Moj boj / Mein Kampf Adolf Hitler

Moj boj / Mein Kampf

_{Adolf Hitler}

Dve knjigi, zdruzeni v eni knjigi

Prva knjiga: Obračun

Druga knjiga: Nacionalsocialistično gibanje

Mavrica d.o.o., Celje

Vsebina

CIP - Katalozni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjiznica, Ljubljana

HITLER, Adolf

Moj boj / Adolf Hitler ; [prevod Marjan Furlan]. - Celje : Mavrica, 2006

Prevod dela: Mein Kampf

ISBN-10 961-6282-47-6 ISBN-13 978-961-6282-47-5

Uvod 9

Posvetilo

Prva knjiga

Obračun

poglavje:  V hisi mojih starsev.......... ..... ...... ....................

poglavje: Dunajska leta učenja in trpljenja.......... ..... ...... .

poglavje:  Splosna politična razmisljanja iz mojega

dunajskega obdobja.......... ..... ...... ..................

poglavje: München.......... ..... ...... .......... ..... ...... .

poglavje: Svetovna vojna

poglavje: Vojna propaganda .......... ..... ...... ..................

poglavje: Revolucija

poglavje: Začetek mojega političnega delovanja......................

poglavje: »Nemska delavska stranka«

poglavje:  Vzroki za zlom

poglavje: Ljudstvo in rasa

poglavje:  Prvo razvojno obdobje Nacionalsocialistične

nemske delavske stranke.......... ..... ...... ........ 304

Druga knjiga:

Nacionalsocialistično gibanje

poglavje: Svetovni nazor in stranka.......... ..... ...... .........

poglavje: Drzava.......... ..... ...... .......... ..... ...... ....

poglavje: Pripadnik drzave in drzavljan.......... ..... ...... ....

poglavje: Osebnost in narodnjaska miselnost........................... 403

poglavje: Svetovni nazor in organizacija .......... ..... ...... ..

poglavje: Prvo obdobje boja - pomen govora...........................

poglavje: Spopad z rdečo fronto

poglavje:  Močni je najmogočnejsi sam

poglavje:  Temeljne misli o pomenu in organiziranosti SA

poglavje:  Federalizem kot krinka

poglavje:  Propaganda in organizacija

poglavje:  Vprasanje sindikatov

poglavje: Nemska politika zaveznistev po vojni

poglavje: Usmeritev na Vzhod ali vzhodna politika

poglavje: Pravica do nujne obrambe

Zaključna beseda

Uvod

Prvega aprila 1924 sem moral v skladu z izrečeno sodbo München-skega Ljudskega sodisča začeti prestajati zaporno kazen v kraju Landsberg am Lech.

S tem se mi je po več letih neprekinjenega dela ponudila priloznost, da se lotim dela, h kateremu so me spodbujali stevilni somisljeniki in o katerem sem bil sam prepričan, da bo pomembno za nase politično gi­banje. Zato sem se odločil, da v dveh zvezkih pojasnim ne zgolj cilje na­sega gibanja, ampak tudi pregled njegovega razvoja. Iz tega se bo mogoče naučiti več kot iz vsake povsem doktrinarne razprave.

Pri tem sem imel tudi priloznost, da sem popisal predstavitev svo­jega lastnega razvoja, kolikor je to potrebno za razumevanje tako pr­vega kot drugega zvezka in za razbijanje nenehnega črnega opisovanja moje osebnosti, ki seje pojavljalo v judovskem tisku.

S tem delom ne nagovarjamo ljudi, ki jim je nase gibanje tuje, ampak tiste, ki se srčno zavzemajo zanj in ki stremijo k iskrenemu razumeva­nju le-tega.

Vem, da ljudi tezje pridobivamo na svojo stran s pisano besedo, kot pa z govorjeno. Vem, da se vsako veliko gibanje na tej Zemlji za svojo rast lahko zahvali velikim govorcem, in ne velikim piscem.

Kljub temu je treba za enakomerno in enovito zastopanost nekega nauka poloziti temelje, ki bodo večni. Pričujoča zvezka naj bosta te­meljna kamna, kiju prilagam skupnim vrednotam.

Zapor v kraju Landsberg am Lech

Pisec

9. novembra 1923 ob pol enih popoldne so v Münchnu pred zgradbo Feldherrnhalle in na dvorisču nekdanjega vojnega ministrstva padli naslednji mozje, ki so zvesto verjeli v vnovično vstajenje svojega ljud­stva:

Alfarth, Felix, trgovec, rojen 5. julija 1901 Bauriedl, Andreas, klobučar, rojen 4. maja 1879 Casell, Theodor, bančni usluzbenec, rojen 8. avgusta 1900 Ehrlich, Wilhelm, bančni usluzbenec, rojen 19. avgusta 1894 Faust, Martin, bančni usluzbenec, rojen 27. januarja 1901 Hechenberger, Anton, ključavničar, rojen 28. septembra 1902 Korner, Oskar, trgovec, rojen 4. januarja 1875 Kuhn, Kari, plačilni natakar, rojen 26. julija 1897 Laforce, Kari, student, rojen 28. oktobra 1904 Neubauer, Kurt, sluga, rojen 27. marca 1899 Pape, Claus von, trgovec, rojen 16. avgusta 1904 Pfordten, Theodor von der, svetnik Vrhovnega dezelnega sodi­sča, rojen 14. maja 1873

Rickmers, Joh., ritmojster a.D., rojen 7. maja 1881 Scheubner-Richter, Max Erwin von, dr. ing., rojen 9. januarja

Stranskv, Lorenz Ritter von, inzenir, rojen 14. marca 1899 Wolf, VVilhelm, trgovec, rojen 19. oktobra 1898

Tako imenovana nacionalna oblast je mrtve junake prikrajsala za skupen grob.

Zato jim v znak spomina posvečam prvo knjigo tega dela, da bi kot krvave priče trajno osvetljevali pot pristasem nasega gibanja.

Landsberg a. L., v zaporu, 16. oktobra 1924

Prva knjiga

_Obračun

Adolf Hitler

Prvo poglavje

V hisi mojih starsev

Danes se mi zdi srečno naključje, da mi je usoda za kraj mojega roj­stva namenila prav Braunau ob reki Tnn. To mestece namreč lezi tik ob meji dveh nemskih drzav, za kateri smo si vsaj mi, mlajsi ljudje, zasta­vili kot svojo zivljenjsko nalogo, da z vsemi sredstvi dosezemo njuno vnovično zdruzitev!

Nemska Avstrija se mora spet vrniti v naročje svoje velike nemske matere, vendar ne zaradi kakrsnih koli ekonomskih računic. Ne, ne: tudi če bi bila zdruzitev v tem pogledu nepomembna, celo če bi bila skodljiva, jo je treba kljub vsemu izpeljati. Enaka kri spada v skupno dr­zavo. Nemski narod toliko časa, dokler svojih lastnih sinov ne bo zdru­zil v skupni drzavi, nima moralne pravice za kolonialno politične dejavnosti. Sele ko bo v mejah nove drzave prebival se zadnji Nemec in ne bi bila zagotovljena njegova preskrba s hrano, se bo zaradi stiske last­nega naroda pojavila moralna pravica do osvajanja tujega ozemlja in posesti. Plug se bo potem spremenil v meč in iz solza vojne bodo za­namci pridelovali svoj vsakdanji kruh. Zato se mi to malo obmejno mesto zdi simbol velike naloge. V danasnjih časih izstopa in nas opo­zarja tudi v nekem drugem oziru. Pred več kot sto leti seje v tem skrom­nem mestecu pripetil tragičen dogodek, kije prizadel vse Nemce in bo vsaj v analih nemske zgodovine ostal zapisan za večno. V času največ­jega ponizanja nase domovine je tamkaj zanjo padel v Nurnbergu rojeni mesčanski knjigarnar Johannes Balm, zakrknjen »nacionalist« in sov-

raznik Francozov, kije svojo Nemčijo najgloblje ljubil tudi tedaj, ko ji sreča ni bila naklonjena. Gospod Balm se je trmasto upiral in ni hotel izdati sokrivcev, pravzaprav glavnih krivcev. Torej kot Leo Schlageter. (Leta 1922 seje pridruzil NSDAP. Med okupacijo Porurja seje s sabota­zami upiral francoski zasedbi. Po izdaji so ga Francozi prijeli in obsodili na smrt. Op. prev.) Tudi njega je, enako kot Balma, Francozom izdal pred­stavnik oblasti. Ta zalostni sloves si je pridobil augsburski direktor po­licije, ki je tako dajal zgled novodobnim nemskim oblastem v dezeli gospoda Severinga.

V tem, z zarki nemskega mučenistva pozlačenem mestecu ob reki Inn, sta v osemdesetih letih minulega stoletja (19. stoletja, op. prev.) zi­vela moja starsa; po krvi Bavarca, po drzavljanstvu Avstrijca. Oče je bil vesten uradnik, mati pa je gospodinjila in predvsem z veliko ljubeznijo skrbela za nas otroke. Iz tistih časov se ne spominjam več prav veliko stvari, ker je oče ze po nekaj letih moral zapustiti obmejno mestece, ki gaje medtem iskreno vzljubil, in seje podal navzdol ob Innu. Dobil je novo zaposlitev v Passauu, tokrat torej v sami Nemčiji.

Sluzbovanje avstrijskega carinskega uradnika je bilo takrat povezano s pogostimi selitvami. Oče se je kmalu zatem moral preseliti v Linz, kjer je končno dočakal upokojitev. Seveda to nikakor ni pomenilo, da bo stari gospod zdaj zazivel spokojno. Kot sin uboznega, neznatnega kajzarja, je trpljenje izkusil ze v svoji rodni hisi. Niti trinajst let se ni do­polnil, ko je ze zapustil rodno grudo, V Valdviertel. Povezal je popotno culo in se odpravil po svetu s trebuhom za kruhom. Kljub odsvetovanju »izkusenih« sovasčanov seje odpravil na Dunaj, da bi se izučil obrti. To se je dogajalo v petdesetih letih minulega stoletja. Grenka odločitev, ki gaje popeljala s tremi guldni v zepu na negotovo pot. Ko je dopolnil se­demnajst let, je opravil vajeniski izpit, a to mu ni prineslo zadovoljstva. Prej narobe. V dolgih mesecih stiske, večne revsčine in tarnanja je v njem dozorela trdna odločenost, da bo opustil rokodelstvo in postal nekaj »več«. Ubogemu dečku seje na vasi zdelo, daje lahko vrhunec člo­veskih stremljenj duhovniski poklic, po bivanju v velikem mestu pa se mu je močno razsirilo obzorje in prepričanje bil, daje vreden poklica

drzavnega uradnika. Z vztrajnostjo človeka, ki seje po prestani revsčini in krivicah »postaral«, ko je bil se na pol otrok, je začel uresničevati svojo novo odločitev - in postal je uradnik. Mislim, da mu je po skoraj triindvajsetih letih uspelo doseči zastavljeni cilj. S tem je tudi izpolnil zaobljubo, ki si jo je ubogi fante zadal nekoč, da se bo namreč vrnil v svojo ljubljeno rodno vas sele, ko bo zares nekaj postal.

Tako je dosegel svoj cilj; toda v vasi se zdaj nihče več ni spominjal ma­lega fanta, njemu samemu pa je vas postala tuja.

Ko se je pri sestinpetdesetih letih starosti končno upokojil, tega za­sluzenega počitka noben dan ni znal preziveti v brezdelju. Na Zgornjem Avstrijskem, v blizini trga Lambach, si je kupil majhno posest, ki jo je pridno obdeloval in tako sklenil dolg in z delom obogaten zivljenjski krog tam, kjer so ga začeli njegovi predniki.

V tistem času so me začeli prevzemati prvi vzori. Veliko tekanja v na­ravi, dolga pot do sole in predvsem materina grenka zaskrbljenost za­radi nadvse grobih mladcev so vplivali na to, da sem postal vse drugo prej kot zapečkar. Čeprav si takrat nisem kdove kako resno belil glave s svojim bodočim zivljenjskim poklicem, sem vedel, da mi očetov primer zivljenja nikakor ni bil pri srcu. Mislim, da se je moj govorniski talent ze takrat pokazal v bolj ali manj gorečih govornih spopadih z mojimi to­varisi. Postal sem mali uporniski voditelj, ki se je takrat v soli z lah­koto in tudi dobro učil, sicer pa ni bil prav lahko obvladljiv. Ob prostem času sem se učil zborovskega petja na koru lambachske cerkve, zato sem imel izvrstno priloznost, da sem se pogosto opajal ob nadvse bles­čečih praznovanjih na cerkvenem posestvu. Kaj bi lahko bilo bolj na­ravno kot to, da seje, podobno kot nekoč mojemu očetu vaski duhovnik, tudi meni zazdel opat najvisji ideal, po katerem lahko človek hrepeni? Take misli so se mi nekaj časa podile po glavi. Gospod oče pri svojem prepirljivem sinu iz razumljivih razlogov ni znal ceniti njegove nagnje­nosti h govornistvu, da bi iz tega naredil koristne sklepe za prihodnost svojega potomca, zato je jasno, da ni bil razumevajoč za njegova razmis­ljanja v tej smeri. Le z zaskrbljenostjo je spremljal to razdvojenost na­rave.

Dejansko seje koprnenje po tem poklicu prav kmalu razblinilo, da bi odstopilo prostor upanjem, ki so bolj ustrezala mojemu temperamentu. Ko sem brskal po očetovi knjiznici, sem naletel na različne knjige o voj­nah, med drugim tudi na poljudno izdajo o nemsko-francoski vojni v letih 1870/71. Dva zvezka ilustrirane revije iz tistih let sta postala moje priljubljeno branje. Junaski boji so prav kmalu postali moje najgloblje notranje dozivetje. Od takrat sem se vedno bolj zanimal za vse, kar je bilo kakor koli povezano z vojno ali vojastvom.

Toda to bo za mene postalo pomembno tudi zaradi nečesa drugega. Prvikrat se mi je, čeprav se nejasno, zastavilo vprasanje, če je in kaksna je razlika med Nemci, ki so bili te bitke, in drugimi Nemci? Zakaj ni bila v vojni tudi Avstrija, zakaj se ni bojeval moj oče in tudi stevilni drugi?

Ali mi nismo enaki kot vsi drugi Nemci?

Ali ne spadamo vsi skupaj? Ta problem mi je takrat prvič zavrtal po mojih malih mozganih. Z občutkom notranje zavisti sem poslusal odgo­vor na previdno zastavljeno vprasanje: nima vsak Nemec sreče, da bi zivel v Bismarckovem Reichu.

Tega nisem mogel doumeti.

Moral bi oditi studirat.

Zaradi moje osebe in predvsem zaradi mojega temperamenta je oče sklepal, da bo humanistična gimnazija pomenila protislovje moji nadar­jenosti. Zdelo se mu je, da mi bo realka bolj ustrezala. Njegovo mnenje pri tem je posebej podkrepila moja nadarjenost za risanje. Bilje prepri­čan, da ta predmet v avstrijskih gimnazijah močno zapostavljajo. Morda je tudi njegova tezka zivljenjska pot vplivala, daje bil humanističen stu­dij v njegovih očeh manj praktičen in gaje zato manj cenil. V osnovi pa je seveda menil, da naj tako kot on sam, tudi njegov sin postane drzavni uradnik. Mora postati. Zaradi njegove bridke mladosti se mu je zdelo, da je vse, kar je dosegel, se mnogo večje, saj je to dosegel izključno z marljivostjo in zelezno voljo. To je bil ponos človeka, ki je naredil sa-

mega sebe. Ponos, ki gaje prepričal, daje hotel tudi svojega sina pripe­ljati na enak, če bo le mogoče, se visji zivljenjski polozaj. Toliko bolj, ker bi z lastno marljivostjo svojemu otroku se olajsal doseganje cilja: pos­tati nekdo.

Odklanjanje nečesa, kar je njemu nekoč postalo smisel celega zivlje­nja, se mu je zdelo neverjetno. Očetova odločitev je bila zato preprosta, odločna in jasna, v njegovih očeh tudi samoumevna. Konec koncev se je njegovi ukazovalni naturi, ki jo je oblikovala borba za obstoj skozi vse njegovo zivljenje, zdelo povsem neznosno, da bi v taki zadevi zad­njo besedo prepustil neizkusenemu in s tem tudi neodgovornemu otroku. To bi pomenilo tudi veliko in prevratnisko pomanjkljivost v oče­tovski avtoriteti ter odgovornosti za poznejse zivljenje njegovega otroka in se nikakor ne bi ujemalo z njegovim dojemanjem izpolnjevanja dolz­nosti.

In vendar se je zgodilo drugače.

Imel sem komaj enajst let in sem bil prisiljen, da sem se prvikrat po­stavil v opozicijo. Najsi je bil oče se tako trd in odločen pri uresničeva­nju svojih načrtov in namenov, njegov sin je bil enako trmast in uporniski pri odklanjanju očetovih zamisli, ki mu niso ali so mu le delno ustrezale.

Nisem hotel postati uradnik.

