nasa zborovanja.

Na splosno so ubogali ta navodila.

Toda sčasoma so nekateri vendarle prisli in njihovo stevilo je počasi vedno bolj narasčalo. Ko se je začel kazati vpliv nasega nauka, so nji­hovi voditelji postopoma postali zivčni in nemirni ter so trmasto vztra­jali v prepričanju, da takega razvoja ne smejo dopusčati, ampak da ga je treba zatreti z nasiljem.

Nato so sledili pozivi »razredno zavednim proletarcem«, naj masovno hodijo na nasa zborovanja, kjer naj bi s proletarskimi pestmi zadeli za­stopnike »monarhističnega, reakcionarnega hujskanja«.

Tako so bila nasa zborovanja nenadoma ze tri četrt ure pred začet­kom polna delevcev. Bilo je podobno sodu smodnika, ki bi ga lahko raz­neslo vsak trenutek in na njem je ze gorela zazigalna vrvica. Toda vedno se je izslo drugače. Ljudje so v dvorane prihajali kot nasi sovrazniki, odhajali pa so, če ze niso postali nasi pristasi, pa so vsaj začeli kritično razmisljati o pravilnosti njihovega nauka. Toda postopoma so se raz­mere spremenilo tako, da so se po treh urah mojega predavanja pristasi in nasprotniki zlili v enotno navduseno mnozico. Potem je bil vsak znak za miniranje zaman. Sele tedaj so se njihovi vodje zares prestrasili in se za nasvet obrnili na one, ki so ze prej odsvetovali tako taktiko in so zdaj upravičeno opozarjali, da bi bilo edino pravilno, če bi delavcem nače­loma prepovedali obiskovati nasa zborovanja.

Potem res niso več prihajali ali pa v manjsem stevilu. A ze čez kra­tek čas seje vsa igra ponovila od začetka.

Tovarisi se prepovedi niso drzali, prihajali so vse bolj in na koncu so spet zmagali pristasi radikalne taktike. Treba nas je bilo zminirati.

Ko se je po dveh, treh, pogosto tudi po osmih ali desetih zborova­njih izkazalo, da je miniranje lahko reči, toda tezko izpeljati, in da je vsako posamezno zborovanje pomenilo krusenje rdečih bojnih odre­dov, se je spet iznenada pojavilo drugačno geslo: »Proletarci, tovarisi m tovarisice! Izogibajte se zboraovanjem nacionalsocialističnih hujska-čev!«

Enako, večno spreminjajočo se taktiko smo opazili tudi v rdečem nsku. Kmalu so nas poskusali dokončno utisati, a so se hitro prepričali

o nesmiselnosti takega početja in se usmerili k nasprotni taktiki. Vsak dan so nas nekako »omenjali«, včinoma zato, da bi delavcu pojasnili smesnost nasega celotnega obstoja. Toda gospoda so čez nekaj časa le morali začutiti, da nam to nikakor ni skodovalo, ampak nam je na­sprotno celo koristilo v tem smislu, da so se mnogi posamezniki končno le morali vprasati, zakaj je treba toliko besedi posvečati nekemu pojavu, ki je vendar tako smesen. Ljudje so postali radovedni. Nato so nena­doma spremenili taktiko in nas začeli obravnavati kot nejvečje zločince proti človestvu. Članek za člankom, v njih pa so pojasnjevali in vedno znova dokazovali nase zločinsko delovanje, skandalozne zgodbe, če­prav od A do Z privlečene za lase, naj bi vendar kaj pomagale. Prav kmalu so se tudi ti napadi izkazali za neučinkovite; v bistvu je vse to samo pomagalo, da se je splosna pozornost sele zdaj zares osredoto­čila na nas.

Takrat sem zavzel stalisče: ne glede na to, ali nas zasmehujejo ali pre­klinjajo, ali nas imajo za pavlihe ali zločince; najpomembnejse je, da nas omenjajo, da se kar naprej ukvarjajo z nami, ter da v očeh samih de­lavcev postopoma zares postajamo tista sila, s katero edino trenutno poteka spopad. Kaj smo v resnici in kaj v resnici hočemo, bomo ne­kega lepega dne ze pokazali tej zidovski časopisni tolpi.

Razlog, zakaj takrat ni prislo do neposrednih miniranj nasih zboro­vanj, je bila vsekakor prav neverjetna strahopetnost vodij nasih nasprot­nikov. V vseh kritičnih primerih so naprej posiljali nepomembne Janezke, sami pa so kvečjemu pred dvorano čakali na izid miniranja.

O namerah te gospode smo bili skoraj vedno dobro obvesčeni. Veliko nasih strankarskih tovarisev je namreč zaradi smotrnosti ostalo tudi članov rdečih formacij, poleg tega pa so vodilni mozje sami imeli last­nost klepetulj, kar nam je v tem primeru se kako koristilo in je med nemskim ljudstvom na zalost vse prepogost pojav. Nikakor niso uspeli zadrzati zase, če so zvalili kak načrt, povečini so začeli kokodakati se preden so znesli jajce. Ničkolikokrat smo izvedeli za obsezne priprave, pri čemer rdeči minerski komandosi niso niti slutili, kako malo je manj­kalo, da niso frčali iz dvorane.

V tistem obdobju smo bili prisiljeni, da smo sami poskrbeli za za­sčito nasih zborovanj; na uradno zasčito se ne mores nikoli zanesti. Po nasih izkusnjah je prav nasprotno vedno dobrodosla za motitelje. Res­ničen dejanski uspeh uradnega posega policije je bila kvečjemu razpus­titev zborovanja, torej njegov konec. Prav to pa je bil edini namen in cilj nasprotnih motiteljev.

Na splosno seje pri policiji uveljavila praksa, ki pomeni najstrasnejso krsitev pravice, kar sijih lahko zamisljamo. Če oblasti namreč kakorkoli izvedo, da obstoja moznost razbijanja zborovanja, potem ne aretirajo osebe, ki grozi, ampak drugim, nedolznim, prepovedo srečanje, kar nor­malen policijski duh smatra za genialno potezo. To imenujejo »preven­tivni ukrep zaradi preprečevanja krsenja zakonov«.

Odločen bandit ima torej kadarkoli v rokah moznost, da postenemu človeku onemogoči njegovo politično dejavnost in delovanje. V imenu reda in miru se drzavna avtoriteta ukloni pred banditom in od drugega zahteva, da naj onega ne provocira. Ko so torej nacionalsocialisti na določenih krajih hoteli organizirati zborovanje in so sindikati razgla­sili, da bi to znalo privesti do odpora njihovih članov, potem policija ni spravila pod ključ in za zapahe teh izsiljevalskih fantov, ampak je nam prepovedala zborovanje. Da, ti organi zakona so bili celo tako never­jetno nesramni, da so nam to nebrojkrat pisno sporočili.

Če smo se hoteli zavarovati pred takimi naključji, smo morali torej poskrbeti, da smo vsak poskus motenja zatrli ze v kali.

Tuje bilo treba upostevati tudi naslednje: vsako zborovanje, ki ga va­ruje izključno policija, bo v očeh sirokih mnozic diskreditiralo prireditelja. Zborovanja, kijih zagotavlja samo velika policijska zasčita, ne privlačijo nikogar. Za pridobivanje nizjih slojev prebivalstva je treba pokazati ustrezno lastno moč.

Pogumen moz bo lazje osvojil zensko srce kot boječnez, in tako bo i udi junasko gibanje prej pridobilo ljudsko srce, kot gibanje, ki za svoj obstoj potrebuje policijsko zasčito.

Mlada stranka je morala predvsem zaradi tega zadnjega razloga pos­krbeti za to, da seje sama postavila za svoj obstoj, se sama varovala in

sama razbijala nasprotnikovo nasilje.

Varovanje zborovanj smo organizirali takole:

Z energičnim in psiholosko pravilnim vodenjem zborovanja;

S skupino organiziranih varnostnikov.

Ko smo nacionalsocialisti takrat organizirali zborovanje, smo bili mi njegovi gospodarji in nihče drug. To pravico gospodarjev smo ostro po­udarjali vsako minuto. Nasi nasprotniki so natančno vedeli, da bo vsak provokator letel iz dvorane, pa čeprav bi nas bilo samo ducat med tisoč drugimi. Na takratnih zborovanjih, posebej onih zunaj Miinchna, seje poleg petnajst, sestnajst nacionalsocialistov zbralo petsto, seststo, tudi do osemsto nasih nasprotnikov. Toda mi nismo trpeli provokacij in obis­kovalci nasih zborovanj so dobro vedeli, da bi se raje na mrtvo stepli, kot da bi kapitulirali. Več kot enkrat se je zgodilo, da je pesčica stran­karskih tovarisev nudila junaski odpor mnozici tulečih razbijačev rdeče premoči.

V takih primerih bi petnajst ali dvajset nasih zagotovo potegnilo krajsi konec, toda nasprotniki so vedeli, da bi prej vsaj dvakrat ali trikrat toliko njihovih moz imelo razbite betice, tega pa raje niso tvegali.

Tu smo se poskusali kaj naučiti iz preučevanja marksističnih in me­sčanskih tehnik zbiranja, in to nam je tudi uspelo.

Marksisiti so ze od nekdaj imeli slepo disciplino, zato se vprasanje o razbijanju njihovih zborovanj vsaj v krogih mesčanstva ne bi nikoli moglo poroditi. S takimi nameni so se veliko bolj ukvarjali rdeči. Na tem področju so sčasoma dosegli pravo virtuoznost in končno so sli tako daleč, da so na velikih predelih Reicha nemarksistično zborovanje proglasili za izzivanje proletariata; posebej takrat, ko so tisti, ki imajo niti v vsvojih rokah, zaslutili, da bodo na zborovanju morda začeli nas­tevati njihove grehe ter razkrili podlost njihovega laganja in goljufanja ljudstva. Brz ko je bilo tako zborovanje napovedano, je celoten rdeči tisk zagnal besno kričanje, pri čemer so ti načelni zaničevalci zakonov neredko prvi poklicali oblasti z nujno in obenem grozečo prosnjo, daje treba taksno »izzivanje proletariata« takoj preprečiti, da bi s tem pre­prečili kaj hujsega. Besede so izbirali glede na vsakokratno uradnisko be-

tico ter tako dosegli svoj uspeh. Kadar je na taksnem polozaju sluzbo­val res pravi nemski uradnik in ne nekaksna uradovalna kreatura, ter je zavrnil njihovo nesramno zahtevo, potem je sledil znani poziv, da se ne sme trpeti take »provokacije proletariata«, ampak da naj se takrat in ta­krat med mnozico na zborovanju znajde čim več proletarcev, da bi »me­sčanskim kreaturam s pomočjo zuljave proletarske pesti naredili konec njihovega sramotnega početja«.

Človek je moral enkrat videti taksno mesčansko zborovanje in dozi­veti njihovo vodenje v vsej bedi in strahu! Zaradi grozenj so taksna zbo­rovanja kar pogosto gladko odpovedali. Toda strah je bil vedno tako velik, da so zborovanje, kije bilo napovedano za osmo uro, redko kdaj začeli pred tri četrt na devet ali celo ob devetih. Predsedujoči seje nato z devetindevetdesetimi komplimenti trudil pojasniti prisotnim »gospo­dom iz opozicije«, kako zelo se sam in vsi ostali navzoči veselijo (čista laz!) obiska moz, ki se niso stali na teh tleh, ker da lahko samo s skup­nimi pogovori (kijih ze vnaprej svečano napoveduje) zblizajo stalisča, izboljsajo razumevanje in začnejo graditi most. Mimogrede je se zago­tovil, da namen zborovanja nikakor ni odvračanje ljudi od njihovih do­tedanjih prepričanj. Prav zares ne. Vsak ima pravico do svojega pogleda, a isto pravico naj pusti tudi drugim, zato je zaprosil, da naj referentom pustijo povedati njihova sicer ne predolga predavanja ter s tem ne do­volijo, da bi se tudi to zborovanje pred svetom sprevrglo v sramotno predstavo medbratskega nemskega sovrastva,... Brrr!

Bratsko ljudstvo levice za to ponavadi ni pokazalo nobenega razume­vanja. Se preden je predavatelj začel, je moral med besnim zmerjanjem ze pospraviti stvari, in neredko si dobil vtis, daje bil celo hvalezen usodi za tako hitro skrajsanje mučne procedure. Taki mesčanski toreadorji so med neznanskim hrupom zapustili areno, če niso z razbitimi glavami le-icli po stopnicah, kar seje tudi pogosto zgodilo.

Za marksiste je bilo vsekakor nekaj novega, ko smo nacionalsocia­listi pripravili svoja prva zborovanja, posebej nas način priprave nanje. Prisli so prepričani, da bodo igrico, ki sojo ze tolikokrat odigrali, lahko i/vedli tudi pri nas. »Danes bomo opravili z njimi!« Tako so se pogosto

sirokoustili eden pred drugim, toda bliskovito, se preden bi ponovil tak vzklik, se je napihnjenec znasel pred vrati.

Prvič je bilo pri nas ze vodstvo zborovanja drugačno. Nihče ni pro­sjačil, da bi poslusalstvo dovolilo nase predavanje, nikomur nismo za­gotavljali neskončne razprave, ampak smo dali vsem jasno razumeti, da smo tukaj mi gospodarji zborovanja, da zato mi določamo hisni red in da bo vsak, ki bi si drznil z medklicem prekiniti predavanje, neusmi­ljeno odletel iz prostora tam, kjer je vstopil. Vsako odgovornost za ta­kega fanta smo zavrnili. Če bo ostalo kaj časa in če nam bo ustrezalo, bomo dovolili razpravo, če ne, pač ne. In zdaj predajam besedo gos­podu referentu.

Ze ob tem so obstrmeli.

Drugič smo organizirali dobro varovanje dvorane. Pri mesčanskih strankah so imeli navado, da so varovanje dvorane, bolje rečeno redar-stvo, zaupali gospodom, ki bi glede na njihovo častitljivo starost morali imeti določeno avtoriteto in vzbujati spostovanje. Nahujskane marksis­tične mnozice se za starost, avtoriteto in spostovanje niso kaj dosti bri­gale, zato tovrstno mesčansko varovanje dvorane praktično ni obstojalo.

Takoj ko smo začeli prirejati velika zborovanja, sem vpeljal organiza­cijo varovanja dvorane kot sluzbo redarstva, ki so jo sestavljali sami mladi fantje. Med njimi je bilo nekaj tovarisev, ki sem jih poznal se iz vojaske sluzbe, ostali pa so bili novi mladi člani stranke, ki sem jih od samega začetka poučil, da se nasilje zlomi samo z nasiljem, daje na tej Zemlji vedno uspel samo pogumen in odločen moz; da se bojujemo za mogočno idejo, tako veliko in vzviseno, da si zasluzi varovanje in za­sčito do zadnje kaplje nase krvi. Prezeti so bili z naukom, daje potem, ko pamet odpove in ima nasilje zadnjo besedo, najboljsa obramba napad, ter da mora nasa skupina redarjev postati znana po tem, da fantje niso nikakrsno debatno drustvo, ampak najodločnejsa borbena skupina.

In ti mladi fantje so prav hrepeneli po taksnem geslu!

Ta vojna generacija fantov je bila grenko razočarana in ogorčena nad dogajanjem, do mesčanskih slabičev so čutili gnus in odpor.

Ljudem je končno postalo jasno, daje lahko do revolucije prislo samo zaradi mesčanskega vodstva nasega ljudstva. Pesti, potrebne za zasčito nemskega ljudstva bi bile takrat se vedno na razpolago, manjkali so samo mozgani za njihovo uporabo. Oči mojih mladcev so se kar zasve­tile, ko sem jim razlagal nujnost njihovega poslanstva ter jim vedno znova dopovedoval, da bo vsa modrost tega sveta ostala brez uspeha, če v svojo sluzbo ne bo vzela moči, ki jo bo varovala, da blaga boginja miru hodi lahko samo ob boku boga vojne ter da vsako veliko dejanje tega miru potrebuje varovanje in pomoč s silo! Tako se jim je ideja vojaske sluzbe zdela veliko bolj ziva. Ne v okostenelem smislu starih, togih urad­niskih dus, v sluzbi mrtve avtoritete neke mrtve drzave, ampak v zivem spoznanju dolznosti, da so tudi z zrtvovanjem zivljenja posameznika pripravljeni delovati vedno in povsod za obstoj svojega ljudstva.

In kako so se ti mladci potem izkazali na delu!

Na motitelje nasih zborovanj se se spustili kot roj srsenov, niso se ozirali na njihovo premoč, kije bila lahko se tako velika, ni jim bilo mar za rane in zrtvovanje krvi. Izpolnjevala jih je misel, da morajo omogo­čiti prosto pot za sveto poslanstvo nasega gibanja.

Ze v poznem poletju 1920 seje nasa zasčitna redarska sluzba posto­poma preoblikovala, na pomlad 1921 so postopoma nastale stotnije, ki so bile spet razdeljene na skupine.

To je bilo nujno potrebno, ker seje dejavnost zborovanj vse bolj kre­pila. Tudi takrat smo se se pogosto srečevali v dvorani munchenske piv­nice Hofbrauhaus, se pogosteje pa v večjih dvoranah v mestu. Dvorani v pivnicah Biirgerbrau ter Kindl-Keller sta jeseni in pozimi 1920/21 do­zivljali vedno mogočnejsa masovna zborovanja in slika je bila vedno enaka: srečanja NSDAPso morali povečini ze pred začetkom zaradi prena-polnjenosti dvorane policijsko prepovedati.

Organizacija nasih redarskih skupin je povzročila odprtje zelo po­membnega vprasanja. Gibanje do takrat ni imelo svojega strankarskega

znaka ne svoje zastave. Pomanjkanje taksnih simbolov ni bilo le tre­nutna slabost, ampak je bilo nedopustno za prihodnost. Slabe strani so bile predvsem to, da člani stranke niso imeli nobene zunanje oznake pripadnosti, medtem ko za prihodnost ni bil sprejemljiv obstoj brez znaka, ki bo simbolno predstavljal pomen gibanja ter bo lahko kot tak nasprotoval internacionali.

Ze v svoji mladosti sem lahko več kot enkrat ugotavljal, kaksen psi­holoski pomen ima tak simbol ter to tudi sam občutil. V Berlinu sem po vojni prisostvoval masovnemu zborovanju marksistov pred kraljevim dvorcem in parkom Lustgarten. Pravo morje rdečih zastav, rdečih rutic in rdečega cvetja je dalo temu zborovanju, ki mu je po ocenah prisos­tvovalo okoli stodvajset tisoč ljudi, resnično mogočno zunanjo podobo. Sam sem lahko občutil in razumel, kako lahko mlad človek iz ljudstva podleze sugestivnemu čaru take veličastne prireditve.

Mesčanstvo, ki sploh ne predstavlja ali zastopa nobenega svetovnega nazora, zato tudi ni imelo lastne zastave. Sestavljali so ga »domoljubi« in zato so dirjali naokoli v barvah Reicha. Če bi bile te simbol določe­nega svetovnega nazora, potem bi lahko razumeli, da so nosilci drzave v svoji zastavi videli tudi predstavnico svojega svetovnega nazora, saj je simbol njihovega svetovnega nazora z njihovo lastno dejavnostjo postala drzavna in Reichova zastava.

Toda v resnici so bile zadeve drugačne.

Reich je bil zgrajen brez sodelovanja nemskega mesčanstva, sama za­stava pa seje rodila v naročju vojne. Zato je bila v resnici samo drzavna zastava in ni imela nikakrsnega pomena v smislu posebnega svetovno­nazorskega poslanstva.

Nekaj takega, kot je mesčanska strankarska zastava, so imeli samo na enem delu nemsko govorečega območja, v nemski Avstriji. S tem, ko je del tamkajsnjega narodnega mesčanstva za svojo strankarsko zastavo izbral barve iz leta 1848, črno, rdečo, zlato, je ustvaril simbol, kije kljub temu, da ni imel nobenega svetovnonazorskega pomena, vendarle vse­boval revolucionaren značaj. Najbolj zagrizeni sovrazniki črno-rdeče-zlate zastave so bili takrat - tega danes nikakor ne smemo pozabiti - socialni

demokrati in krsčanski demokrati, oziroma klerikalci. Prav oni so jih zmerjali, zalili in mazali, enako kot so pozneje, leta 1918, blatili črno-belo-rdečo zastavo. Črno-rdeča-zlata kombinacija je bila za nemske stranke stare Avstrije vsekakor barva leta 1848, torej obdobja, ki bi lahko bilo fantastično, saj so ga zastopale najbolj postene nemske duse, čeprav so v ozadju vse niti vlekli nevidni Zidi. Te barve so bile tako privlačne marksistom stranke Centra predvsem zato, ker so bile povezane z vele-izdajo in s sramotnim izigranjem nemskega ljudstva, danes pa jih čas­tijo kot največjo svetinjo in uporabljajo kot svoje za zasčito zastave, ki so jo nekoč onečastili.

Zato do leta 1920 ni bilo nobene marksizmu nasprotne zastave, ki bi po svetovnem nazoru utelesala njemu nasproten pol. Čeprav nemsko mesčanstvo s svojimi boljsimi strankami po letu 1918 ni več hotelo prev­zeti nenadoma odkrite črno-rdeče-zlate zastave Reicha za svoj lasten simbol, pa ob novem razvoju niso imeli pripravljenega nasprotnega last­nega programa za prihodnost, v najboljsem primeru samo razmisljanje o obnovi minulega Reicha.

Tem razmisljanjem se lahko zahvali črno-bela-rdeča zastava starega Reicha za svoj preporod kot zastava nasih tako imenovanih nacionalnih mesčanskih strank.

Bilo je očitno, da simbol rezima, ki gaje spodkopal marksizem v nič kaj slavnih okolisčinah, ni bil vreden, da sluzi kot zastava, pod katero naj hi zrusili prav ta marksizem. Najsi bodo te barve postenemu Nemcu, ki seje pod njimi boril in videl pod njimi pasti stevilne zrtve, se tako svete in drage v svoji vedno mladostni sestavi, pa taka zastava ne more veljati za simbol novega boja za prihodnost.

Za razliko od mesčanskih politikov sem v nasem gibanju vedno zasto­pal stalisče, daje za nemsko ljudstvo prava sreča, ker smo izgubili staro zastavo. Nam je lahko vseeno, kaj dela republika pod svojo zastavo. Vendar se moramo iz srca zahvaliti usodi, da je bila dovolj milostna in nam ohranila najslavnejso vojno zastavo vseh časov pred tem, da bi jo najsramotneje prostituirali kot kaksno rjuho. Danasnji Reich, ki pro­daja sebe in svoje drzavljane, ne bi smel nikoli uporabljati častne in ju-

naske črno-bele-rdeče zastave.

Dokler bo zivela novembrska sramota, naj nosi svoje zunanje ogri­njalo in naj ne poskusa ukrasti onega iz častne preteklosti. Nasi me­sčanski politiki naj si prikličejo v zavest, da tisti, ki si zeli črno-belo-rdečo zastavo, krade iz nase preteklosti. Nekdanja zastava bi bila primerna za nekdanji Reich prav tako, kot si je republika, hvala Bogu, zase izbrala primerno.

To je bil razlog, zakaj nacionalsocialisti v obujanju stare zastave nismo mogli videti izrazitega simbola nase lastne dejavnosti. Mi namreč nočemo od mrtvih obujati starega Reicha, ki je propadel zaradi lastnih napak, ampak hočemo zgraditi novo drzavo.

Gibanje, ki se danes v tem smislu bojuje z marksizmom, mora zato tudi v zastavi nositi simbol nove drzave.

Takrat smo se zelo veliko ukvarjali z vprasanjem nove zastave, to je z njenim videzom. Predlogi so prihajali z vseh strani, ki so bili povečini bolje misljeni kot pa zares uspesni. Nova zastava je namreč morala biti simbol nasega lastnega boja, po drugi strani pa naj bi imela tudi učinek velikega plakata. Kdor se mora sam veliko ukvarjati z mnozicami, bo v vseh navideznih malenkostih prepoznal zelo pomembne zadeve. Učin­kovit znak lahko v stotisočih primerih vzbudi prebudi zanimanje za neko gibanje.

Iz tega razloga smo morali zavrniti vse predloge za belo zastavo, ki so prihajali z raznih strani, saj bi s tem nase gibanje enačili s staro dr­zavo, pravilneje, s tistimi slabotnimi strankami, ki jim je edini cilj vzpo­stavitev starega stanja. Poleg tega bela barva ne privlači posebne pozornosti. Primerna je za zdruzenja mladih devic, ne pa za revolucio­narna gibanja novega časa.

Predlagali so tudi črno; sicer je primerna za danasnji čas, vendar ni v njej ničesar, kar bi kazalo na hotenja nasega gibanja. Končno tudi ta barva ni posebej privlačna.

Belo modra je izpadla kljub čudovitemu estetskemu učinkovanju, ker je bila barva ene od nemskih zveznih drzav - drzave, ki zaradi svojega političnega odnosa partikularne ozkosrčnosti ni bila na najboljsem

glasu. Poleg tega tudi ta kombinacija ne bi prav posrečeno opozarjala na nase gibanje. Enako je veljalo za črno-belo.

Črno-rdeče-zlata sama po sebi ni prihajala v postev.

Tudi črno-bela-rdeča ne zaradi ze omenjenih vzrokov, vsekakor ne v dotedanji obliki. Toda učinkovanje teh treh barv je veliko močnejse v pri­merjavi z vsemi drugimi in zagotovo je to najbolj zareča ter usklajena kombinacija, kar jih je mogoče najti.

Sam sem se vedno zavzemal za to, da bi obdrzali stare barve, ne samo zato, ker so mi kot vojaku najsvetejse, kar poznam, ampak tudi zato, ker v svojem estetskem delovanju daleč najbolj ustrezajo mojemu ob­čutku. Kljub temu sem moral stevilne osnutke, ki so se stekali iz krogov mladega gibanja in so povečini imeli vrisano svastiko v staro zastavo, vse po vrsti zavrniti. Kot vodja nisem hotel takoj stopiti pred javnost s svo­jim osnutkom, saj je bilo mozno, da bi kdo drug podal enak ali celo boljsi predlog. Res je neki zobozdravnik iz Starnberga izdelal precej dober osnutek, kije bil sicer podoben mojemu, a je imel napako, daje narisal svastiko z usločenimi kraki na belem krogu.

Sam sem po stevilnih poskusih vendarle nasel končno obliko: zastavo z rdečo osnovo, vrisanim belim krogom, na sredi kroga pa črna svastika (kljukasti kriz, nemsko der Hackenkreuz). Po dolgotrajnih poskusih sem tudi nasel primerna razmerja med velikostjo zastave in belega kroga ler obliko in debelino svastike.

In pri tem je ostalo.

Takoj nato smo naročili v takem smislu narejene trakove za roke nasih varnostnikov: rdeč trak, na katerem je vrisan bel krog s črno svas­tiko.

Po enakih smernicah smo dali izdelati tudi strankin znak: bel krog na rdeči podlagi, na sredini pa svastika. Miinchenski zlatar Fiiss je izdelal prve uporabne osnutke, ki smo jih nato obdrzali v uporabi.

Pozno poleti seje nasa nova zastava prvikrat pojavila v javnosti. Od­lično seje ujemala z nasim mladim gibanjem. Bila je enako mlada in nova kot nase gibanje. Noben človek je ni videl prej; delovala je kot go­reča bakla. Občutili smo skoraj otrosko veselje, ko je zvesta strankina to-

varisica izdelala prvi primerek in nam ga prinesla. Ze čez nekaj mese­cev smo jih v Miinchnu imeli pol ducata, vse bolj učinkoviti strankini varnostniki pa so posebej veliko pripomogli k razsirjanju novega sim­bola gibanja.

In to je res pravi simbol! Ne samo zato, ker vsebuje vsem nam tako ljube barve, ki so nemskemu ljudstvu nekoč priborile toliko časti, z njimi izkazujemo spostovanje preteklosti, bila je tudi najboljse utelesenje ho­tenja nasega gibanja. Kot nacionalni socialisti v svoji zastavi vidmo svoj program. V rdeči barvi vidimo socialno misel gibanja, v beli nacionalis­tično, v svastiki poslanstvo boja za zmago arijskega človeka in hkrati z njo tudi zmago misli ustvarjalnega dela, ki je večno bilo protisemitsko in bo tako ostalo.

Dve leti pozneje, ko je iz varnostnikov ze zdavnaj nastalo nekaj tisoč jurisnikov (nem. Sturmabteilung, okrajsano SA, op. prev.), seje poka­zala potreba, da tej obrambni organizaciji mladega svetovnega nazora damo poseben znak zmage: standarto. Tudi ta znak sem zasnoval sam ter ga nato predal staremu, zvestemu strankarskemu tovarisu, zlatar­skemu mojstru Gahru, ki gaje izdelal. Od takrat dalje standarta velja za borbeni simbol nacionalsocialističnega boja.

Zborovanja so se v letu 1920 vse bolj sirila, kar je končno privedlo do tega, da smo včasih priredili celo dve zborovanji na teden. Ljudje so si strme ogledovali nase plakate, največje dvorane v mestu so bile vedno polne in desettisoče zavedenih marksistov je naslo pot nazaj k svojemu ljudstvu, da bi postali bojevniki za prihodnji, svoboden Nemski Reich. Munchenska javnost nas je spoznala. O nas seje govorilo, beseda »na-cionalsocialist« se je pri mnogih udomačila in je ze pomenila določen program. Mnozica nasih pristasev in celo članov se je neprestano ve­čala, tako da smo lahko pozimi 1920/21 v Miinchnu ze nastopili kot močna stranka.

Poleg marksistične stranke takrat ni bilo nobene druge, predvsem

nobene nacionalne, ki bi se lahko ponasala s tako mnozičnimi zborova­nji, kot se je nasa. Dvorana za pet tisoč ljudi v munchenski Kindl-Kel-ler je bila več kot enkrat tako polna,d a jo je kar razganjalo. Poznali smo samo en prostor, kamor si se nismo drznili iti, to je bila dvorana v Zirkus Krone.

Konec januarja so se nad Nemčijo spet zgrnile hude skrbi. Pariski sporazum, po katerem se je Nemčija obvezala, da bo plačala noro vi­soko odskodnino v visini sto milijard zlatih mark, naj bi v obliki loon-donskega diktata postal resničnost.

Ena od delovnih skupnosti, ki so v Miinchnu obstojale ze dolgo časa, lako imenovana ljudska zveza, nas je ob tej priloznosti hotela povabiti na večji skupen protest. Čas nas je priganjal in sam sem bil zaradi več­nega omahovanja in zavlačevanja pri uresničevanju sprejetih sklepov ze zivčen. Najprej so govorili o zborovanju na trgu Konigsplatz, a so zami­sel opustili zaradi strahu, da bi nas rdeči razgnali, nato pa so predvideli protestno zborovanje pred dvorano Feldherrnhallc.Vendar so opustili tudi to lokacijo in končno predlagali skupno zborovanje v munchenski Kindl-Keller. Medtem so minevali dnevi, velike stranke se za grozljivi dogodek sploh niso zmenile, sama delovna skupnost pa se ni mogla od­ločiti za datum zborovanja.

V torek, 1. februarja 1921 sem nujno zahteval dokončno odločitev. Potolazili so me, da bo vse znano v sredo. Nato sem v sredo zahteval jasen odgovor, kdaj, če sploh, naj bi bilo zborovanje. Odgovor je bil spet nedoločen in izmikajoč; rekli so, da »predvidevajo« zborovanje čez osem dni.

S tem je bilo mojega potrpljenja konec in odločil sem se, da bom pro-icstno zborovanje izpeljal sam. V sredo popoldne sem v desetih minu­tah narekoval vsebino plakata ter naročil, da za naslednji dan, četrtek, \. februarja, najamemo Zirkus Krone.

Takrat je bilo to zelo tvegano dejanje. Ne samo zato, ker je bilo vpras­ljivo, ali bomo lahko napolnili ogromen prostor, ampak ker je bilo ne­varno, da nas razzenejo.

Nasi varnostniki za ta ogromen prostor nikakor niso zadosčali. Prav

tako nisem imel prave predstave, kako bi ravnali v primeru, da bi nas poskusali razgnati. Zdelo se mi je, da bi bilo obvladovanje razmer v cir­kuskem poslopju veliko tezje kot v navadni dvorani. Toda kot se je izka­zalo pozneje, je bilo ravno narobe. V ogromnem prostoru je bilo lazje obvladati skupino hujskačev kot pa v tesno natlačenih dvoranah.

Gotovo je bilo samo eno: neuspeh bi nas lahko za dalj časa vrgel nazaj. Eno samo uspesno razbitje bi namreč resno načelo nas ugled ter opogumilo nasprotnike, da bi vedno znova poskusali ponavljati tak uspeh. To bi lahko pripeljalo do popolne sabotaze nasih prihodnjih zbo­rovanj, kar bi lahko prebrodili sele po tezkih borbah in več mesecih pri­zadevanj.

Za plakatiranje smo imeli samo en dan časa, namreč samo četrtek. Na zalost je ze zjutraj dezevalo in upravičena je bila bojazen, da bodo mnogi ljudje v takih razmerah raje ostali doma, kot pa da hitijo v dezju in snegu na zborovanje, kjer bo morda prislo do nasilja in prelivanja krvi, morda tudi umorov.

Nasploh se meje v četrtek dopoldne nenadoma polotil strah, da pro­stora vendar ne bo mogoče napolniti (s tem bi se osramotil tudi pred sindikatom), zato sem v naglici narekoval nekaj letakov in jih dal tiskati, da bi jih popoldne lahko razdeljevali. Seveda so pozivali k obisku zbo­rovanja.

Dva tovornjaka, ki smo ju najeli, smo odeli v čim več rdeče barve, do­dali nekaj nasih zastav ter na vsakega posadili petnajst do dvajset stran­kinih privrzencev; imeli so ukaz, da se marljivo vozijo po mestnih ulicah, odmetavajo letake, skratka, delati so morali reklamo za večerno mnozično zborovanje. Prvikrat seje zgodilo, da so skozi mesto vozili to­vornjaki z zastavami, na njih pa niso sedeli marksisti. Mesčanstvo je zato z odprtimi usti strmelo za rdeče odetima in s plapolajočimi zasta­vami s kljukastimi krizi okrasenima tovornjakoma, v primestnih četrtih pa so se proti njima dvigale pesti očitno razkačenih ljudi, ki so menili, da gre za novo »izzivanje proletariata«. Pravico za prirejanje zborovanj je imel namreč samo marksizem, in prav tako za prevazanje s tovor­njaki.

Ob sedmih zvečer cirkus se ni bil dobro zaseden. O vsem so me te­lefonsko obvesčali vsakih deset minut in bil sem precej nemiren; ob sed­mih ali petnajst minut čez sedmo so bile druge dvorane ze do polovice, pogosto skoraj povsem napolnjene. Vsekakor sem kmalu ugotovil, zakaj je tako. Nisem računal z ogromnimi razseznostmi novega prostora; tisoč ljudi v dvorani Hofbrauhaus je bilo ze zelo lepo videti, medtem ko jih je Zirkus Krone enostavno pogoltnil. Komaj sijih videl. Malu pozneje so prisla ugodnejsa poročila in ob tri četrt na osem so mi sporočili, da je dvorana zasedena do treh četrtin in da so pred blagajnami dolge vrste čakajočih. Potem sem se odpeljal.

Pred dvorano Zirkus Krone sem prispel dve minuti po osmi. Pred njim je bila se, vedno mnozica ljudi, med njimi tudi samo radovednezi ler precej nasprotnikov, ki so hoteli zunaj počakati na dogajanje.

Ko sem stopil v mogočno dvorano, sem začutil enako veselje kot pred letom dni na prvem zborovanju v miinehenski dvorani za bankete piv­nice Hofbrauhaus. Toda sele ko sem se prebil skozi zid človeskih teles in se vzpel na govorniski oder, sem uzrl uspeh v vsej njegovi veličini. Dvorana je lezala pred menoj kot velikanska skoljka, napolnjena s ti­soči in tisoči ljudi. Tudi sama arena je bila črna od ljudi. Prodano je bilo več kot 5.600 vstopnic, če pa smo upostevali se vse brezposelne, revne studente in nase redarske mostve, je moralo biti navzočih okoli 6.500 ljudi.

»Prihodnost ali propad« je bil naslov teme in srce mi je vriskalo v prepričanju, daje prihodnost lezala tam spodaj pred menoj.

Začel sem govoriti in govoril sem priblizno dve uri in pol, toda ze po pol ure mi je občutek govoril, da bo to zborovanje postalo velikanski uspeh. Z vsemi temi posamezniki med tisoči sem vzpostavil stik. Ze po prvi uri so me začeli prekinjati s spontanim odobravanjem in gromkim ploskanjem, po dveh urah se je le-to umirilo ter se prelilo v tisto sve­čano tisino, ki sem jo v tem prostoru pozneje tako pogosto dozivljal in bo vsakemu posamezniku ostala nepozabna. Potem seje slisalo samo se dihanje te ogromne mnozice in sele ko sem izgovoril zadnjo besedo, je nenadoma goreče vzvalovila. S svečanim prepevanjem pesmi »Deut-

schland« smo nato končali zborovanje.

Počakal sem se, da seje ogromen prostor počasi začel prazniti in se je neznansko morje ljudi skozi mogočen osrednji izhod skoraj dvajset minut gnetlo iz dvorane. Sele potem sem presrečen tudi sam zapustil svoje mesto ter se napotil domov.

Na prvem zborovanju v Zirkus Krone v Mtinchnu so naredili pos­netke, ki bolje kot besede kazejo na obseg srečanja. Mesčanski časopisi so objavili slike in članke, toda omenili so le, daje slo za »nacionalno« zborovanje, tako kot ponavadi pa so skromno zamolčali prireditelja.

Tako smo prvikrat daleč prekoračili okvir navadne dnevne stranke. Zdaj niso mogli več mimo nas. Da ne bi bilo videti, kot da gre pri uspehu tega zborovanja za nekaksno muho enodnevnico, sem za na­slednji teden takoj napovedal drugo zborovanje v Zirkusu in uspeh je bil enak. Ogromen prostor je razganjalo od velikanske človeske mnozice, tako da sem se odločil, da v naslednjem tednu organiziramo se eno zbo­rovanje v enakem slogu. In se v tretje je bil ogromni cirkus napolnjen z ljudmi od tal do vrha.

Po uspesnem uvodu v leto 1921 sem v Miinchnu se okrepil to dejav­nost. Zdaj sem namesto enega predavanja tedensko v kaksnem tednu or­ganiziral po dve zborovanji, v sredini poletja in pozno jeseni 1921 pa včasih celo po tri zborovanja tedensko. Zdaj smo se vedno zbirali v Zir­kusu in z zadovoljstvom smo ugotavljali, da so vsi nasi večeri enako uspesni.

Rezultat je bilo vse večje stevilo privrzencev gibanja in velik porast članstva.

Ob taksnih uspehih seveda tudi nasi nasprotniki niso ostali mirni. Potem ko je bila njihova taktika vedno polovičarska in so se deloma za­tekali k molku, deloma pa k nasilju, so morali sami spoznati, da ne z enim ne z drugim načinom ne morejo zavreti razvoja nasega gibanja. Zato so se odločili, da z zadnjimi napori izvedejo teroristično dejanje,

da bi naredili konec nasi dejavnosti zborovanj.

Kot zunanji povod so izrabili izredno skrivnosten atentat na Erharda Auerja, poslanca v dezelnem zboru. Na omenjenega Erharda Auerja naj bi zvečer nekdo streljal. To pomeni, da ga v resnici ni ustrelil, ampak gaje poskusal ustreliti. Bajna prisotnost duha ter pregovorni pogum vodij socialnih demokratov zločinskega napada nista mogla preprečiti, kaj sele, da bi storilce uspeli prijeti. Tako se jim je mudilo in pobegnili so tako daleč, da policija tudi pozneje o njih ni nasla niti najmanjse sledi. Ta skrivnosten dogodek je zdaj izrabil organ socialdemokratske stranke v Miinchnu, da je začel nezmerno hujskasko gonjo proti na­semu gibanju ter med drugim z znano zgovornostjo namignil, kaj bi se zdaj moralo zgoditi. Treba bi bilo poskrbeti, da bi nase drevje ne raslo v nebo in da bi proletarske pesti morale pravočasno poskrbeti za to.

Nekaj dni pozneje je ze prislo do posega.

Zborovanje v miinchenski pivnici Hofbrauhaus, kjer naj bi govoril jaz sam, so izbrali za kraj dokončnega obračuna.

Popoldne med sesto in sedmo uro 4. novembra 1921 sem dobil prve zanesljive podatke, da bodo zborovanje nujno razbili ter da v ta namen posebej iz nekaterih rdečih tovarn nameravajo poslati veliko stevilo de­lavcev na nase zborovanje.

Zaradi nesrečnega naključja tega sporočila nismo prejeli ze prej. Is­tega dne smo zaprli nase poslovne prostore v Sterneckergasse v Miin­chnu ter naj bi se preselili v nove, to pomeni, da smo odsli iz starih, v nove pa se se nismo mogli vseliti, ker so v njih se delali. Tudi telefon v prvotnih prostorih je bil izklopljen, v novih pa se ni bil priključen, zato so bili stevilni telefonski klici, s katerimi so nam ljudje poskusali sporo­čiti nameravano razbijanje zborovanja, zaman.

Posledica je bila, daje bilo zborovanje varovano z zelo majhno sku­pino varnostnikov. Stevilčno majhna enota je stela samo sestinstiride-sel moz, alarmiranje pa se ni bilo tako izgrajeno, da bi zvečer v eni uri lahko zagotovili zadostne okrepitve. Poleg tega so taksne vznemirljive novice na nasa usesa ze prej prihajale nestetokrat, a se potem ni zgodilo nič omembe vrednega. Stari pregovor, da se napovedane revolucije po-

navadi ne zgodijo, seje tudi pri nas do takrat potrjeval.

Tako se morda tudi zaradi tega vzroka tistega dne ni zgodilo vse, kar bi se lahko, da bi z najodločnejso brutalnostjo nastopili proti razbijanju zborovanja.

Konec koncev smo smatrali, da dvorana za svečane prireditve v mun-chenski pivnici Hofbrauhaus ni primerna za miniranje zborovanja. Tega smo se bolj bali v največjih dvoranah, posebej v Zirkusu. V tem pogledu smo tega dne dobili koristen poduk. Lahko rečem, da smo pozneje prav znanstveno metodično preučili vsa vprasanja ter prisli do rezultatov, ki so bili tako zanimivi kot neverjetni ter so bili v prihodnosti temeljnega pomena za organizacijo in taktično vodenje nasih jurisnih oddelkov..

Ko sem ob tri četrt na osem prispel v preddverje Hofbrauhausa, ni moglo biti več nikakrsnega dvoma o nasprotnih namerah. Dvorana je bila prepolna in policija je zato zaprla vhod. Nasprotniki, ki so prisli zelo zgodaj, so bili v dvorani, nasi pristasi pa povečini zunaj nje. Pri vhodu so me pričakali telesni strazarji. Dal sem zapreti vrata v veliko dvorano in sklical vseh 45 ali 46 nasih varnostnikov. Mladeničem sem povedal, da bodo danes verjetno prvič morali gibanju pokazati svojo neomajno in nezlomljivo zvestobo in da nihče od nas ne sme zapustiti dvorane, razen če nas mrtve odnesejo iz nje; sam bi ostal v dvorani, saj nisem verjel, da bi me kateri od njih zapustil; toda če bi sam opazil koga, ki bi se mi zdel strahopeten, bi mu osebno snel trak z roke in zna­čko. Potem sem zahteval, da ob najmanjsem znaku razbijanja zborova­nja v trenutku ukrepajo ter naj imajo v mislih, da je napad najboljsa obramba.

Odgovor je bil trikratni "heil", kije tokrat zvenel bolj grobo in hripavo kot ponavadi.

Nato sem vstopil v dvorano ter si na lastne oči ogledal polozaj. Nasi nasprotniki so sedeli tesno drug ob drugem in me poskusali prebosti z očmi. Iz njihovih obrazov je sevalo zagrizeno sovrastvo, nekateri pa so s posmehljivimi grimasami vzklikali zelo zgovorna gesla. Da bodo danes »naredili konec z nami«, naj pazimo na svoja čreva, da nam bodo dokon­čno zaprli gobec, in podobne lepe pogovorne izraze. Zavedali so se

svoje premoči in se temu primerno počutili.

Kljub vsemu smo lahko odprli zborovanje in začel sem govoriti. V tej dvorani sem vedno stal ob daljsi steni, moj oder pa je bila pivska miza. Pravzaprav sem stal sredi ljudi. Morda je ta okolisčina pripomo­gla, da je prav v tej dvorani lahko vedno nastalo vzdusje, kakrsnega nisem nasel na nobenem drugem kraju.

Pred menoj, posebej levo pred mano, so stali in sedeli sami nasi na­sprotniki. Vsi so bili pravi grobijani, večinoma iz tovarne Maffei v Kus-termannu, iz tovarne stevcev Isaria, itd. Ob levi steni dvorane so se nagnetli prav do moje mize ter začeli zbirati pivske vrčke, to pomeni, da so kar naprej naročali pivo, izpraznjene vrčke pa shranjevali pod mize. Tako so nastale cele baterije vrčkov in začel sem se sprasevati, ali se bo sivar danes spet iztekla v redu.

Priblizno čez poldrugo uro - toliko časa sem kljub nenehnim inedvzklikom lahko govoril - se je ze zdelo, kot da bom zadevo lahko obvladal. Tudi vodjem razbijačev seje začelo dozdevati, da bo tako; pos­la jali so namreč vse bolj nemirni, pogosteje so odhajali iz dvorane in se vračali vanjo ter vidno zivčni nagovarjali svoje ljudi.

Mala psiholoska napaka, ki sem jo naredil, ko sem odgovoril na med­klic in sem jo tudi sam zaznal takoj ko sem odprl usta, je bila znak za napad.

Nekaj jeznih medvzklikov, neki mozak je nenadoma skočil na stol in zarjal proti dvorani: »Svoboda!« Na njegov znak so borci za svobodo za­celi svoje delo.

Čez nekaj sekund je bil ves prostor poln tuleče in kričeče ljudske mnozice, preko katere so kot havbični izstrelki frčali nestevilni pivski vrčki; zaslisalo seje lomljenje nog na stolih, razbijanje vrčkov, kričanje, vpitje in stokanje.

To je bila nora predstava.

()bstal sem, kjer sem bil in opazoval svoje fante, kako so se lotili svo-|cga dela, prav vsi med njimi.

Prav rad bi bil videl kaksno zborovanje mesčanskih!

Ples se se ni prav začel, ko so moji jurisniki (nem. Sturmtruppler),

tako so se namreč imenovali od tega dne naprej, napadli. Kot volkovi so se v skupinah po osem ali deset vedno znova zapodili nad svoje nasprot­nike ter jih dejansko začeli poditi iz dvorane. Ze čez pet minut sem videl se komaj kaksnega od njih, ki ne bi bil oblit s krvjo. Mnoge med njimi sem sele tedaj prav spoznal; v konici napada je bil moj hrabri Maurice, moj danasnji osebni tajnik Hess ter mnogi drugi, ki so kljub hudim po­skodbam vedno znova napadali, vse dokler so se lahko drzali na nogah. Peklenski trusč je trajal dvajset minut, potem pa je mojih slabih petde­set moz nasprotnike, ki jih je bilo sedemsto ali celo osemsto, povečini pregnalo iz dvorane in po stopnicah navzdol. Samo v zadnjem levem kotu dvorane je bila se gruča moz, ki se je krčevito upirala. Takrat sta iz smeri vhoda v dvorano nenadoma zadonela dva revolverska strela proti podiju in potem je začelo divje pokati. Človeku je skoraj vriskalo srce, ko je obujal spomine na stare vojne dozivljaje.

Z mojega mesta ni bilo mogoče ugotoviti, kdo je streljal; lahko sem ugotavljal samo, da seje od tedaj naprej pogum mojih krvavečih mlad­cev samo se stopnjeval in končno so iz dvorane pregnali se zadnje raz-bijače.

Minilo je priblizno petindvajset minut; dvorana je bila videti kot bi jo kdo granatiral. Mnogi nasi so bili obvezani, nekaj smo jih morali odpe­ljati, ampak mi smo ostali gospodarji polozaja. Hermann Esser, ki je tistega večera vodil zborovanje, je naznanil: »Zborovanje se nadaljuje. Besedo ima predavatelj,«, in nato sem nadaljeval.

Ko smo zaključili zborovanje, je v dvorano nenadoma prihitel raz­burjen policijski poročnik ter ob divjem kriljenju rok zakrakal: »Zboro­vanje je razpusčeno.«

Ob tem zakasnelem primerku sem se moral nehote nasmejati; pristno policijsko izkazovanje pomembnosti. Bolj kot so majhni, bolj se posku­sajo prikazati velike.

Tisti večer smo se res veliko naučili, pa tudi nasi nasprotniki so do­bili poduk, ki ga niso pozabili.

Do jeseni 1923 nam »Miinchener Post« ni več napovedal proletar-skih pesti.

8. poglavje

Močni je najmogočnejsi sam

Prej sem omenil obstoj delavske skupnosti nemskih ljudskih zvez. Na tem mestu bi rad na kratko obravnaval problem teh delavskih skupnosti.

Na splosno pod delavsko skupnostjo razumemo skupino zvez, ki za­radi olajsanja njihovega dela sklenejo določena medsebojna razmerja, izberejo skupno vodstvo z večjimi ali manjsimi pristojnostmi in nato skupaj izvedejo skupne akcije. Ze iz tega se vidi, da gre za drustva, zdru­zenja ali stranke, ki imajo podobne skupne poti in cilje. Zatrjujejo, da je vedno tako. Za normalnega, povprečnega drzavljana je razveseljivo ter hkrati pomirjujoče, da so taka zdruzenja končno, s tem ko so se znasla v taksni »delavski skupnosti«, odkrila »skupne povezave« ter »pus­tila za seboj« zadeve, kijih ločujejo. Pri tem vlada splosno prepričanje, da takemu zdruzenju izjemno naraste moč ter da so majhne skupine s taksno povezavo nenadoma postale pomembna sila.

Vendar je to misljenje večinoma napačno!

Zanimivo je in po mojem misljenju za boljse razumevanje tega vpra­sanja pomembno, da si pridemo na jasno, kako lahko sploh pride do tvorbe drustev, zdruzenj in podobnih tvorb, ki vse zagotavljajo, da ho­čejo doseči isti cilj. Po svoje bi bilo vendar logično, da se bo za en cilj borilo samo eno zdruzenje in bi bilo pametno, da ne bi več zdruzenj stremelo k istemu cilju. Brez dvoma je tisti cilj na začetku videlo samo eno zdruzenje. Neki moz na nekem kraju oznani neko resnico, pozove k razresitvi določenega vprasanja, postavi cilj in ustanovi gibanje, ki naj

sluzi uresničitvi njegove namere.

Tako ustanovijo drustvo ali stranko, ki glede na svoj program predvi­deva ali odstranitev določenih zadev ali doseganje določenega stanja v prihodnosti.