Ne prigovarjanje ne »resna« svarila niso pomagala streti mojega upor­nistva. Nisem hotel postati uradnik, ne in se enkrat ne. Vsi poskusi, da bi mi z opisovanjem očetovega zivljenja prebudili veselje ali ljubezen do tega poklica, so imeli prav nasproten učinek. Ob misli, da bi kot ujet­nik moral čepeti v neki pisarni, mi je postajalo slabo. Ne bi mogel biti gospodar svojega časa, izpolnjeval bi neke obrazce, v katere bi stlačil vse svoje zivljenje.

Le kaksne misli so se ob tem porajale fantu, ki je bil res vse kaj dru­gega, samo ne »priden« v smislu podezelskega načina zivljenja. Zaradi smesno lahkega učenja v soli mi je ostajalo toliko prostega časa, da me je več videlo sonce kot moja soba. Ko danes moji politični nasprotniki z ljubečo pozornostjo preučujejo moje zivljenje tja do obdobja mladost-

nika, da bi končno z olajsanjem ugotovili, kaksne neznosne norčije je ta »Hitler« zganjal ze v svojem otrostvu, potem se zahvaljujem nebesom, da mi se zdaj sega spomin v tiste srečne čase. Polje in gozd sta bila takrat bojno polje, na katerem so se razjasnjevala vedno prisotna »na­sprotja«.

Tudi obiskovanje realke tega toka ni moglo zadrzati.

Zdaj seje bilo seveda treba spopasti z nekim drugim nasprotjem.

Dokler seje očetova namera, da bo iz mene naredil drzavnega urad­nika, soočala samo z mojim načelnim nasprotovanjem uradniskemu po­klicu, sem konflikt lahko prenasal. Svoje notranje nazore sem lahko zadrzeval v sebi, saj mi ni bilo treba vedno takoj ugovarjati. Zadosčala mi je moja trdna odločenost, da nekoč pozneje ne bom postal uradnik; to me je notranje povsem pomirilo. Vendar od te odločitve nikakor nisem odstopal. Vprasanje seje zaostrilo, če sem očetovim nameram po robu postavil svoje načrte. To seje zgodilo ze, ko sem imel dvanajst let. Kako je prislo do tega, se danes niti sam ne spominjam več, toda nekega dne mi je postalo jasno, da bom postal slikar, umetniski slikar. Moja nadarjenost za risanje je bila nesporna, vendar je očetu celo sluzila kot povod, da meje hotel poslati na realko, toda nikoli in nikdar mu ni pri­slo na misel, da bi mi omogočil izobrazbo v slikarstvu. Prav nasprotno. Ko sem nato prvikrat, potem ko sem znova zavrnil očetovo priljubljeno zamisel, na njegovo vprasanje, kaj vendar sploh hočem postati, bruhnil na dan s svojim odločnim stalisčem, je oče najprej začudeno obmolk­nil.

»Slikar? Umetniski slikar?«

Mislil je, da nisem čisto priseben. Morda se mu je zazdelo, da ni dobro razumel ali da meje slabo slisal. Ko mu je vendar postalo jasno, za kaj gre, in ko je začutil resnost moje trdne namere, seje temu z vso odločnostjo svojega bitja uprl. Njegova odločitev je bila zelo preprosta, pri čemer upostevanje mojih resničnih nagnjenj sploh ni bilo vprasa­nje.

»Umetniski slikar? To pa ne, dokler sem jaz ziv, nikoli!« Njegov sin, kije po očetu podedoval različne lastnosti, med drugim tudi trmo, mu

je odgovoril podobno odločno, le da v povsem drugem smislu.

Tako sta obe strani vztrajali vsaka pri svojem. Oče seje oklepal svo­jega »Nikoli!«, jaz pa sem zaostril svoj »Kljub temu.«

To seveda ni imelo prav razveseljivih posledic. Stari gospodje postal zagrizen, jaz pa prav tako, čeprav sem ga imel zelo rad. Nobenega upa­nja mi ni dajal, da se bom lahko kadarkoli izsolal za slikarja. Nato sem naredil se korak naprej in razglasil, da se v tem primeru sploh ne bom več učil. S takimi »pojasnili« sem seveda potegnil krajsi konec, saj je stari gospod začel brezobzirno uveljavljati svojo avtoriteto. Zato sem raje obmolknil in svojo groznjo začel uresničevati. Mislil sem, da bo oče opazil izostanek uspeha v realki in da bo rad ali nerad vendarle po­pustil in mi omogočil izpolnitev mojih sanj.

Ne vem, ali je bila ta računica pravilna. Najprej se je pokazal moj očiten neuspeh v soli. Naučil sem se vsega, kar meje veselilo, se pose­bej snovi, ki bi mi lahko pozneje koristila pri slikanju. Vse, kar se mi je s tega vidika zdelo nepomembno ali pa me ni zanimalo, sem popol­noma sabotiral. Moja spričevala so bila zato glede na predmet in mojo presojo o njegovi koristnosti polna ekstremnih ocen. Poleg »odlično« in »prav dobro« so bile zapisane ocene »zadostno« in tudi »nezadostno«. Daleč najboljse ocene sem dobival pri zemljepisu in se bolj pri svetovni zgodovini. To sta bila moja najljubsa predmeta, kjer sem prekasal ves razred.

Ko po tolikem času kritično opazujem tista leta, vidim dve najpo­membnejsi in izstopajoči dejstvi:

Prvič: postal sem nacionalist.

Drugič: naučil sem se dojemati in razumeti zgodovino.

Stara Avstrija je bila »drzava narodov«.

Pripadnik Nemskega Reicha takrat v osnovi sploh ni mogel dojeti, kaksen pomen ima to dejstvo v vsakdanjem zivljenju posameznika v tej drzavi. Po zmagovitem pohodu nemske vojske v nemsko-francoski vojni so se ljudje postopoma odtujevali od nemstva v zamejstvu, nekateri ga sploh niso več spostovali niti ga niso hoteli poznati. Ljudje so posebej z ozirom na nemske Avstrijce lahkomiselno enačili propadlo dinastijo

z ljudstvom, kije v jedru zdravo.

Nekaj jim ni bilo jasno: če v Avstriji Nemec ne bi bil se vedno najbolj polnokrven, nikoli ne bi zmogel moči, da bi 52-milijonski drzavi vtisnil tako močan pečat, da seje prav v Nemčiji porodilo zmotno misljenje o Avstriji kot nemski drzavi. Nesmisel z najtezjimi posledicami, a vendar blesčeče spričevalo za deset milijonov Nemcev Vzhodne Marke (Ost-mark). Le malo Nemcev iz Nemskega Reicha je vedelo kaj o večni za­grizeni borbi za nemski jezik, nemsko solo in nemsko bit. Sele danes, ko je tudi mnogo milijonom ljudi nasega ljudstva v Reichu vsiljena ta za­lostna stiska, ko pod tujim gospostvom sanjajo o skupni domovini in v tem hrepenenju poskusajo zadrzati vsaj pravico do materinsčine, v sir­sem krogu postaja razumljivo, kaj pomeni nujna borba za lastno narod­nost. Zdaj bo morda ta ali oni znal izmeriti veličino nemstva v stari Ostmarki. Ta je, opirajoč se zgolj nase, Reich stoletja dolgo varovala najprej pred Vzhodom, da bi v uničujoči vojni obdrzala meje nemsko govorečega prostora v času, ko se je Reich zanimal zgolj za svoje kolo­nije, ni pa mu bilo mar za lastno meso in kri pred svojimi vrati.

Tako kot vedno in povsod, v vsaki bitki, so bili tudi v boju za jezik v stari Avstriji trije sloji: borci, opazovalci ter izdajalci.

To sejanje seje začenjalo ze v soli. Nasploh je pri borbi za jezik zna­čilno, da se njegovi valovi najbolj zaletavajo prav v sole, ki so valilnice novih rodov. Borba se vodi za otroka, njemu je namenjen prvi poziv tega spora:

»Nemski deček, ne pozabi, da si Nemec!« ter »Deklica, ne pozabi, da bos postala nemska mati!«

Kdor pozna duso mladine, bo lahko razumel, da prav njihova usesa najraje prisluhnejo takemu bojnemu klicu. Mladina zna na sto načinov bojevati to bitko, po svoje in s svojimi orozji. Odklanja prepevanje tujih, nenemskih pesmi, toliko bolj spostujejo nemske junake, kolikor bolj jim jih kdo poskusa odtujevati; beliče, ki sijih odtrgajo od ust, namenijo za borbo velikanov; nenemskemu učitelju znajo neverjetno pozorno pri­sluhniti, obenem pa se mu ne uklonijo; ponosno nosijo obelezja svo­jega ljudstva, čeprav jih zaradi tega kaznujejo ali celo tepejo. Nasa

mladina je verna pomanjsana zrcalna slika velikanov nasega ljudstva, le da je pogosto bolj iskrena in zavedna.

Tudi sam sem ze v razmeroma zgodnji mladosti imel priloznost so­delovati v takem narodnostnem boju v stari Avstriji. Takrat smo zbirali prispevke za Juzno Marko (Sudmark, Juzna Stajerska, op. prev.) in za solsko drustvo, svojo pripadnost smo poudarjali s plavicami in črno-rdeče-zlatimi barvami, pozdravljali smo s »Heil«, namesto cesarske pesmi smo raje prepevali »Nemčija čez vse« (»Deutschland iiber alles«), čeprav so nas zaradi tega svarili in kaznovali. Mladec se je tako poli­tično izobrazeval v času, ko pripadnik tako imenovane nacionalne dr­zave od svojega ljudstva pozna komaj kaj več kot lasten jezik. Samo po sebi se razume, da jaz ze takrat nisem spadal med opazovalce. Hitro sem postal »nemski nacionalist«, kar vsekakor ni enako danasnjemu pojmovanju nase stranke.

Taksno razmisljanje se je pri meni zelo hitro razvijalo in napredo­valo, tako da sem ze s petnajstimi leti znal razlikovati med dinastičnim »patriotizmom« in ljudskim »nacionalizmom«; in ze takrat sem bolje po­znal slednjega.

Kdor se ni nikoli potrudil in preučil notranjih razmerij v habsburski monarhiji, si takega procesa morda ne bo znal razloziti. Ze samo pou­čevanje svetovne zgodovine v tej drzavi je moralo pomeniti zasejano seme takega razvoja, saj se posebej o avstrijski zgodovini pise in govori v zelo skromnem obsegu. Usoda te drzave je tako zelo povezana z zivlje­njem in rastjo celotnega nemstva, da si ločevanja zgodovine na nemsko in avstrijsko sploh ni mogoče zamisliti. Da, sele ko se je Nemčija za­čela deliti na dve področji oblasti, je prav ta delitev postala nemska zgo­dovina.

Na Dunaju shranjene cesarske insignije nekdanje reichovske veličast­nosti sijejo kot prekrasne čarovnije ter učinkujejo se vedno kot povezo­valno tkivo večne skupnosti.

Elementarni krik nemsko avstrijskega ljudstva v času, ko je propa­dala habsburska drzava in je prihajalo do zdruzevanja z nemsko ma­tico, je bil le znak globoko v srcu vsega ljudstva prikritega občutka

hrepenenja po tej vrnitvi v nikoli pozabljeno očetnjavo. Tega odziva se ne da pojasniti drugače kot s tem, daje bila zgodovinska vzgoja vsakega posameznega nemskega Avstrijca temeljni vzrok za omenjeno hrepene­nje. V njej je vodnjak, ki nikoli ne presahne; ki se posebej v časih po­zabe, ne meneč se za trenutno dobro zivljenje, prebudi kot tihi opominjevalec in nam vedno znova s spomini iz preteklosti sepeta o

novi prihodnosti.

Pouk zgodovine v tako imenovanih srednjih solah je seveda se danes zelo slab. Le malo učiteljev razume, da prav učenje zgodovine nikoli in nikdar ne sme biti samo učenje na pamet, suhoparno navajanje dogod­kov in datumov; da ne gre za to, da bo mladec natančno vedel, kje in kdaj se je bila kaksna bitka, se rodil ta ali oni junak ali celo to, kate­remu bolj ali manj nepomembnemu monarhu so na glavo posadili krono njegovih prednikov. Ne, to prav res ni bistveno.

Učenje zgodovine pomeni iskanje in odkrivanje sil, ki kot vzroki pri­vedejo do dejanj, katere nato mi pred svojimi očmi vidimo kot zgodo­vinske dogodke.

Umetnost branja in učenja je tudi v tem primeru taka: zapomni si bi­stveno, pozabi, kar je nebistveno.

Morda je bilo za vse moje poznejse zivljenje odločilno, da sem po srečnem naključju prav za zgodovino imel učitelja, ki je kot eden red­kih razumel, da je tako pri učenju kot pri preverjanju znanja to najpo­membnejsi vidik. Moj takratni profesor dr. Leopold Potsch na realki v Linzu je dobesedno idealno poosebljal to zahtevo. Stari gospod, kije bil dobrodusen, a obenem tudi odločen, nas je s svojimi odličnimi preda­vanji prikoval na stole, povsem smo se vziveli v pripoved. Se danes se s tihim ganotjem spominjam sivolasega gospoda, ob čigar ognjevitem pri­povedovanju smo včasih pozabili na sedanjost, ko nas je kot čarovnik ponesel v preteklost in nam iz meglic suhoparne tisočletne preteklosti pričaral zivo resničnost. Takrat smo ostrmeli, od navdusenja smo za­reli, njegovo pripovedovanje nas je večkrat ganilo do solz.

Se toliko bolj sem bil srečen, ker je ta učitelj znal iz sedanjosti osvet­liti preteklost, iz preteklosti pa je znal sklepati, kaksne bodo posledice

za sedanjost. Tako je bolj kot kdorkoli drug razumel vsakdanje prob­leme, ki so nas takrat spravljali ob sapo. Nas majhen nacionalni fanati­zem je uporabil kot vzgojno sredstvo, tako daje več kot enkrat apeliral na občutek narodove časti in med nami pobalini samo s tem znal hit­reje napraviti red, kot bi bilo to sicer mogoče z drugimi sredstvi.

Zaradi tega učitelja je bila zgodovina moj najljubsi predmet.

Razume se, da sem ze takrat, neodvisno od njegove volje, postal mlad revolucionar.

Le kdo bi pod vodstvom takega učitelja preučeval nemsko zgodovino, na da bi pri tem zasovrazil drzavo, kije zaradi njene vladajoče gosposke tako nezdravo vplivala na narodovo usodo?

Kdo bi se lahko ostal zvest cesarju v taki dinastiji, ki je zaradi lastnih ozkih koristi tako v preteklosti kot sedanjosti vedno znova izdajala in­terese nemskega ljudstva?

Saj smo ze kot mladci morali spoznati, da avstrijska drzava do nas Nemcev ni kazala nobene ljubezni, sploh je ni mogla imeti.

Zgodovinsko spoznanje delovanja habsburske dinastije so podpirale tudi vsakodnevne izkusnje. Na severu in jugu drzave seje v meso nasega naroda zajedal strup tujih ljudstev in celo Dunaj je očitno postajal vedno bolj nenemsko mesto. Vladarska hisa je postajala vse bolj česka, kjer je bilo to le mogoče. Pest boginje večne pravice in neizprosnega masčevanja je zato prav s tistimi kroglami, ki jih je sam pomagal vli­vati, pokosila smrtnega sovraznika avstrijskega nemstva, nadvojvodo Franca Ferdinanda. Prav on je bil od zgoraj navzdol glavni pokrovitelj slovanizacije v Avstriji.

Velikanska so bila bremena, ki so jih nalozili nemskemu ljudstvu, ne­zaslisano visoke zrtve v davkih in krvi, a je kljub temu vsak, ki ni bil po­polnoma slep, spoznal, daje vse zaman. Ob tem nas je najbolj bolelo, da so ves ta sistem moralno podpirali v povezavi z Nemčijo, s čimer so k počasnemu iztrebljanju nemstva v stari monarhiji v določeni meri pri­pomogli tudi iz same Nemčije. Habsbursko licemerje, s katerim so nav­zven znali vzbujati vtis, kot da je Avstrija se vedno nemska drzava, je sovrastvo do teh vladarjev stopnjevalo do odločnega odpora in hkrat-

nega zaničevanja.

Le v samem Reichu tedanji samozvani »poklicani« o tem ze takrat niso vedeli ničesar. Kot bi jih udarila slepota, so blodili ob truplu in si domisljali, da ob znakih razkroja celo odkrivajo znamenja »novega« zi­vljenja.

V nesrečni povezavi mladega Reicha z navidezno avstrijsko drzavo je lezalo seme poznejse svetovne vojne, pa tudi njenega propada.

V nadaljevanju te knjige se bom moral se podrobneje posvetiti temu problemu. Za zdaj bo zadosčalo, da povem, kako sem ze v zgodnji mla­dosti spoznal nekaj, kar se je pozneje v meni le potrjevalo in se poglo­bilo:

Za obstoj nemstvaje bil nujen propad Avstrije in treba je bilo prenehati enačili narodno pripadnost z dinasličnim patriotizmom. Poleg tega sem bil trdno prepričan, da so za nesrečo nemskega ljudstva krivi predvsem Hab-sburzani.

Zaradi tega spoznanja sem ze tedaj sklenil, da bom vroče ljubil svojo nemsko avstrijsko domovino ter globoko sovrazil avstrijsko drzavo.