Brz ko tako gibanje zazivi, s tem poseduje določeno pravico prven­stva. Zdaj bi bilo pravzaprav samoumevno, da bi se vsi ljudje, ki se mis­lijo boriti za isti cilj, pridruzili takemu gibanju in s tem krepili njegovo moč, tako da bi skupnemu delu lahko bolje sluzili. Posebej vsaka du­hovno zivahna glava bi prav v takem pridruzevanju morala zaznati pred­pogoj za resničen uspeh skupnih prizadevanj. Zatorej bi moralo biti pametno, da bi ob določeni postenosti (od tega je, kot bom utemeljil po­zneje, odvisno zelo veliko) za en cilj obstojalo samo eno gibanje.

Dvema vzrokoma lahko pripisemo, da ni tako. Enega od njiju bi ozna­čil kot skoraj tragičnega, medtem ko je drugi klavrn in ga moramo po­iskati v človeskih slabostih. V najglobljem bistvu pa v obeh vzrokih vidim le dejstva, ki so primerna za krepitev hotenja, njegove energije in intenzivnosti, s čimer je končno omogočeno resevanje določenih prob­lemov.

Tragičen vzrok, zakaj pri resevanju določene naloge večinoma ne os-lane samo pri enem samem zdruzenju, je tale: pri vsakem dejanju v ve­likem slogu na tej Zemlji gre na splosno za uresničitev zelje, ki jo ima /c dolgo časa na milijone ljudi, ki hrepenijo po njeni izpolnitvi. Da, lahko se zgodi, da ljudje stoletja dolgo hrepenijo po resitvi določenega vprasanja, ker ječijo zaradi neznosnosti obstoječega stanja, ne da bi se to splosno hrepenenje uresničilo. Ljudstva, ki iz take stiske nikakor ne najdejo junaske poti, lahko označimo za impotentna, medtem ko je zi­vljenjska moč nekega ljudstva in z njo pogojena odločenost za zivljenje najbolj očitna takrat, ko mu usoda za osvoboditev iz velike prisile ali za odstranitev bridke stiske ali za umiritev njegove nemirne duse nekega ti ne podari moza, ki mu je dodeljena milost, da končno prinese dolgo (asazeleno izpolnitev.

V bistvu tako imenovanih velikih vprasanj časa je, da pri njihovem re­sevanju sodelujejo mnogi tisoči, da se mnogi čutijo poklicane, da, da

usoda predlaga celo različne ljudi in nato v svobodni igri moči končno zmago podeli močnejsemu in sposobnejsemu ter mu zaupa resitev prob­lema.

Tako se lahko primeri, da ljudje, ki so nezadovoljni s svojim verskim zivljenjem, stoletja hrepenijo po prenovitvi in da se zaradi take dusevne stiske pojavi na ducate in več moz, ki verjamejo, da so zaradi svojega spoznanja in znanja poklicani za resevanje religiozne stiske, ter se po­javijo kot preroki novega nauka ali vsaj kot borci proti obstoječemu.

Tudi tukaj bo v skladu z naravnimi zakoni zanesljivo izbran močnejsi za izpolnitev velikega poslanstva; toda spoznanje, daje prav ta izključno poklican, se pri ostalih ponavadi pojavi zelo pozno. Vsem se zdi ravno nasprotno, da so enako upravičeni in poklicani za resevanje naloge, os­tali svet pa večinoma sploh ne zna razlikovati, kdo med njimi - ker je edini sposoben - edino zasluzi njihovo podporo.

Tako se tekom stoletij, občasno tudi v istem obdobju, pojavijo raz­lični mozje, ki ustanovijo gibanja za doseganje ciljev, ki so vsaj po nji­hovem zagotavljanju isti ali pa se večini ljudi zdijo enaki. Sami ljudje gojijo nedoločne zelje in imajo splosna prepričanja, ne da bi si bili na jasnem o bistvu cilja ali lastne zelje in se manj o moznostih njune izpol­nitve.

Tragika je v tem, da ti mozje stremijo k istemu cilju po povsem raz­ličnih poteh, ne da bi vedeli drug za drugega, in občutijo kot svojo dolz­nost, da gredo v svetem prepričanju o lastnem poslanstvu po lastnih poteh ne glede na ostale.

Vsaj na prvi pogled je videti tragično, da nastanejo taka gibanja, stranke, verske skupine povsem neodvisno drug od drugega, a so zaradi splosnega hotenja v določenem obdobju dejavni v isti smeri; če bi se namreč vse razdrobljene energije zdruzile na eni sami poti, bi po splos­nem prepričanju hitreje in bolj zanesljivo dosegli uspeh. Vendar to ni res. Narava v svoji neizprosni logiki se odloči, tako da različne skupine tekmujejo med seboj ter se spopadejo za zmagovalno palmo, dokler na cilj ne pripelje tistega gibanja, ki je izbralo najbolj jasno, najblizjo in najzanesljivejso pot.

Toda kako naj bi od zunaj določali pravilnost ali nepravilnost poti, ne da bi dali prosto pot igri moči, odvzeli zadnjo odločitev doktrinarnemu odločanju človeskega vseznalstva in prepustili odločanje nepristranskim dokazom vidnih uspehov, ki so vedno zadnja potrditev pravilnega rav­nanja!

Če torej različne skupine korakajo po ločenih poteh proti istemu cilju, potem bodo, če so seznanjene z obstojem podobnih tezenj, teme­ljiteje preučile svojo pot, kjer bo mogoče, jo bodo skrajsale ter z upo­rabo vseh sil poskusale prispeti na cilj hitreje.

Tako v tem tekmovanju posamezniki dodatno razvijejo svoje sposob­nosti in človestvo se mora za svoje uspehe neredko zahvaliti naukom, ki so nastali zaradi prejsnjih neuspelih poskusov.

Tako lahko v na prvi pogled tragičnem dejstvu začetne razdroblje­nosti razpoznamo sredstvo, s pomočjo katerega je končno mozno do­seči najboljsi postopek.

V zgodovini vidimo, da sta bili po mnenju večine mozni obe poti za resevanje nemskega vprasanja, kjer sta bila najpomembnejsa predstav­nika in zagovornika, Avstrija in Prusija, Habsburzani in Hohenzollerji; obe poti bi se morali zdruziti ze na samem začetku. Morali bi se odlo­čiti za eno ali drugo pot ter na njej zdruziti skupne moči. Toda potem bi sli po poti takrat uglednejsega predstavnika, Habsburzanov, čeprav avstrijska politika ne bi nikoli pripeljala do ustanovitve Nemskega Rei-cha.

Končno je zrasel Reich najmočnejse nemske enotnosti prav iz tega, kar w milijoni Nemcev s krvavečimi srci občutili kol najstrasnejsi znak nasega hralovskega razdora: nemsko cesarsko krono smo v resnici spet nasli na boj­nem polju pri Koniggratzu in ne v bojih pred Parizom, kot so domnevalipo-/K je.

Ustanovitev Nemskega Reicha sama po sebi ni bila rezultat kaksnega ..kupnega hotenja na skupnih poteh, ampak veliko bolj rezultat zavest­nega, včasih tudi nezavednega boja za hegemonijo, iz česar je kot končna zmagovalka izsla Prusija. Vsak, ki ni zaslepljen s strankarsko politiko, bo moral priznati, da tako imenovana človeska modrost ne bi

nikoli sprejemala enako modrih odločitev, kot jih sprejema zivljenjska modrost, to pomeni svobodne igre moči, ki jih končno uspe uresničiti. Kdo bi namreč pred dvesto leti v nemskih dezelah resno verjel, da bo nekoč zametek, ustanovitelj in učitelj Nemskega Reicha postal pruski Hohenzoller, in ne Habsburg!? Kdo bi si po drugi strani danes se upal zanikati, daje usoda ravnala pametneje kot človeska modrost; kdo bi si sploh se lahko predstavljal Nemski Reich, ki bi temeljil na načelih gnile in pokvarjene dinastije?

Ne, naraven razvoj je, čeprav sele po stoletjih bojev, končno vendar pripeljal boljsega na listo mesto, na katero je spadal.

Vedno bo tako, večno bo ostalo tako, kot je bilo vedno do zdaj.

Zato se ne gre pritozevati, če se različni ljudje podajo po poti, da bi prispeli na isti cilj: najmočnejsi in najhitrejsi bo na ta način postal zma­govalec.

Obstoja se drugi vzrok za to, da v zivljenju ljudstev navidezno enaka gibanja poskusajo doseči navidezno isti isti cilj po navidezno različnih poteh. Ta vzrok ni samo tragičen, ampak prav klavrn. Sestoji iz zalostne mesanice zavisti, ljubosumja, častihlepja in tatinske miselnosti, ki jih občasno zal najdemo zdruzene v posameznih osebkih človestva.

Brz ko se namreč pojavi neki moz, ki spozna globoko stisko svojega ljudstva in se dokoplje do bistva bolezni ter jo resno poskusa odpraviti, tako da si zastavi cilj in izbere pot, ki ga lahko privede do cilja - potem pri malih in najmanjsih duhovih takoj vzbudi pozornost, da začnejo za­vzeto slediti njegovemu delu, ker so se oči javnosti pač usmerile nanj. Ti ljudje se obnasajo enako kot vrabčki, ki navidez povsem neprizadeto opazujejo okolico, v resnici pa so stalno na prezi, in vrstniku, ki je bil srečnejsi ter je nasel drobtinico kruha, le-to v prvem trenutku nepazlji­vosti zmaknejo izpred kljuna. Ko se človek poda po novi poti, se bo po­javilo mnogo lenih postopačev, ki zavohajo, da jih na koncu poti morda čaka slasten grizljaj. Brz ko zaslutijo, kje bi se lahko nahajal, se hitro dvignejo na noge in odpravijo proti cilju po drugi, po moznosti hitrejsi poti.

Ko je zdaj novo gibanje ustanovljeno in je sprejelo svoj program,

potem se pojavijo taki tiči in zatrjujejo, da oni zastopajo isti cilj; toda nikar, da bi se posteno postavili v vrste takega gibanja ter s tem priznali njegovo prvenstvo, ampak ukradejo program ter nato ustanovijo lastno stranko. Pri tem so dovolj nesramni, da celemu svetu zagotavljajo, kako so oni ze dolgo prej hoteli prav isto kot drugi, in neredko jim uspe, da se s tem pokazejo v najlepsi luči, namesto da bi jih javnost zaničevala. Saj gre za neznansko nesramnost, da si nalogo, ki jo je nekdo zapisal na svojo zastavo, napisejo na lastno, nato si sposodijo programske smer­nice, potem pa, kot da bi vse ustvarili sami, zakoračijo po svoji poti! Ta predrznost se kaze posebej v tem, da isti elementi, ki so z novim usta­navljanjem najprej povzročili razbitje, po mojih izkusnjah najbolj glasno govorijo o nujnosti enotnosti, takoj ko ugotovijo, da nasprotnikove pred­nosti le ne bodo mogli nadoknaditi.

Zaradi takih postopkov se nam dogaja tako imenovana »ljudska raz­drobljenost«.

Vsekakor je do nastanka cele vrste skupin, strank, itd., ki so se ozna­čevale kot ljudske v letih 1918/19, prislo po čisto naravnem razvoju stvari in povsem brez krivde njihovih ustanoviteljev. Med vsemi se je leta 1920 kot zmagovalka počasi izkristalizirala NSDAP. Načelne poste­nosti posameznih ustanoviteljev se ni dalo dokazati bolj zgovorno kot / odločitvijo, da so vidno močnejsemu gibanju zrtvovali svoje gibanje, da so ga torej razpustili ali pa se brezpogojno priključili nasi stranki.

To posebej velja za glavnega borca tedanje Nemske socialistične stranke (nem. Deutschsozialistische Partei, okrajsano DSP, op. prev.) v Nurnbergu, Juliusa Streicherja. NSDAP in DSP sta imeli enak končni cilj, nastali pa sta povsem neodvisno druga od druge. Glavni borec DSP je bil, kot rečeno, takratni učitelj Julius Streicher v Nurnbergu. Najprej je bil tudi on sveto prepričan o poslanstvu in prihodnosti svojega giba­nja. Toda brz ko je nedvoumno spoznal večjo moč in močnejso rast NSDAP, s katero so se prej spopadali, je končal s svojo dejavnostjo za I )SP in sindikat ter pozval svoje privrzence, naj se priključijo zmagoviti NSDAP ter se v njenih vrstah naprej bojujejo za doseganje istega cilja. < )scbno tezka ter skoz in skoz postena odločitev.

Iz tega prvega obdobja gibanja ni ostalo nobene razcepljenosti sil, ampak je posteno hotenje tedanjih moz skoraj vedno privedlo do po­stenega in pravilnega zaključka. To, kar danes imenujemo »ljudska raz­drobljenost«, se za svoj obstoj lahko zahvali, kot sem ze omenil, izključno drugemu od navedenih vzrokov: častihlepnosti moz, ki nikoli prej niso mislili s svojo glavo, se manj so imeli lastne cilje, a so se čutili »poklicane« prav v tistem trenutku, ko so nespodbitno videli zoreti uspeh nase NSDAP.

Nenadoma so se pojavili programi, ki so bili do zadnjega prepisani od nas. Zavzemali so se za ideje, ki so sijih sposodili pri nas, zastavili so si cilje, za katere smo se mi ze leta bojevali, izbirali so poti, po kate­rih je NSDAP ze zdavnaj hodila. Z vsemi sredstvi so poskusali uteme­ljevati, zakaj so bili kljub ze dalj časa delujoči NSDAP prisiljeni ustanavljati nove stranke; toda bolj plemenite ko so navajali svoje mo­tive, bolj neresnično so zvenele njihove fraze.

V resnici je bil merodajen en sam razlog: osebna častihlepnost ustano­vitelja, kije hotel igrati vlogo, kateri njegova pritlikava pojava ni mogla pri­nesti nič drugega kol veliko drznost za prevzemanje tujih zamisli, drznost, ki jo v sicersnjem mesčanskem zivljenju označujejo kot tatinsko.

Tedaj ni bilo zamisli ali predstave drugih ljudi, ki si jih tak političen kleptoman ne bi v trenutku prisvojil in uporabil za svoj novi posel. Prav ti storilci so pozneje s solznimi očmi tozili o »razdrobljenosti ljudstva« ter nezadrzno govorili o »nujni enostnosti«, potiho pa so upali, da bodo vendar preslepili druge, ki se bodo naveličali poslusati nenehno stoka­nje in bodo tatovom polega ze ukradenih zamisli navrgli se kar celotno gibanje za izpeljavo zamisli.

Če jim to vendarle ni uspelo in rentabilnost novih podjetij zaradi maj­hnih duhovnih zmogljivosti njihovih lastnikov ni pokazala obetanih si rezultatov, so se zadovoljili s čim manjsim in so bili ze srečni, če so lahko pristali v kaksnem od tako imenovanih delovnih zdruzenj.

Vse, kar takrat ni zmoglo obstati na lastnih nogah, se je pridruzilo taksnim delovnim zdruzenjem; pač iz prepričanja, da osem hromih, ki slonijo drug na drugem, gotovo zadosča za enega gladiatorja.

Kadar je bil med hromci res zdrav človek, je potreboval vso svojo moč samo za to, daje na nogah obdrzal ostale, zato je čez čas tudi sam omagal.

Na sodelovanje v tako imenovanih delovnih zdruzenjih moramo gle­dati vedno kot na vprasanje taktike; toda nikoli se ne smemo ločiti od naslednjega temeljnega spoznanja:

Z ustanovitvijo delovnega zdruzenja se slabotne zveze ne bodo nikoli psremenile v močne, močna zveza pa bo neredko zaradi njega oslabela. Mnenje, da bo z zdruzevanjem manjsih skupin nujno nastal nov dejavnik moči, ni pravilno, ker bo večina v vseh oblikah in v vseh razmerah po izkus­njah sodeč predstavnica neumnosti in strahopetnosti, s tem pa bo vsaka mnozica zvez, brz ko z njo upravlja samoizvoljeno večglavo vodstvo, izročena strahopetnosti in slabosti. S takim povezovanjem preprečijo tudi svobodno igro moči, končajo boj za izbiro najboljsega ter s tem za vedno preprečijo dokončno zmago bolj zdravega in močnejsega. Taksna zdruzevanja so torej sovrazniki naravnega razvoja, ker povečini mnogo bolj zavirajo re­sevanje tezave, proti kateri se bojujejo, kot pa jo dejansko resujejo.

Lahko se zgodi, da se najvisje vodstvo nekega gibanja, ki je zazrto v prihodnost, zaradi povsem taktičnih razmislekov za določen čas poe­noti s podobnimi zdruzenji zaradi resevanja določenih vprasanj, in morda celo naredijo nekaj skupnih korakov. Vendar se tako stanje nikoli no sme obdrzati, če se gibanje noče odpovedati svojemu odresujočemu pi >slanstvu. Kajti če seje enkrat zapletlo v tako poenotenje, izgubi moz­nost in tudi pravico, da bo v smislu naravnega razvoja do konca izkoris­tilo lastne moči, s tem premagalo tekmece in kot zmagovalec doseglo /aslavljeni cilj.

Nikdar ne smemo pozabiti, da zares velikih stvari na tem svetu niso iz­bojevale koalicije, ampak daje slo vedno za uspeh enega samega zmago­valca. Koalicijski uspehi ze zaradi svojega porekla v sebi nosijo klico lunločegapoloma, tudi do izgube ze dosezenega. Zares velike svetovne re-i. 'lucije duhovne vrste so mozne in uresničljive samo kot borbe Titanov vpo-./< 'hi posameznika, toda nikoli kot prizadevanja koalicij.

Zato predvsem ljudske drzave ne bo mogoče nikoli ustvariti s kompromi-

sarskim hotenjem ljudskega delovnega zdruzenja, ampak samo z jekleno voljo enega samega gibanja, kije uspelo zmagali proti vsem.

9. poglavje

Temeljne misli o pomenu in organiziranosti SA

Moč stare drzave je slonela na treh stebrih: monarhistični drzavni ureditvi, upravnem aparatu in vojski. Revolucija leta 1918 je odstranila drzavno obliko, vojska je razpadla, upravni aparat pa je načela stran­karska korupcija. S tem so bili razbiti najbistvenejsi oporniki tako ime­novane drzavne avtoritete. Ta skoraj vedno počiva na treh elementih, ki so načeloma vedno osnova vsake avtoritete.

Popularnost je vedno prvi temelj za nastanek avtoritete. Toda avtoriteta, ki sloni samo na tem temelju, je na zunaj se slabotna, negotova in kole-bava. Vsak nosilec avtoritete, ki sloni samo na popularnosti, mora stre­meti po izboljsanju temelja take avtoritete in njenega zagotavljanja z iislvarjanjem moči. V moči, torej v uporabi oblasti, vidimo drugi temelj vsake avtoritete. Ta temelj je stabilnejsi in bolj zanesljiv, nikakor pa ni vedno močnejsi od prvega. Kadar se zdruzita popularnost in moč oblasti ler skupaj trajala določeno obdobje, lahko na se trdnejsem temelju nas-hinc posebna avtoriteta, avtoriteta tradicije. Ko se končno povezejo popular­nost, moč in tradicija, lahko smatramo, daje nastala neomajna avtoriteta.

Revolucija je zadnjo moznost povsem izključila. Niti avtoritete tradi-i ii<- ni več bilo. Z zlomom starega Reicha, ukinitvijo stare drzavne ure-< hi ve, z uničenjem nekdanjih znakov suverenov ter simbolov Reicha so .1 m isali vso tradicijo. Posledica je bilo hudo omajanje drzavne avtoritete.

Niti drugega stebra drzavne avtoritete, močne oblasti, ni več bilo. Za l/pcljavo revolucije so bili prisiljeni razbiti vojsko, utelesenje organizi-

rane drzavne moči in oblasti; celo razjedene dele armade so morali upo­rabiti kot revolucionarne bojne elemente. Frontne armade niso v enaki meri dozivele tega razpadanja, a jih je kljub temu postopoma, ko seje izgubljal učinek junastva iz stirih let in pol trajajočih bitk, načela jedka kislina domovinske dezorganizacije ter seje vse skupaj končalo v demo-bilizacijskih garnizonih in v zmedenosti prostovoljne poslusnosti v ob­dobju vojaskih svetov (nem. Soldatenrat).

Na taksno uporno zdruzbo vojakov, ki je na vojasko sluzbo gledala kot na osemurni delavnik, vsekakor ni bilo mogoče opirati nobene av­toritete. S tem je bil odstranjen drugi element, tisti, ki avtoriteti sele daje potrebno trdnost, in revoluciji je ostal samo se najprvotnejsi, to je popularnost, na katerem je gradila svojo avtoriteto. Prav ta podlaga je bila izjemno nezanesljiva. Revoluciji je z enim samim ogromnim zama­hom uspelo porusiti zgradbo stare drzave, toda samo zato, ker je bilo normalno ravnovesje znotraj strukture nasega ljudstva zaradi vojne ze odstranjeno.

Vsako narodno telo je sestavljeno iz treh velikih razredov: na eni strani so izstopajoči najboljsi ljudje, ki so dobri po vseh lastnostih in se se posebej odlikujejo po pogumu in pozrtvovalnosti, na drugi strani so najslabsi človeski izmečki, ki so slabi v pogledu vseh egositičnih nago­nov in pregreh. Med obema skrajnostma se nahaja najobseznejsi sred­nji sloj, v katerem ne najdemo ne blestečega junastva ne najbolj navadnega kriminala.

Obdobja narodovega vzpona so mozna samo ob absolutnem vodenju ek-stremno najboljsega dela.

Obdobja normalnega, enakomernega razvoja ali stabilnega stanja so posledica vidne prevlade elementov druzbene sredine, obe skrajnosti pa sta v ravnotezju, oziroma ena drugo izničujeta.

Obdobja narodovega propadanja sovpadajo s prevladujočim delovanjem njegovih najslabsih elementov.

Pri tem je posebej omembe vredno, da siroke mnozice oziroma raz­red sredine, kot ga hočem označiti, stopijo v ospredje samo tedaj, kadar se obe skrajnosti med seboj spopadata, v primeru zmage katere od teh

skrajnosti pa se vedno prostovoljno podredi zmagovitemu ekstremu. V primeru prevlade najboljsih bodo siroke mnozice sledile tem, v primeru dviga najslabsih jim ne bodo nudile nikakrsnega odpora; masa sredine se namreč ne bo nikoli borila.

Stiri leta in pol trajajoča krvava vojna je zmotila notranje ravnotezje teh treh slojev tako, da je treba - kljub priznavanju vseh zrtev sredine - vendarle ugotoviti, da je privedla do skoraj popolne izkrvavitve ek-stremno najboljsega dela ljudstva. V teh stirih letih in pol so se namreč prelile nenadomestljive in grozljivo velike količine junaske nemske krvi. Če sestejemo sto tisoče posameznih primerov, ko so vedno znova pozi­vali: prostovoljci pred fronto, prostovoljci za patruljo, prostovoljni kurirji, prostovoljci za telefonske enote, prostovoljci za prečkanje mostu, prosto­voljci za podmornice, prostovoljci za letala, prostovoljci za jurisne bata­ljone, itd. - vedno znova, vsa stiri leta in pol, za tisoče različnih potreb prostovoljci in spet prostovoljci - izid pa je bil vedno enak: golobrad mladenič ali zrel mozak, iz obeh izzareva domovinska ljubezen, polna sta osebnega poguma ali občutka za izpolnjevanje dolznosti in oba sto­pita naprej. Takih primerov je bilo deset tisočev, sto tisočev, in pola­goma seje tanjsal sloj takih ljudi. Kdor ni padel, gaje razstrelilo, daje postal invalid ali pa gaje zvilo zaradi vse manjsega stevila preostalega mostva. Toda predvsem je treba pomisliti, da so leta 1914 cele armade sestavljali tako imenovani prostovoljci, ki zahvaljujoč se zločinski brez-vestnosti nasih parlamentarnih pridaničev v miru niso bili usposobljeni za vojno delovanje in so zato nemočni postali hrana sovraznih topov. Stiristo tisoč padlih ali invalidov iz bitk za Flamsko se ni dalo več nad­omestiti. Njihova izguba je bila več kot samo izločitev golega stevila vo-jakov. Zaradi njihove smrti seje tehtnica močno dvignila na drugo stran, saj na dobri strani ni bila dovolj obtezena, tako da so zdaj tezji kot prej postali elementi nizkotnosti, brezčastnosti in strahopetnosti, na kratko lorej masa ekstremno slabih.

Se nekaj je treba dodati:

Medtem ko seje na bojnih poljih sloj najboljsih tekom stirih let in pol trajajočih bojev vse bolj tanjsal, se je sloj slabih ljudi izjemno dobro

ohranil. Na enega, ki se je javil kot prostovoljec ter se potem, ko je zr­tvoval svoje sveto zivljenje, dvignil po stopnicah k Valhali (nem. Wal-hall, iz germanske mitologije kraj, v katerem se zadrzujejo v bitki padli borci, ki so se izkazali s svojo hrabrostjo. Op. prev.), je zagotovo prisel en skrivač, ki je zelo previdno obrnil hrbet smrti in namesto tega bolj ali manj koristno delal doma.

Tako je na koncu vojne nastala taka podoba: sirok srednji sloj ljudstva je dal svojo obvezno krvno zrtev; ekstremni sloj najboljsih seje z zgled­nim junastvom skoraj povsem zrtvoval; ekstrem najslabsih, podprt s sla­bimi zakoni in neuporabo vojnih členov, se je na zalost skoraj ves ohranil.

Ta dobro ohranjen izmeček nasega ljudstva je nato naredil revolu­cijo, kar mu je uspelo lahko samo zato, ker mu ekstrem najboljsih ele­mentov ni mogel nasprotovati - saj ni bil več pri zivljenju.