Način zgodovinskega razmisljanja, ki sem se ga naučil v soli, sem v naslednjih letih v celoti zadrzal. Svetovna zgodovina mi je vedno bolj pomenila neizčrpen vir za razumevanje zgodovinskega ravnanja v se­danjosti, torej za politiko. Pri tem seje nočem »učiti«, ampak naj me ona poučuje.

Tako sem zgodaj postal politični »revolucionar«, ne dosti pozneje tudi umetniski.

V glavnem mestu dezele Zgornje Avstrije je takrat delovalo razme­roma dobro gledalisče. Imelo je precej pester spored. Ko sem imel dva­najst let, sem prvikrat gledal predstavo »Wilhelm Teli«, nekaj mesecev pozneje pa svojo prvo opero, »Lohengrin«. Gledalisče meje osvojilo z enim zamahom. Moje mladostno navdusenje nad mojstrom iz Bayre-utha je bilo brezmejno. Vedno znova so me privlačila njegova dela in

danes občutim kot posebno srečo, da sem zaradi skromnosti podezel­skih predstav pozneje lahko opazoval stopnjevanje umetniskih dosez­kov.

Vse to je v meni se posebej potem, ko so bila za mano tista neumna leta (to obdobje mi je povzročilo precej bolečin), utrdilo globoko notra­nje nasprotovanje poklicu, kakrsnega je zame izbral oče. Vse bolj sem bil prepričan, da kot uradnik ne bi nikoli mogel biti srečen. Odkar so mojo nadarjenost za risanje spoznali tudi na realki, sem bil se toliko bolj odločen.

Ne prosnje ne groznje pri tem niso mogle več ničesar spremeniti.

Hotel sem postati slikar in nobena sila na svetu me ni mogla prisiliti, da bi postal uradnik.

Zanimivo je, da seje v meni z leti vedno bolj prebujalo zanimanje za arhitekturo.

Takrat sem menil, da gre za samoumevno dopolnjevanje mojih sli­karskih sposobnosti in sem se notranje veselil razsiritve svojih umetnis­kih okvirov.

Niti slutil nisem, da se bo moje zivljenje nekoč zasukalo povsem dru­gače.

O vprasanju mojega poklica pa je odločitev vendarle padla hitreje, kot sem smel pričakovati.

Pri svojih trinajstih letih sem nenadoma izgubil očeta. Sicer krepkega gospoda je zadela kap in na boleč način prekinila njegovo zemeljsko potovanje. Druzina je ob tej izgubi globoko zalovala. Takrat seje zdelo, da ni uspel v tistem, za kar si je najbolj goreče prizadeval: da bi svojega sina obvaroval pred podobnimi grenkimi zivljenjskimi preizkusnjami, ki jih je moral sam prestati, in mu pomagal pri ustvarjanju boljse eksis­tence. On sam je, čeprav nezavedno, zasejal seme za prihodnost, ki je takrat ne on in ne jaz nisva razumela.

Na začetku se ni zdelo, da bi se karkoli spremenilo.

Materi seje zdelo, daje v skladu z očetovimi zeljami njena dolznost nadaljevati moje solanje, torej da naj dokončam studij za uradnisko ka­riero. Sam sem bil bolj kot kdajkoli odločen, da pod nobenim pogojem ne bom postal uradnik. Ko se je srednja sola v učni snovi in izobraze­vanju vse bolj oddaljevala od mojega ideala, sem notranje postajal vse bolj ravnodusen. Takrat mi je nenadoma na pomoč prisla bolezen in v nekaj tednih odločila o moji usodi ter nenehnih sporih v očetovi hisi. Zdravnik je zaradi hude pljučne bolezni materi odsvetoval, da bi po­zneje kdaj delal v pisarni. Tudi solanje v realki sem moral prekiniti za najmanj eno leto. Po čemer sem na tiho tako dolgo hrepenel, zaradi česar sem se vedno prepiral, seje zaradi tega dogodka na mah uresni­čilo.

Pod vtisom moje bolezni je mati končno popustila in mi pozneje do­volila izstop iz realke in solanje na akademiji.

To so bili najsrečnejsi dnevi, zdeli so se mi kot lepe sanje. In v resnici so tudi bile sanje; dve leti zatem mi je umrla mati in vsi lepi načrti so se razblinili.

Končala se je njena dolgotrajna in bolečin polna bolezen, za katero se je ze od začetka zdelo, daje malo upanja na ozdravitev. Kljub temu meje ta izguba izredno prizadela. Očeta sem sicer spostoval, mater pa sem ljubil.

Stiska in trda resničnost sta me prisilili, da sem moral hitro ukrepati. Skromni očetovi prihranki so zaradi materine hude bolezni povečini skopneli. Dodeljena pokojnina po materi ni zadosčala za prezivetje in tako sem bil prepusčen sam sebi, da si zasluzim vsakodnevni kruh.

Z neomajno voljo v srcu sem se s kovčkom, polnim oblačil in perila, odpravil na Dunaj. Kar je uspelo očetu pred petdesetimi leti, sem upal, da bom tudi jaz iztrgal usodi: tudi jaz sem hotel postati »nekaj«, vseka­kor in na noben način pa ne - uradnik.

2. poglavje

Dunajska leta učenja in trpljenja

Ko mi je umrla mati, je usoda v nekem oziru ze nekaj odločila.

Med materinimi zadnjimi meseci bolezni sem odpotoval na Dunaj, da bi delal sprejemni izpit za akademijo. Na pot sem se odpravil z de­belim kupom risb, prepričan, da bom z lahkoto opravil izpit. Na realki sem bil daleč najboljsi risar v svojem razredu; od tedaj se je ta moja sposobnost se izjemno razvila, tako da mi je zadovoljstvo s samim seboj vlivalo ponos in upanje na uspeh pri izpitu.

Včasih meje zmotilo le nekaj: moja nadarjenost za risanje je preka­sala slikarsko nadarjenost, posebej na vseh področjih arhitekture. Prav tako se je vse bolj povečevalo moje zanimanje za arhitekturo. To se je okrepilo, ko sem se ne sestnajstletnik smel za dva tedna obiskati Dunaj. Tja sem odpotoval, da bi preučeval slikarsko galerijo v dvornem mu­zeju, vendar so se mi oči prikovale skoraj izključno na sam muzej. Od ranega jutra do poznega večera sem letal od ene znamenitosti do druge, toda v prvi vrsti so me zanimale zgolj zgradbe. Cele ure sem se lahko vrtel okoli Opere, ure dolgo sem lahko občudoval Parlament; cela Ring-strasse je name delovala kot čarovnija iz Tisoč in ene noči.

Zdaj sem bil torej drugič v tem lepem mestu in nestrpno, a tudi s po­nosnim prepričanjem sem pričakoval izid mojega sprejemnega izpita. O uspehu sem bil tako prepričan, da meje zavrnitev zadela kot strela z jas­nega. In vendar se je zgodilo tako. Ko sem rektorja prosil, da mi po­jasni razloge, zakaj me niso sprejeli v splosno slikarsko solo akademije, mi je gospod zagotovil, daje iz risb, ki sem jih prinesel s seboj, jasno raz­vidno, da nisem nadarjen za slikarja in daje moje področje arhitektura. Menil je, da zame nikakor ni primerna slikarska sola, ampak arhitektura

na akademiji. Kar ni mogel razumeti, da do tedaj nisem obiskoval no­bene gradbene sole ali pouka arhitekture.

Pobito sem odsel iz hanzeatskega veličastnega poslopja na Schiller-jevem trgu (Schillerplatz), prvikrat v svojem mladem zivljenju sem bil sam v sebi razklan. To. kar sem pravkar slisal o svojih sposobnostih, se mi je zdelo kot jarek blisk, ki mi je razkril razdvojenost, zaradi katere sem ze dolgo trpel in o kateri si nisem bil na jasnem, zakaj in čemu je

tako.

Po nekaj dnevih mi je postalo jasno, da bom nekoč postal gradbe­nik.

Seveda je bila pot do tja nezaslisano tezavna; vse, kar sem do tedaj zaradi svoje kljubovalnosti zamudil v realki, se mi je grenko masčevalo. Obiskovanje arhitekture na akademiji je bilo odvisno od obiskovanja gradbene tehnične sole, vpis na to pa so pogojevali z opravljeno ma­turo na srednji soli. Ničesar od tega nisem imel. Po vseh človeskih me­rilih doseganje mojih sanj o umetniku torej ni več bilo mozno.

Ko sem se zdaj po materini smrti odpravil tretjič na Dunaj, tokrat za veliko let, sta se mi povrnila mir in odločenost. Spet me je prezemala nekdanja kljubovalnost in pred seboj sem jasno videl svoj cilj. Hotel sem postati gradbeni inzenir, odpori na poti niso postavljeni zato, da bi pred njimi kapitulirali, ampak da jih zlomimo. Te odpore sem hotel zlo­miti, pri čemer sem imel pred očmi svojega očeta, ki seje iz revne čev­ljarske podezelske druzine povzpel do drzavnega uradnika. Moja podlaga je bila zdaj ze boljsa, moznosti za boj pa lazje. Kar se mi je ta­krat zdelo neizprosna usoda, danes hvalim kot modrost Bozje previd­nosti. Medtem ko meje boginja revsčine objemala s svojimi rokami in mi grozila, da me bo pokončala, je v meni narasčala volja po uporu, ki je na koncu zmagala.

Takratnemu času se zahvaljujem, da sem postal trd in znam biti trd. Se bolj sem mu hvalezen, ker meje iztrgal puhlosti udobnega zivljenja, da je materinega sinka potegnil iz mehke pernice in mu dodelil novo mater, mater skrb, ki je upornika vrgla v svet bede in ubostva in mu ga pokazala taksnega, za kakrsnega se bo pozneje boril.

-#!H

Takrat sem se tudi zavedel dveh nevarnosti, ki ju prej nisem poznal niti po imenu, se manj pa sem slutil njun strasen pomen za obstoj nem­skega ljudstva.

Dunaj, mesto, ki mnogim predstavlja pojem nedolzne veselosti, praz­ničen prostor zadovoljnih ljudi, je zal za mene le ziv spomin na zalostno obdobje mojega zivljenja.

To mesto v meni se danes prebudi le zalostne spomine. Tu sem pre­bil pet let v bedi in ubostvu. Pet let, ko sem si najprej kot pomozni de­lavec, nato pa kot navaden pleskar moral sluziti kruh; skromno odmerjen kruh, ki ni nikdar zadosčal niti za potesitev navadne lakote. Ta je bila takrat moja zvesta spremljevalka, edina stvar, ki me ni nikoli zapustila in je z menoj dobesedno delila prav vse. Spremljala meje pri nakupu vsake knjige, po obisku operne predstave me je lakota sprem­ljala se kar nekaj dni. Bitka s tem neizprosnim prijateljem nikoli ni po­jenjala. Kljub temu sem se takrat učil kot se nikoli prej. Poleg arhitekture, redkih obiskov opere, zaradi katerih sem si moral kruh tr­gati od ust, so bile moje edino veselje knjige.

Takrat sem neskončno veliko bral, temeljito bral. Ves svoj prosti čas po končanem delu sem posvetil studiju. V nekaj letih sem si pridobil podlago za znanje, ki mi omogoča ziveti se danes.

In se marsikaj več.

Takrat sem se dokopal do svetovnega nazora, ki je postal granitna podlaga za vse moje ravnanje. K tistemu, kar sem se takrat naučil, sem moral dodati le se malo, spreminjati pa mi ni bilo treba ničesar.

Prav nasprotno.

Danes sem trdno prepričan, da se na splosno ustvarjalne zamisli po­javijo ze v mladosti, če sploh obstojajo. Razločujem med modrostjo sta­rosti, katera je le posledica izkusenj iz minulih let in se odraza v večji temeljitosti in previdnosti, ter genialnostjo mladosti, ki v neizčrpni plod­nosti rojeva zamisli, kijih najprej ne more niti dobro obdelati, saj jih je

enostavno preveč. Mladost nam daje materiale za gradnjo in načrte, iz katerih modrejsa starost jemlje kamne in jih obdeluje ter vgrajuje, če tako imenovana modrost starosti ni prej zadusila genialnosti mladosti.

Zivljenje, ki sem ga do tedaj zivel v očetovi hisi, se ni v skoraj niče­mer razlikovalo od zivljenja drugih. Vsak nov dan sem pričakoval brez­skrbno, socialnega problema nisem poznal. V mladosti meje obkrozalo majhno mesčanstvo, torej svet, ki do navadnega fizičnega delavca nima odnosa. Čeprav je na prvi pogled morda nenavadno, je razkorak prav med tema dvema slojema, ki gospodarsko nista posebej blesteča, in fi­zičnim delavcem pogosto globlji, kot bi si mislil. Vzrok za ta, recimo skoraj sovrazen pojav, tiči v strahu druzbene skupine, ki seje prav pred kratkim dvignila nad raven fizičnega delavca, da bi spet potonila nazaj v star, nič kaj spostovan stan ali da bi jo tudi samo pristevali k temu stanu. Pri mnogih se poleg tega pojavlja odvraten spomin na bedno kul­turno raven spodnjih druzbenih razredov, pogosta grobost v medseboj­nih odnosih, pri čemer lasten polozaj v druzbenem zivljenju, najsi je se tako neznaten, povzroči, da postane vsak stik s premagano kulturno in zivljenjsko stopnjo neznosna obremenitev.

Tako se pogosto dogaja, da v druzbi visje stoječi bolj sprosčeno pris­topi do zadnjega sočloveka, kot se kakemu »povzpetnezu« to sploh zdi mogoče.

Povzpetnez je namreč vsak, ki seje z lastnimi silami iz prejsnjega po­lozaja povzpel na druzbeni lestvici.

Toda na koncu se ta pogosto zelo trpek boj konča tako, da sočutje odmre. Boleče plezanje navzgor ubije čustva do tistih, ki so zaostali v

bedi.

V tem pogledu je bila usoda z menoj prizanesljiva. S tem, ko me je silila, da sem se vrnil v svet ubostva in negotovosti, katerega je moj oče med svojim zivljenjem ze zapustil, mi je z oči potegnila plasnice ome­jene malomesčanske vzgoje. Sele tedaj sem začel spoznavati ljudi; nau-

čil sem se razlikovati med praznim blisčem ali brutalno zunanjostjo ter notranjim bitjem.

Dunaj je po prelomu tisočletja ze spadal med socialno najmanj ugodna mesta.

Blesčeče bogastvo in odbijajoča revsčina sta se ostro izmenjavala na vsakem koraku. V mestnem sredisču in osrednjih četrtih si res lahko začutil utrip 52-milijonskega Reicha z vsem zaskrbljujočim čarom več­nacionalne drzave. Dvor je v svoji veličastnosti deloval kot magnet na bogastvo in inteligenco ostale drzave. Temu je treba dodati se močno centralizacijo habsburske monarhije.

To je bila edina moznost za vzdrzevanje take skupnosti narodov. Po­sledica tega je bila velika koncentracija visokih in najvisjih oblasti v glavnem mestu in prestolnici.

Toda Dunaj ni bil le politično in duhovno, temveč tudi gospodarsko sredisče stare podonavske monarhije. Nasproti mnozici visokih oficir­jev, drzavnih uradnikov, umetnikov in učenjakov je stala se večja vojska delavcev, bogastvu aristokracije in trgovine pa krvava revsčina. Pred pa­lačami na Ringstrasse so postopali tisoči brezposelnih, pod to »via tri-umfalis« stare Avstrije pa so si v smrdljivih in temačnih kanalih streho poiskali brezdomci.

V nobenem drugem nemskem mestu ni bilo mogoče bolje preučevati socialnih problemov. Da ne bo pomote. To »preučevanje« ni mozno z vrha navzdol. Kdor se sam ne znajde v čeljustih te zverine, ne bo nikoli spoznal ostrine njenih čekanov. V drugačnih razmerah lahko pride le do povrsnega spoznavanja problematike ali do zlaganega sočutja. Oboje ljudem lahko samo skodi. Prvo zato, ker ni mogoče prodreti v jedro problema, drugo pa zato, ker se mu izogne. Ne vem, kaj je bolj skodljivo: zanemarjanje socialne stiske, kakrsno opazamo vsak dan pri večini ljudi, ki jim je bila sreča naklonjena ali imajo tudi lastne zasluge za svoj vzpon, ali pa tisto prav tako vzviseno kot včasih netaktno in vsiljivo, a vedno milostno podcenjevanje pri določenih moderno v suknjiče in hlače oblečenih zenskah, ki »sočustvujejo z ljudstvom«. Ti ljudje vseka­kor gresijo bolj, kot si v svojem neinstiktivnem razumevanju sploh lahko

domisljajo. Na njihovo začudenje je rezultat socialne nastrojenosti, ki so jo sprozili oni sami, vedno enak ničli, pogosto se pojavlja tudi ogor­čeno zavračanje. Seveda je to zanje dokaz nehvaleznosti ljudstva.

Taka socialna dejavnost nima s tem nikakrsne zveze, predvsem pa ne more pričakovali nobene zahvale, saj ne sme razdeljevati milosčine, ampak ustvarjati pravice; kaj takega se tovrstnim umnim glavam le nerado po­sveti.