Toda nemska revolucija je bila s tem ze od samega začetka le pogojno popularna zadeva. Kajnovega izdajstva namreč ni zagresilo nemsko ljud­stvo, ampak skrivaski dezerterji, barabe, itd.

Mozje na fronti so pozdravili konec krvavega bojevanja, bilje srečen, da se je lahko vrnil v domovino in spet videl zeno in otroke. Toda s samo revolucijo ni imel nič skupnega; ni je ljubil in se veliko manj je lju­bil njene povzročitelje in organizatorje. V stirih letih in pol najhujsih bojev je pozabil na strankarske hijene in njihovi spori so mu postali tuji.

Revolucija je zares popularna postala le pri majhnem delu nemskega prebivalstva; namreč pri tistem razredu njenih pomagačev, ki so si na­deli nahrbtnik kot razpoznavni znak vseh častnih drzavljanov te nove dr­zave.Revolucij niso ljubili zaradi njih samih, kot mnogi se danes napačno verjamejo, ampak zaradi njihovih posledic.

Toda na popularnost pri teh marksističnih piratih se ni dalo opreti trajne avtoritete. Mlada republika je za vsako ceno potrebovala avtori­teto, če ni hotela po kratkem kaosu nenadoma postati zrtev masčeval­nih sil preostalih dobrih elementov nasega ljudstva.

Nosilci revolucije so se takrat najbolj bali, da bodo v klobčiču lastnih zmesnjav izgubili tla in jih bo iznenada pograbila jeklena pest, kakrsna

se več kot enkrat dvigne iz zivljenja naroda, ter jih prestavila na druga tla. Republika seje morala konsolidirati za vsako ceno.

Tako je bila skoraj v trenutku prisiljena, da si je polega dvomljivega stebra svoje popularnosti spet ustvarila organizacijo močne oblasti, na kateri bi lahko osnovala trdnejso avtoriteto.

Ko so revolucionarni matadorji v decembru, januarju, februarju 1918/19 čutili, da se jim majejo tla pod nogami, so se začeli ozirati za ljudmi, ki bi bili pripravljeni z nasiljem orozja okrepiti njihov slab po­lozaj glede ljubezni lastnega ljudstva do njih. »Protimilitaristična« re­publika je potrebovala vojake. Ker je prva in edina opora njihove avtoritete - namreč njihova popularnost - izvirala samo iz drusčine barab, tatov, vlomilcev, dezerterjev, zvodnikov, itd., torej iz tistega dela ljudstva, ki ga moramo označiti kot ekstrem slabega, je bil ves trud pri iskanju ljudi, ki bi bili pripravljeni v sluzbi novega ideala zrtvovati lastno zivljenje, v teh krogih zaman. Nosilni sloj revolucionarne misli in izpe­ljave revolucije ni bil ne sposoben ne pripravljen za oraganiziranje vojakov k ol obrambe revolucije. Ta sloj namreč nikakor ni bolel organizacije re­publikanske drzave, ampak dezorganizacijo obstoječe drzave zaradi bolj­sega zadovoljevanja svojih nagonov. Njihovo geslo se ni glasilo: red in i. gradnja nemske republike, ampak predvsem: njeno izropanje.

Tako je moral klic po pomoči, ki so ga ljudski predstavniki tedaj iz-lisnili zaradi tisočerih strahov, v teh slojih izzveneti v prazno, prav na­robe, izzval je zavračanje in zagrenjenost. V tem so namreč videli /acctek zloma zvestobe in vere, saj so v nastajanju avtoritete, ki ne bo več slonela samo na njihovi popularnosti, ampak na moči, slutili zače­tek boja proti za te elemente edini merodajni stvari revolucije: proti pra­vici do kraje in razbrzdanega gospostva tatinskih in plenilskih hord, ki 10 odvrgle verige in pobegnile izza zaporniskih zidov, na kratko pove-. l.ino, pokvarjene sodrge.

Trcdstavniki ljudstva so lahko kričali, kolikor so hoteli, iz njihovih vi st ni prisel nihče na pomoč, le nasprotni klic »Izdajalci« jim je dal ve­dri i, kaj si o njih nosilci njihove popularnosti.

Takrat so se pojavili prvi mladi Nemci, ki so bili pripravljeni v sluzbi

»mira in reda«, kot so mislili, se enkrat zapeti vojasko suknjo, si na ramo dati pusko ter s čelado na glavi nastopiti proti razdiralcem domovine. Kol vojaki prostovoljci so se zdruzili v čete in kljub temu, da so jo srdito sovrazili, so revolucijo začeli varovati in jo s tem praktično krepiti.

Trdno so verjeli, da delajo najboljse.

Resnični organizator revolucije, mednarodni Zid, ki je v rokah drzal tudi vse niti, je takrat pravilno ocenil polozaj. Nemsko ljudstvo se ni dozorelo, da bi ga lahko potegnilo v krvavo boljsevistično močvirje, kot seje to zgodilo v Rusiji. To je bila povečini posledica večje rasne enot­nosti med nemsko inteligenco in nemskim rokodelcem, pa tudi zaradi prepojenosti najsirsih ljudskih mnozic z elementi izobrazenstva, kot je podobno samo se v drugih zahodnoevropskih drzavah, v Rusiji pa tega sploh ni bilo. Tam je tudi sama inteligenca povečini pripadala drugim narodom ali pa vsaj ni imela slovanskih rasnih lastnosti. Tanek zgornji sloj inteligence, kije tedaj obstojal v Rusiji, bi lahko kadarkoli zbrisali, ker ni bilo vmesnega povezovalnega sloja k sirokim ljudskim mnozi­cam. Duhovna in moralna raven teh zadnjih pa sta bili tam strasansko nizki.

Brz ko je agitatorjem v Rusiji uspelo nasčuvati siroke ljudske mno­zice, ki niso znale ne brati ne pisati, proti odtujenemu in tankemu sloju inteligence, je bila usoda te dezele odločena, revolucija je uspela; zidov­ski diktatorji so iz neukega ruskega kmeta in delavca naredili nemoč­nega suznja, sam Zid pa je bil dovolj prebrisan, daje to diktaturo podprl s frazo, da gre za »diktaturo ljudstva«.

V Nemčiji seje zgodilo se nekaj: prav tako zanesljivo kot je revolucija lahko zmagala samo zaradi postopnega razpada vojske, pa pravi nosi­lec revolucije in povzročitelj razpadanja vojske ni mogel biti vojak s fronte, ampak so bile to bolj ali manj barabe, ki so se skrivale pred svet­lobo in se podile po domačih garnizijah ali pa so se kot »nepogresljive« zasidrale kje v gospodarstvu. To armado je se okrepilo na deset tisoče dezerterjev, ki so brez posebnega tveganja lahko obrnili hrbet fronti. Pravi strahopetec se v vseh obdobjih ne boji ničesar bolj od smrti. Smrt mu je bila na fronti dan za dnem pred očmi v tisočerih oblikah. Kdor

hoče slabiče, neodločneze ali celo strahopetne fante pripraviti, da bodo opra­vili svojo dolznost, mu od nekdaj ostaja ena sama moznost: dezerter mora vedeti, da njegovo dezertiranje prinese s seboj prav tisto, pred čemer hoče pobegniti. Na fronti človek lahko umre, kot dezerter mora umreti. Samo ob laki drakonski groznji ob vsakem poskusu dezertiranja lahko dosezemo ustrahovanje posameznika in tudi celote.

V tem je bil smisel in namen vojnih členov v zakonih.

Bilo je lepo prepričanje, da bi lahko izbojevali veliki boj za obstoj ljudstva samo z opiranjem na zvestobo prostovoljcev, porojeno in ohra­njeno iz spoznanja nujnosti. Prostovoljno izpolnjevanje dolznosti je bilo vedno značilno samo za najboljse ljudi v njihovem ravnanju, ne pa za povprečje. Zato so potrebni taki zakoni, kot na primer proti krajam, ki jih niso ustvarili zaradi načelno postenih ljudi, ampak zaradi slabotnih in nezanesljivih elementov. Taki zakoni naj bi z zastrasevanjem slabih preprečili, da se ne bi razvilo stanje, ko bi postenjak veljal za neumnej-sega in zato postajal vse bolj prepričan, daje bolj smotrno sodelovati v krajah, kot pa opazovati dogajanje s praznimi rokami ali celo dovoliti, da te okradejo.

Zato je bilo narobe verjeti, da bo v boju, ki bo glede na vsa človekova predvidevanja lahko divjal več let, zaleglo pomozno sredstvo, saj se je v minulih stoletjih in tisočletjih pokazalo, da v tezkih trenutkih zivčne napetosti teh nezanesljivih moz ni mogoče prisiliti k opravljanju nji­hove dolznosti.

Za junaskega vojaskega prostovoljca seveda niso potrebni vojni členi, so pa potrebni zaradi strahopetnega egoista, ki v uri stiske njegovega ljudstva bolj ceni svoje zivljenje kot skupno. Takega neznačajskega sla­biča od njegove strahopetnosti odvrne lahko samo uporaba najstrozje kazni. Ko se mozje stalno soočajo s smrtjo ter cele tedne vzdrzijo v blat­il i h rovih, pogosto ob zelo slabi oskrbi, se vse bolj nezanesljivega in bo­lečega slabiča ne da obdrzati na polozaju z groznjami o zaporu, ampak samo z brezobzirnim izvajanjem smrtne kazni. Izkusnje kazejo, da tak človek vidi v zaporu se vedno tisočkrat boljsi kraj kot v bojnem polju, saj mu v zaporu vsaj nihče ne streze po njegovem dragocenem zivljenju.

S tem, ko so v vojni praktično ukinili smrtno kazen, torej so vojne člene v resnici izbrisali, se je to bridko masčevalo. V domovino ali v zaledje se je posebej leta 1918 zlila cela armada dezerterjev ter pomagala pri nastanku tiste velike, zločinske organizacije, ki se je kot ustvarjalka re­volucije nenadoma pojavila pred nasimi očmi po 7. novembru 1918.

Fronta sama ni imela s tem nobenega opravka. Vsi, ki so bili tam, so pač hrepeneli po miru. Toda prav v tem dejstvu je tičala izjemna nevar­nost za revolucijo. Ko so se namreč po premirju nemske armade začele blizati domovini, se je tedanjim revolucionarjem vedno znova zastav­ljalo isto tesnobno vprasanje: Kaj bodo naredile enote s fronte? Ali bodo vojaki prenasali taksno stanje!

Revolucija je v tistih tednih v Nemčiji morala vsaj na zunaj kazati zmerno podobo, če se ni hotela izpostavljati nevarnosti, da bi jo nekaj divizij nenadoma bliskovito pregazilo. Če bi takrat en sam poveljnik di­vizije sklenil, da s svojimi zvestimi vojaki sname rdeče cunje in svete da po­staviti pred zid, morebiten odpor pa stre z minometalci in ročnimi granatami, bi ta divizija prej kot v stirih tednih narasla v armado sestdese­tih divizij. Zidje, ki so iz ozadja vlekli vse niti, so pred tem trepetali bolj kot pred čemerkoli drugim. Prav zato, da bi preprečili tak potek doga­janja, so se revolucionarji morali kazati v zmernejsi luči, revolucija se ni smela izroditi v boljsevizem, ampak je v danih razmerah morala hli-niti »red in mir«. Zato so pristajali na različna velika popusčanja, pozi­vali staro uradnistvo in staro vodstvo armade. Potrebovali so jih vsaj se nekaj časa in sele ko bi zamorci opravili svojo dolznost, bi si lahko drz­nili, da jih zbrcajo ven ter republiko vzamejo iz rok starih sluzabnikov drzave ter jo predajo v kremplje revolucionarjev.

Upali so, da bodo tako potegnili za nos stare generale in drzavne uradnike in s tem ze vnaprej razorozili morebiten odpor zaradi očitne nemoči in popustljivosti novega rezima.

Kako dobro je to uspelo, je pokazala praksa.

Toda revolucije niso naredili elementi miru in reda, ampak predvsem uporniki, tatovi in plenilci. Tem pa razvoj revolucije ni ustrezal, iz tak­tičnih razlogov pa jim ni bilo mogoče pojasniti njenega poteka in ga na-

rediti sprejemljivega.

S postopnim narasčanjem moči socialne demokracije je ta vse bolj iz­gubljala značaj brutalne revolucionarne stranke. Ne zato, ker bi se mi­selno klanjala kaksnemu drugemu cilju kot revolucionarnemu ali ker bi njeni vodje imeli kaksne drugačne namene; nikakor ne. Toda tisto, kar je ostalo na koncu, je bil samo se namen ter telo, ki za njegovo izpe­ljavo ni več bilo primerno. Z deseimilijonskim članstvom v stranki se ne da več delati revolucije. V taksnem gibanju nimas več pred seboj ek-strema aktivnosti, ampak siroko mnozico sredine, torej lenobnost.

V tem spoznanju je ze med vojno zaradi Zida prislo do slovitega raz­cepa socialne demokracije, to pomeni: medtem ko je socialdemokratska stranka v skladu z lenobnostjo mnozice kakor svinčena utez visela na nacionalni obrambi, so iz nje potegnili radikalne aktivistične elemente in iz njih oblikovali posebej udarne nove napadalne enote. Neodvisna stranka in Spartakova zveza sla bila jurisna bataljona revolucionarnega marksizma. Morala sta ustvariti izvrseno dejstvo, po katerem bo lahko hodila desetletja prej pripravljena mnozica socialno demokratske stranke. Marksizem je pravilno ocenil bojazljivo mesčanstvo in ga ob­ravnaval »en canaille«. Zanj se sploh niso zmenili, vedoč, da v pasji usluznosti politične tvorbe stare, izrabljene generacije, nikakor ni dovolj energije za resen odpor.

Brz ko je revolucija uspela in so glavni stebri stare drzave veljali za zlomljene, armade, ki so se vračale s fronte, pa so se začele pojavljati kot prikazni, so morali naravni razvoj revolucije zavreti; večji del socil-demokratske armade je zasedel osvojene polozaje, neodvisne in Spar-lakove jurisne bataljone pa so odrinili na obrobje.

Vendar to ni potekalo brez boja.

Aktivistične napadalne enote revolucije niso bile zadovoljne, čutile so se ogoljufane in so se hotele bojevati naprej, njihovo nebrzdano razgra-janje pa je bilo onim, ki so iz ozadja vlekli vse niti revolucionarnega do­gajanja, samo po volji. Kajti komaj je prevrat minil, sta se v njem ze pojavila dva tabora: stranka miru in reda ter skupina krvavega nasilja. Kaj je bilo zdaj bolj naravnega kot to, daje nase mesčanstvo takoj z

dvignjenimi zastavami pohitelo v tabor miru in reda? Zdaj se je za te klavrne politične organizacije nenadoma pojavila moznost za delova­nje, pri katerem so, ne da bi jim bilo treba reči, vendarle spet nasle tla pod nogami in prisle v neko vrsto solidarnosti s silo, ki so jo sicer sov­razili, toda se bolj so seje bali. Politično nemsko mesčanstvo je doletela visoka čast, da so smeli sedeti za isto za mizo s trikrat prekletimi vodi­telji marksistov in razpravljati o boju proti boljsevizmu.

Tako je ze decembra 1918 in januarja 1919 nastal taksen polozaj: Manjsina najslabsih elementov je naredila revolucijo, ki so seji takoj pridruzile vse marksistične stranke. Sama revolucija je bila zmerne na­rave, kar je nanjo navleklo sovrastvo fanatičnih ekstremistov. Ti so za­čeli razgrajati z ročnimi granatami in strojnicami, zasedati drzavne zgradbe, skratka, ogrozali so zmerno revolucijo. Da bi preprečili grozoto takega razvoja, so sklenili premirje med nosilci novega stanja ter pri­stasi starega, da bi se lahko zdruzeno bojevali proti ekstremistom. Rez­ultat je bil, da so sovrazniki republike s tem ustavili svoj boj proti republiki kot taki ter s tem pripomogli, da so popustili oni, ki so bili -čeprav iz povsem drugih razlogov - tudi sami sovrazniki republike. Toda dodaten rezultat je bil, da je bila dokončno odvrnjena nevarnost boja med pristasi stare in nove drzave.

To dejstvo je treba imeti jasno in pogosto pred očmi. Samo kdor raz­ume to, bo doumel, kao je bilo mogoče, da je ljudstvu, med katerim devet desetin prebivalstva ni delalo revolucije, sedem desetin jo je zavra­čalo, sest desetin jo je sovrazilo, končno ena desetina prebivalstva ven­darle vsilila revolucijo.

Spartakovci so postopoma izkrvaveli na barikadah, na drugi strani pa nacionalistični fanatiki in idealisti. V enaki meri kot sta se ta ekstrema medsebojno prepirala, je, tako kot vedno, zmagala masa sredine. Me­sčanstvo in marksizem sta se znasla na tleh danih dejstev in republika seje začela »konsolidirati«. To pa predvsem pred volitvami ni prepreče­valo mesčanskim strankam, da ne bi se nekaj časa citirale monarhičnc misli in tako z duhovi preminulega sveta zaklinjale manjse duhove svo­jih privrzencev ter jih s tem lahko spet ujele.

To ni bilo posteno. Vsi so ze zdavnaj prelomili z monarhijo in nečed­nost novega polozaja je začela svoje zapeljivo delovanje tudi v taboru mesčanskih strank. Navaden mesčanski politik se danes bolje počuti v korupcijskem blatu republike kot pa v čisti moči, ki seje se spominja iz prejsnje drzave.

Kot sem zapisal, je bila revolucija po razbitju stare vojske prisiljena, da si je ustvarila nov dejavnik moči za uveljavljanje svoje drzavne avto­ritete. Glede na stanje stvari ge je lahko dobila samo iz pristasev svetov­nega nazora, kije sicer nasprotoval njenim pogledom na svet. Samo iz njih je nato počasi nastalo jedro noev vojske, kije bila navzven omejena z mirovnimi sporazumi, v svojem naziranju pa se je sčasoma morala preoblikovati v instrument novega dojemnja drzave.

Če se vprasamo, zakaj - ne glede na vse dejanske napake stare dr­zave, ki so postali vzroki - je lahko revolucija kot akcija uspela, pridemo do rezultata:

Zaradi okostenelosti nasega pojmovanja o izpolnjevanju dolznosti in poslusnosti

Zaradi strahopetne pasivnosti nasih tako imenovanih drzavotvornih strank.

Tukaj je treba dodati se tole:

Okostenelost nasega pojmovanja o izpolnjevanju dolznosti in poslus­nosti ima svoje korenine v nasi vzgoji, ki je povsem anacionalna in je vedno samo čisto drzavna. Odtod tudi zmeda pri razločevanju sredstva in namena. Zavedanje o dolznosti, izpolnjevanje dolznosti ter poslus­nost niso nameni sami zase, enako kot tudi drzava ni namenjena sama sebi, ampak naj bodo sredstva, s katerimi je mozno omogočiti in zago-lavljati eksistenco ter obstoj dusevno in telesno istovrstnih bitij na tej Zemlji. V trenutku, ko se ljudstvo zlomi in po vsem sodeč začne dozivljati najhujsi pritisk zaradi ravnanja nekaterih lumpov, pomeni izpolnjevanje dolznosti in poslusnost njim samo doktrinami formalizem in zares navadno

norčevanje; po drugi strani pa bi odpovedovanje poslusnosti in »izpolnje­vanja dolznosti« lahko omogočilo resitev ljudstva pred propadom. Po danas­njem mesčanskem pojmovanju drzave ima poveljnik divizije, ki je od zgoraj prejel ukaz, naj ne streljajo, v skladu z izpolnjevanjem dolznosti prav, da niso streljali, saj je za mesčanski svet nepremisljena formalna poslusnost dragocenejsa od lastnega ljudstva. Po nacionalsocialistič-nem naziranju pa v takih trenutkih ni na prvem mestu poslusnost do sla­botnih nadrejenih, ampak poslusnost do ljudske skupnosti. V takem trenutku se pojavi dolznost osebne odgovornosti do vsega ljudstva.

Zivo razumevanje teh pojmov med nasim ljudstvom, bolje rečeno med nasimi vladami, se je izgubilo in odstopilo prostor povsem doktri-narnemu in formalističnemu razumevanju, kar je bilo posledica uspesne revolucije.

K drugi točki je treba dodati naslednje:

Globlji vzrok za strahopetnost »drzavotvornih« strank je predvsem iz­ločitev aktivističnega, dobro mislečega dela nasega ljudstva iz njihovih vrst, saj so izkrvaveli na bojisču. Ne glede na to so bile nase mesčanske stranke, ki jih lahko označimo za nase edine politične zdruzbe na tleh stare drzave, prepričane, da smejo svoje poglede zastopati izključno z duhovnostjo in z duhovnimi sredstvi, ker naj bi uporaba fizičnih pripa­dala samo drzavi. Ne samo, da v takem naziranju opazimo znake nas­tajajoče dekadentne sibkosti, bilo je tudi nespametno v času, ko je politični nasprotnik ze zdavnaj opustil taksno stalisče ter namesto tega povsem odkrito poudarjal, da bo, če bo mogoče, za doseganje svojih političnih ciljev uporabil tudi nasilje. V trenutku, ko se je v svetu me­sčanske demokracije pojavil marksizem kot posledica prav te demokra­cije, je bil njen poziv, da se je treba bojevati z »duhovnimi orozji«, navaden nesmisel, kar seje nekega dne moralo strasno masčevati. Sam marksizem je namreč ze od nekdaj zastopal prepričanje, daje uporaba nekega orozja odvisna samo od namena in da uspeh vedno opravičuje uporabo orozja.

V dneh med 7. in 11. novembrom 1918 se je pokazalo, kako pravilno je tako stalisče. Takrat se marksizem niti najmanj ni oziral na parlamen-

tarizem in demokracijo, ampak je z mnozico tulečih zločincev, ki so streljali vsvprek, obema zadal smrtni sunek. Samoumevno je, da so bile organizacije mesčanskih gobezdačev v tistem trenutku brez obrambe.

Ko seje revolucija končala, so se mesčanske stranke, čeprav pod dru­gačnimi imeni, spet nenadoma pojavile, njihovi hrabri voditelji pa so prilezli iz zavetja mračnih kleti ter zračnih skladisč. Tako kot vsi pred­stavniki starih tvorb tudi oni niso pozabili svojih napak, prav tako se niso naučili ničesar novega. Njihov politični program je izhajal iz pre­teklosti, kolikor se ze niso sprijaznili z novim stanjem, njihov cilj pa je bil, da bi bili po moznosti udelezeni pri novem stanju, pri čemer so nji­hovo glavno orozje ostale slej ko prej besede.

Mesčanske stranke so tudi po revoluciji vedno klavrno kapitulirale pred ulico.

Ko naj bi sprejeli zasčitni zakon za republiko, najprej ni bilo za to po-irebne večine. Toda pred dvesto tisoč marksističnih protestnikov je me­sčanske »drzavnike« pograbil tak strah, da so proti svojemu prepričanju sprejeli zakon, ker so se ustrasili, da jih bo pri izhodu iz zgradbe parla­menta (nem. Reichstag, op. prev.) podivjana mnozica premikastila. Na zalost se to ni zgodilo, ker so zakon sprejeli.

Tako je sel tudi razvoj nove drzave po utečenih poteh, kot da nacio­nalne opozicije sploh ne bi bilo.

Edine organizacije, ki so v tistem obdobju imele dovolj poguma in moči, da so se uprle marksizmu in njegovim nahujskanim mnozicam, so bile najprej enote prostovoljcev, nato pa organizacije za samozasčito, ci­vilne straze, itd., ter končno tradicionalna zdruzenja.

Vendar tudi njihov obstoj ni znatno vplival na razvoj nemske zgodo­vine, kar lahko utemeljimo takole:

Tako kot tako imenovane nacionalne stranke zaradi pomanjkanja močne sile na ulici niso imele nikakrsnega vpliva, tudi tako imenovana ob­rambna zdruzenja niso imela nobenega vpliva zaradi pomanjkanja kakr­snekoli politične zamisli in predvsem vsakega resničnega političnega cilja.

Tisto, zaradi cesarje marksizmu nekoč zel uspeh, je bila dovrsena uskla­jenost med političnim hotenjem in aktivistično brezobzirnostjo. Nacionalna

Nemčija ni mogla upati na praktično oblikovanje nemskega razvoja, ker ji je manjkalo strnjenega sodelovanja brutalne moči z genialno politično voljo.

Kakrsno koli bi ze bilo hotenje »nacionalnih« strank, niso imele naj­manjse moči, da bi si to hotenje izbojevale, se najmanj na ulici.

Obrambna zdruzenja so imela na razpolago vso moč, gospodarila so na ulici in po drzavi ter niso imela nobene politične zamisli in nobe­nega političnega cilja, za kar bi v korist nacionalne Nemčije uporabila svoje moči ali jih vsaj lahko uporabila. V obeh primerih je zviti Zid uspel s pametnim prigovarjanjem in krepitvijo formalno ovekovečiti, v vsakem primeru pa dodatno poglobiti to nesrečno usodo.

Zid je s svojim časopisjem neskončno spretno oznanjal misel o »ne­političnem značaju« obrambnih zdruzenj, obenem pa je v političnem zi­vljenju nenehno prav tako premeteno hvalil in terjal »čisto duhovnost« boja. Milijoni nemskih puhloglavce so to neumnost povzemali, ne da bi imeli najmanjsi pojem, kako so s tem razorozili sami sebe ter se ne­močni izročili Zidu.

Toda tudi za to ze spet obstoja naravna razlaga. Odsotnost velike ideje, ki bi preoblikovala svet, v vseh obdobjih pomeni omejevanje borbene moči. Prepričanje o pravici do uporabe tudi najbolj brutalnih orozij je vedno po­vezano z obstojem fanatičnega prepričanja o nujnosti zmage nove revoluci­onarne ureditve na Zemlji.