Bilo mi je prihranjeno, da bi socialno vprasanje izkusil na tak način. Ko me je potegnilo v vrtinec svojega trpljenja, ni bilo videti, da me je povabilo k učenju, prej seje na meni hotelo preizkusati. Ni imelo zaslug za to, daje poskusni zajček operacijo prestal in ozdravel.

Zdaj bom poskusil opisati vrsto svojih takratnih občutenj, vendar vem, da to niti priblizno ne bo popoln zapis. Predstavil bom le najpo­membnejse in zame najbolj pretresljive dogodke ter nekaj malega nau­kov, ki sem jih ze takrat dobil.

Takrat mi večinoma ni bilo tezko poiskati dela, saj se nisem izučil obrti in so me najemali kot tako imenovanega pomoznega delavca in včasih sem si kruh sluzil s priloznostnimi deli.

Pri tem sem se postavil na stalisče vseh tistih, ki si s stopal otresajo prah Evrope in si zastavijo neizprosno namero po izgradnji nove eksis­tence v novem svetu, za osvajanje nove domovine. Osvobojeni so vseh dotedanjih hromečih predstav o poklicu in stanu, o okolju in tradiciji; da bi nekaj zasluzili, izkoristijo vsako priloznost, ki se jim ponudi, po-primejo za vsako delo in tako vedno bolj spoznavajo, da posteno delo nikoli ni sramotno, ne glede na to, kaksno je. Zato sem bil tudi jaz od­ločen z obema nogama skočiti v novi svet in se pretolči skozenj.

Kmalu sem spoznal, da se vedno najde kaksno delo, a tudi to, da se ga da enako hitro tudi izgubiti.

Negotovo sluzenje vsakodnevnega kruha se mi je prav kmalu razkrilo kot ena najtezjih senčnih plati novega zivljenja.

»Izučenega« delavca ne bodo tako pogosto postavili na cesto, kot se to dogaja neizučenemu, čeprav tudi on ni povsem varen pred tako usodo. Namesto izgube vsakdanjega zasluzka zaradi pomanjkanja dela se pri njem pač pojavi odpustitev ali njegova lastna stavka.

Tukaj se negotovost vsakdanjega zasluzka najbridkeje masčuje celot­nemu gospodarstvu.

Kmečki fant, ki se odpravi v veliko mesto, kamor ga pritegnejo govo­rice o bojda ali pa v resnici lazjem delu, krajsem delovniku, povečini pa slepeče luči velemesta, je večinoma navajen na nek zanesljiv zasluzek. Staro delo zapusti samo takrat, ko je novo ze najmanj na vidiku. Konec koncev zelo primanjkuje kmečkih rok, torej je dalj časa trajajoče po­manjkanje dela malo verjetno. Napačno je razmisljanje, daje mlad kme­čki fant, ki seje podal v velemesto, narejen iz slabsega testa kot tisti, ki je ostal na kmetih. Ne, prav narobe: izkusnje kazejo, da so tisti, ki so se podali na to pot, ponavadi narejeni iz najbolj zdrave in delovne snovi. Med te »izseljence« ne smemo steti samo onih, ki so se podali v Ame­riko, ampak tudi mlad hlapec, ki se je odločil zapustiti rodno vas in se preselil v tuje velemesto. Tudi on seje pripravljen spoprijeti z negotovo usodo. Ko pride v veliko mesto, ima povečini v zepu nekaj denarja in mu ni treba obupavati ze prvega dne, če ne bo imel sreče in dalj časa ne bo mogel najti dela. Slabse se mu bo godilo, če bo nasel delo, a ga bo kmalu zatem izgubil. Posebej pozimi je pogosto zelo tezko, če ne ze ne­mogoče, najti novo delo. Prvih nekaj tednov se nekako gre. Prislek pre­jema iz blagajne njegovega sindikata podporo za brezposelne in se prezivlja, kakor pač ve in zna. Ko je porabil zadnji belič in zaradi daljse brezposelnosti iz blagajne neha dobivati podporo, pa se začne velika stiska. Zdaj se sestradan potika naokoli, zastavi ali proda se zadnje, kar ima, obleka na telesu mu začne razpadati in človek tudi po zunanjosti potone v okolje, v katerem se telesni nesreči pridruzi se zastrupljanje

njegove duse. Če poleg tega ostane brez strehe nad glavo in se mu to pri­meri (kar se pogosto dogaja) ravno pozimi, potem se je njegova stiska zelo povečala. Nato končno spet najde delo. Toda igra se ponovi. V drugo ga prizadene enako hudo, v tretje morda se huje in tako se počasi navadi ravnodusneje prenasati večno negotovost. Končno se ponavlja­nje spremeni v navado.

Sicer marljiv človek tako postane ravnodusen v dojemanju vsega zi­vljenja in se polagoma spremeni v orodje tistih, ki ga izkorisčajo zaradi svojih koristi. Ne po lastni krivdi je tolikokrat ostal brez dela, da mu zdaj nenadoma ni več kaj dosti mar, tudi če ne gre več za pridobitev njegovih ekonomskih pravic, ampak za uničevanje drzavnih, druzbenih ali splosnih kulturnih vrednot.

Tako dogajanje sem lahko na lastne oči opazoval v tisočih primerih. Dalj ko sem gledal igro, tem bolj je v meni rasel odpor do milijonskega mesta, ki je ljudi najprej pohlepno potegnilo vase, nato pa jih je groz­ljivo zmlelo.

Ko so prispeli, so se vedno pripadali svojemu narodu; če so ostali, so bili za narod izgubljeni.

Zivljenje v velikanskem mestu je tudi mene premetavalo in na svoji kozi sem izkusil delovanje take usode in njene vplive na duso. Opazil sem se nekaj: hitro menjavanje zaposlitve in brezposelnosti ter narobe ter s tem povezani nenehni valovi prihodkov in izdatkov pri mnogih lju­deh za vedno uničijo občutek za varčnost kot tudi za pametno zivljenj­sko opredelitev. Telo se očitno počasi privadi na to, da v dobrih časih zajema s polno zlico, v slabih pa strada. Da, lakota preprečuje vsako razumno porazdelitev prihodkov v časih boljsega zasluzka. Trpinu se kot v prividu fate morgane prikazujejo prizori sitih in zadovoljnih ljudi, nakar se te sanje stopnjujejo do takega hrepenenja, da človek več ne zmore samoomejevanja, ko se mu povečajo prihodki. Zato se dogaja, da takoj po prvi naslednji plači pozabi na pametno porazdelitev denarja in začne razmetavati nerazumno na siroko, s polno zlico zajema dan. To postavi na glavo skromen druzinski tedenski proračun, ker tudi tukaj izostane pametna porazdelitev denarja; z zasluzkom najprej shaja pet

namesto sedem dni, nato samo se tri dni, in končno mu zadosča samo se za en dan. Prav na koncu pozene svoj zasluzek v eni sami noči.

Pogosto ga doma čakajo zena in otroci. Včasih se tudi oni nalezejo takega načina zivljenja, posebej, kadar je moski dober z njimi, če jih po svoje celo ljubi. Takrat se tedenska plača s skupnimi močmi porazgubi v dveh do treh dneh; dokler je kaj denarja, jedo in pijejo, zadnje dni v tednu pa skupaj prestradajo. Zena se nato poda k sosedi in znancem, si izposodi nekaj malega, malo se zadolzi pri kramarju in se tako pos­kusa prebiti skozi zoprne zadnje dneve v tednu. Opoldne posedejo vsi skupaj okoli napol praznih skled, včasih tudi čisto praznih, in čakajo na­slednji plačilni dan, se pogovarjajo o njem, delajo načrte in medtem ko stradajo, ze spet sanjajo o prihajajoči sreči.

In tako se otroci ze v svojem zgodnjem otrostvu seznanijo s takim ubostvom.

Slabo pa se konča, kadar moski ze na začetku začne ubirati svoja pota in se zena, prav zavoljo otrok, temu zoperstavi. Takrat se začnejo nesoglasja in prepiri in bolj ko se moz zeni odtujuje, bolj se priblizuje alkoholu. Zdaj se ga napije ze vsako soboto, zena pa se zaradi ohrani­tvenega nagona sebe in svojih otrok bori za vsak gros, ki mu ga mora iz­trgati povečini, ko se mozak odpravi iz tovarne naravnost v beznico. Ko se moz v nedeljo ali celo v ponedeljek končno vrne domov, je pijan in nasilen, toda vedno brez prebite pare v zepu in tedaj se odigravajo pri­zori, da se jih Bog usmili.

Vse opisano sem stokrat opazoval in dozivljal tudi sam, na začetku z odporom ali tudi z ogorčenjem, da bi na koncu dojel vso tragiko tega trpljenja in dojel globlje vzroke. Nesrečne zrtve slabih razmer.

Stanovanjske razmere v tistih časih so bile se skoraj bolj zalostne. Ubostvo v stanovanju pomoznega delavca na Dunaju je bilo strasno. Se danes me spreletava groza, če se spomnim na te obupne luknje, ma­sovna prebivalisča, temačne slike nesnage in odvratne umazanije.

Kaj bo nekoč nastalo in bo moralo nastati iz tega, ko se bodo iz teh bednih lukenj vsuli tokovi človeskih suznjev na nepremisljen svet in ljudi!

Kajti ta drugi svet je zares nepremisljen.

Nepremisljeno drvi naprej in v pomanjkanju občutka niti ne sluti, da bo usoda prej ali slej posegla po masčevanju, če je ljudje ne bodo pra­vočasno umirili.

Kako sem danes hvalezen Bozji previdnosti, ki mi je omogočila obis­kovati to solo. V njej nisem več mogel sabotirati, če mi kaj ni bilo vseč. Vzgoja je bila hitra in temeljita.

Če tiste čase nisem hotel obupati nad ljudmi iz svoje okolice, sem se moral naučiti razlikovati med njihovo zunanjostjo in zivljenjem ter vzroki za tak razvoj. Potem iz vse nesreče in tarnanja, iz nesnage in vi­deza zunanjega propada niso več rasli ljudje, ampak zalostni izidi zalost­nih zakonov. Tezavnost lastnega, nelahkega zivljenjskega boja me je obvarovala, da v tarnajoči sentimentalnosti nisem kapituliral pred zavo­zenimi končnimi proizvodi tega razvojnega procesa.

Ne, tako razumevanje ni pravilno.

Ze takrat sem sprevidel, da bi do izboljsanja takih razmer pripeljala

lahko le dvojna pot:

Najgloblji občutek socialne odgovornosti za postavitev boljsih temeljev nasega razvoja, skupaj z brutalno odločnostjo pri zatiranju nepoboljsljivih

izrodkov.

Enako kot narava ne posveča največje pozornosti ohranjanju obsto­ječega, ampak vzgoji novega podmladka kot nosilcu vrste, gre tudi pri ljudeh manj za umetno oplemenitenje obstoječega slabega, kar je pri ljudeh v 99 odstotkih nemogoče, kot za to, da prihajajočemu razvoju ze na začetku zagotovimo bolj zdrave tirnice.

Ze med dunajsko bitko za svojo eksistenco mi je postalo jasno,

da socialna dejavnost nikoli in nikdar ne sme videti svoje naloge v smes­nih kot tudi nesmiselnih podpornih traparijah, temveč v odstranjevanju tis­tih osnovnih pomanjkljivosti v organiziranosti nasega gospodarskega in kulturnega zivljenja, katera lahko pripelje do izroditve ali ji vsaj utre pot.

Tezavnost spopadanja z drzavi sovraznim zločinstvom ob uporabi skrajnih in najbrutalnejsih sredstev je prav posledica negotove presoje o notranjih motivih ali vzrokih za nastajanje takih pojavov v danasnjem

času.

Ta negotovost je se kako utemeljena zaradi občutka lastne krivde pri takih tragedijah propadlosti; vendar le hromi vsako resno in trdno od­ločenost ter s tem pripomore, da so celo najnujnejsi ukrepi za samoo­hranitev izvedeni neodločno, slabo in polovičarsko.

Sele ko se človek za nekaj časa iztrga sencam zavedanja o lastni od­govornosti, pridobi poleg notranjega miru tudi zunanjo moč, da bru­talno in brezobzirno izreze divje poganjke ter populi plevel.

Avstrijska drzava skorajda ni poznala socialnega pravosodja in zako­nodaje, zato je bila tudi njena slabost celo pri zatiranju skodljivih izro­ditev v nebo vpijoča.

Ne vem, kaj meje pravzaprav v tistih časih najbolj navdajalo z grozo: gospodarska beda mojih sotovarisev, nravstvena in moralna grobost ali nizka raven njihove duhovne kulture.

Kako pogosto nase mesčanstvo v vsem svojem moralnem ogorčenju vzkipi, če iz ust kaksnega ubogega potepuha zaslisi, da mu je vseeno, če je Nemec ali pa tudi ne, da se povsod počuti enako dobro, da le ima kaj za prezivljanje.

Tovrstno pomanjkanje »nacionalnega ponosa« nato glasno objoku­jejo in izrazajo gnus zaradi takih nazorov.

A kolikim seje ob tem porodilo vprasanje, kaj je pri njih samih vzrok za boljse nazore?

Koliko ljudi sploh razume stevilne posamične spomine na velikost domovine, naroda in nasih dosezkov na kulturnem in umetniskem po­dročju, kar nam v sestevku omogoča upravičen ponos, da smemo biti pripadniki tako nadarjenega naroda?

Koliko jih sluti, da je ponos na domovino zelo odvisen od poznava­nja njene veličine na vseh omenjenih področjih?

Ali krogi nasega mesčanstva razmisljajo, v kako smesnem obsegu svojemu »ljudstvu« posre 11411w224l dujejo te predpogoje za ponos na domovino?

Ne smemo se izgovarjati, da »v drugih dezelah ni nič drugače«, kajti tamkajsnji delavec »kljub temu« ne zataji svojega ljudstvu. Čeprav bi bilo res tako, to ne bi smelo opravičevati lastnih zamujenih priloznosti. Vendar ni tako. Vse, kar pri nas označujemo kot »sovinistično« vzgojo francoskega ljudstva, ni namreč nič drugega kot pretirano poudarjanje veličine Francije na vseh področjih kulture, oziroma, kot rad pravi Fran­coz, njene »civiliziranosti«. Mladega Francoza pač ne vzgajajo, da bi bil objektiven, ampak da bi imel izredno subjektivne poglede, kadar gre za vprasanja politične ali kulturne veličine njegove domovine.

Vzgoja se pri tem omejuje na splosne in prav posebej velike vidike, kijih, če je treba, z nenehnim ponavljanjem vtisnejo v spomin in obču­tenje vsega ljudstva.

Pri nas se poleg pregresno negativnega opusčanja dejstev pojavlja se rusenje tistega malega pozitivnega, česar seje posameznik na srečo nau­čil v soli. Podgane političnega zastrupljanja nasega naroda se to malo pozrejo iz src in spomina sirokih ljudskih mas, kolikor do tega ni prislo ze prej zaradi ubostva in stisk. Predstavljajte si naslednje:

V kletnem stanovanju iz dveh temačnih sobic se stiska sedemčlan­ska delavska druzina. Recimo, daje med peterico otrok tudi otroček, star komaj tri leta. V tem starostnem obdobju se v otrokov spomin za­risejo prvi vtisi o zunanjem svetu. Pri nadarjenih posameznikih se sle­dovi teh vtisov obdrzijo vse tja do pozne starosti. Tesen, prenapolnjen prostor ne ustvarja ugodnih zivljenjskih razmer. Ze samo zaradi takih razmer pogosto prihaja do prepirov in nestrpnosti. Ljudje ne zivijo drug ob drugem, skoraj se gnetejo drug na drugem. Vsak, tudi najmanjsi spor, ki ga v prostornem stanovanju resimo z začasnim umikom v drug pro­stor, se v takih razmerah razraste v odvraten prepir. Pri otrocih je stvar se znosna; oni se itak nenehno prepirajo, a zamere hitro in temeljito pozabijo. Kadar pa se spor vname med starsema in se to dogaja skoraj vsak dan, pri čemer grobosti ne skrivata, potem se bodo vplivi takega »poučevanja«, čeprav počasi, začeli kazati na otrocih. Kaksni bodo, če se spori sprevrzejo v grobosti očeta do matere, nasilje v pijanem stanju,

si človek, ki takega okolja ne pozna, le tezko predstavlja. Pri sestih letih mali, pomilovanja vreden otrok, sluti reči, zaradi katerih groza sprele-tava celo odrasle. Strup je načel njegovo moralo, telesno je podhranjen, ubogo glavico ima polno usi, in tak »drzavljan« se odpravi v osnovno solo. Z veliko muko se nauči brati in pisati, to pa je tudi vse. O tem, da bi se lahko doma kaj naučil, ni govora. Prav narobe. Mati in oče pred otroci z besedami, kijih raje ne bi ponavljal, grdo govorita o soli in uči­teljih, namesto da bi svojega malčka skusala spametovati tako, da si ga polozita čez kolena. Stvari, kijih mali junak poslusa doma, mu vse prej kot zbujajo spostovanje do sveta, ki ga obdaja. O človestvu ne izve nič vzpodbudnega, vse ustanove mu naslikajo v slabi luči, začensi z učite­lji in navzgor tja do drzavnega vrha. Naj gre za religijo ali moralo samo po sebi, drzavo ali druzbo, ni pomembno, vse preklinjajo in blatijo. Ko mladenič pri stirinajstih letih konča solo, je ze tezko razločevati, kaj na njem je večje: neverjetna neumnost, ko gre za dejansko znanje in vede­nje, ali predirljiva predrznost njegovega nastopanja, povezana z nemo-ralnostjo ze v tej starosti, tako da se ob tem človeku najezi koza.

Kaksen bo zdaj odnos takega človeka do zivljenja, v katerega se bo prisiljen podati? Komaj se kaj mu je sveto, ničesar pomembnega ni spo­znal, po drugi plati pa pozna in sluti vsa ponizanja, ki ga čakajo v zivlje­nju.

Iz triletnega otroka se je razvil v petnajstletnega zaničevalca vsakrsne avtoritete. V stiku je bil samo z umazanijo in nesnago, ničesar se ni spo­znal, kar bi ga lahko navdusilo.

In sele zdaj bo vstopil v visoko solo tuzemeljskega bivanja.

Zdaj se začenja enako zivljenje, kot gaje vse svoje otrostvo spozna­val pri očetu. Potepa se okoli in se Bog ve kdaj vrača domov, kjer za spremembo tudi on pretepa izzeto bitje, kije bilo nekoč njegova mati, preklinja Boga in svet, dokler ga ne vem zaradi česa ne obtozijo in pos­ljejo na prestajanje kazni v zapor za mladoletne osebe.

Tam postavijo piko na i.

Preljubo mesčansko občestvo pa presenečeno obstrmi nad pomanj­kanjem »nacionalnega navdusenja« pri tem mladem »drzavljanu«.

Opazuje, kako v gledalisču in kinu, v pogrosni literaturi in bulvar-skem tisku na ljudstvo vsakodnevno stresajo cela vedra strupa, nato pa strmi nad nizko »moralno vsebino« in masovno »narodovo ravnodus-nostjo« tega ljudstva.

Česar prej nisem nikoli slutil, sem takrat hitro in temeljito dojel: Vprasanje macionaliziranja« nekega ljudstva je v prvi vrsti vprasanje ustvarjanja zdravih socialnih razmer kot temelja vzgoje vsakega posamez­nika. Samo kdor z vzgojo in s solanjem spozna kulturno, gospodarsko in predvsem politično veličino lastne domovine, bo postal ponosen, da sme biti pripadnik takega ljudstva. Kajti borim se lahko samo za nekaj, kar lju­bim, ljubim samo, kar spostujem, in spostujem listo, kar vsaj poznam.

Ko se je v meni prebudilo zanimanje za socialno vprasanje, sem ga začel z vso temeljitostjo preučevati. To je bil zame nov, neznan svet, ki se je odpiral pred mojimi očmi.

V letih 1909 in 1910 seje tudi moj polozaj spremenil, tako da mi vsa­kdanjega kruha ni bilo treba sluziti z opravljanjem pomoznih del. Takrat sem delal samostojno kot risar in akvarelist. Zasluzek je bil skromen -zadostoval je res komaj za prezivetje - toliko bolje pa je bilo zaradi po­klica, ki sem si ga izbral. Ko sem se vračal z dela, nisem več bil kot prej na smrt utrujen in nesposoben, da bi pogledal zanimivo knjigo ter pri tem zaspal. Zdajsnje delo je potekalo vzporedno z mojim prihodnjim poklicem. Kot gospodar svojega časa sem si ga zdaj lahko bistveno bolje razporejal kot prej.

Risal sem zaradi zasluzka in se učil iz veselja.

Tako mi je tudi uspelo, da sem ob nazornem pouku o socialnem vpra­sanju pridobil potrebno teoretično dopolnitev. Preučil sem skoraj vse knjige, ki so bile o tem področju na razpolago, pri čemer sem tudi sam poglobljeno razmisljal.

Mislim, daje okolica takrat v meni videla nekega posebneza.

Razumljivo je, da sem se ob tem z veliko vnemo posvečal svoji Ijub-

ljeni arhitekturi. Poleg glasbe je to za mene kraljica umetnosti. Ukvar­janje z njo v takih okolisčinah mi ni pomenilo »delo«, ampak največjo srečo. Večkrat sem pozno v noč prebiral knjige ali risal, ne da bi se pri tem utrudil. Tako se mi je okrepila vera, da se bodo moje lepe sanje nekoč, čeprav po dolgih letih, vendarle uresničile. Bil sem trdno prepri­čan, da si bom nekoč kot gradbenik ustvaril ime.

Ni se mi zdelo posebej pomembno, da sem se zelo zanimal za vse, kar je bilo povezano s politiko. Prav narobe: zdelo se mi je, daje to nas­ploh samoumevna dolznost vsakega mislečega človeka. Kdor tega ni razumel, tudi ni imel pravice do nikakrsnega kritiziranja in pritozevanja.

Tudi tukaj sem torej veliko bral in se učil.

Jasno je, da pod »branjem« morda razumem nekaj drugega kot ve­lika večina nase tako imenovane »inteligence«.

Poznam ljudi, ki neskončno veliko »berejo«, pozirajo eno knjigo za drugo, črko za črko, vendar jih ne bi označil za »načitane«. Seveda »po­znajo« neskončno veliko stvari, toda njihovi mozgani niso sposobni raz­porediti vse snovi, ki so jo prevzeli. Ne znajo razločevati, kaj v knjigi je zanje koristno in kaj neuporabno, kaj bodo v glavi obdrzali za vedno, česa pa, če je mogoče, ne bodo niti videli, vsekakor pa ne vlačili s seboj kot nepotreben balast. Branje ni namenjeno samo sebi, ampak je sred­stvo za doseganje določenega namena. V prvi vrsti naj bi pomagalo pri polnjenju okvirja, da se pri posamezniku razvijejo nagnenja in sposob­nosti. Zatorej naj nam daje orodja in gradivo, ki ga posameznik potre­buje v svojem poklicu, ne glede na to, ali je ta poklic namenjen samo primitivnemu sluzenju kruha ali pa visje zastavljenim ciljem. V drugi vrsti pa nam naj posreduje splosno sliko o svetu. Toda v obeh primerih je nujno, da prebrano gradivo ne shranjujemo v spomin tako, kot je na­pisano, ali pa celo pomnimo eno prebrano knjigo za drugo, ampak je pomembno, da dobi svoje mesto kot kamenček v mozaiku o splosni po­dobi sveta ter s tem pripomore k ustvarjanju te slike v bralčevi glavi, V nasprotnem primeru se ustvari blodnjak naučenih podatkov, kije brez vrednosti, obenem pa njihov nesrečni lastnik postane domisljav. Zdaj zares verjame, da zna »misliti«, da razume zivljenje, da poseduje veliko

znanja, toda v resnici mu vsak nov prirastek takega »znanja« vse bolj od-tujuje svet, tako da ni nobena redkost, če taka oseba konča v sanatoriju ali kot »politik« v parlamentu.

Taki glavi ne bo nikoli uspelo iz blodnjaka njegovega »vedenja« pote­gniti tisto, kar zahteva določena ura, saj njegov duhovni balast ni ure­jen v zivljenjskih črtah, ampak v zaporedju prebranih knjig in njihovih vsebin. Če bi ga usoda pri njegovih zahtevah vsakdanjega zivljenja vedno spominjala na pravilno rabo prebranega čtiva, bi morala navesti tudi knjigo in stran, ker bi uboga para sicer celo večnost ne mogel najti prave stvari. A usoda tega ne naredi, zato ti kvazi učenjaki prav hitro pri­dejo v zadrego, ko krčevito isčejo analogne primere in nato na dan za­gotovo potegnejo napačne recepte.

Ce ne bi bilo tako, ne bi mogli razumeti političnih dosezkov nasih vla­dajočih herojev na najvisjih polozajih, razen če bi se odločil, daje na­mesto patoloske nagnjenosti v igri nizkotna podlost.

Kdor pa obvlada umetnost pravilnega branja, mu bo pri prebiranju katerekoli knjige, časopisa ali brosure občutek v trenutku povedal, kaj vse sije po njegovem mnenju treba zapomniti trajno, ker je bodisi smi­selno ali je nasploh dobro vedeti. Brz ko na ta način pridobljeno znanje najde svoje smiselno mesto v kakorkoli obstoječi sliki, v kateri so ustvar­jene predstave o tej ali oni zadevi, bo delovalo v smislu popravkov ali dopolnjevanja, torej bo okrepilo njeno pravilnost ali razločnost. Če nam zivljenje nenadoma zastavi neko vprasanje, ki gaje treba preučiti ali nanj odgovoriti, bo spomin, navajen na tako branje, v trenutku poiskal merilo za ze prisotno naziranje in iz njega izbrskal posamezne pri­spevke, objavljene o zastavljenem vprasanju v minulih desetletjih, jih posredoval razumu za preučevanje in nov vpogled, da bo razum vpra­sanje pojasnil ali nasel odgovor nanj.

Samo taksno branje ima smisel in namen,

Govornik, ki potrebnih podatkov ne posilja v svoj razum na tak način, ne bo v primeru ugovarjanja nikoli mogel zagovarjati svojih pogledov, čeprav so povsem pravilni ali skladni z resničnostjo. Med vsako raz­pravo ga bo njegov spomin pustil na cedilu. Ne bo mu uspelo najti niti

vzrokov za podkrepitev lastnih trditev niti za pobijanje nasprotnih zatr­jevanj. Kadar gre, kot na primer pri govorniku, le za blamazo lastne osebe, je stvar se znosna. Nerodno postane, kadar usoda takega vseved-neza, toda nepoznavalca, postavi na čelo drzave.

Ze od rane mladosti sem se trudil pravilno brati, pri čemer sem imel na srečo izdatno podporo v svojem spominu in razumu. Če na stvar gledam ,z tega vidika, so bCa dunajska leta zame plodna in koristna Iz­kusnje vsakdana so me vzpodbujale k vedno novemu studiju najrazlič­nejsih problemov. Na koncu sem dosegel, da sem dejanskost lahko teoretično utemeljeval, teorijo preverjal na dejanskosti, obenem pa se nisem bal, da bi se utopil v teoriji ali postal plitvejsi v dejanskosti

V tistem času sem se, poleg socialnemu, posvetu se dvema izredno pomembnima vprasanjema, za kateri so mi vsakdanje izkusnje dajale največjo vzpodbudo za temeljito teoretično preučevanje

Kdo ve. kdaj bi se poglobil v nauke in bistvo marksizma, če takrat ne bi dobesedno z glavo zadel ob ta problem.

V svoji mladosti sem o socialni demokraciji vedel bore malo in se to je bilo zelo napačno.

Navdajalo me je notranje veselje, da se je zavzemala za splosno in tajno volilno pravico. Toda moj razum mi je ze takrat dejal, da bi to moralo privesti do oslabitve habsburskega rezima, ki sem ga tako sov­razil. Prepričan sem bil, da se podonavska drzava nikoli ne bo obdrzala, razen ce bodo zrtvovali nemstvo, a da tudi počasna slovanizacija nem­skega elementa nikakor se ne bo pomenila jamstva za resnično prezi-

teLZ ^Z,1f ^nj\^Reicha' ** * bila slovanska sposobnost drzavotvornosti vredno dvomljiva. Zato sem pozdravljal vsak razvoj ki h, po mojem prepričanju privedel do zrusenja te nemogoče drzavne l vorbe. k, bi morala zanesljivo pripeljati do smrtne obsodbe destmilijon-skega nems.va. Bolj ko je jezikovni kaos razjedal tudi sam parlament bolj se je morala blizati ura propada tega babilonskega Reicha in s tem

tudi ura svobode mojega nemsko avstrijskega naroda. Samo tako bo lahko nekoč prislo do priključitve stari domovini materi.

Zato mi tako delovanje socialne demokracije ni bilo nesimpatično. Moj naivni duh je takrat se verjel, da si bo končno zares prizadevala za izboljsanje zivljenjskih razmer delavcev, zato sem se bolj kot ne zavze­mal zanjo. Najbolj meje odbijala njena sovrazna nastrojenost do boja za ohranitev nemstva, klavrno prilizovanje za naklonjenost slovanskih »tovarisev«, ki so to dvorjenje, kadar je bilo povezano s praktičnimi ob­ljubami, pač sprejemali, sicer pa so se obnasali arogantno in vzviseno zadrzano, s čimer so vsiljive berače primerno poplačali.

Ko sem imel sedemnajst let, besede »marksizem« skorajda nisem po­znal, medtem ko sta se mi pojma »socialna demokracija« in socializem zdela identična. Tudi tuje bila potrebna roka usode, da so se mi odprle oči in sem dojel najbolj nezaslisano zavajanje ljudstva.

Do tedaj sem socialdemokratsko stranko poznal le kot opazovalec nekaterih mnozičnih protestov, pri čemer nisem bil niti najmanj sezna­njen z mentaliteto njenih privrzencev ali z bistvom njenega nauka, potem pa sem z enim samim zamahom prisel v stik s produkti njene vzgoje in »svetovnega nazora«. In kar bi se mi sicer morda razkrilo sele čez desetletja, sem spoznal v samo nekaj mesecih: doumel sem, da gre pod krinko socialne kreposti in ljubezni do bliznjega za razsirjanje kuge, pred katero bo človestvo moralo čim hitreje resiti Zemljo, ker se bi sicer Zemlja prav lahko resila človestva.

S socialnimi demokrati sem se prvikrat srečal na gradbisču.

Ze od samega začetka ni bilo posebej razveseljivo. Moja obleka je bila se kar v redu, govoril sem uglajeno in bil sem zadrzan. Moja usoda mi je dala toliko opraviti s samim seboj, da se za okolico nisem kaj dosti brigal. Iskal sem le delo, da ne bi stradal in si, čeprav se tako počasi. ustvaril moznosti za nadaljnje izobrazevanje. Za svojo novo okolico se morda sploh ne bi zmenil, če se ze tretji ali četrti dan ne bi primerilo nekaj, kar meje prisililo k takojsnjemu zavzetju stalisča. Pozvali so me, naj se vključim v organizacijo.

Moje poznavanje sindikalne organiziranosti je bilo takrat se enako

ničli. Morali bi si sele dokazati smiselnost ah nesmiselnost njenega ob­stoja. Pojasnili so mi, da se moram vključiti, zato sem odklonil. Svojo odločitev sem utemeljil s tem, da stvari ne razumem in da sploh ne maram, da me v kaj silijo. Morda je bilo ono prvo vzrok, da me niso takoj zabrisali ven. Mogoče so upali, da bom v nekaj dneh spremenil svoje misljenje ali se omehčal. Vsekakor so se temeljito zmotili. Po sti­rinajstih dneh pa se nisem več mogel včlaniti, četudi bi se tako hotel. V teh stirinajstih dneh sem bolje spoznal svojo okolico, tako da ni bilo sile na svetu, ki bi me prisilila k vstopu v organizacijo, katere nosilci so se mi medtem pokazali v tako neugodni luči. Prve dni sem se jezil.

Opoldne je del delavcev odsel v bliznje gostilne, medtem ko je drugi del ostal na gradbisču in pojedel večinoma zelo skromne obroke hrane. To so bili ozenjeni moski, ki so jim njihove zene v uboznih posodah pri­nesle opoldansko juho. Proti koncu tedna se je stevilo teh delavcev po­večevalo. Zakaj je bilo tako, sem doumel sele pozneje. Takrat se je začenjalo politizirati.

Iz steklenice sem pil svoje mleko in jedel kos kruha ter nekje od strani previdno preučeval svojo novo okolico, ali pa sem razmisljal o svojem bednem polozaju. Kljub temu sem slisal več kot dovolj; pogosto se mi je tudi dozdevalo, da so se mi namenoma priblizali, da bi tako mogoče slisali kaksno moje stalisče. Tisto, kar sem slisal, je bilo vsekakor dovolj, da meje strasno razburilo. Zavračali so vsepovprek: ljudstvo naj bi bilo izum »kapitalističnih« - kolikokrat sem sbsal samo to besedo! - razredov. Razrede; domovino kot orodje burzoazije za izkorisčanje delavstva; av­toriteto zakonov kot sredstvo za zatiranje proletariata; solo kot usta­novo za vzgajanje suznjev, a rudi za njihove paznike; religijo kot sredstvo za zavajanje ljudstva, določenega za izkorisčanje; moralo kot znak ne­umne ovčje potrpezljivosti, itd. Prav ničesar ni bilo, kar ne bi vlačili po blatu strasne globine.

Najprej sem poskusal molčati, a potem nisem mogel več. Začel sem izrazati svoja stalisča, začel sem ugovarjati. Seveda sem moral kmalu spoznati, daje bilo to početje popolnoma brezuspesno, dokler ne bom

imel vsaj nekaj znanja o stvareh, ki so bile vroča tema pogovorov. Tako sem začel iskati vire, iz katerih so črpali svojo domnevno modrost. Knjiga za knjigo, ena brosura za drugo so se zdaj zvrstile pred mojimi očmi.