Gibanje, ki se ne bori za najvisje cilje, zato ne bo poseglo po vseh oroz­jih.

Skrivnost uspeha francoske revolucije je bila v pojavu nove velike za­misli; tudi ruska revolucija se za uspeh lahko zahvali ideji, fasizem pa je samo zaradi ideje dobil moč, da sije podvrgel ljudstvo in ga popeljal v proces popolne prenove.

Mesčanske stranke nimajo te sposobnosti.

Poleg mesčanskih strank so svoj politični cilj v obnovitvi preteklosti videla tudi obrambna zdruzenaj, kolikor so se sploh ukvarjala s polotič-nimi cilji. V njih so ozivele teznje po starih vojaskih zdruzenjih in Kvffhauserju (Kvffhauser je 19 km dolg gorski hrbet v Nemčiji. Pripo-

ved govori, da v votlini v njegovi notranjosti spi kralj Friedrich Barba-rossa. Pred nemsko zdruzitvijo leta 1871 sije veliko Nemcev zelelo na­cionalno drzavo po njegovi zamisli. Op. prev.) ter pripomogle, da so politično otopela najostrejsa orozja tedanje nacionalne Nemčije ter pro­padla v rokah dezelnih knezov. Nesrečne norosti tedanjega ravnanja prav nič ne spremeni dejstvo, da so ravnali z najboljsimi nameni in pred­vsem v najboljsi veri.

Marksizem je z obnavljanjem vojaske moči postopoma začel dobi­vati potrebno močno oporo za svojo avtoriteto ter nato začel dosledno in logično razpusčati zdaj bojda nepotreba nacionalna obrambna zdru­zenja, ki so se mu zdela nevarna. Nekatere posebej predrzne voditelje, ki jim niso mogli preveč zaupati, so postavili pred sodisča in jih poslali v zapor. Toda vsi so dobili, kar jim je slo.

Z ustanovitvijo NSDAP seje prvič pojavilo gibanje, ki ni imelo za cilj mehaničnega obnavljanja preteklosti, kot so si to zamisljale mesčanske slranke, ampak je stremelo po tem, da bi namesto danasnjega nesmisel­nega drzavnega mehanizma ustvarilo zivo ljudsko drzavo.

Mlado gibanje je od prvega dne naprej zastopalo stalisče, da mora svojo a misel uveljavljati duhovno, toda varovanje tega uveljavljanja mora zago­tavljati, kadar bo to potrebno, tudi z nasilnimi sredstvi. Zvesto svojemu prepričanju o neznanskem pomenu novega nauka se je zdelo samou­mevno, da za dosego cilja ne sme biti nobena zrtev prevelika.

Opozoril sem ze na dejavnike, ki gibanje, katero hoče osvojiti srce ljudstva, obvezujejo, da s svojimi vrstami prevzame obrambo pred tero­rističnimi poskusi nasprotnika. Tudi večne izkusnje iz svetovne zgodo­vine kazejo, da nasilja, ki ga predstavlja neki svetovni nazor, nikoli ni mogoče zlomiti z uporabo formalne drzavne oblasti, ampak ga je mozno premagati vedno le z nekim novim svetovnim nazorom, ki deluje prav tako zvito in odločno. Uradniskim čuvarjem drzave je to v vseh obdobjih neprijetno priznati, toda dejstvo kljub temu ostaja. Drzavna

oblast lahko jamči za mir in red samo tedaj, če se drzava vsebinsko ujema s trenutno prevladujočim svetovnim nazorom, tako da moteče elemente smatra za posamezne kriminalce, namesto da v njih vidi pred­stavnike ekstremne nasprotne ideje. V takem primeru drzava stoletja dolgo lahko uporablja nasilje proti terorju, ki jo ogroza, toda na koncu kljub vsemu ne bo mogla narediti nič več in mu bo podlegla.

Marksizem je dobesedno povozil nemsko drzavo. V sedemdesetlet­nem boju ni mogla preprečiti zmage tega svetovnega nazora, ampak je bila kljub zapornim kaznim, ki so v sestevku presegale tisoče let, ter kr­vavim ukrepom proti bojevnikom marksističnega svetovnega nazora pri­siljena v skoraj popolno kapitulacijo. (Normalen mesčanski politik bo tudi to hotel zanikati, čeprav ne bo mogel nikogar prepričati.)

Toda drzava, kije 9. novembra 1918 brezpogojno kapitulirala pred marksizmom, se ne bo mogla nenadoma dvigniti in ga premagati, prav narobe: mesčanski bebci na ministrskih stolčkih ze danes česnajo o nuj­nosti, da ni treba ukrepati proti delavcem, pri čemer imajo pod pojmom »delevec« pred očmi marksizem. Toda s tem, ko nemskega delavca ena­čijo z marksizmom, strahopetno in laznivo potvarjajo resnico, poleg tega pa poskusajo z motiviranjem prikrivati lasten polom pred marksis-tiččno idejo in organizacijo.

Zdaj, ko je nacionalsocialistično gibanje soočeno z dejstvom popolne kapitulacije danasnje drzave pred marksizmom, se v njem sele prav pre­budi dolznost, da zmago svojih idej ne začne pripravljati samo na duhovni ravni, ampak samo prevzame tudi njihovo obrambo pred nasi­ljem od zmage opitih internacionalistov.

Opisal sem ze, kako smo v nasem mladem gibanju na osnovi praktič­nih izkusenj zgradili varovanje nasih zborovanj, kako so iz tega postopoma nastale enote za vzdrzevanje reda in kako smo tezili po ne­kaksni organizacisjki obliki.

Nastala tvorba je nato po svoji zunanjosti spominjala na tako imeno­vano obrambno zdruzenje, vendar je s tem nikakor ni bilo mogoče primerjati.

Kot sem omenil, nemske obrambne zveze niso imele lastnega politič-

nega programa. Namenjene so bile samo lastni obrambi, urjenje in or­ganizacija članstva je bila bolj ali manj namenska, tako da so bile pravzaprav ilegalno dopolnilo trenutno zakonitih drzavnih sredstev moči. Prostovoljski značaj teh enot je bil utemeljen z načinom urjenja in polozajem tedanje drzave, nikakor pa zanje ni primeren naziv svo­bodne borbene enote za svobodno, lastno prepričanje. Take niso bile, kljub dejstvu, da so nekateri njihovi vodje in zveze prav gotovo naspro­tovali republiki. Ne zadostuje namreč, da si prepričan o manjvrednosti nekega stanja, da bi lahko govoril o prepričanju v visjem smislu, ampak mora to imeli korenine v poznavanju novega stanja ter v notranjem spo­znanju stanja, ki ga zelis nujno doseči in v zavzemanju za njegovo uresničenje vidis svojo največjo zivljenjsko nalogo.

Nase enote varnostnikov so se bistveno razlikovale od vseh obramb­nih zvez, da niti najmanj niso bile niti niso hotele postati sluzabnice stanja, kije nastalo zaradi revolucije, ampak so si prizadevale izključno za novo Nemčijo.

Enota varnostnikov je imela na začetku edino nalogo varovanja dvo­rane. Njena prva naloga je bila omejena: enota je omogočala, da se je zborovanje lahko nemoteno odvijalo, saj bi ga sicer nasprotniki gladko prekinili. Ze takrat smo jo izurili za bliskovite napade, toda ne zato, ker bi, kot so govorili v neumnih krogih nemske ljudske stranke, častili gu­mijevko kot najvisjega duha, ampak zato, ker je doumela, daje mogoče izključiti največjega duha s tem, da njegovega nosilca natepes z gumi­jevko, kot so dejansko v zgodovini neredko najpomembnejse glave končale pod udarci najmanjsih helotov. Nasilja si ni hotela zastaviti kot cilj, ampak je s silo hotela zasčititi oznanjevalca duhovnega cilja. In pri i cm je doumela, da ni njena dolznost prevzeti zasčito drzave, ki svo-icmu ljudstvu ne zagotavlja nobene varnosti, ampak je prav narobe dolzna prevzeti varovanje ljudstva pred tistimi, ki grozijo z uničenjem Imdstva in drzave.

Po pretepu v miinchenski Hofbrauhaus so nase varnostne enote en-krat za vselej in v trajen spomin na tedanje junaske jurisne napade malostevilnih moz dobile imejurisni'oddelek (nem. die Sturmabteilung,

okrajsano SA, op. prev.). Kot pove ze samo ime, gre samo za del nasega gibanja. Oddelek je njegov del, enako kot propaganda, tisk, znanstvene ustanove in drugo tvorijo le dele stranke.

Kako pomembno je bilo njihovo ustanavljanje, nismo videli samo na tem znamenitem zborovanju, ampak tudi ob nasem poskusu, da bi gi­banje iz Miinchna postopoma predstavili tudi v drugih predelih Nemčije. Brz ko smo se zazdeli nevarni marksizmu, je ta izkoristil vsako priloznost, da bi vsako zborovanje nacionalsocialistov zadusil ze v kali, oziroma da bi njegov potek preprečil z razbitjem zborovanja. Pri tem je bilo popolnoma samoumevno, da so strankarske organizacije mark­sizma vseh nians slepo sledile takim nameram in izgredom. Le kaj bi človek rekel o mesčanskih strankah, ki svojih govornikov marsikje sploh niso pustile javno nastopati, ker so jih marksisti pretepali. In kljub temu so z nekaksnim neumnim, povsem nerazumljivim zadovoljstvom opazo­vali za nas neugodne izide bojev proti marksizmu! Bili so srečni, da onega, ki ga niso mogli prisiliti, a kije prisilil njih, tudi mi nismo mogli zlomiti. Kaj naj rečem o drzavnih uradnikih, predstojnikih policije in celo o ministrih, ki so se z zares neprimernim odnosom navzven kazali kot »nacionalni« mozje, a pri vseh spopadih, ki smo jih imeli nacional-socialisti z marksisti, so le-tem najsramotneje drzali lojtro! Kaj naj rečem o ljudeh, ki so sli v svojem ponizanju tako daleč, da so za bedno pohvalo zidovskega časnika brez nadaljnjega preganjali moze, ki so s svojim junaskim zastavljanjem zivljenja tudi njim deloma pomagali, da jih nekaj let prej ni pograbila rdeča drhal in obesila na drogove svetilk!?

To so bili tako zalostni pojavi, daje nepozabni, zdaj ze pokojni poli­cijski predstojnik Pohner, ki je v svoji premočrtnosti tako sovrazil vse klečeplazce, kot jih človek s postenim srcem lahko sploh zmore sovra­ziti, nekoč izrekel grenko misel: »V svojem zivljenju nisem hotel biti nič drugega kot prvič Nemec in nato uradnik, ter nočem, da bi me kdajkoli zamenjevali s tistimi kreaturami, ki se kot uradniske kurbe prodajo vsa­kemu, kije trenutno v vlogi gospodarja.«

Pri tem je bilo posebej zalostno, daje ta vrsta ljudi postopoma dobila pod svojo oblast na desetine tisoče najpostenejsih in najbolj marljivih

drzavnih usluzbencev, poleg tega pa jih je počasi se okuzila s svojo ne-načelnostjo. Se več, postene ljudi je sovrazno preganjala in jih končno spravila ob sluzbo in polozaj, sebe pa s hinavsko zlaganostjo se vedno predstavljala kot »nacionalne« moze.

Od takih ljudi nismo mogli nikoli pričakovati podpore in res smo jo dobili v zelo redkih primerih. Dejavnost gibanja smo lahko zagotavljali samo s postavitvijo lastnega varovanja in hkratnim doseganjem tiste javne pozornosti in splosnega spostovanja, ki gaje delezen, kdor se sam postavi v bran, kadar ga napadejo.

Vodilna misel pri notranjem urjenju jurisnega oddelka (SA) je vedno prevladovala namera, da poleg izvrstne telesne pripravljenosti ljudi iz teh moz naredimo neomajno prepričane zastopnike nacionalsocialis-tične ideje ter v največji meri utrdimo disciplino. Z obrambno organi­zacijo po mesčanskem naziranju naj oddelek ne bi imel nič skupnega, enako pa tudi s tajno organizacijo prav nič.

Moji tedanji razlogi, da sem se dosledno branil graditi SA kot ob­rambno zdruzenje za NSDAP, so bili taki:

Iz povsem praktičnih razlogov zasebna drustva ne morejo izvajati ur­jenja ljudstva v obrambnih vesčinah, razen ob ogromni drzavni pomoči. Vsako drugačno razmisljanje je posledica velikega precenjevanja last­nih zmogljivosti. Povsem izključeno je, da bi s tako imenovano »prosto­voljno disciplino« lahko nad določenim obsegom postavili organizacije, ki bi imele vojasko vrednost. Tu manjka najpomembnejsa opora pove­ljevanja, namreč kazenska oblast. Jeseni ali se bolje spomladi 1919 je bilo mozno postaviti tako imenovane prostovoljske enote (nem. Frei-korps), v katerih so bili pretezno frontni bojevniki, ki so sli skozi solo stare vojske, poleg tega pa so imeli posamezniki take dolznosti, da so bili vsaj omejen čas prav tako brezpogojno vojasko poslusni.

Danasnja prostovoljska »obrambna organizacija« tega sploh ne pozna. Čim večja je njena zveza, tem slabsa je disciplina in tem manjse smejo biti zahteve do posameznikov in vse skupaj je vedno bolj po­dobno starim nepolitičnim zdruzenjem borcev in veteranov.

Prostovoljna vzgoja za sluzenje vojski brez zagotovljenega brezpogoj-

nega spostovanja ukazov v velikih mnozicah ni nikoli izvedljiva. Le redki bodo sami od sebe pripravljeni sprejeti prisilo k poslusnosti, ka­krsna je v vojski veljala za samoumevno in naravno.

Pravega urjenja tudi ni mogoče izvajati zaradi smesno majhnih sred­stev, ki jih ima tako imenovano obrambno zdruzenje na razpolago za take namene. Toda prav najboljse in najbolj zanesljivo urjenje bi mo­rala biti glavna naloga take ustanove. Od vojne je minilo osem let in od takrat nismo načrtno izurili niti enega samega letnika nase nemske mla­dine. Saj vendar ne more biti naloga obrambnega zdruzenja, da bi za­jelo ze nekoč vojasko izurjene letnike, ker lahko takoj matematično predvidimo, kdaj bo zadnji član zapustil to povezavo. Tudi najmlajsi vojak iz leta 1918 bo če dvajset let nesposoben za borbo, temu trenutku pa se priblizujemo skrb zbujajoče hitro. Vsaka tako imenovana ob­rambna zveza bo s tem vse bolj dobivala značaj stare borčevske organi­zacije. To pa ne more biti smoter neke ustanove, ki se ne označuje za borčevsko, ampak obrambno zdruzenje, ki ze v skladu s svojim imenom stremi po tem, da ne vidi svojega poslanstva samo v ohranjanju tradicije in pripadnosti nekdanjih vojakov, ampak v propagiranju obrambne mi­selnosti in v praktičnem zastopanju te ideje, torej v ustvarjanju za ob­rambo sposobnega telesa.

Toda ta naloga brezpogojno zahteva urjenje do zdaj se vojasko neizur-jenih elementov, kar pa v praksi dejansko ni mozno. Z eno- ali dveurnim tedenskim urjenjem se res ne da narediti vojaka. Pri danasnji izredni zahtevnosti vojaske sluzbe je dveletno sluzbovanje morda se ravno pravo obdobje, da neizurjenega mladega moskega spremenimo v izurjenega vojaka. Na bojnem polju smo namreč vsi videli strahovite posledice, ki so jih morali doziveti mladi in v vojnih vesčinah slabo izurjeni vojaki. Prostovoljske enote, ki so se urile samo petnajst ali dvajset tednov z je­kleno odločnostjo in brezmejno predanostjo, so bile na fronti samo to­povske hrana. Mlajsi rekruti, ki so se vojasko urili stiri do sest mesecev, so bili koristni polkom samo, če so jih priključili v vrste starejsih izku­senih vojakov; »stari« so jih vodili in postopoma so se vziveli v svoje na­loge.

V primerjavi s tem je popolnoma brezizgleden poskus, da bi brez
jasne poveljevalske prisile in obseznih sredstev z eno ali dvema urama
urjenja na teden vzgojili kakovostne enote. S tem je morda mogoče
osveziti znanje starih soldatov, nikoli pa se ne da iz mladih ljudi nare­
diti vojakov.

Kako povsem nekoristno bi bilo s stalisča rezultatov tako delovanje, je se posebej mozno pokazati ob dejstvu, da v istem času, ko se nekaj tisoč ljudi dobre volje (vseh ostalih sploh ni treba upostevati) v okviru obrambne zveze usposablja ali poskusa usposabljati za obrambne na­loge, sama drzava s svojo miroljubno demokratično politiko vzgoje mi­lijone mladih ljudi dosledno oropa njihovih nagonov, zastrupi njihovo logično domovinsko razmisljanje ter jih tako spremeni v čredo ovac, ki bodo potrpezljivo prenasale vsakrsno samovoljo.

V primerjavi s tem so prav smesni vsi napori obrambnih zvez, da bi
svoje nazore prenesle na nemsko mladino!

Toda skoraj se bolj pomemben je vidik, zaradi katerega sem bil vedno proti vsakemu poskusu tako imenovane vojaske obveznosti na osnovi prostovoljnih zdruzenj:

Recimo, da bi kljub prej omenjenim tezavam nekemu zdruzenju uspelo leto za letom za obrambne naloge usposobiti določeno stevilo Nemcev, tako v smislu njihovega prepričanja kot tudi telesnih sposob­nosti in rokovanja z orozjem, a bi bil rezultat vseeno enak ničli v dr­zavi, ki si taksne obrambne pripravljenosti sploh ne zeli in jo celo naravnost sovrazi, ker popolnoma nasprotuje skritim ciljem njenih vo­diteljev - uničevalcev te drzave.

Na vsak način pa bi bil tak izid nekoristen pod vladami, ki niso samo z dejanji dokazale, da jim ni prav nič mar za vojasko moč ljudstva, ampak ki predvsem ne bi bile voljne teh sil pozvati na obrambo, razen če ne bi slo za obstoj samih pokvarjenih oblastnikov.

In danes je vendar prav taksno stanje. Ali ni smesno, da hočejo v so­mraku zatona vojasko izuriti nekaj deset tisoč vojakov, ko pa seje drzava nekaj let pred tem sramotno odrekla osmim milijonom in pol vrhun­sko izurjenih vojakov, kijih ni več hotela v svoji sluzbi, poleg tega pa jih

je v zahvalo za njihove zrtve se izpostavila splosnemu porogu! Vojake hočejo torej izuriti za drzavo, kije najslavnejse nekdanje vojake umazala in popljuvala, jim s prsi dovolila potrgati odlikovanja, jim odvzela ko-karde, poteptala zastave in ponizevala njihove zmage? Ali je danasnja drzavna oblast sploh kdaj naredila kaksen korak, da bi povrnila čast stari armadi in na odgovornost poklicala razbijalce in zmerljivce le-te? Niti po naključju ne. Prav narobe: vidimo jih kraljevati v najvisjih drzav­nih uradih. - Kakor je rekel nekdo v Leipzigu: »Pravica gre skupja z močjo.« V nasi republiki je danes moč v rokah istih moz, ki so nekoč za­netili revolucijo, ki pomeni najpodlejso veleizdajo in tudi najbolj klav­rno ter nizkotno dejanje v vsej nemski zgodovini nasploh. Zato nikakor ni mogoče najti vzroka, da bi moč prav teh kujonov povečevali z nas­tankom nove mlade armade. Prav vsi razumni razlogi govorijo proti temu.

Kar je ta drzava tudi po revoluciji 1918 namenjala vojaski krepitvi svojega polozaja, je jasno razvidno iz njenega stalisča do takrat obsto­ječih velikih samozasčitnih organizacijah. Dokler so morale skrbeti za varnost osebno bojazljivih revolucionarnih kreatur, so bile dobrodosle. Toda brz ko se je nase ljudstvo postopoma pociganilo in se jim je zaz­delo, daje nevarnost minila ter je obstoj zdruzenj poslej pomenil naci­onalno politično krepitev, so postale te organizacije odveč in delali so sve, da bi jih razorozili in po moznosti razgnali.

Zgodovina pozna le redke primere hvaleznosti knezov. Toda samo kak novomesčanski domoljubje zmozen, da računa na hvaleznost revo­lucionarnih pozigalcev, plenilcev ljudstva in narodnih izdajalcev. Pri preverjanju problema, ali naj ustanovimo obrambne zveze prostovoljcev, sem se vedno vprasal: Za koga bom uril mlade ljudi? Za kaksen namen jih bodo uporabili in kdaj naj bi jih vpoklicali? Odgovori na ta vprasa­nja bodo obenem najboljse smernice za lastno obnasanje.

Če bi danasnja drzava kadarkoli posegla po izurjenih sestavih te vrste, se to nikoli ne bi zgodilo zaradi zasčite nacionalnih interesov navzven, ampak vedno samo zaradi varovanja notranjih posiljevalcev ljudstva pred splosnim izbruhom besa med prevaranim, izdanim in prodanim

ljudstvom.

Organizacija SA ze zato ni smela imeti nobenega opravka s kaksno vojasko organizacijo. Bila je sredstvo zasčite in vzgoje nacionalsocialis-tičnega gibanja, njene naloge pa so bile na povsem drugem področju kot na področju tako imenovanih obrambnih zdruzenj.

SA naj tudi ne bi delovala kot tajna organizacija. Tajne organizacije imajo lahko samo protizakonite namene, s tem pa je njihovo delovanje takoj omejeno. Posebej z vidika klepetavosti nemskega ljudstva ni mo­goče zgraditi velike organizacije in jo obenem obdrzati v tajnosti ali pri­kriti njene cilje. Vsaka tovrstna namera bo tisočkrat spodletela. Ne samo, da imajo nase policijske oblasti na razpolago velik stab ovaduhov in podobne sodrge, ki bodo za trideset Judezevih srebrnih izdali vse, kar bodo lahko nasli, in iznasli, kar bi bilo mozno izdati, tudi nasih pri­stasev se v takih primerih ne da pripraviti k molku. Značaj prave tajne organizacije lahko pridobijo samo majhne skupine z dolgoletno selek­cijo članstva. Toda take organizacije ze zaradi svoje majhnosti nimajo prave vrednosti za nacionalsocialistično gibanje. Nismo potrebovali sto ali dvesto drznih zaprisezencev, ampak potrebujemo stotisoče fanatičnih borcev za nas svetovni nazor. Ne potrebujemo dela na tajnih sestankih, ampak mogočne pohode v javnosti, gibanje si ne bo utiralo poli z bodalom in strupom ali samokresom, ampak z osvajanjem ulice. Marksizmu mo­ramo dati vedeti, da bo bodoči gospodar ulice nacionalsocializem, enako kot bo nekoč gospodoval drzavi.

Tajne organizacije so nevarne tudi zato, ker sodelavci pogosto po­vsem napačno ocenijo pomembnost neke naloge in se ustvari mnenje, da bi na usodo ljudstva lahko ugodno vplivali z enim samim umorom. Taksno mnenje morda potrjuje kak zgodovinksi dogodek v primeru, ko ljudstvo trpi pod tiranijo genialnega diktatorja, za katerega se ve, daje nno s svojo izredno osebnostjo omogočal notranjo trdnost in vzdrze-v.i I strah. V taksnem primeru se lahko iz ljudstva nenadoma dvigne poz-iivovalen moz, ki z zelezom zada smrtni sunek v prsi edinega osovrazenega. Samo republikanske duse malih lumpov, ki se zavedajo \<>je krivde, bodo v takem dejanju videle ostuden zločin, medtem ko ga

največji pesnik o svobodi nasega ljudstva opeva v Wilhelmu Tellu.

V  letih 1919 in 1920 je obstojala nevarnost, da se bodo pripadniki tajnih orgtanizacij po vzoru velikih prednikov iz zgodovine ter ob po­gledu na brezmejno trpečo domovino poskusali masčevati uničevalcem domovine v prepričanju, da bodo s tem končali stisko lastnega ljudstva. Toda vsak tak poskus je bil nesmiseln, ker marksizem ni zmagal zaradi izjemne genialnosti in osebnega pomena nekega posameznika, ampak predvsem zaradi brezmejne nesposobnosti in strahopetnega ravnanja mesčanstva. Najbolj grozljiva kritika nasega mesčanstva je ugotovitev, da sama revolucija ni rodila niti ene same velike osebnosti, a so se ji vseeno predali. Se vedno je nekako razumljivo, če kapituliras pred osebnsotmi kot so Robespierre, Danton ali Marat, toda uničujoče je, če se upognes pred suhljatim Scheidemannom, zavaljenim gospodom Erzbergerjem ter nekim Friedrichom Ebertom ter vsemi drugimi ste­vilnimi političnimi pritlikavci. Niti ene glave ni bilo, v kateri bi lahko vi­deli genialnega moza revolucije in torej nesreče nase domovine, ampak so bile same revolucionarne stenice, spartakovci na drobno in debelo. Če bi kogarkoli odstranili, bi bilo povsem brez koristi in bi dosegli en sam uspeh, da bi namreč nekaj drugih enako velikih in zejnih pijavk to­liko prej zasedlo njegovo mesto.

V  tistih letih je bilo treba najostreje nastopiti proti takim zamislim, ki so se zgledovale pri zares velikih zgodovinskih dogodkih, toda v prit-likavost nasega obdobja niso nikakor sodile.