Na gradbisču je pogosto postalo posteno vroče. Prepiral sem se, iz dneva v dan sem bil bolje obvesčen kot moji nasprotniki v pogovorih. Nekega dne je prislo do uporabe sredstva, ki najlazje premaga razum: nasilja, terorja. Nekaj nasprotnikov meje prisililo, da sem zapustil grad­bisče, sicer bi poletel z zidarskega odra. Bil sem osamljen, upor bi bil nesmiseln in tako sem sklenil ubogati prvi nasvet.

Poln gnusa sem odsel, hkrati pa sem bil tako zavzet, da se mi je zdelo povsem nemogoče, da bi celi zadevi obrnil hrbet. Po začetnem ogorče­nju je v meni spet prevladala trdovratnost. Trdno sem se odločil, da bom spet odsel na gradbisče. Ta sklep je podkrepila tudi stiska, ki me je vzela v svoje trdosrčno naročje nekaj tednov pozneje, ko so skopneli skromni zasluzeni prihranki. Moral sem oditi delat, če sem to hotel ali ne. In igra seje ponovila ter se tudi končala podobno kot prvikrat.

Takrat se je v moji notranjosti porodilo vprasanje: so to se ljudje, ki so vredni, da pripadajo velikemu ljudstvu?

Mučno vprasanje; če bi nanj odgovorili z »da«, potem borba za narod res več ni vredna vsega truda in zrtev, kijih najboljsi zmorejo za taksne izmečke; če pa je odgovor »ne*, potem nasemu ljudstvu ze primanjkuje ljudi.

V takih dnevih tuhtanja in razglabljanja sem z nemirno tesnobo videl, kako mnozica ljudi, ki jih ni več mogoče steti za del ljudstva, narasča v nevarno vojsko.

Kako drugačni so bili moji občutki, ko sem nekega dne strmel v čet-verorede delavcev, ki so na Dunaju organizirali mnozične proteste! Sko­raj dve uri sem stal in zadrzeval sapo, ko sem gledal silnega človeskega zmaja, ki se je počasi valil mimo nas. S tesnobnim občutkom sem končno odsel s trga in se odpravil domov. Spotoma sem v neki proda­jalni tobaka ugledal časopis »Arbeiterzeitung«, osrednji organ stare av­strijske socialne demokracije. V ljudski kavarni s poceni kavo, kamor

sem večkrat zahajal brat časopise, je tudi lezal izvod tega časopisa; do takrat nisem mogel več kot dve minuti skupaj prebirati njegove bedne vsebine, kije name delovala kot vitriol. Bii sem pod tezkim vtisom de­monstracij in nek notranji glas mi je narekoval, naj vendar enkrat ze kupim časopis in ga temeljito preberem. Zvečer sem se le premagal in si ga preskrbel, pri čemer sem moral premagati svojo togoto ob misli na to koncentrirano mlako lazi.

Zdaj sem lahko iz vsakodnevnega branja socialdemokratskega tiska bolje kot iz vse teoretične literature preučeval notranje bistvo teh misel­nih procesov.

Kaksna velikanska razlika med teoretično literaturo z njenimi fra­zami o svobodi, lepoti in dostojanstvu, s poplavo blodnega besedičenja, ki s tezavo prikazuje navidezno najglobljo modrost, ki govori o odvratni človeski morali - o vsem pisejo z zeleznim čelom preroske gotovosti -ter brutalnim dnevnim tiskom, tem naukom o odresenju novega človes­tva, ki se ne ustrasi nobene podlosti, obrekovanja in virtuoznega laga­nja, s katerim dobesedno lahko krivijo tramove! Prvo je namenjeno gumpcem srednjih in seveda tudi visjih »slojev inteligence«, drugo pa ljudskim mnozicam.

Za mene je poglabljanja v literaturo in tisk o tem nauku in organiza­ciji pomenilo vračanje k svojemu ljudstvu.

Kar se mi je najprej zdelo nepremostljiv prepad, bo zdaj postalo povod za večjo ljubezen kot kdajkoli prej.

Samo norec bi lahko ob poznavanju tega neznanskega zastrupljanja obsojal zrtev. Bolj kot sem se v naslednjih letih osamosvajal, toliko bolj seje v meni z narasčanjem oddaljenosti krepil vpogled v notranje vzroke socialdemokratskih uspehov. Zdaj sem doume] pomen brutalne zah­teve, da je treba brati samo rdeče časopise, obiskovati samo rdeče shode, brati rdeče knjige, itd. Pred očmi sem jasno videl neizogiben izid tega nauka nestrpnosti,

Psiha sirokih mnozic ni dojemljiva za vse polovično in slabotno. Tudi mnozice, enako kot zenska, katere duhovno občutenje manj do­ločajo vzroki abstraktnega razuma, ampak bolj nedoločljivo hrepene-

nje po dopolnjujoči sili, in ki se zato raje ukloni močnemu, kot pa si pokori slabotnega, bolj ljubijo gospodarja, kot tistega, ki prosi, in so no­tranje bolj zadovoljene z naukom, ki poleg sebe ne trpi drugega, kot z dovoljevanjem liberalne svobode. Mnozica večinoma ne ve, kaj bi z njo počela in se celo počuti rahlo zapusčena. Nesramnosti dusevnega tero-riziranja se zaveda prav tako malo kot odvratnega tlačenja človekovih pravic, saj nikakor ne sluti notranjega nesmisla celotnega nauka. Tako vidi le brezobzirno moč in brutalnost njenega izkazovanja, katerim se na koncu vedno ukloni.

Če se bo socialni demokraciji po robu postavil nauk o boljsi resničnosti, a enako brutalen pri izvedbi, bo zmagal, čeprav sele po hudem boju,

Se preden sta minili dve leti, sem si bil na jasnem tako o nauku soci­alne demokracije kot o njenih tehničnih pripomočkih.

Doumel sem dusevni teror, ki ga to gibanje izvaja predvsem na me­sčanstvo, nedoraslo tako v moralnem kot dusevnem pogledu. To po­čnejo tako, da na dan znak sprozijo pravo kanonado lazi in obrekovanj na nasprotnika, ki se jim zdi najbolj nevaren, nehajo pa sele, ko napa­denemu popustijo zivci in se mu gibanje odreče, samo da ima spet mir.

Ampak ti norci miru ne dočakajo.

Igra se začne znova in se ponavlja toliko časa, da se strah pred div­jim sčenetom sprevrze v sugestivno ohromelost.

Socialna demokracija iz lastnih izkusenj najbolje pozna veljavo moči, zato se tudi v največji nevihti obrne proti tistim, pri katerih je zaslutila količkaj te sicer zelo redke snovi. Narobe pa hvali vsakega slabiča na drugi strani, včasih previdno, drugič na ves glas, glede na prepoznano ali domnevno dusevno kakovost.

Obnemoglega, brezvoljnega genija se boji manj kol po naravi moč­nega moza, čeprav je bolj skromen po duhu.

Najbolj poudarjeno priporoča slabiče, ki jim primanjkuje tako duha kot moči.

Vesča je v vzbujanju videza, kol da bi bilo mozno ohranjati mir samo tako, medtem ko sama z zvito previdnostjo, a kljub temu neomajno, osvaja en polozaj za drugim, včasih s pritajenimi pritiski, včasih s pravo

krajo v trenutkih, ko splosna pozornost, kije usmerjena na druge stvari, noče, dajo motijo ali seji zdi zadeva preneznatna, da bi vzbujala veliko pozornost in bi znova drazila hudega nasprotnika.

Gre za domisljeno taktiko, ki uposteva vse človeske slabosti in ka­tere izid mora skoraj matematično pripeljati do uspeha, če se nasprotna stran ne zave, da mora proti strupenemu plinu nastopiti s strupenim plinom.

Sibkim naturam je pri tem treba povedati, da gre zdaj za biti ali ne biti.

Nič manj mi ni postal razumljiv pomen telesnega nasilja do posa­meznika, do mnozice.

Tudi tuje natančno izračunano psiholosko delovanje.

Nasilje na delovnem mestu, v tovarni, lokalu, na mnozičnem zborova­nju bo vedno uspesno, dokler se mu po robu ne bo postavilo enako veliko nasilje.

Stranka bo nato zagnala strasanski vik in krik, kot stara zaničevalka vsake drzavne avtoritete bo na pomoč klicala prav to, da bi v večini pri­merov v splosni zmedenosti dejansko dosegla svoj cilj, namreč: nasla bo rogato zivino, nekega visjega uradnika, ki bo v blodnem upanju, da bo morda s tem pozneje up ognil nevarnega nasprotnika, pomagal 2lomiti nasprotnika te svetovne kuge.

Kaksen vtis naredi tak udarec na čute siroke mnozice tako privrzen­cev kot nasprotnikov, lahko spozna le tisti, ki pozna narodovo duso iz zivljenja, ne zgolj iz knjig. Kajti medtem ko v vrstah privrzencev dose­zeno zmago zdaj slavijo kot triumf svojega prav, potolčeni nasprotnik v večini primerov obupuje nad uspesnostjo nadaljnjega odpora nasploh.

Bolj kot sem spoznaval metode telesnega nasilja, bolj sem bil priza­nesljiv do tistih stoti s oče v, ki so mu podlegli.

Za to gre najgloblja zahvala mojemu trpljenju v tistih časih, da meje samo ono spet priblizalo mojemu ljudstvu in sem se naučil razlikovati med zrtvijo in zapeljivcem.

Tega zapeljanega ljudstva ni mogoče opisati drugače kot zrtev. Kajti če bi se potrudil v nekaj prizorih iz zivljenja naslikati bistvo teh »najniz-

jih« slojev, to ne bi bilo popolno brez zagotovila, da sem v teh globinah spet odkril svetlobo v obliki pripravljenosti na zrtvovanje, najzvestej-sega tovaristva, izredne skromnosti in zadrzanosti, se posebej med ta­kratnim starejsim delavstvom. Čeprav so med mladim rodom te kreposti ze zaradi vpliva velemesta vse bolj izginjale, je bilo tudi med njimi veliko takih, pri katerih je zdrava kri prevladala nad navadno pod­lostjo. Če so ti, pogosto po dusi dobri, marljivi ljudje, v svojem politič­nem delovanju kljub vsemu stopili v vrste smrtnih sovraznikov nasega ljudstva in na ta način pomagali krepiti njihove vrste, se je to dogajalo zato, ker podlosti novega nauka niso razumeli niti ga niso mogli dojeti, da se za njih ni nihče brigal, in da so bile končno socialne razmere moč­nejse od sicer prisotne nasprotujoče volje. Stiska, v katero so tako ali drugače nekega dne vendarle padli, jih je porinila v naročje socialne de­mokracije.

Mesčanstvo je nestetokrat na najbolj neroden, a tudi najmanj moralen način nastopilo proti splosno človeskim zahtevam, ne da bi iz take drze uspelo doseči eno samo korist ali jo sploh smelo pričakovati, kar je tudi najbolj postenega delavca iz sindikalne organizacije pregnalo v politično ak­tivnost.

Milijoni delavcev so bili na začetku v svoji notranjosti zagotovo sov­razniki socialdemokratske stranke, toda njihov odpor je premagal vča­sih neumen način, s katerim so mesčanske stranke nasprotovale vsaki socialni zahtevi. Enostavno bedasto zavračanje vseh poskusov za izbolj­sanje pogojev dela, zasčite delovnih strojev, ukinjanja otroskega dela ter zasčite zenske vsaj v mesecih, ko pod srcem nosi prihajajočega sonarod-njaka, je pomagalo socialni demokraciji, kije hvalezno pograbila in na­padla vsak primer bednega misljenja ter v svojo mrezo lovila nove mnozice somisljenikov. Nase »politično« mesčanstvo ne bo nikoli popra­vilo svojih grehov. S tem, ko se je upiralo vsem poskusom za odpravo nezdravih socialnih razmer, je sejalo sovrastvo in navidez samo uteme­ljevalo trditve smrtnih sovraznikov vsega ljudstva, da zgolj in samo so­cialdemokratska stranka zastopa interese delovnega ljudstva.

Tako je v prvi vrsti ustvarilo moralno utemeljitev za dejanski obstoj

sindikatov, organizacije, kije politični stranki naredila največje usluge pri povečevanju članstva do zdaj.

V  letih svojega solanja na Dunaju sem bil prisiljen, da sem se, hote ali nehote, moral opredeliti tudi glede sindikatov.

V  njih sem videl neločljiv sestavni del socialdemokratske stranke, zato sem se odločil hitro in - napačno.

Samoumevno sem jih gladko odklanjal.

Tudi o tem neskončno pomembnem vprasanju me je poučila sama usoda.

Izid je bil sprememba mojega prvotnega mnenja. Pri dvajsetih letih sem se naučil razlikovati med sindikatom kot sred­stvom za zasčito splosnih socialnih pravic delojemalca in za izboljsanje njegovih zivljenjskih razmer, ter sindikatom kot orodjem stranke v po­litičnem razrednem boju.

Ko je socialna demokracija dojela izreden pomen sindikalnega giba­nja, sije zagotovila orodje in z njim uspeh; mesčanstvo tega ni razumelo, kar gaje stalo njegovega političnega polozaja. Prepričano je bilo, da bo lahko z vsiljivim »zavračanjem« povzročilo konec logičnega razvoja, tako da bi ga v resnici prisililo na nelogične postopke. Da bi bilo sindi­kalno gibanje samo po sebi sovrazno domovini, to je nesmisel in neres­nica. Prav nasprotno je res. Sindikalna dejavnost ima za cilj izboljsanje polozaja stanu, ki tvori enega od narodnih temeljev, zato nikakor ne de­luje sovrazno domovini ali drzavi, ampak v polnem smislu »nacio­nalno«. S tem pomaga ustvarjati socialne pogoje, brez katerih si ni mogoče zamisljati splosne nacionalne vzgoje. Gredo ji največje zasluge za odstranjevanje socialnih rakastih tvorb, ker se loteva tako bolezen­skih povzročiteljev na telesu kot na duhu in s tem veliko prispeva k splosnemu zdravju narodovega telesa.

Vprasanje o potrebnosti sindikalnega gibanja je torej povsem odveč.

Dokler bodo med delodajalci ljudje z majhnim razumevanjem za so-cialo ali celo s pomanjkljivim občutkom za pravičnost in postenje, ni samo pravica ampak tudi dolznost njihovih zaposlenih, ki vendar tvo­rijo del nasega naroda, da sčitijo interese skupnosti pred grabezljivostjo

ali nespametjo posameznika; ohranjanje zvestobe in vere v narodovem telesu je v interesu nacije prav tako kot ohranjanje zdravja med ljud­stvom.

Oboje močno ogrozajo nedostojni podjetniki, ki se ne počutijo kol del celotnega ljudstva. Iz nizkotnih dejanj njihove grabezljivosti ali brezob­zirnosti bo v prihodnosti nastala velika skoda.

Odstranjevanje vzrokov za tak razvoj pomeni zaslugo za narod in ne narobe.

S tem ni rečeno, da vsak posameznik svobodno odloča o posledicah, ki izvirajo iz dejansko ali domnevno povzročene krivice, naj torej odide. Ne! To je pretvarjanje in gaje treba označiti kot poskus za odvračanje pozornosti. Odstranjevanje nesocialnih, slabih postopkov je v interesu ljudstva ali pa ni. Če je, potem se je temu pretvarjanju treba upreti z orozji, ki dajejo upanje na uspeh. Vendar posamezen delavec ni nikoli v polozaju, da bi se zmagovito uprl moči velikega podjetnika, saj pri tem ne more iti za vprasanje zmage visje pravice - ker pri njenem pri­znanju ves spor zaradi pomanjkanja kakrsnega koli vzroka sploh ne bi bil prisoten - ampak za vprasanje večje moči. V drugačnem primeru bi ze sam prisoten občutek pravičnosti na posten način končal spor, se pravilneje, do njega sploh ne bi moglo priti.

Ne, če nesotialno ali nedostojno ravnanje do človeka poziva k uporu, poietn se ta boj, če zakonodajna in sodna obiasi ne odpravita skod, lahko odloči le z visjo silo. S tem pa je samoumevno, da proti posamezniku, v ka­terem je skoncentrirana vsa moč podjetnika, lahko nastopijo samo zdruzeni delojemalci, sicer so ze od samega začetka obsojeni na poraz.

Sindikalna organizacija lahko tako okrepi socialno idejo v njenem praktičnem delovanju in s tem odstrani vzroke za razdrazenost, ki so vedno znova povod za nezadovoljstvo in pritozbe.

Da ni tako, gre krivdo v veliki meri pripisati tistim, ki so vsem pos­kusom zakonske ureditve socialnih krivic metali polena pod noge ali pa so jih s svojim političnim vplivom preprečili.

Prav v takem obsegu, kot politično mesčanstvo ni doumelo pomena sindikalne organizacije, ali povedano se bolje, ga ni hotelo razumeti in

se je pripravljalo na upor, se je socialna demokracija zavzemala za to dvomljivo gibanje. S tem je daljnovidno ustvarila podlago, ki seje v kri­tičnih urah ze nekajkrat izkazala kot zadnja opora. Razumljivo, daje no­tranji smoter s tem počasi odmrl, da bi dal prostor novim ciljem.

Socialna demokracija ni nikoli pomislila, da bi uresničila prvotne na­loge poklicnega gibanja, ki si ga je privojila.

Ne, vsekakor sem mislil, da ne.

V nekaj desetletjih je pod njeno izkuseno roko iz pomoznega sredstva za obrambo socialnih pravic ljudi nastalo orodje za razbitje nacional­nega gospodarstva. Interesi delavstva je niso zanimali niti najmanj. Upo­raba gospodarskega pritiska namreč tudi politično dopusča, da ljudi kadarkoli izsiljujejo, saj sta potrebna brez vestnost na eni strani ter ne­umna potrpezljivost ovac na drugi strani vedno obilno prisotni.

Nekaj, kar v tem primeru velja za obe strani.

Ze ob prelomu stoletja je sindikalno gibanje ze zdavnaj prenehalo opravljati svojo prejsnjo nalogo. Iz leta v leto se je bolj udinjalo social­demokratski politiki, da bi na koncu sluzilo le se kot oven za razbijanje zidovja v razrednem boju. Z nenehnimi sunki naj bi sesulo celotno s trudom prigarano gospodarsko telo, da bi po odtegnitvi gospodarskih temeljev enako usodo se lazje prizadejala drzavni zgradbi. Zastopanje vseh dejanskih potreb delavstva je bilo vse manj pomembno vprasanje, dokler njihova politična modrost ni sklenila, da sploh ni več zazeleno omenjati socialnih in se manj kulturnih potreb sirokih mnozic, saj naj bi obstajala nevarnost, da bi zadovoljna mnozica ne bila več večno upo­rabna kot četa borcev brez lastne volje.

Tak pričakovan in buren razvoj je voditeljem razrednega boja v kosti nagnal taksen strah, da so na koncu enostavno odklanjali vsako res­nično koristno izboljsanje socialnega polozaja delavstva in se temu celo najodločneje uprli.

Za utemeljitev takega domnevno nerazumljivega obnasanja jim ni

bilo kaj dosti mar.

Medtem ko so bile zahteve vse visje, se je zdelo, da so moznosti za njihovo izpolnitev vse manjse in nepomembne, zato so mnozicam kar naprej dopovedovali, da gre samo za vrazji poskus, s katerim bi s takim smesnim popravljanjem najhujsih krivic na poceni način oslabili delav­stvo, ga po moznosti kar ohromili. Ob upostevanju majhnih miselnih sposobnosti sirokih mnozic se uspehu ne gre čuditi.

V mesčanskem taboru so bili ogorčeni nad prozorno taktiko neresnic socialne demokracije, vendar sami niso niti najmanj poskusali določiti smernic za svoje ravnanje. Prav strah socialne demokracije pred vsa­kim dejanskim dvigom delavstva iz globin njihove dotedanje kulturne in socialne bede bi moralo privesti do največjih naporov prav v tej smeri, s čimer bi zastopnikom razrednega boja iz njihovih rok postopoma iz­vili orodje.

Vendar se to ni zgodilo.

Namesto da bi z lastnim napadom zavzeli nasprotnikov polozaj, so raje dopusčali, da so nanje pritiskali in jih porivali, nakar so končno po­segli po povsem nezadostnih pripomočkih, s katerimi so zamujali in so bili zato neučinkoviti, ker so bili preveč nepomembni in jih je bilo lahko zavrniti. Tako je vse ostalo pri starem, samo nezadovoljstvo je bilo večje

kot prej.

»Svobodni sindikati« so ze takrat kot grozeči nevihtni oblaki viseli nad političnim obzorjem in nad obstojem posameznika.

Sodili so med tiste strahotne instrumente nasilja, usmerjene proti varnosti in neodvisnosti narodnega gospodarstva ter trdnosti drzave in svobodi osebnosti.

Predvsem oni so iz pojma demokracija naredili odvratno zasmehljivo frazo, oskrunili so svobodo in nesmrtno zasmehovali bratstvo s stav­kom »In če ne bos nas tovaris, ti bomo razbili betico«.

Tako sem takrat spoznal tega prijatelja človestva. Z leti seje moj po­gled nanj poglobil in razsiril, spreminjati pa mi ga ni bilo treba.

Bolj ko sem spoznaval zunanjo naravo socialne demokracije, bolj je v meni narasčalo hrepenenje, da bi doumel notranje jedro tega nauka.

Uradna strankina literatura mi je pri tem seveda lahko le malo koris­tila. Kar zadeva gospodarska vprasanja, navaja nepravilne trditve in do­kaze; kadar govori o političnih ciljih, je zlagana. Poleg tega me je posebej odbijalo novejse izumetničeno izrazoslovje in način predstavlja­nja. Z neznanskim obsegom besed nejasne vsebine ali nerazumljivega pomena sestavljajo stavke, ki naj bi bili enako duhovno bogati kot so ne­smiselni. Samo velemestna boemska dekadenca se v tem blodnjaku pa­meti morda počuti domače, da bi iz gnoja tega literarnega dadaizma izbrskala »notranje dozivetje«, podprta s pregovorno skromnostjo dela nasega ljudstva, ki v osebno najtezje razumljivem mrzlično brska za neko globljo modrostjo.

Toda ko sem tako primerjal teoretične neresnice in nesmisle tega nauka z resničnostjo njihovega pojavljanja, se mi je postopoma prika­zala jasna slika njihovega notranjega hotenja.

V taksnih urah so me obhajale zle slutnje in hudi strahovi. Pred seboj sem videl nauk, sestavljen iz egoizma in sovrastva, ki po matematičnih zakonih lahko privede do zmage, toda človestvu mora prinesti konec.

Medtem sem namreč spoznal razmerje med tem naukom rusenja in bistvom nekega naroda, kar mi je bilo do tedaj popolna neznanka.

Samo poznavanje zidovsiva ponuja ključ do razumevanja notranjih in s tem dejanskih namenov socialne demokracije.

Kdor pozna to ljudstvo, mu bodo z oči padle tančice zmotnih pred­stav o cilju in smislu te stranke, iz megle in sopare socialnih fraz pa se bo pojavilo rezeče obličje marksizma.

Danes mi je tezko, če ne kar nemogoče, reči, kdaj sem se ob besedi uZid« posebej zamislil. Ne spomnim se, da bi pri nas doma, dokler je bil se oče pri zivljenju, to besedo sploh kdaj slisal. Mislim, da bi stari go-

spod ze v posebnem poudarku te oznake ugledal kulturno zaostalost. Za časa svojega zivljenja je prisel do bolj ali manj svetovljanskih nazorov, ki so se ob najostrejsi nacionalni zavesti ne le ohranili, ampak so tudi na meni pustili sledi.

Tudi v soli nisem nasel nobenega povoda, ki bi pri meni lahko prive-del do spremembe te prevzete slike.

V realki sem spoznal zidovskega dečka, s katerim smo vsi ravnali pre­
vidno, a samo zato, ker mu zaradi njegove molčečnosti, v skladu z raz­
ličnimi izkusnjami, nismo prav posebej zaupali. Tako kot ostalim
sosolcem se mi kaksni pomisleki takrat niso porajali.

Sele ko sem imel stirinajst ali petnajst let, sem pogosteje naletel na besedo Zid, deloma v povezavi s političnimi razgovori. Občutil sem rahel odpor in se nisem mogel znebiti neprijetnega občutka, ki me je spreletaval, kadar sem bil priča kaksnim verskim prepirom.

Toda takrat me vprasanje ni zaposlovalo se kako drugače.

V Linzu je bilo zelo malo Zidov. Skozi stoletja se je njihov videz ev-
ropeiziral, postal je človeski; ja, imel sem jih celo za Nemce. Nesmisel
takega videnja mi je bil nejasen, saj sem kot edini znak razlikovanja
videl meni tujo veroizpoved. Da so jih preganjali zaradi tega, kot sem
mislil, se mi je včasih prav zagnusilo, ko sem poslusal neprijazne pri­
pombe o njih.

Niti slutil nisem, da gre za načrtno nasprotovanje zidovstvu.

Tako sem prispel na Dunaj.

Bil sem pod vtisom dunajske arhitekture, morila me je neprijazna usoda, zato sprva sploh nisem opazal notranje razslojenosti druzbe v ve­lemestu. Čeprav je bilo takrat na Dunaju skoraj dvesto tisoč Zidov med dvema milijonoma prebivalcev, jih nisem opazil. Moje oči in moj um niso bili kos pritoku toliko različnih vrednot in misli v prvih tednih. Sele ko se je vame polagoma vrnil mir in se je razburkana slika začela jasniti, sem se temeljiteje ozrl po svojem novem svetu in tako naletel tudi na zidovsko vprasanje.

Ne bom trdil, da se mi je zdel način, na katerega sem ga spoznaval, posebej prijeten. V Zidu sem se vedno videl le veroizpoved in sem za-

radi človeske strpnosti tudi v tem primeru smatral, daje zavračanje re­ligioznega boja pravilno. Ton, predvsem tisti, s katerim je udarjal du­najski antisemitski tisk, se mi je zdel nevreden kulturnega izročila velikega naroda. Tezili so me nekateri dogodki iz srednjega veka, za ka­tere si nisem zelel, da bi se ponovili pred mojimi očmi. Omenjeni časo­pisi na splosno niso veljali za izvrstne - zakaj tako, takrat sam nisem vedel natančno - zato sem v njih videl bolj izdelke zlovoljne zavisti, kot rezultate načelnega, pa čeprav napačnega nazora nasploh.

Moje mnenje je se podkrepila, tako se mi je zdelo, neskončno bolj do­stojanstvena oblika, v kateri je na vse tovrstne napade odgovarjal zares velik tisk, ali pa jih, kar se mi je zdelo se bolj hvalevredno, sploh ni ome­njal.

Zavzeto sem prebiral tako imenovan svetovni tisk (»Neue Freie Presse«, »Wiener Tagblatt«, itd.) in strmel nad obsegom, ki so ga nudili bralstvu, ter nad objektivnostjo posameznih podajanj. Častil sem ime­niten ton in samo včasih notranje nisem bil popolnoma zadovoljen ali me je sokiral zanesenjaski slog pisanja. Vendar je bilo to verjetno za­radi poleta celega svetovljanskega velemesta.

Menil sem, daje Dunaj bil takrat taksno mesto, zato sem mislil, da pojasnilo, ki sem si ga izmislil, pač sme veljati kot opravičilo.

Toda vedno znova meje odbijal nedostojanstven način, s katerim je ta tisk ljubimkal z dvorom. Skoraj noben dogodek na dvoru ni minil, ne da bi bralcu o njem poročali z očaranim navdusenjem ali jokajočo pri­zadetostjo, ravnanje, kije bilo posebej v primerih, ko je slo za »najmod-rejsega monarha« vseh časov, skoraj enako dvorjenju divjega petelina.

Zadeva se mi je zdela izumetničena.

S tem si je liberalna demokracija v mojih očeh prisluzila temne packe.

Ljubimkanje zaradi naklonjenosti tega dvora v tako nespodobnih ob­likah je pomenilo razprodajo narodovega dostojanstva.

To je bila prva senca, ki bo skalila moje dusevno razmerje z dunaj­skim »velikim« tiskom.

Tako kot prej, sem tudi na Dunaju vneto sledil vsem dogodkom v

Nemčiji, pa če je slo za politična ali kulturna vprasanja. S ponosnim občudovanjem sem primerjal vzpon Reicha z usihanjem avstrijske dr­zave. Medtem ko so mi zunanjepolitični dogodki povečini vzbujali ne-deljeno veselje, so mi dogajanja na notranjepolitičnem prizorisču pogosto povzročala skrbi. Bitke, ki se je tiste čase vodila proti Wilhelmu II., nisem odobraval. V njem nisem videl samo nemskega cesarja, ampak v prvi vrsti ustvarjalca nemske flote. Prepoved govorov, ki mu jo je na­lozil nemski parlament {Reichstag), me je tako razjezila zato, ker je pri­hajala z mesta, ki v mojih očeh ni imelo prav nikakrsnega povoda za tako ravnanje, poleg tega pa so ti parlamentarni gosaki v enem samem zasedanju nagagali več nesmislov, kot je to uspelo celi dinastiji cesarjev, vključno z najslabsimi primerki v dolgih stoletjih skupaj.

Bil sem ogorčen, da v drzavi, kjer si vsak polovičen tepec jemlje pra­vico do kritiziranja, v Reichstagu pa so ga celo kot »zakonodajalca* spustili nad ljudstvo, naj plitvejsa klepetalna ustanova vseh časov na tak način »ukori« nosilca cesarske krone,

Se bolj sem se razburil, daje isti dunajski tisk, ki seje tudi pred zad­njim dvornim kljusetom najspostljiveje priklanjal ter od veselja ponorel, če mu je le-ta pomahal z repom, zdaj z zaskrbljenim obrazom, a po mojem mnenju s slabo prikrito zlobo, izrazal svoje pomisleke do nem­skega cesarja. Niso se imeli namena vmesavati v razmere v nemskem Reichu - ne, Bog obvaruj -, ampak medtem ko tako prijazno polagajo prst na to rano, naj bi v enaki meri izpolnjevali dolznost, ki jo nalaga duh dvostranskega zaveznistva, kot po drugi strani zadostili zahtevam po novinarski resničnosti, itd. Nato pa so s tem prstom po mili volji vr­tali po rani.

V takih primerih mi je kri udarila v glavo.

Zaradi takih stvari sem velike časopise opazoval vse bolj previdno.

Ob neki podobni priloznosti, to sem moral priznati, se je eden od antisemitskih časnikov, »Deutsches Volksblatt«, odzval bolj primerno.

Na zivce mi je slo tudi, daje veliki tisk Francijo ze takrat naravnost odvratno poveličeval. Človek se je moral naravnost sramovati, da je Nemec, ko je bral tiste sladkobne himne »velikemu kulturnemu na-

rodu«. Zaradi tega bednega Francozka sem več kot enkrat odlozil ta »svetovni časopis*. Potem sem včasih posegel po »Volksblatt«, ki se mi je v teh zadevah zdel manjsi, ampak malo čistejsi. Z ostrim protisemit-skim tonom se nisem strinjal, vendar sem občasno prebral utemeljitve, zaradi katerih sem se malo zamislil.

Iz takih prilik sem polagoma spoznal človeka in gibanje, ki sta takrat krojila usodo Dunaja: doktor Kari Lueger in krsčansko socialna stranka.

Ko sem prispel na Dunaj, sem bil do obeh sovrazno nas trojen.

Moja oznaka za moza in gibanje je bila: »nazadnjaki«.

Vendar meje navaden občutek za pravičnost prisilil, da sem to sodbo spremenil v prav toliksni meri, kolikor sem dobival priloznost spozna­vati moza in njegovo deio; pravična ocena je polagoma prerasčala v ne­prikrito občudovanje. Danes v tem mozu se bolj kot prej vidim najmogočnejsega nemskega zupana vseh časov.

Toda koliko mojih prejsnjih pogledov seje s taksno spremembo mo­jega stalisča do krsčansko socialnega gibanja postavilo na glavo!

Če so se zaradi spremembe časa počasi spreminjali tudi moji pogledi na antisemitizem, potem je bila to moja najtezja sprememba nasploh.

V    meni so potekali stevilni notranji dusevni boji in sele po več mese­cih spopadov med razumom in čustvi seje tehtnica začela nagibati na stran razuma. Dve leti pozneje so razumu sledila tudi čustva, ki so od takrat naprej njegov naj zve stej s i čuvar in svari fec.

V    času bridkih spopadov med dusevno vzgojo in hladnim razumom mi je nazoren pouk na dunajskih ulicah neprecenljivo koristil. Nastopil je čas, ko nisem več podobno kot v prvih dneh kot slepec blodil skozi mogočno mesto, ampak sem si z odprtimi očmi poleg zgradb ogledoval tudi ljudi.

Ko sem nekega dne hodil po mestnem sredisču, sem naletel na po-javo v dolgem kaftanu in s črnimi kodri. Moja prva misel je bila: ali je tudi to Zid?

V  Linzu seveda niso bili taki. Na skrivaj in previdno sem si ogledo­
val mozaka, toda dlje ko sem zrl v ta tuj obraz in preučeval eno potezo
za drugo, vse bolj seje ob prvem vprasanju v mojih mozganih pojavljalo

5 S

neko drugo vprasanje:

Ali je tudi on Nemec?

Kot vedno v podobnih primerih sem poskusal svoje dvome tudi zdaj odpraviti s prebiranjem knjig. Z nekaj drobiza sem si kupil prve proti-semitske knjige v svojem zivljenju. Vse so izhajale iz tega, da bralec vsaj do neke stopnje ze pozna ali celo razume zidovsko vprasanje. Zaključni ton je bi povečini tak, da so se mi zaradi deloma povrsnega in skrajno neznanstvenega dokazovanja trditev spet porodili dvomi.

Potem se s to zadevo nekaj tednov in celo mesecev nisem več ukvar­jal.

Zdela se mi je tako strasna, obdolzitev tako nezmerna, da sem za­radi strahu pred krivico, ki bi jo lahko zagresil, spet postal bojazljiv in negotov.

Seveda o tem, da ne gre za Nemce neke drugačne veroizpovedi, ampak za posebno ljudstvo, tudi sam nisem več mogel dvomiti; odkar sem se namreč začel ukvarjati s tem vprasanjem in postal pozoren na Zide, se mi je začel Dunaj kazati v neki drugačni luči kot prej. Kamor­koli sem sel, sem videl Zide, in več kot sem jih videl, bolj jih je oko raz­ločevalo od drugih ljudi. Posebno v mestnem jedru in okrozjih severno od donavskega kanala je mrgolelo ljudi, ki ze na zunaj niso bili podobni nemskemu ljudstvu.