Tudi ob vprasanju odstranjevanja domovinskih izdajalcev je polozaj enak. Prav smesno nelogično bi bilo ubiti nekega mozakarja, kije zapus­til svoj topovski polozaj, medtem ko na najvisjih polozajih sedijo kana-lje, ki so prodale cel Reich, na vesti jim lezi dva milijona zaman ubitih zrtev, odgovarjati morajo milijonom pohabljencev, obenem pa mirne duse sklepajo svoje republikanske posle. Odstranjevanje malih izdajal­cev je nesmiselno v drzavi, kjer vlada ne kaznuje niti največjih domo­vinskih izdajalcev. Nekega dne se lahko zgodi, da bodo kapitalni domovinski izdajalci na odgovornost poklicali postenega idealista, ker je za svoje ljudstvo pospravil nekega podlega izdajalca orozja. Tu se ven-

darle zastavlja pomembno vprasanje: ali naj dovolimo taki mali kreaturi ali nekemu idealistu, da odstrani malo izdajalsko kreaturo? V enem pri­meru je uspeh vprasljiv in poznejsa izdaja skoraj gotova; v drugem pri­meru bo mali podlez odstranjen, na kocko pa bo postavljeno zivljenje morebiti nenadomestljivega idealista.

Kakorkoli ze, moje stalisče glede tega vprasanja je, da malih tatičev ni treba obesati, da bi se veliki lahko podili naokoli, ampak da naj nem­sko vrhovno sodisče nekoč spravi pred sodisče in obsodi na smrt dese­tine tisoče organizatorjev in zločincev, odgovornih za novembrsko izdajo in za vse ostalo, kar sodi tu zraven. Taksen primer bo potem tudi za najmanjsega dezerterja enkrat za vselej zadosten nauk.

Vse to so razmisljanja, zaradi katerih sem vedno znova prepovedal so­delovanje v tajnih organizacijah in preprečil, da bi SA privzela tak zna­čaj. V tistih letih sem nacionalsocialistično gibanje odvračal od poskusov, ki bi se jih lotevali večinoma čudoviti, idealistično naravnani Nemci, ki pa so sami postali zrtve svojih junastev, medtem ko usode domovine niso mogli niti najmanj izboljsati.

S tem, ko SA ni smel postati vojaska obrambna organizacija niti tajno /druzenje, so nastopile naslednje posledice:

I. Njihovo urjenje je bilo treba prilagoditi za potrebe stranke in ne v vo-inskem smislu.

Kolikor je treba člane telesno utrditi, naj bo tezisče na sportni dejav­nosti, ne na vojaskem eksercirju. Boks in jiu-jitsu sta se mi zdela vedno pomembnejsa kot nekaksna slaba vadba v streljanju. Nemskemu ljud-' vii dajmo sest milijonov odlično sportno izurjenih teles, ki so izpol-nima s fanatično domovinsko ljubeznijo in vzgojena v napadalnem duhu, nacionalna drzava pa bo iz njih, če bo potrebno, v slabih dveh letih naredila armado, saj bo zanjo pripravljen primeren temelj. Glede ni danasnji polozaj je to lahko samo drzavna vojska in ne nekaksno po­lovičarsko obrambno zdruzenje. S telesno vadbo bo posameznik dobil

potrebno prepričanje v svoje sposobnosti; poleg tega naj mu da tiste sportne vrline, ki so potrebne kot orozje za obrambo nasega gibanja.

Za vnaprejsnje preprečevanje kakrsnegakoli tajnega značaja SA mora poleg njihove značilne prepoznavne obleke ze velikost njihovega sestava ka­zati pot, ki koristi gibanju in je znana vsej javnosti. Ne sme se skrivati, ampak mora korakati pod vedrim nebom in s tem opravljati naloge, ki dokončno porusijo vse pripovedke o tajni organizaciji. Da bi SA tudi du­hovno obranili vseh skusnjav zadovoljevanja njegovega delovanja z maj­hnimi zarotami, smo ga morali ze od vsega začetka seznaniti z veliko idejo gibanja ter ga zaradi njegovega zastopanja primerno izuriti, da se je ze vnaprej odprlo obzorje in da noben moz ni videl svojega poslan­stva v odstranjevanju majhnega ali večjega barabina, ampak v zavzema­nju za ustanovitev nove nacionalsocialistične ljudske drzave. S tem smo dvignili boj proti danasnji drzavi iz ozračja malih masčevanj in zarot do veličine svetovnonazorske uničujoče vojne proti marksizmu v vseh njegovih oblikah.

Organizacijska oblika SA in njene uniforme ter oprema se ne zgledu­jejo po stari armadi, ampak jih je treba prilagoditi njenim nalogam in na­meram.

Ta razmisljanja, ki so me vodila v letih 1920 in 1921 in sem jih pos­topoma poskusal prenesti na mlado organizacijo, so tako uspela, da smo do poznega poletja 1922 imeli ze lepo stevilo stotnij, ki so pozno jeseni 1922 dobile svojo značilno obleko. Trije dogodki so bili izjemno pomembni za nadaljnje oblikovanje SA.

1. Velike splosne demonstracije vseh domovinskih zvez proti drzav­nemu zasčitnemu zakonu pozno poleti 1922, Konigsplatz v Miinchnu.

Domovinske zveze iz Miinchna so takrat pozvale prebivalstvo na mnozično demonstracijo kot protest proti sprejetju zasčitnega zakona. Na demonstracijah naj bi sodelovalo tudi nacionalsocialistično gibanje. Nasa stranka se je tam najprej pokazala s sestimi stotnijami iz Miin­chna, tem so sledile sekcije politične stranke. V sami povorki sta kora­kali tudi dve godbi, nosili smo okoli petnajst zastav. Prihod nacionalsocialistov na trg, ki je bil ze do polovice napolnjen, zastav pa

ni bilo, je vzbudil neznansko navdusenje. Sam sem imel čast, da sem smel kot eden izmed govornikov spregovoriti sestdesettisočglavi mno­zici.

Uspeh prireditve je bil izjemen, se posebej zato, ker smo kljub vsem groznjam rdečih prvikrat dokazali, daje tudi nacionalni Miinchen lahko korakal po cestah. Rdeče republikanske zasčitne zveze, ki so se koraka-jočih kolon poskusale lotiti z nasiljem, so po nekaj minutah spopada z SA stotnijami z razbitimi in krvavimi beticami zapustile prizorisče. Ta­krat je nacionalsocialistično gibanje prvikrat pokazalo odločenost, da si bo tudi samo vzelo pravico do ulice ter s tem iztrgalo ta monopol iz rok mednarodnih izdajalcev ljudstva in sovraznikov domovine.

Rezultat tega dne je bil neovrgljiv dokaz o psiholoski in tudi organi­zacijski pravilnosti nasih pogledov na izgradnjo SA.

Zato smo zdaj SA energično dograjevali na dokazano dobrem teme­lju, tako da smo nekaj tednov pozneje v Miinchnu lahko nastopili ze s podvojenim stevilom stotnij.

2. Pohod v Koburg v oktobru 1922

»Ljudske« zveze so nameravale v Koburgu pripraviti tako imenovani »Nemski dan«. Meni samemu so poslali povabilo s pripombo, da bi bilo zazeleno, če bi s seboj pripeljal kaj spremstva. Ta prosnja, ki sem jo v roke dobil ob enajstih dopoldne, mi je prisla zelo prav. Ze čez eno uro smo izdali navodila za obisk tega »Nemskega dne«. Kot »spremstvo« sem določil osemsto pripadnikov SA, ki naj bi jih v priblizno stirinajstih siotnijah s posebnim vlakom prepeljali iz Miinchna v Koburg, ki seje pred kratkim priključil Bavarski. Ustrezne ukaze smo poslali tudi naci-onalsocialističnim SA skupinam, ki so nastale po drugih krajih.

Bilo je prvikrat, da je v Nmečiji vozil taksen poseben vlak. V vseh l rajih, kjer so vstopali novi pripadniki SA, je transport vzbujal veliko po­zornost. Veliko ljudi se nikoli prej ni videlo nasih zastav; nanje so nare­dile zelo velik vtis.

Ko smo prispeli na postajo v Koburgu, nas je sprejela delegacija iz

vodstva »Nemskega dne«, ki nam je predala ukaz (označili so ga kot

\irinjanje tamkajsnjih sindikatov oziroma neodvisne ter komunis-

tične stranke, da v mesto ne smemo vstopiti z razvitimi zastavami, z godbo (s seboj smo imeli 42-člansko godbo) ter ne v strnjeni koloni.

Te smesne zahteve sem takoj gladko zavrnil ter navzočim gospodom iz vodstva zborovanja izrazil začudenje, kako so se sploh lahko o tem pogajali z onimi ljudmi. Oznanil sem, da bo SA s svojimi stotnijami ob zvokih godbe ter vihranju zastav pri priči odkorakala v mesto.

Tako seje nato zgodilo.

Ze na trgu pred postajo nas je sprejela večtisočglava tuleča in vriska­joča mnozica ljudi, ki nas je v imenu ustanoviteljev Nemske republike ljubeznivo zmerjala z »morilci«, »banditi«, »roparji«, »zločinci«. Mlada SA je vzdrzevala vzoren red, stotnije so se postavile na trgu pred pos­tajo in se na zaljivke sprva niso ozirale. Prestrasena policija nase ko­lone v za vse nas povsem tujem mestu ni pospremila na določeno mesto, strelsko dvorano na obrobju mesta, ampak v neko pivnico blizu mestnega sredisča. Levo in desno od nase kolone seje divjanje ljudi, ki so nas spremljali ob poti, vse bolj krepilo. Komaj je zadnja stotnija za­vila na dvorisče pivnice, je za njo med oglusujočim vpitjem poskusala pritisniti mnozica ljudi. Policija jim je to z zaprtjem dvorisča prepre­čila. Taksen polozaj je bil neznosen, zato sem SA pozval k pozoru, od policije pa zahteval, naj takoj odprejo vrata. Po daljsem oklevanju so to naredili.

Zdaj smo spet korakali nazaj po isti poti, po kateri smo prisli, da bi prisli na prvotno določeno mesto za nas, in tam se je bilo treba vseka­kor postaviti po robu mnozici. Potem ko s kričanjem in zaljivkami niso uspeli vznemiriti nasih stotnij, so zastopniki pravega socializma, enakost in bratstva posegli po kamenju. S tem je bilo konec nasega potrpljenja in tako je padalo deset minut kot uničujoča toča levo in desno vsenao-krog, čez petnajst minut pa na cestah ni bilo videti nič več rdečega.

Ponoči je spet prislo do hudih spopadov. Patrulje SA so nasle nekaj nacionalsocialistov, ki so posamično prihajali na zborovanje, v grozlji­vem stanju. Nato smo na hitro opravili z nasprotniki. Ze naslednje jutro je bil rdeči teror, pod katerim je Koburg dolga leta trpel, zlomljen.

Zdaj so s pristno marksistično zidovsko zlaganostjo poskusali z letaki

se enkrat nasčuvati »tovarise in tovarisice mednarodnega proletariata«, da bi prisli na ulico. S popolnim preobračanjem dejstev so trdili, da so nase »morilske bande« začele »uničevalno vojno proti miroljubnim de­lavcem«. Velika demonstracija, na kateri so hoteli zbrati deset tisoče delavcev iz vse okolice, naj bi se začela ob pol dveh. Čvrsto odločen, da bomo rdeči teror dokončno potolkli, sem ukazal, da se SA zbere ze ob dvanajstih. Skupaj se nas je zbralo ze skoraj tisoč petsto moz in druzno smo se podali na mars proti trdnjavi Koburg čez velik trg, kjer naj bi se odvijala rdeča demonstracija. Hotel sem videti, če si nas bodo drznili se enkrat nadlegovati. Ko smo stopili na trg, je bilo na njem namesto na­povedanih deset tisoč le nekaj sto ljudi, ki so bili ob nasem priblizeva­nju povečini tiho, nekateri pa so zbezali proč. Rdeče skupine, ki so prisle z obrobja mesta in nas se niso poznale, so samo na nekaj mestih poskusale zanetiti pretep, a jih je v trenutku minilo veselje. Potem smo lahko opazili, kako se je ustrahovano ljudstvo počasi začelo prebujati, se opogumljalo in nas začelo pozdravljati z vzkliki, zvečer, ko smo od­hajali, pa so nas mnogi ze pozdravljali s spontanim vriskanjem.

Na postaji so nam zelezničarji nenadoma sporočili, da vlak ne bo od­peljal. Nato sem nekaterim kolovodjem povedal, da bom v tem primeru dal pol oviti vse rdeče, kar nam bo prislo pod roke in da se bomo pač od­peljali sami, seveda pa bo na lokomotivi in tenderju sedelo po nekaj du­catov njihovih bratov mednarodne solidarnosti. Seveda gospode nisem pozabil opozoriti, da bo voznja v nasi reziji izredno tvegan podvig in da ne gre izključiti polomljenih kosti in tilnikov vseh nas. Vsekakor pa bi nas veselilo, da v tem ne bomo sami, ampak bomo v onostranstvo od-romali v enakosti in bratstvu z rdečo gospodo.

Nato je vlak odpeljal točno ob uri in naslednje jutro smo zdravi pri­speli v Munchen.

V Koburgu seje prvikrat po letu 1914 spet spostovalo enakost drzav-lianov pred zakonom. Kajti če danes kak zarukan visji uradnik trdi, da drzava varuje zivljenja svojih prebivalcev, potem takrat to vsekakor ni veljalo; drzavljani so se morali v tisith časih namreč braniti pred pred­stavniki danasnje drzave.

Pomena tega dneva in njegovih posledic najprej sploh nismo znali v celoti oceniti. Samozavest SA in vera v pravilnost njenega vodenja sta izjemno porasla, poleg tega pa seje okolica začela temeljiteje ukvarjati z nami, mnogi pa so v nacionalsocialističnem gibanju prvič spoznali tisto ustanovo, ki bo po vsej verjetnosti nekoč poklicana, da bo mark­sistični noriji pripravila primeren konec.

Samo demokracija je stokala, da smo bili predrzni in si nismo pustili miroljubno razbiti nasih glav, ampak da smo si upali na brutalen napad odgovoriti s pestmi in palicami, namesto s pacifističnim prepevanjem.

Mesčansko časopisje je bilo na splosno deloma zmedeno, deloma prostasko kot ponavadi, le redki posteni časniki so pozdravili, daje vsaj na enem mestu nekdo obračunal z marksističnimi nasilnezi.

V samem Koburgu pa je vsaj del zavedenih marksističnih delavcev s pestmi nacionalsocialistov dobil poduk, da se tudi ti delavci bojujejo za ideale, saj se glede na izkusnje človek tepe samo za nekaj, kar ljubi in v kar verjame.

Največjo korist od tega je imela sama organizacija SA. Zelo hitro je narasčala, tako daje na strankinem dnevu 27. januarja 1923 stela ze blizu sest tisoč moz, ki so sodelovali pri posvetitvi zastave, prve stot-nije pa so bile v celoti oblečene v nove uniforme.

Izkusnje iz Koburga so nam pokazale, kako nujno je - ne samo za­radi krepitve mostvenega duha, ampak da se izognemo zamenjavam -, da vpeljemo enotna oblačila za SA. Do takrat smo imeli samo trakove na rokah, zdaj smo jo oskrbeli se z vetrovko in znano kapo.

Izkusnje iz Koburga so bile pomembne se zaradi tega, ker smo se potem lotili načrtnega obiskovanja vseh krajev, kjer je rdeče nasilje ze dolgo let preprečevalo vsako zborovanje drugače mislečih, mi pa smo hoteli zlomiti ta teror in vzpostaviti moznost svobodnega zbiranja ljudi. Od tedaj so nacionalsocialistični bataljoni vedno znova odhajali v take kraje in postopoma so rdeče utrdbe po Bavarski postale zrtve nacional-socialistične propagande. SA je vedno bolje izpolnjevala svojo nalogo in se vse bolj oddaljevala od nesmiselnega in za zivljenje nepomemb­nega obrambnega gibanja ter se spreminjala v zivo borbeno organizacijo

za ustanovitev nove nemske drzave.

Taksen logičen razvoj je trajal do marca 1923. Takrat se je zgodilo nekaj, kar meje prisililo, da sem gibanje potegnil iz njegovih tirnic ter ga preoblikoval.

3. V prvih mesecih leta 1923 so Francozi zasedli Porurje, kar je imelo velike posledice za poznejsi razvoj SA.

Tudi danes se ni mogoče in zaradi nacionalnih interesov ni smotrno v javnosti govoriti ali pisati o tem. Sam lahko povem le toliko, kolikor so se v javnih razpravah ze dotaknili te teme in je bila javnost z njo se­znanjena.

Zaradi zasedbe Porurja, ki nas ni presenetila, se je pojavilo uteme­ljeno upanje, da bomo zdaj končno prelomili s politiko umikanja in bodo obrambna zdruzenja dobila povsem točno določeno nalogo. Tudi SA, ki je takrat stela ze veliko tisoč mladih, močnih moz, bi v tem slu­zenju ljudstvu ne smela manjkati. Spomladi in sredi poletja 1923 smo SA preoblikovali v vojasko borbeno organizacijo. Temu gre pripisati po­znejse dogajanje v letu 1923, vsaj kar zadeva nase gibanje.

Razvoj dogodkov v letu 1923 bom podrobneje opisal na drugem mestu, zato bom tu samo ugotovil, da bi bilo tedanje preoblikovanje SA skodljivo za gibanje, če bi se ne uresničile razmere, ki so motivirale spre­membe, to je aktiven odpor proti Franciji.

Taksen konec leta 1923, čeprav seje zdel na prvi pogled strasno slab, |c bil skoraj nujen, če gledamo z visjega stalisča. Z vidika ravnanja vlade Reicha bi bilo preoblikovanje SA v vojasko silo brez pomena in zato je bilo preoblikovanje, ki bi tudi skodovalo gibanju, končano v enem za-mahu. Hkrati je bila s tem ustvarjena moznost, da se nekega dne izgrad-niii nadaljuje tam, kjer smo nekoč morali zapustiti pravo pot.

V letu 1925 je na novo ustanovljena NSDAP morala znova organizi-i.iii in izuriti SA v skladu z navedenimi načeli. S tem se mora vrniti k prvotnim zdravim pogledom in mora kot najvisjo nalogo videti, da bo v SA ustvarila orodje za zastopanje in krepitev boja za svetovni nazor nasega gibanja.

Ne sme dovoliti, da bi se SA razvijala v smeri nekaksne obrambne

zveze niti da bi potonila v tajno organizacijo; NSDAP si mora pred vsem prizadevati, da bo iz nje napravila gardo sto tisoč pripadnikov na cionalsocialistične in s tem najgloblje ljudske ideje.

10. poglavje

Federalizem kot krinka

Mlada stranka je bila pozimi leta 1919 in se bolj na pomlad ter po­leti 1920 prisiljena, da seje izjasnila glede vprasanja, ki seje ze v vojni pokazalo kot izjemno pomembno. V prvi knjigi sem bezno omenil nekaj /načilnosti grozečega nemskega poloma, ki sem jim bil sam priča. V /vezi s tem sem opozoril na posebno vrsto propagande, ki so jo vodili lako Anglezi kot Francozi, da bi okrepili nasprotja med severom in |igom Nemčije. Spomladi 1915 so se prvič pojavili letaki s hujskasko vsebino proti Prusiji kot edinemu krivcu za vojno. Ta sistem so do leta 1916 močno izpopolnili, postal je njihovo spretno in podlo orodje. Huj-Bkanje juznih Nemcev proti severnim je bilo preračunano na najnizje Človeske nagone in je v kratkem času začelo prinasati sadove. Nasi te­ti, m ji vladi in vojaskemu vodstvu - bolje rečeno bavarskim poveljstvom moramo očitati nekaj, česar ne bodo mogli preprosto ovreči, namreč de niso izpolnili svoje dolznosti in proti tej propagandi ustrezno od­ločno ukrepali. Storili niso ničesar! Prav narobe! Zdelo seje, da na do­lin enih polozajih teh pojavov sploh niso gledali tako nerado in so bili morda dovolj omejeni ter so si mislili, da bo zaradi take propagande za-Uilavljen razvoj poenotenja nemskega ljudstva, poleg tega pa bi moralo i m u i do krepitve federativnih sil. V zgodovini bi tezko nasli primer, ko IC je laksno hoteno zlobno zanemarjanje bolj zlobno masčevalo. Na-mcravana oslabitev Prusije je hudo prizadela celotno Nemčijo. Posle-llli i icga je bil pospesen padec Nemčije, ki ni razrusil samo Nemčije,

ampak v prvi vrsti prav njene posamezne drzave.

Revolucija proti kraljevski hisi je najprej izbruhnila v mestu, kjer je tlelo najhujse umetno ustvarjeno sovrastvo do Prusov.

Vsekakor bi bilo narobe verjeti, da gre protiprusko razpolozenje pri­pisovati samo sovrazni vojni propagandi in da ni drugih razlogov, ki bi upravičevali tak odnos ljudi. Neverjeten način organizacije nasega voj­nega gospodarstva, povsem nora centralizacija, kije povzročala nesamo-stojnost in izkorisčanje celotnega Reicha, so bili glavni vzroki za protiprusko razplozenje. Za normalnega malega človeka so bila namreč vojaska podjetja, ki so imela sedeze v Berlinu, identična z Berlinom, sam Berlin pa so enačili s Prusijo. Organizatorji te roparske ustanove, imeno­vane vojaska podjetja, niso bili Berlinčani in ne Prusi, nit Nemci ne, vendar se ljudje tega sploh niso zavedali. Videl je samo velike napake in stalne prekoračitve pooblastilte osovrazene ustanove v glavnem mestu Reicha, zato je samoumevno vse svoje sovrastvo prenesel na glavno mesto in obenem na Prusijo, se toliko bolj, ker z določenega mesta niso proti tem pojavom ukrenili ničesar, ampak so jih s tihim muzanjem celo pozdravljali.

Zid je bil veliko preveč prebrisan, da ze tedaj ne bi razumel, kaksen odpor bo izzval s svojim sramotnim roparskim pohodom, ki gaje proti nemskemu ljudstvu organiziral pod krinko vojaskih podjetij. Dokler mu ni začel streči po zivljenju, se mu ga ni bilo treba bati. Da bi preprečil eksplozijo obupanih in ogorčenih mnozic, ni moglo biti boljsega re­cepta kot podziganje njihovega besa ter hujskanje enega proti drugemu.

Bavarska naj se mirno prepira s Prusijo in Prusija z Bavarsko, čim več, tem bolje! Vroča borba med njima je pomenila najbolj zanesljiv mir za Zida. Splosna pozornost seje tako povsem odvrnila od te med­narodne zerke ljudstev, kazalo je, da je povsem pozabljena. Potem, ko se je pokazala nevarnost in so osvesčeni ljudje, ki jih je veliko tudi na Bavarskem, pozivali k zadrzanosti in pametnejsemu presojanju stvari ter je grozilo, da se bo ogorčena borba proti Prusiji umirila, je moral Zid v Berlinu samo zanetiti novo provokacijo na sceni in čakati na uspeh. Vsi koristolovci ob prepiranju juga in severa Nemčije so v trenutku iz-

koristili vsako tako priloznost in so zerjavico podpihovali tako dolgo, da se je iz zara ogorčenja spet vzpel jarki ogenj.

To je bila spretna, prefinjena igra, ki jo je Zid stalno ponavljal in z njo vedno znova zaposloval posamezne nemske rodove ter odvračal njihovo pozornost, da jih je medtem lahko čim bolj temeljito izropal.

Nato je prisla revolucija.

Do leta 1918, bolje rečeno do novembra tega leta, povprečen človek, se posebej pa slabse razgledan filister in delavec, ni mogel dobro dojeti dogajanja in neizogibnih posledic medsebojnega prepiranja nemskih rodov, se posebej na Bavarskem, a bi to moral ob izbruhu revolucije do­jeti vsaj »nacionalni« del prebivalstva. Komaj seje akcija uspesno kon­čala, je vodja in organizator revolucije postal zastopnik »bavarskih« interesov. Mednarodni Zid Kurt Eisner je začel izigravati Bavarsko proti Prusiji Saj je bilo vendar samoumevno, da je bil prav ta orientalec, ki seje kot novinar podil po Nemčiji iz kraja v kraj, zadnji poklican za va­rovanje bavarskih interesov in da mora biti prav njemu daleč najmanj na svetu mar za Bavarsko.

S tem, ko je Kurt Eisner revoluciji na Bavarskem zavestno prida/ napa-dalen značaj do preostalega Reicha, niti najmanj ni gledal na bavarske in­terese, ampak je ravnal izključno kot zidovski odposlanec. Izkoristil je obstoječe nagone in antipatije bavarskega ljudstva, da bi lazje razbil Nemčijo. Razbit Reich bi seveda postal lahek plen boljsevizma.

S taktiko, ki jo je uporabil, so nadaljevali tudi po njegovi smrti. Mark-Bizem, kije posamezne nemske drzave in njihove kneze vedno prelival / najbolj krvavim prezirom, je nenadoma apeliral na tista čustva in na­gone, ki so imele najmočnejse korenine v vladarskih hisah in posamez­nih drzavah.

liorba Republike svetov (nem. Raterepublik. S tem pojmom označu-|i ji - drugo fazo revolucije z dne 7. novembra 1918. Republiko svetov so Urudno oklicali 7. aprila 1919, krvavi konec pa je dozivela 2. maja 1919. (Irc /a kratkotrajen poskus ustvarjanja socialistične drzave v obliki de-iih ik racije svetov v Svobodni drzavi Bavarski. Op. prev.) proti napredu-|oi i m i osvobodilnim kontingentom je bila v prvi vrsti »boj bavarskih

delavcev« proti »pruskemu militarizmu«, so marksisti razglasali s svojo propagando. Samo tako lahko razumemo, zakaj ni v Munchnu povsem drugače kot drugod po Nemčiji padec izdajalske republike privedel do osvesčenja sirokih mnozic, ampak do se večje zagrenjenosti in zagrize­nosti proti Prusiji.

Umetnost, s katero so boljsevistični agitatorji prikazovali odstrani­tev izdajalske Republike svetov kot »zmago pruskega militarizma« proti »antimarksističnemu« in »antipruskemu« bavarskemu ljudstvu, je obro­dila bogeta sadove. Medtem ko je Kurt Eisner na volitvah v bavarski zakonodajni Landtag prejel slabih deset tisoč glasov, komunistična stranka pa je ostala celo pod tremi tisoči, je za obe partiji po padcu re­publike glasovalo skupaj skoraj sto tisoč volilcev.

Ze takrat sem začel svoj osebni boj proti noremu hujskanju nemskih plemen enega proti drugemu.

Mislim, da v svojem zivljenju se nikoli nisem začel bolj nepriljubljene bitke kot je bilo moje tedanje nasprotovanje hujskanju proti Prusiji. V Munchnu so bila prva mnozična zborovanja ze v obdobju izdajstva, na katerih so sovrastvo do ostale Nemčije in se posebej do Prusije podzi­gali do take stopnje, da polozaj ni bil smrtno nevaren za Nemca s se­vera, če bi bil prisoten na takem srečanju, ampak seje tako zborovanje povečini končalo z norim kričanjem: »Proč s Prusijo!«, »Dol s Prusijo!«, »Vvojno proti Prusom!«. Naelektreno vzdusje, ki gaje posebej blesteč zastopnik bavarskih interesov v Reichstagu povzel z borbenim geslom: »Bo/je umreti kot Bavarec, kot gnili kot Prits.«

Človek je moral doziveti tedanja zborovanja, da bi lahko razumel, kaj je pomenilo zame osebno, ko sem se prvič, obdan s pesčico prijateljev, v pivnici L6wenbraukeller v Munchnu uprl tej noriji. Takrat so mi ob strani stali moji vojni tovarisi, in morda se boste lahko vziveli v nase občutke, ko je na nas tulila ponorela mnozica in nam grozila, da nas bo potolkla; povečini je slo za dezerterje in postopače, ki so medtem, ko smo se mi na bojisčih bojevali za domovino, pohajkovali doma ali k je v zaledju. Pri teh zborovanjih sem imel srečo, da so se moji zvesti sprem ljevalci čutili tesno povezane z menoj in so mi bili pripravljeni slediti v

zivljenju in smrti.

Kazalo je, da se bodo te borbe, ki so se vedno ponavljale in se vlekle skozi vse leto 1919, v začetku leta 1920 se zaostrile. Na nekaterih zbo­rovanjih - posebej se spominjam tistega v vorani Wagnersaal na Son-ncnstrasse v Munchnu -, kjer smo z mojo skupino, ki seje do tedaj ze povečala, preziveli najtezje borbe, ki so se neredko končale s pretepe­nimi, obrcanimi in pohojenimi privrzenci, ki so jih končno zmetali napol mrtve iz dvorane.

Boj, ki sem ga začel kot posameznik le ob podpori nekaj svojih voj­nih tovarisev, seje spremenil, upal bi si skoraj reči, v sveto nalogo mla­dega gibanja.

Se danes lahko s ponosm rečem, da smo takrat - skoraj izključno ob podpori nasih bavarskih privrzencev - tej mesanici neumnosti in izdaj­stva počasi a zanesljivo vendarle naredili konec. Neumnost in izdajstvo pravim zato, ker sem prepričan, da so bile sodelujoče mnozice neumno dobronamerne, česar pa za organizatorje ne morem trditi. Smatral sem lili in jih se vedno smatram za izdajalce, kijih plačujejo Francozi. Zgo­dovina je medtem v enem primeru, Dortenovem, ze povedala svojo sodbo.

Tedaj je bila zadeva posebej nevarna zaradi spretnosti, s katero so znali prikrivati prave namere, tako da so federalistične namere potis­kali v ospredje kot edini povod za agitacijo. Povsem jasno je, da netenje sovrastva do Prusije seveda nima nikakrsne zveze s federalizmom. ( udno je slisati o »federativni dejavnosti«, ki poskusa izločiti drugo Kvezno drzavo ali jo razdeliti. Posten federalist, ki mu citiranje Bismar-< kovin misli o Reichu niso zlagane fraze, namreč ne bi smel v isti sapi podpirati separatizma ali zeleti odcepitve delov pruske drzave, ki jo je ii-.i varil ali vsaj dokončal Bismarck. Kaksen vik in krik bi zagnali v Mun-11 mu, če bi kaksna konzervativna pruska stranka začela podpirati odce­pitev regije Franken (del na severu Bavarske, op. prev.) in v javnosti iprozila aktivnosti za kaj takega! Ob vsem tem je človeku zares zal samo n-.nli postenih federalistov, ki niso spregledali pokvarjene igre teh barab; ii|ili so namreč najbolj prevarali. S tem, ko so tako obremenili federali-

zem, so mu njegovi lastni prostasi izkopali grob. Federativne ureditve Reicha ni mogoče propagirati, če njegov najpomembnejsi člen, torej Prusijo, zmerjas, zalis in blatis, na kratko, po moznosti jo kot zvezno dr­zavo prikazes nemogočo. To je bilo toliko bolj neverjetno, ker se je pri tem boj teh federalistov obrnil prav proti tisti Prusiji, ki jo je se najmanj mogoče povezati z novembrsko demokracijo. Zalitve in napadi teh tako imenovanih »federalistov« se niso usmerili proti očetom vveimarske ustave (Ljudska skupsčina je v Weimarju 31. julija 1919 sprejela dokon­čno obliko ustave, ki jo je 11. avgusta podpisal predsednik Reicha Fri-edrich Ebert. 11. avgust so proglasili za drzavni praznik Weimarske republike, ker naj bi spominjal na rojstvo demokracije v Nemčiji. Op. prev.), ki so bili itak povečini juzni Nemci ter Zidje, ampak proti za­stopnikom stare komzervativne Prusije, torej antipodom vveimarske ustave. Nič čudnega, da so se najbolj bali obregniti ob Zida, kar je morda ključ do resitve cele uganke.

Tako kot je Zid pred revolucijo znal odvrniti pozornost od svojih vo­jaskih podjetij, ali se bolje, od sebe, s hujskanjem mnozic, se posebej ba­varskega ljudstva proti Prusiji, je moral po revoluciji kakorkoli prikriti nov roparski pohod v desetkrat večjem obsegu. Spet mu je uspelo tako, daje tokrat enega proti drugemu nahujskal tako imenovane »nacionalne elemente« Nemčije: konzervativno Bavarsko proti enako konzervativno misleči Prusiji. Ze spet je delal izredno pretkano, tako daje on, kije sam v svojih rokah drzal vse niti nemske zgodovine, izzival tako obsezne spopade, daje prizadetim ljudem vedno znova zavrela kri. Toda nikoli med Zidi, vedno samo med nemskimi brati. Bavarec v Berlinu ni videl sti­rih milijonov marljivih in ustvarjalnih delavcev, ampak samo lenobo in de­kadenco najhujse vrste, kiju lahko najdemo v najslabsih berlinskih četrtih. Njegova antipatija ni bila usmerjena v te dele mesta, ampak proti »prus­kemu« mestu.

Človek bi pogosto kar obupal.

Zidovo spretnost, kako je znal pozornost javnosti odvrniti od sebe in jo zaposliti s čim drugim, lahko preučujemo tudi danes.

Leta 1918 ni bilo govora o kaksnem načrtnem antisemitizmu. Se

vedno se spomnim tezav, na katere si naletel, samo če si izgovril besedo Zid. Ali so neumno buljili vate ali pa si dozivel oster odpor. Nasi prvi poskusi, da bi javnosti pokazali pravega sovraznika, so bili takrat sko­raj brez izgledov in stvari so se le počasi spreminjale na bolje. »Zveza za obrambo in odpor« je bila sicer organizacijsko zgresena, toda pripisati ji moramo zasluge, daje zidovsko vprasanje spet postalo aktualno. Anti­semitizem je dejansko začel poganjati korenine pozimi 1918/19. Po­zneje je nacionalsocialistično gibanje začelo zidovsko vprasanje prikazovati v povsem drugačni luči. Doseglo je predvsem to, da seje ta problem dvignil iz ozkih krogov zgornjih in malomesčanskih slojev in postal gonilni motiv velikega ljudskega gibanja. Komaj nam je uspelo, da smo nemskemu ljudstvu vlili veliko, zdruzujočo borbeno miselnost, ko je Zid ze poiskal protiorozje. Posegel je po starem sredstvu. Osupljivo hitro je med ljudsko gibanje vrgel gorečo baklo prepira in zasejal razdor. Sprozil je vprasanje ultramontanizma ter v medsebojnih prepirih katolistva in protestanstva videl glede na tedanje razmere edino moznost za pri­tegnitev javne pozornosti k drugim problemom, ter tako poskusal zadr­zati koncentrirane napade na zidovstvo. Mozje, ki so med nase ljudi vrgli prav to vprasanje, svojega gresnega dejanja ne bodo mogli nikoli popraviti. Seveda je Zid dosegel cilj, ki gaje hotel: katoliki in protestanti so se veselo zapletli v vojno, smrtni sovraznik arijske rase in vsega kr­sčanstva pa se jim tiho smeje v brk.

Tako kot je nekoč znal dolga leta zaposlovati javno mnenje z borbo med federalizmom in unitarizmom ter njune pristase izčrpaval v med-scbojih trenjih, medtem ko je Zid trgoval s svobodo nasega ljudstva ter i/dal naso domovino visokim mednarodnim financam, mu zdaj spet uspeva sčuvati dve nemski veroizpovedi eno proti drugi, medtem ko niiine temelje najeda in spodkopava strup mednarodnega svetovnega /ida.

Imejmo pred očmi opustosenja, ki jih na nasem ljudstvu vsak dan pusča zidovsko bastardiranje ter se spomnimo, da bomo to zastrupitev / /idovsko krvjo iz nasega narodovega telesa lahko odpravili sele čez sto-Ici m, če sploh kdaj; dalje pomislimo, kako rasno propadanje znizuje os-

novne arijske vrednote nasega nemskega ljudstva, kako jih pogosto celo uničuje, tako da se nasa moč ljudstva kot nosilca kulture vidno zmanj­suje ter se izpostavljamo nevarnosti, da bomo vsaj v velemestih prisli tja, kjer se danes nahaja juzna Italija. Zid danes povsem načrtno zastrup­lja naso kri, mimo tega pa slepo hodijo sto tisoči nasih ljudi. Ti črni zi­dovski ljudski paraziti načrtno sramotijo nasa neizkusena, mlada, svetlolasa dekleta ter s tem uničujejo nekaj, česar na tem svetu ni več mogoče nadomestiti. Obe, tako je, obe krsčanski veroizpovedi nepriza­deto gledata to skrunitev in uničevanje plemenitih in enkratnih bitij, ki jih je bozja milost podarila Zemlji. Toda za prihodnost Zemlje ni po­membno, ali bodo zmagali katoliki ali protestanti, ampak to, ali se bo obdrzal arijski človek ali bo izumrl. Kljub temu se nobena od obeh ve­roizpovedi danes ne bori proti temu uničevalcu arijskih ljudi, ampak se poskusata medsebojno uničiti. Prav tisti, ki deluje v korist ljudstva, ima najsvetejso dolznost, da bi vsak v svoji veroizpovedi skrbel za to, da se ne govori samo formalno o Bozji volji, ampak da se dejansko izpolnjuje tudi ljudska volja ter se ne dovoljuje sramotitve Bozjega dela. Kajti Bozja volja je nekoč ljudem dala njihovo podobo, bit in sposobnosti. Kdor uničuje njegovo delo, s tem stvaritvi Gospoda, bozji volji napoveduje vojno. Zato naj bo vsak dejaven v svoji veri, vsak naj občuti kot svojo prvo in najsvetejso dolznost, da se zoperstavi onemu, ki z govorjenjem ali ravnanjem izstopa iz okvirov lastne verske skupnosti in poskusa kaj rovariti v drugi. Zaradi verske razcepljenosti v Nemčiji bi napad na bi­stvene lastnosti ene od religij nujno moral pripeljati do uničujoče vojne med njima. Nase razmere ne dopusčajo primerjave s Francijo, Spanijo in se manj z Italijo. V vseh treh dezelah lahko na primer propagirajo boj proti klerikalizmu ali ultramontanizmu, pri čemer ni nobene nevarnosti, da bi med francoskim ali spanskim ali italijanskim ljudstvom prislo do razkola. A tega ne smemo delati v Nemčiji, ker bi se v propagando go­tovo vmesali tudi protestanti. Zato bi obramba, ki jo drugje organizirajo samo katoliki proti klerikalni napadalnosti v političnih zadevah, pri nas imela značaj protestantskega napada na katolicizem. S čimer se lahko sprijaznijo pripadniki svoje veroizpovedi, čeprav je nepravično, bodo

lakoj in ze vnaprej odklonili, kadar prihaja s strani voditeljev druge ver­ske skupnosti. To gre tako daleč, da celo ljudje, ki bi bili sami po sebi brez nadaljnjega pripravljeni odpraviti kaksno nepravilnost v lastnih vrstah, taksno moznost takoj zavrnejo in svoj upor obrnejo navzven, brz ko so taksen popravek priporočali z mesta, ki ne spada v njihovo skupnost. To občutijo kot neupravičeno, neprimerno in nedopustno vmesavanje v zadeve, ki se drugih nič ne tičejo. Taksnih poskusov ne opravičuje niti to, da so utemeljeni z visjo pravico nacionalnih intere­sov, ker so danes verska čustva se vedno globlja kot vse nacionalne in politične zadeve. In to se ne bo prav nič spremenilo s tem, da obe vero­izpovedi silijo v medsebojne spopade, ampak bi se lahko spremenilo samo tako, da bi z obojestransko strpnostjo ljudstvu podarili prihod­nost, ki bi s svojo veličino postopoma tudi na tem področju delovala spravno.

Brez oklevanja lahko rečem, da v mozeh, ki danes ljudsko gibanje vlečejo v krizo verskih sporov, vidim hujse sovraznike svojega ljudstva, kot v kateremkoli mednarodno nastrojenem komunistu. Nacionalsoci-alistično gibanje je namreč poklicano, da le-tega spreobrne. Toda kdor hoče iz vrst lastnega gibanja le-to odvrniti od njegovega poslanstva, ravna najbolj podlo. Tak človek dela - hote ali nehote - v korist zidov-kih interesov. Danes je zidovski interes namreč, da bi ljudsko gibanje iz­krvavelo v verskih spopadih od trenutka, ko postane nevarno Zidu. Posebej poudarjam besedo izkrvaveti, ker samo nekdo, ki o zgodovini ne ve ničesar, lahko misli, da bi to gibanje lahko resilo problem, s kate­rim so se stoletja dolgo zaman spopadali največji drzavniki.

Sicer pa dejstva govorijo sama zase. Gospodje, ki so leta 1924 nena-doma odkrili, da naj bi bilo najvisje poslanstvo ljudskega gibanja borba proti »ultramontanizmu« (Gre za politično drzo nemskega katolistva, ki |c ukaze za svoje delovanje sprejemalo izključno iz Vatikana, torej izza gora, lat. ultra montes. Op. prev.), le-tega niso zlomili, ampak so raztr-imIi ljudsko gibanje. Posvariti moram tudi pred moznostjo, da se bo v \ri;ih ljudskega gibanja nasla kaksna nezrela glava, ki si bo umisljala, liti /more nekaj, česar niti Bismarck ni zmogel. Najvisja dolznost vod-

stva nacionalsocialističnega gibanja bo vedno, da se bo najostreje zoper-stavilo poskusom, da bi se nacionalsocialistično gibanje udinjalo v sluzbo taksnih borcev, zagovornike takih namer pa v trenutku odstra­nilo iz vrst gibanja. V resnici je bilo gibanje do jeseni 1923 popolnoma uspesno v tem pogledu. V vrstah nasega gibanja sta drug poleg drugega lahko sedela najvernejsi protestant poleg najvernejsega katolika, ne da bi kdajkoli prislo do prepiranja zaradi njunih nazorov. Mogočen boj, ki sta ga skupaj vodila proti rusitelju arijskega ljudstva, ju je naučil, da sta se spostovala in cenila. In gibanje se je prav v tistih letih najostreje bo­rilo proti stranki centra, sicer nikoli zaradi verskih, ampak izključno za­radi nacionalnih, rasnih in gospodarsko političnih razlogov. Tudi takrat smo bili uspesnejsi, enako kot smo danes proti onim, ki mislijo, da vedo vse bolje od nas.

Zadnja leta je včasih prislo tako daleč, da v krogih ljudskih strank zaradi zaslepljenosti niso razpoznali norosti svojega ravnanja niti iz tega, da so ateistični marksistični časopisi po potrebi nenadoma pos­tali advokati verskih skupnosti in so včasih res preneumne izjave prena­sali sem ter tja in z njimi obremenjevali eno ali drugo stran ter tako do skrajnosti razpihovali ogenj.

Prav pri takem ljudstvu, kakrsno je nemsko, ki je v zgodovini ze toli­kokrat dokazalo, da ga lahko duhovi vojne pripeljejo na rob propada, je lahko vsak tek bojni kljic smrtno nevaren. To je nase ljudstvo vedno od­vračalo od zares realnih vprasanj njegovega obstoja. Medtem ko smo se zrli zaradi verskih prepirov, so si drugi razdelili svet. In medtem ko ljud­sko gibanje premisljuje ali je ultramontanska nevarnost večja od zidov­ske ali narobe, nam Zid uničuje rasne temelje nasega obstoja in s tem za vedno uničuje nase ljudstvo. Kar zadeva to vrsto »ljudskih« bojevnikov, lahko nacionalsocialističnemu gibanju in s tem tudi nemskemu ljudstvu iz vsega srca samo zazelim: Gospod, obvaruj ga pred takimi prijatelji, s svojimi sovrazniki bo potem ze samo obračunalo.

Zaradi premetenega načina zidovskega podpihovanja sporov o fede­ralizmu ali unitarizmu, ki so potekali v letih 1919/20/21, seje moralo o bistveni problemih izjasniti tudi nacionalsocialistično gibanje. Ali naj bo Nečija zvezna ali enovita drzava in kaj eno ali drugo pomeni v praksi? Meni se zdi pomembnejse drugo vprasanje, ker ni temeljnega pomena samo za razumevanje celotnega problema, ampak tudi zato, ker ima po­jasnjevalni in spravni značaj.

Kaj je zvezna drzava?

Pod zvezno drzavo razumemo povezavo suverenih drzav, ki se v skladu s svojo suverenostjo in po svoji svobodni volji zdruzijo ter se pri tem odpovedo delu svojih pravic, ki jih prenesejo na celoto, ki omo­goča in jamči obstoj skupne povezave.

Ta teoretična formulacija danes ni povsem izpolnjena pri nobeni zvezni drzavi, ki danes obstojajo na Zemlji. Se najmanj pri ameriski zvezi, kjer pri veliki večini posameznih drzav ni mogoče govoriti o neki prvotni suverenosti, ampak so jih sele sčaoma vrisali v del enotne oze­meljske povrsine te zveze. Zato gre pri posameznih drzavah ameriske zveze v večini primerov za večja ali manjsa področja, ki so jih na zem­ljevidu zaradi upravljalsko tehničnih razlogov razmejili kar z ravnilom in ki prej niso imela ter sploh niso mogla imeti lastne drzavne suvere­nosti. Te drzave namreč niso tvorile unije, ampak je sele unija oblikovala velik del taksnih tako imenovanih drzav. Zato suverene pravice, ki so os­tale, ali bolje, ki so bile podeljene različnim ozemljem in so bile po­gosto zelo obsezne, niso bile le v skladu s celotnim značajem te zveze drzav, ampak tudi s prostranim ozemljem, po velikosti enakim celini. Zatorej pri drzavah ameriske zveze ne moremo govoriti o njihovi dr­zavni suverenosti, ampak samo o z ustavo zajamčenih pravicah, morda bolje, o pristojnostih.

Zgornja formulacija tudi za Nemčijo ne velja popolnoma in v celoti, reprav so v tem primeru brez dvoma najprej obstojale posamezne dr­zave in so iz njih ustvarili Reich. Toda Reich ni nastal na osnovi svo­bodne volje ali enakega sodelovanja posameznih drzav, ampak zaradi lugemonostičnih vplivov ene od njih, Prusije. Ze velika ozemeljska raz-

ličnost nemskih drzav ne dovoljuje primerjave z ustrojem na primer ameriske Unije. Razlike v velikosti med nekdanjimi najmanjsimi drza­vami ter večjimi, da nit ne omenjamo največje, kaze na neenake zmog­ljivosti, pa tudi neenakomeren delez pri ustanovitvi Reicha, na oblikovanju zvezne drzave. Dejansko tudi pri večini teh drzav ni mo­goče govoriti o pravi suverenosti, razen če beseda drzavna suverenost nima drugačnega pomena kot administrativnega. V resnici ni samo pre­teklost, tudi sedanjost je pometla s stevilnimi tako imenovanimi »suve­renimi drzavami« ter tako najmočneje dokazala krhkost teh »suverenih« tvorb.

Tukaj ne bomo ugotavljali, kako so posamezne drzave nastajale skozi zgodovino, povejmo pa, da v skoraj nobenem primeru ne sovpadajo s plemenskimi mejami. So čisto politični pojavi in njihove korenine segajo večinoma v najbolj zalostno obdobje nemoči Nemskega Reicha. Pred­stavljale so tako vzrok kot posledico za razcepitev nase nemske domo­vine.

Ustava starega Reicha je vse to oziroma večino tega upostevala, zato v zveznem svetu (nem. Bundesrat) posamezne drzave niso bile enako zastopane, ampak glede na njihovo velikost in dejanski pomen ter spo­sobnosti pri tvorbi Reicha.

Suverene pravice, ki so jih posamezne drzave odstopile zaradi moz­nosti nastanka Reicha, so odstopile le v najmanjsem obsegu prosto­voljno, večinoma pa jih praktično sploh niso imele, ali pa so jim jih pod pritiskom pruske premoči enostavno odvzeli. Bismarck se pri tem vse­kakor ni drzal načela, da bi Reichu dali vse, kar so le mogli odvzeti po­sameznim drzavam, ampak je od posameznih drzav zahteval samo tisto, kar je Reich nujno potreboval. To je bilo tako zmerno kot tudi modro načelo, ki je po eni strani čim bolj upostevalo tradicijo in navade, po drugi pa je Reichu ze vnaprej zagotavljalo veliko mero ljubezni in pri­jateljskega sodelovanja. Toda v onsovi je narobe, če to odločitev pripi­sujemo Bismarckovemu prepričanju, da bo Reich s tem za vse čase imel zadosti suverenih pravic. O tem Bismarck nikakor ni bil prepričan; prav narobe, prihodnosti je hotel pustiti vse, kar je bilo v danem trenutku

tezko izvedljivo ali bi ljudje tezko prenesli. Upal je, da se bodo stvari sčasoma izravnale ter na razvojni pritisk, čemur je na dolgi rok bolj za­upal kot pa poskusu, da bi takoj zlomil trenutne odpore posameznih drzav. S tem je pokazal in najbolje dokazal veličino svojega drzavnistva. Suverenost Reicha se je pozneje res nenehno povečevala na račun su­verenosti posameznih drzav. Čas je izpolnil Bismarckove upe.

Z nemskim zlomom ter uničenjem monarhistične drzavne oblike se je tak razvoj nujno pospesil. Posamezne nemske drzave so svoj obstoj namreč manj pripisovale etični podlagi in bolj političnim vzrokom, se je pomen teh drzav pogreznil v nič tisti trenutek, ko je bilo izključeno bistveno utelesenje političnega razvoja teh drzav, monarhistična drzavna ureditev in njene dinastije. Cela vrsta teh »drzavnih tvorb« je zaradi tega lako zelo izgubila vsako notranjo oporo, da so se same odpovedale na­daljnjemu obstoju in se iz povsem praktičnih razlogov zdruzile z dru­gimi ali pa prostovoljno postale del druge drzave. To je bil najočitnejsi dokaz za izredno krhkost dejanske suverenosti teh malih tvorb in za to, kako malo so jih cenili lastni drzavljani.

Ukinitev monarhije in odstranitev njenih predstavnikov je za zvezni značaj Reicha pomenila hud udarec, a se hujsi je bil prevzem obvez­nosti iz »mirovne« pogodbe.

V tistem trenutku, ko so Reichu zaradi izgubljene vojne nalozili fi­nančne obveznosti, za katere posamezne drzave ne bi mogle nikoli za­gotavljati pokritja, je bilo logično in samoumevno, da so zvezne drzave izgubile finančno suverenost. Tudi nadaljnji koraki, ko je Reich prevzel posto in zeleznico, so bili nujni učinki mirovnih pogodb, ki so nemsko ljudstvo postopoma vodile v suzenjstvo. Reich je bil prisiljen, da si je prisvajal vedno nove vire, daje lahko izpolnjeval obveznosti, ki so se po­javljale zaradi novih izsiljevanj.

Oblike, s katerimi so se pristojnosti Reicha sirile na zvezne drzave, so bile pogosto neumno smesne, toda postopek sam po sebi je bil logičen m samoumeven. Za to so bili krivi mozje in stranke, ki nekoč niso sto-nli vsega, da bi zmagovito končali vojno. Krive so bile, predvsem na Bavarskem, tiste stranke, ki so zaradi egositičnih ciljev med vojno po-

zabile na Reich, a so po vojaskem porazu morale vse desetkratno nad­omestiti. Masčevalna zgodovina! Toda kazen za pregrehe, ki jo je nad nas poslalo nebo, je le redkokdaj tako hitra kot v tem primeru. Iste stranke, ki so se pred nekaj leti interesom svojih drzav - se posebej Ba­varske - dajale prednost pred interesi Reicha, so morale zdaj doziveti, kako seje Reich pod pritiskom dogodkov zaradi svojih interesov moral odreči obstoju posameznih drzav. Postale so zrtve lastnih napak.

Gre za licemerje brez primere, ko mnozicam volilcev (kajti samo nanje je usmerjeno agitiranje nasih danasnjih strank) stokajo zaradi iz­gube suverenih pravic posameznih dezel, medtem ko so vse te stranke medsebojno tekmovale v politiki izpolnjevanja, kije v svojih skrajnih po­sledicah morala privesti do globokih sprememb znotraj Nemčije. Bis-marckov Reich je bil navzven svoboden in brez obveznosti. Takratni Reich ni imel tako tezkih in neproduktivnih finančnih obveznosti, kot jih mora zaradi Davvesovega načrta nositi danasnja Nemčija. Toda tudi navznoter je bil po svojih pristojnostih omejen na malo in nujno po­trebne zadeve. Zato je lahko shajal brez lastne finančne suverenosti in zivel od prispevkov zveznih dezel; torej je samoumevno, da so po eni strani ohranjanje lastnih suverenih pravic in po drugi strani razmeroma majhne finančne dajatve Reichu omogočale precejsnjo naklonjenost med dezelami. Vendar je danes nepravilno in neposteno, da hočejo de­lati propagando s trditvami, daje sedanjo manjso priljubljenost Reicha med dezelami treba pripisati zgolj njihovi finančni podloznosti do Rei­cha. Ne, stvari res niso take. Zmanjsano popularnost Reicha ne gre pri­pisovati zmanjsanju suverenih pravic dezel, ampak predvsem klavrnemu zastopanju, ki gaje nemsko ljudstvo delezno s strani svoje drzave. Kljub vsem proslavljanjem ob reichovskih zastavah in ustavi, je danasnji Reich ostal odtujen od vseh slojev prebivalstva. Zakon o zasčiti republike bo lahko preprečeval izgrede proti republiskim ustanovam, toda nikoli si ne bo pridobil ljubezni niti enega Nemca. V pretirano veliki skrbi za zasčito republike pred lastnimi drzavljani s paragrafi in zapori se nahaja najbolj uničujoča kritika in razvrednotenje celotne ustanove.

Vendar je danasnja trditev nekaterih strank, daje zmanjsevanje pri-

ijubljenosti Reicha posledica poseganja le-tega po določenih suverenih pravicah dezel, neresnična tudi zaradi nekega drugega vzroka. Če pred­postavimo, da Reich ne bi razsiril svojih pristojnosti, pa vendar ni mo­goče verjeti, da bi se ljubezen posameznih dezel do Reicha potem povečala, če bi njihovi izdatki morali biti enaki, kot so zdaj. Prav na­sprotno: če bi posamezne dezele morale prispevati take vsote, kot jih Reich danes potrebuje za izpolnjevanje zasuznjevalskih diktatov, bi se sovrastvo do njega neskončno povečalo. Dezele bi le stezka zmogle svoje prispevke Reichu in morali bi uporabljati metode prisile. Repub­lika pač temelji na mirovnih pogodbah in nima ne poguma ne namena, da bi jih prekrsila, zato mora računati na izpolnjevanje svojih obvez­nosti. Tudi za to so spet krive stranke, ki potrpezljivim mnozicam volilcev neprekinjeno govorijo o nujni samostojnosti dezel, pri tem pa poudarjajo in podpirajo politiko Reicha, ki mora nujno privesti do odstranitve se zadnje med tako imenovanimi »suverenimipravicami«.

Zato pravim nujno, ker danasnjemu Reichu ne preostaja nobena druga moznost, da bi zmogel nalozene obremenitve, za katere je kriva nora notranja in zunanja politika. Tudi tukaj se klin izbija s klinom in vsak nov dolg, ki ga Reich sprejme zaradi svojega zločinskega zastopa­nja nemskih interesov navzven, mora znotraj izravnati z močnejsim pri­tiskom navzdol, kar se odraza v postopnem ukinjanju vseh suverenih pravic posameznih drzav, da se v njih ne bi porodile ali obstojale klice nasprotovanja.

Značilna razlika med politiko danasnjega Reicha in nekdanjega je: ne­kdanji Reich je bil navznoter svoboden, navzven pa je dokazoval svojo moč, medtem ko republika navzven kaze sibkost, svoje drzavljane pa zatira. V obeh primerih je neo pogojeno z drugim: močna ljudska drzava zaradi lju­bezni in pripadnosti svojih drzavljanov znotraj potrebuje manj zakonov, mednarodna suzenjska drzava pa samo s prisilo pripravi svoje drzavljane k sluzbovanju na fronti. Gre za eno najbolj nesramnih predznosti danas­njih oblasti, ko govorijo o »svobodnih drzavljanih«. Taksne je poznala samo stara Nemčija. Republika kot suzenjska kolonija tujine nima drzav­ljanov, ampak v najboljsem primeru podloznike. Zato tudi nima nacio-

nalne zastave, ampak samo z oblastniskimi odločbami in zakonskimi določili vpeljan in zasčiten blagovni vzorec. Ta simbol, ki se nemski de­mokraciji zdi kot Gesslerjev klobuk (V legendi o Wilhelmu Tellu je hab­sburski dezelni oskrbnik Gessler dal na kol natakniti svoj klobuk ter od drzavljanov, ki so hodili mimo njega, zahteval, da se mu klanjajo. Op. prev.) bo zato duhu nasega ljudstva vedno ostal tuj. Republika, kije brez vsakega občutka za tradicijo in strahospostovanje pred veličino preteklosti poteptala njene simbole v blato, bo nekoč obstrmela, kako povrsen je odnos podloznikov do njenih simbolov. Sama je prevzela značaj intermeca v nemski zgodovini.

Zato je ta drzava zaradi lastnega obstoja danes prisiljena vse bolj pri-rezovati suverene pravice posameznih dezel, ne le zaradi splosno mate­rialnega vidika, ampak tudi z idejnega. Z uveljavljanjem politike finančnega izsiljevanja in z iztiskanjem zadnje kaplje krvi mora ljudem odvzeti se zadnje pravice, če noče, da bi se spolosno nezadovoljstvo ne­kega dne sprevrglo v odkrit upor.

Mi, nacionalsocialisti, bi zgornji stavek obrnili tako, da bi iz njega dobili temeljno pravilo: močan nacionalni Reich, ki v največji mozni meri prepoznava in varuje pravice svojih drzavljanov tako znotraj kot tudi zunaj svojih meja, lahko doma dovoljuje vladavino svobode, ne da bi trepetal za varnost drzave. Po drugi strani lahko močna nacionalna vlada posega do določene mere v svobosčine posameznega osebka enako kot v svobosčine posameznih drzav, ne da bi s tem skodovala idealu Reicha; to lahko naredi ob spoznanju svoje odgovornosti do ideala Reicha, saj bo posamezen dr­zavljan v teh posebnih dejanjih in ukrepih prepoznal sredstvo za poveliče­vanje lastnega ljudstva.

Vse drzave na svetu v svoji notranji organiziranosti tezijo k določe­nemu poenotenju. Tudi Nemčija v tem pogledu ni nobena izjema. Danes je nesmiselno govoriti o »drzavni suverenosti« posameznih dezel, ki je v resnici ni ze zaradi smesne majhnosti takih tvorb. Pomembnost posameznih drzav se zaradi prometnih in upravno tehničnih zahtev vse bolj zmanjsuje. Zaradi sodobnega prometa, sodobne tehnike, se razda­lje in prostori vse bolj zmanjsujejo. Nekdanja drzava danes pomeni

samo se provinco, drzave danasnje dobe pa bi nekoč imeli za celine. S tehničnega vidika ni danes tezavnost upravljanja drzave kot je Nemčija nič večja, kot je bilo upravljanje province Brandenburg pred stodvajse-timi leti. Premagovanje razdalje med Miinchnom in Berlinom je danes lazje kot je bilo pred sto leti premagovanje razdalje med Miinchnom in Starnbergom. Celotno področje danasnjega Reicha je v razmerju s te­danjo prometno tehniko manjse, kot področje kaksne srednje velike zvezne drzave za časa Napoleonovih vojn. Kdor zapira oči pred posle­dicami danih dejstev, pač zaostaja za časom. Taki ljudje so ziveli v vseh obdobjih in bodo tudi v prihodnosti. Toda kolesa zgodovine ne bodo mogli ovirati in ga nikoli zaustaviti.

Mi, nacionalsocialisti, ne smemo iti zavezanih oči mimo posledic teh resnic. Tudi tu se ne smemo pustiti ujeti frazam nasih tako imenovanih nacionalnih mesčanskih strank. Besedo fraze uporabljam zato, ker niti te stranke same ne verjamejo resno v uresničitev svojih namer, drugič pa zato, ker so sokrive in glavni krivci za trenutni razvoj. Krik po krče­nju centralizacije je posebej na Bavarskem samo se strankarska poteza, za katero ni nobenega resnega razmisleka. V vseh zadevah, kjer bi mo­rale svoje fraze vzeti nadvse resno, so te stranke brez izjeme klavrno odpovedale. Vsak tako imenovani »rop suverenih pravic« bavarske dr­zave, ki ga je zagresil Reich, so razen odvratnega preklinjanja sprejeli praktično brez odpora. Če bi se kdo res upal resno upreti temu noremu sistemu, bi ga te iste stranke izobčile in preklele, da »ne stoji na tleh danas­nje drzave« ter ga tako dolgo preganjale, da bi ga utisale z zaporno kaznijo ali mu protizakonito prepovedale govoriti. Nasi privrzenci morajo prav iz lega najbolj prepoznati notranjo zlaganost teh tako imenovanih federa­lističnih krogov. Tako kot deloma religija, je zanje tudi federativna dok­trina samo sredstvo za pogosto umazane strankarske interese.

Tako kot je torej določeno poenotenje posebej na področju prometa raz­umljiva stvar, pa se moramo nacionalsocialisti zavezati, da bomo zavzeli

najostrejse sta/isče proti takemu razvoju drzave, kjer bodo imeli ukrepi edini namen prikrivanje ter omogočanje katastrojdlne zunanje politike. Prav zato, ker danasnji Reich ni začel centralizacije zeleznice, poste, financ, itd. iz visjih nacionalno političnih vidikov, ampak samo zato, da bi v roke dobili sredstva in jamstva za neomejeno politiko izpolnjevanja, moramo mi, nacionalsocialisti, storiti vse, kar se nam bo zdelo pri­merno, da bomo otezili izvajanje taksne politike, in jo, kjer bo le mo­goče, tudi preprečili. Sem sodi boj proti sedanjemu centraliziranju zivljenjsko pomembnih ustanov nasega ljudstva, ki ga izvajajo samo zato, da v skladu z naso povojno politiko v tujino neovirano pretakajo milijardne vsote in objekte za jamstva.

To je razlog, da je tudi nacionalsocialistično gibanje zavzelo stalisče proti takim poskusom.

Drugi razlog, ki nam lahko narekuje, da se upremo taki centralizaciji, je moznost, da bi se v drzavi lahko utrdila moč takega vladnega sistema, kije z vsemi posledicami nemskemu ljudstvu prinesel najhujso nesrečo. Danasnji zidovsko demokratski Reich, kije za nemsko ljudstvo poslal pravo prekletstvo, poskusa kritiko posameznih drzav, kijih se ni izpolnil duh da­nasnjega časa, popolnoma izničiti tako, da na te drzave pritiska in jih dela povsem nepomembne. Nacionalsocialisti se moramo temu upreti tako, da nasprotovanju posameznih drzav poskusamo dati osnovo za obetavno, uspesno delovanje. Njihov boj proti centralizaciji moramo nasploh pri­kazati kot odraz visjega nacionalnega splosnega nemskega interesa. Ko torej bavarska ljudska stranka zaradi ozkosrčnih partikularnih pogledov stremi k pridobivanju »posebnih pravic« za bavarsko drzavo, moramo ta poseben polozaj uporabiti v sluzbi visjega nacionalnega interesa proti da­nasnji novembrski demokraciji.

Tretji razlog za nasprotovanje trenutni centralizaciji je prepričanje, da v velikem delu tega procesa v resnici ne gre za poenotenje in se manj za poenostavitve, ampak da gre v veliko primerih samo za to, da bi suve­renim pravicam dezel odtegnili ustanove ter njihova vrata nato na ste-zaj odprli interesom revolucionarnih strank. V nemski zogdovini se nikoli doslej nismo imeli bolj sramotnega dajanja prednosti kot v de-

mokratični republiki. Velik del danasnje pobesnele centralizacije gre na račun tistih strank, ki so nekoč obljubljale podpiranje sposobnih, ko pa je slo za zasedanje polozajev in uradov, so imeli prednost izključno člani stranke. Odkar obstoja republika, so se posebej Zidi razlezli v neverjet­nih količinah v podjetja in upravne ustanove pod okriljem Reicha, tako da so le-ti postali domena zidovskega delovanja.

Poseben tretji razlog nas mora iz taktičnih razlogov obvezovati, da vsako nadaljnjo potezo na poti centralizacije najpodrobneje preučimo in seji, če bo potrebno, postavimo po robu. Toda nasa stalisča morajo biti vedno visja nacionalno politična in nikoli malenkostno partikularna.

Zadnja pripomba je potrebna, da se med nasimi privrzenci ne bi raz­sirilo mnenje, kot da mi, nacionalsocialisti, Reichu ne bi dopusčali pra­vice do večje suverenosti, kot jo imajo posamezne drzave. Pri nas o tej pravici ni in ne more biti nobenega dvoma. Za nas je drzava kot taka samo oblika, bistvo pa je vsebina, njeno ljudstvo, je jasno, da se mora nje­govim suverenim interesom podrejati vse ostalo. Se posebej ne moremo no­beni posamezni drzavi znotraj ljudstva in Reicha, ki zastopa to ljudstvo, priznavati politične in drzavne suverenosti. Absurdno ravnanje nekaterih /veznih drzav, ki v tujini ter med seboj odpirajo svoja predstavnistva, se mora končati in se bo nekoč končalo. Dokler je to mozno, se ne smemo čuditi, če tujina dvomi o trdnosti nase povezave in se temu primerno ob­nasa. Nesmiselnost teh predstavnistev je toliko večja, ker poleg skode, ki jo povzročajo, ne morejo pokazati niti najmanjse nobene koristnosti. Interese Nemca v tujini, kijih ne more zasčititi odposlanstvo Reicha, bo se toliko manj varoval poslanik neke majhne drzave, kije v okvirih da­nasnje svetovne ureditve videti smesno nepomembna. V teh majhnih /veznih drzavah lahko vidimo samo mozne tarče napadov, posebej za eno drzavo, ki se vedno rada vidi prizadevanja za razpad zunaj in zno-I raj Reicha. Nacionalsocialisti tudi ne smemo pokazati nobenega raz-umevanja za to, da bi kak od starosti oslabeli plemenitez na polozaju veleposlanika iskal nova plodna tla za pozivitev svojega sicer povečini ze zelo posusenega poganjka. Nasa diplomatska predstavnistva v tujini so bila ze za časa starega Reicha tako bedna, da bi bila nova dopolnila

takratnih izkusenj povsem odveč.

Pomen posameznih dezel bo v prihodnosti predvsem treba prenesti na kulturno politično področje. Ludvik L, monarh, kije največ naredil za pomembnost Bavarske, ni bil nikakrsen trmoglav, protinemsko narav­nan partikularist, ampak mnogo bolj zavzet za velikonemsko idejo in kulturno sodelovanje. Drzavne vire je predvsem namenjal za utrjevanje kulturnega in ne za krepitev političnega polozaja Bavarske, s čimer je dosegel več in bolj trajne stvari, kot bi bilo sicer mogoče. S tem, ko je Miinchen dvignil iz okvirov malo pomembne provincialne rezidence v format velike nemske umetnostne metropole, je ustvaril duhovno sredi­sče, ki se danes na to drzavo veze po biti različne Franke. Če si zamis­limo, da bi Miinchen ostal tak, kot je nekoč bil, bi se na Bavarskem ponovilo dogajanje iz Saske, le s to razliko, da bi bavarski Leipzig, Niirn-berg ne postali bavarski, ampak frankovski mesti. Miinchen ni postal velik zaradi vzklikov »Dol s Prusijo!«, ampak mu je pomembnost dal kralj, kije nemskemu ljudstvu z njim hotel podariti kulturni biser, ki ga je bilo treba videti in spostovati, kar se se danes dogaja. V tem tudi za prihodnost najdemo koristen nauk. Pomen posameznih drzav v prihodnje sploh ne bo več na političnem in drzavniskem področju; po mojem mnenju bo pomembnjese etično in kulturno politično področje. A tudi tu bo čas učinkoval izravnalno. Dostopnost sodobnega prometa bo tako pome­sala ljudi, da se bodo etične meje polagoma zabrisale in bo tudi kul­turna podoba postopoma postajala enakomernejsa.

Pred vplivi posameznih drzav je treba posebej odločno obvarovati vojsko. Prihajajoča nacionalsocialistična drzava ne sme ponoviti napake iz preteklosti, da bi vojski podtaknila nalogo, ki je ni njena in je sploh ne sme imeti. Nemska vojska ni tukaj zato, da bi bila sola za ohranjanje plemenskih značilnosti, ampak je predvsem sola za medsebojno razumeva­nje in prilagajanje vseh Nemcev. Stvari, ki v zivljenju naroda lahko po­vzročajo delitve, naj v vojski delujejo zdruzevalno. Poleg tega naj mladega moza dvigne nad obzorje njegove dezelice ter ga umesti v nem­sko ljudstvo. Mladenič naj izve, kje so meje njegove domovine, ki jo bo moral nekoč braniti, ne samo meje njegove dezele. Zato je nesmiselno,

da bi mladi Nemec sluzboval v svoji dezeli, med sluzenjem vojaskega roka mu je smotrno pokazati Nemčijo. To je danes se toliko bolj nujno, ker mlad Nemec ne gre na potovanja kot nekoč in si s tem siri obzorja. V duhu tega spoznanja je vendar nesmiselno, da bi mlad Bavarec sluz­boval v Miinchnu, Frank v Niirnbergu, rekrut iz Badna v Karlsruheju, iz Wurttemberga v Stuttgartu, itd. Ali ni pametneje, da mlademu Ba­varcu pokazemo Reno in Severno morje, Hamburzanu Alpe, vzhod­nemu Prusu nemsko Sredogorje in tako naprej? Dezelni značaj naj ostane v enoti, ne pa v garniziji. Vsak poskus centralizacije lahko naleti na nase neodobravanje, nikoli pa tega ne bomo počeli v primeru vojske! Prav narobe. Če nobenega taksnega poskusa ne bomo pozdravljali, pa bi se ga v vojski morali veseliti. Povsem neodvisno od tega, da bi bilo pri velikosti danasnje Reichove vojske vzdrzevanje dezelnih enot absurdno, vidimo v opravljenem poenotenju drzavne vojske korak, ki se mu tudi v prihodnosti, ob vpeljavi ljudske vojske, nikoli ne bi smeli odreči.

Sicer pa bo mlada in zmagovita ideja morala zavrniti vse okove, ki bi lahko ohromili aktivnosti pri promoviranju njenih zamisli. Nacionalsocia-lizem si mora načeloma pridrzati pravico, da vsemu nemskemu ljudstvu ne glede na dosedanje meje zveznih dezel vsili svoja načela ter ga vzgaja v svojih idejah in mislih. Tako kot se cerkve ne čutijo omejene s političnimi mejami, tudi nacionalsocialistične misli ne omejujejo meje med posamez­nimi drzavami nase domovine.

Nacionalsocialistični nauk ni sluzabnik političnih interesov posameznih zveznih drzav, ampak bo nekoč postal gospodar nemskega ljudstva. Odlo­čal bo o zivljenju ljudstva ter ga na novo uredil, zato si mora pridrzati pra­vico, da bo sel čez meje, ki jih je naredil razvoj, katerega smo zavračali.

Bolj ko bo zmaga njegovih idej popolna, večja bo svoboda posameznika v drzavi.

11. poglavje

Propaganda in organizacija

Leto 1921 je zame in za gibanje dobilo poseben pomen. Po mojem vstopu v Nemsko delavsko stranko sem takoj prevzel vodenje propa­gande. Smatral sem, daje bilo v danem trenutku to daleč najpomemb­nejse področje. Takrat si ni bilo treba glave posebej razbijati zaradi organizacijskih vprasanj, ampak je bilo treba idejo čim bolj razsiriti med ljudmi. Propaganda je morala biti pred organizacijo in je morala sled­nji priskrbeti človeski material. Tudi sicer sovrazim prehitro in preveč pedantno organiziranje. Večinoma iz tega nastane mrtev mehanizem, le redko pa ziva organizacija. Organizacija je namreč nekaj, kar se mora za svoj obstoj zahvaliti organskemu zivljenju, organskemu razvoju. Ideje, ki so prevzele določeno stevilo ljudi, bodo vedno tezile k določenemu redu in temu notranjemu oblikovanju je treba pripisati veliko vrednost. Vendar je treba tudi tukaj upostevati človeske slabosti, ki posameznika zapeljejo, da se vsaj na začetku nagonsko upira drugemu, močnejsemu umu. Brz ko je neka organizacija mehanično ustrojena od zgoraj nav­zdol, je vedno velika nevarnost, da bo kaksna manj sposobna, a ljubo­sumna glava, ki ze od prej zaseda nek polozaj, poskusala zavirati napredovanje bolj sposobnih elementov znotraj gibanja. Skoda, ki v takem primeru nastane, je lahko posebej za mlado gibanje usodnega pomena.

Zaradi tega načela je bolj smotrno, da neko idejo določen čas naj­prej propagandistično razsirjamo iz centrale in si iz nabranega človes-

kega materiala nato poisčemo mozne vodilne ljudi ter jih preizkusimo. Pri tem se bo včasih izkazalo, da se v navidezno neuglednih ljudeh skri­vajo rojeni vodje.

Vsekakor bi bilo popolnoma napačno, če bi v obilju teoretičnih spoznanj hoteli ugledali značilne dokaze za lastnosti in sposobnosti voditelja.

Pogosto je ravno nasprotno.

Veliki teoretiki so le v redkih primerih tudi veliki organizatorji, ker se veličina teoretika in programskega vodje v prvi vrsti nahaja v spoznanju in utemeljitvi abstraktno pravilnih zakonov, medtem ko mora biti orga­nizator predvsem dober psiholog. Človeka mora sprejeti takega, kot je, in zato ga mora poznati. Ne sme ga ne precenjevati ne podcenjevati. Enakovredno mora upostevati tako slabe lastnosti kot njegove zivalske nagone, da bi ob upostevanju vseh dejavnikov ustvaril podobo, ki jo kot ziv organizem izpolnjuje največja in stalna moč ter je zato primerna kot nositeljica ideje, kateri bo utirala pot do uspeha.

Se bolj poredko je velik teoretik tudi velik vodja. To bo mnogo prej agitator, kar mnogi, ki na določenem vprasanju delajo zgolj znanstveno, ne slisijo prav radi; pa vendar je to razumljivo. Agitator, kije sposoben posredovati neko zamisel sirokim mnozicam, mora vedno biti psiho­log, čeprav bi bil samo demagog. Se vedno bo bolj primeren za vodjo, kot od sveta in ljudi odtujen teoretik. Kajti vodja pomeni: sposobnost premikanja mnozic. Nadarjenost za ustvarjanje zamisli nima nobene zveze s sposobnostjo vodenja. Pri tem je povsem brezplodna razprava o tem, kaj je pomembnejse: zastavljanje človeskih idealov in ciljev ali nji­hovo uresničevanje. Tudi tu je tako kot sicer pogosto v zivljenju: eno bi bilo popolnoma brez pomena, če ne bi bilo tudi drugega. Najlepse teo­retično spoznanje ostane brez smisla in vrednosti, če vodja ne premakne mnozic v pravo smer. In narobe, kaj bo pomagala vsa genialnost in za­gnanost vodje, če poduhovljeni teoretik ne zastavi ciljev človeskih pri­zadevanj? Toda zdruzitev teoretika, vodje in organizatorja v eni osebi je najbolj redka stvar, ki jo lahko najdemo na tej Zemlji. Ta zdruzitev ustvari velikega moza.

V prvem obdobju svojega delovanja v gibanju sem se, kot sem ze ome-

nil, posvetil propagandi. Tej je moralo uspeti postopno ustvarjanje maj­hnega jedra ljudi, predanih novemu nauku, da bi tako pripravili mate­rial, ki bo lahko pozneje predstavljal prve elemente neke organizacije. Cilj propagande je povečini presegal organizacijskega.

Ko ima gibanje namen porusiti neki svet in na njegovem mestu zgra­diti drugačnega, si mora biti v vrstah svojega vodstva popolnoma na jasnem o naslednjih temeljnih načelih: pridobljeni človeski material je treba na začetku razdeliti na dve veliki skupini: pristase in člane.

Naloga propagande je, da pridobiva pristase, naloga organizacije, da pridobiva člane.

Pristas nekega gibanja je vsak, ki se strinja z njegovimi cilji, član pa tisti, ki se zanj bojuje.

Propaganda privablja pristase h gibanju. Organizacija bo članu dala nalogo pridobivanja novih pristasev, iz katerih spet lahko dobimo nove člane.

Pristasi samo pasivno priznavajo neko idejo, medtem ko jo članstvo ak­tivno zastopa in se zanjo bojuje. Zalo na deset pristasev pride en član ali kvečjemu dva.

Za pristase je bistveno spoznanje, za članstvo pa pogum, da to spozna­nje zastopa in ga razsirja.

Spoznanje s svojo pasivno obliko ustreza večini ljudi, ki so leni in boječi. Pogoj za članstvo je aktivna nastrojenost, kar ustreza samo manjsemu delu ljudi.