Čeprav bi o tem se dvomil, so moje kolebanje končali s svojim stali­sčem nekateri Zidje sami.

Veliko gibanje med njimi, ki na Dunaju ni bilo neznatno, se je najos­treje zavzemalo za potrditev narodnostnega značaja judovstva: sioni-

zem.

Zdelo seje, kot da samo del Zidov podpira taksno stalisče, velika ve­čina pa ga obsoja in v svoji notranjosti tudi zavrača. Pri podrobnejsem pogledu pa se je ta videz zaradi navadnega koristoljubja razblinil v gro­zečo paro izgovorov, da ne rečem lazi. Tako imenovano zidovstvo libe­ralne miselnosti namreč sionistov ni odklanjalo kot Nezide, ampak samo kot Zide nepraktičnega, morda celo nevarnega javnega priznava­nja njihovega zidovstva.

S tem se njihova notranja pripadnost ni prav nič spremenila.

Navidezna borba med sionističnimi in liberalnimi Zidi se mi je prav kmalu začela gabiti; bila je popolnoma neresnična, zatorej zlagana, in se ni prilegala k vedno poudarjeni visoki moralnosti in čistosti tega ljud­stva.

Nasploh je bila moralna in sicersnja čistost tega ljudstva poglavje za sebe. Vode niso imeli nič kaj radi, to se je videlo ze na njihovi zuna­njosti, na zalost zelo pogosto celo z zaprtimi očmi. Pozneje mi je bilo ob vonju teh nosilcev kaftana včasih slabo. Temu sta se pridruzila se nečista obleka in njihov nič kaj junaski videz.

Vse to ni delovalo posebej privlačno; toda moralo te je odbiti, ko si poleg telesne umazanije nenadoma odkril se umazane moralne madeze izbranega ljudstva.

Nobena stvar mi v tako kratkem času ni dala toliko misliti kot pos­topno razkrivanje zidovskega delovanja na posameznih področjih.

Ali je sploh bila kaksna nesnaga, kaksna brezsramnost kakrsnekoli oblike, predvsem v kulturnem zivljenju, pri kateri ni sodeloval vsaj en Zid?

Brz ko si previdno zarezal v tako bulo, si kot črva v gnijočem telesu odkril Zidka, pogosto povsem zaslepljenega zaradi nenadne svetlobe.

V mojih očeh je bilo zidovstvo hudo obremenjeno, ko sem spoznal njihovo delovanje v tisku, umetnosti, literaturi in gledalisču. Zdaj ni ko­ristilo več nobeno zagotavljanje. Zadostovalo je, da si pogledal enega od oglasnih stebrov, imena duhovnih proizvajalcev teh grozljivih zmazkov za kino in gledalisče, ki so jih tam povzdigovali, in si za dalj časa otr­del. To je bila grozota, duhovna kuga. Kuga, hujsa od črne smrti nekoč, s katero je bilo ljudstvo okuzeno. In v kaksni količini so proizvajali in razsirjali ta strup! Seveda, čim nizja je moralna in dusevna raven takega fabrikanta umetnosti, tem bolj brezmejna je njegova plodnost, dokler laksen fante kot centrifuga ne brizga svoje umazanije v obličje človes­tva. Da ne omenjam njihovega neomejenega stevila; narava na enega Goetheja z lahkoto navrze deset tisoč mazačev, ki kot prenasalci baci­lov najslabse vrste zastrupljajo duse.

Bilo je grozljivo, a mimo tega se ni dalo iti in zdelo seje, daje narava prav Zida v čezmernem stevilu izbrala za to sramotno opravilo.

Ali je treba njegovo izbranost iskati prav v tem?

Takrat sem začel skrbno preučevati imena vseh izdelovalcev tistih nečistih produktov javnega kulturnega zivljenja. Izid je bil vedno slabsi za moj dotedanji odnos do Zidov. Naj so se čustva se tako upirala, razum je moral narediti svoje sklepe.

Dejstva, da je bilo krivdo za devet desetin vse literarne umazanije. umetniskega kiča in gledaliskih bedarij mozno pripisati enemu narodu. ki sicer v drzavi predstavlja komaj stotino prebivalstva, enostavno ni bilo mogoče tajiti; tako je pač bilo.

Nato sem tudi svoj ljubi »svetovni tisk« začel preverjati s takega sta­lisča.

Bolj ko sem bil temeljit pri tem delu, bolj se je krčil predmet mojega nekdanjega občudovanja. Slog je postajal vse bolj neznosen, vsebino sem kot plitvo in povrsno moral zavračati, zdelo se mi je. daje objek­tivnost blizje lazem kot resnici; toda izdajatelji so bili - Zidi.

Tisoč stvari, ki sem jih prej komaj videl, so se mi zdaj zdele uposte­vanja vredne, druge, o katerih sem ze prej premisljeval, sem zdaj dou­mel in razumel.

Liberalno usmerjenost tega tiska sem zdaj videl v drugi luči. Njihov imeniten ton v odgovorih na napade ter njihov molk sta se mi razkrila kot zvita in obenem podla zvijača; njihove odobravanja polne kritike gledaliskih del so veljale vedno zidovskemu avtorju, nikoli pa niso od­klanjali nikogar drugega kot samo Nemce. V vztrajnosti tihega zbada-nja proti VVilhelmu H. je bilo moč prepoznati metodo, enako kot priporočanje francoske kulture in civilizacije. Kičasta vsebina novele je postala nespodobna in iz govorice sem zaznal glasove nekega tujega ljudstva; toda smisel vsega je bil nemstvu tako vidno skodljiv, daje bilo taksno ravnanje lahko le namerno.

Toda kdo je imel pri tem interese?

Je bilo vse skupaj zgolj naključje? Počasi sem postajal negotov.

Toda razvoj se je pospesil zaradi vpogledov, do katerih sem prisel skozi vrsto drugih dogajanj. Slo je za splosno pojmovanje etike in mo­rale, kakrsno je bilo moč odkrito videti pri velikem delu zidovstva.

Tukaj je ulica spet nudila včasih resnično slab in nazoren pouk.

Odnos zidovstva do prostitucije in se bolj do trgovine z dekleti je bilo na Dunaju mozno preučevati bolje kot v katerem koli zahodnoevrop­skem mestu, z izjemo morda kaksnega pristanisča v juzni Franciji. Če si se ponoči sprehajal po ulicah in cestah Leopoldovega mesta, si bil na vsakem koraku, hočes aH nočes, priča dogodkom, ki so večini nemskega ljudstva ostali prikriti, dokler vojna borcem na vzhodni fronti ni dala pri­loznosti, da so videli podobne reči, bolje rečeno, da so jih morali videti.

Ko sem prvikrat na tak način spoznal Zida kot ledeno hladnega in hkrati brezsramno podjetnega dirigenta odvratne delavnice pregrehe med izrodki velemesta, me je po hrbtu hladno spreletelo.

Nato pa se je vnelo.

Obravnavanju zidovskega vprasanja se nisem več izogibal, ne, zdaj sem to hotel početi. V vseh smereh kulturnega in umetniskega zivljenja ter njihovih različnih izrazjih sem znal poiskati Zida. Nato sem naletel nanj na nekem mestu, kjer sem ga najmanj pričakoval.

Ko sem v vodji socialne demokracije prepoznal Zida, se mi je pogled zbistril, kot bi se mi prhljaj usipal z oči. Dolgotrajen notranji dusevni boj je bil tako zaključen.

Ze v vsakdanjih pogovorih z mojimi delovnimi sotovarisi me je zbodla v oči nenavadna sposobnost spreminjanja stalisča do istega vpra­sanja, kar seje včasih zgodilo v razmiku samo nekaj dni, pogosto celo v nekaj urah, Tezko sem razumel, da so imeli ljudje pametne nazore, ko si se z njimi pogovarjal na samem, a so jih nenadoma izgubili, ko so se znasli pod vplivom mnozice. Pogosto sem bil čisto obupan. Ko sem bil po več urah prigovarjanj ze prepričan, da sem tokrat le prebil led ali razčistil z nekim nesmislom in sem se ze srčno veselil svojega uspeha, sem moral naslednji dan na svoj obup začeti vse znova; vse je bilo zaman. Blaznost njihovih nazorov seje kot večno nihalo vračala na za­četek.

Vse bi se lahko razumel: da so bili nezadovoljni s svojo srečo, da so preklinjali usodo, ki jih je pogosto neusmiljeno tepla; da so sovrazili po­djetnike, v katerih so videli brezsrčne rubeznike; preklinjali so oblast, ki v njihovih očeh ni imela občutka za polozaj; da so demonstrirali zaradi cen prehrane in svoje zahteve izrazali na ulici, vse to bi ne glede na razum človek se razumel. Toda česar ni bilo mogoče razumeti, je bilo neizmerno sovrastvo do iastnega naroda, zasmehovanje njegove veli­čine, blatenje njegove zgodovine in pljuvanje po njegovih velikih mozeh.

Boj proti lastni vrsti, lastnemu gnezdu, lastni domovini je bil tako ne­smiseln kot tudi nedoumljiv. To je bilo neznosno.

To pregreho se je dalo le prehodno pozdraviti, največ za nekaj dni, le redko za nekaj tednov. Toda ko si pozneje naletel na domnevnega spreobrnjenca, je bil spet na stari poti.

Spet se ga je polotilo nenaravno stanje.

Postopoma sem spoznal, da so socialno demokratski tisk pretezno vo­dili Zidi; vendar temu dejstvu nisem pripisoval posebnega pomena, saj so bile razmere pri drugih časopisih prav take. Le nekaj je bilo morda posebno: bilo ni niti enega časopisa, pri katerem so bili Zidi, za katerega bi lahko rekli, da je zares nacionalen v smislu, v katerem so vzgajali mene in kakrsni so bili moji nazori.

Ko sem poskusal prebirati te marksistične tiskarske izdelke, sem se moral premagovati, hkrati pa je v meni neskončno narasčal odpor proti njim. Nato sem poskusal poblizje spoznati fabrikante teh zbranih bara­bij.

Od izdajatelja naprej so bili vse sami Zidi.

Zbral sem vse dosegljive socialdemokratske brosure in poiskal imena piscev: Zidi. Zapomnil sem si imena skoraj vseh vodij; daleč največje bilo pripadnikov »izbranega ljudstva«, jajusi je slo za predstavnike v dr­zavnem zboru (Reichsrat) ali za tajnike sindikatov, predsedujoče orga­nizacijam ali agitatorje ulice. Vedno seje pojavila ista neverjetna slika.

Imena Austerlitz, David, Adler, Ellenbogen, itd., mi bodo za vedno os­tala v spominu. Ena zadeva mi je zdaj postala jasna: stranka, s katere majhnimi zastopniki sem zadnje mesece bil neizprosen boj, je bila sko­raj izključno v rokah nekega tujega ljudstva; kahti da Zid ni bil Nemec, sem na svoje srečno notranje zadovoljstvo zdaj vedel dokončno.

Sele zdaj sem povsem spoznal zapeljivca nasega ljudstva.

Eno samo leto mojega bivanja na Dunaju je zadosčalo, da sem se prepričal, kako noben delavec ne more biti tako zadrt, da ne bi sprejel boljse razlage in poznavanja. Polagoma sem postal poznavalec njiho­vega lastnega nauka in ga začel uporabljati kot orozje v boju za moje no­tranje prepričanje.

Zdaj seje skoraj vedno končalo z mojim uspehom.

Velike mnozice je bilo treba resiti, čeprav bo treba zrtvovati veliko časa in potrpljenja.

Toda Zida se nikoli ni dalo resiti pred njegovimi nazori.

Takrat sem bil se dovolj otročji, da sem jim poskusal predočiti blaz­nost njihovega nauka. V svojem ozkem krogu sem si skoraj do krvi ob­rusil jezik in ohripel, misleč, da mi jih bo uspelo prepričati o pokvarjenosti njihove marksistične blaznosti; prav s tem sem sele dozi­vel goreče nasprotovanje. Zdelo se je, da vedno boljsi vpogled v uniču­joče delovanje socialnodemokratskih teorij in njihovo uresničevanje pomaga le krepitvi njihove odločenosti.

Bolj ko sem se prepiral z njimi, bolj sem spoznaval njihovo dialektiko. Najprej so računali na neumnost svojega nasprotnika, nato, če ni bilo več izhoda, pa so se sami naredili neumne. Ce vse to ni zaleglo, potem niso dobro razumeli ali pa so v trenutku preskočili na drugo področje, pritresli samoumevnosti, ki so jih takoj povezali z drugimi snovmi, nakar si jih spet ujei in so se nevednezi spet poskusali izviti. Kjerkoli si napadel takega apostola, roka je vedno prijela zdrizasto sluz; ta je po­samično zdrsela skozi prste, na drugi strani se je v istem trenutku spet zlila v celoto. Kadar pa si nekoga res uničujoče potolkel, tako da se je pred okolico, ki ga je opazovala, moral strinjati, in si ze mislil, da ti je uspelo narediti korak naprej, si moral naslednji dan od presenečenja

zazijati. Zid se o dogodkih včerajsnjega dne ni spominjal niti trohice in je svoje stare neumnosti gnal naprej, kot da se ni zgodilo nič ter seje pre­tvarjal, da se ne spomni drugega kot dokazov za pravilnost svojih trdi­tev, ki jih je navajal prejsnji dan.

Včasih sem od presenečenja kar otrpnil.

Človek ni vedel, čemu bi se bolj čudil: njihovi govorni spretnosti ali umetnosti laganja.

Postopoma sem jih začel sovraziti.

V vsem tem je bila dobra stvar to, da sem namreč ob spoznavanju de­
janskih nosilcev ali vsaj razsirjevalcev socialne demokracije moral vse
bolj ljubiti svoje ljudstvo. Le kdo bi ob satanski spretnosti teh zapeljiv-
cev mogel preklinjati nesrečno zrtev? Se kako tezko sem jaz sam obvla­
dal dialektično zlaganost te rase! Toda kako brezploden je bil tak uspeh
pri ljudeh, ki resnico preobrnejo v ustih, pravkar izrečeno besedo nemu­
doma zatajijo, naslednjo minuto pa jo ze zahtevajo zase!

Ne. Bolj ko sem spoznaval Zida, bolj sem moral odpusčati delavcu.

V mojih očeh zdaj ni bil on največji krivec, ampak vsi tisti, ki se jim
ni zdelo vredno truda, da bi se ga usmilili, da bi sinu ljudstva z zelezno
pravičnostjo dali, kar mu gre, zapeljivca in pokvarjenca pa pribili na
steno

Vsakdanje zivljenje meje vzpodbudilo, da sem izvore marksističnega nauka zdaj začel podrobneje preučevati. Njegovo delovanje mi je pos­talo do potankosti jasno, pred pozornim pogledom se mi je vsak dan kazal njegov uspeh, z malo domisljije sem si lahko naslikal posledice. Bilo je samo se vprasanje, ali seje rezultat njihove stvaritve utemeljite­ljem prikazoval pred očmi v končni obliki, ali pa so sami postali zrtev zablode.

Zdelo se mi je, daje bilo oboje mozno.

V prvem primeru je bila dolznost vsakega razmisljajočega človeka, da
se pridruzi fronti tega pogubnega gibanja, da bi morda preprečil skraj­
nost, v drugem primeru pa so morali biti nekdanji tvorci te narodove bo­
lezni pravi zlodeji; samo v mozganih posasti - ne človeka - se lahko
oblikuje smiseln načrt organizacije, ki bo imela za končni cilj uničenje

človeske kulture in s tem opustosenje sveta.

V tem primeru je ostal kot zadnja resitev se boj, boj z vsemi orozji, ki si jih lahko zamisljajo človeski duh, razum in volja, ne glede na to, komu bo potem usoda naklonila svoj blagoslov.

Zato sem se tedaj začel ukvarjati z utemeljitelji tega nauka, da bi pre­učeval osnove gibanja. Cilj sem dosegel hitreje, kot sem si mislil, za kar se lahko zahvalim samo svojemu poznavanju zidovskega vprasanja, če­prav takrat se ne dovolj poglobljenemu. Samo to mi je omogočilo prak­tično primerjavo resnice s teoretičnim gobezdanjem ustanoviteljskih apostolov socialne demokracije, ker meje naučila razumeti govorico zi­dovskega ljudstva; to govori, da bi prikrilo misli ali jih vsaj zameglilo. Njihovega pravega cilja ni moč najti v vrsticah, ampak drema dobro pri­krit med njimi.

Zame je prisel čas največjega preoblikovanja, kar sem ga notranje moral kdajkoli opraviti.

Iz slabotnega svetovljana sem se prelevil v fanatičnega protisemita.

Samo se enkrat - to je bilo zadnjikrat - so se mi v globoki tesnobi po­rodile boječe misli.

Ko sem preučeval delovanje zidovskega ljudstva v dolgih obdobjih človeske zgodovine, se mi je iznenada zastavilo tesnobno vprasanje, ali ni morda nedojemljiva usoda prav temu malemu ljudstvu iz nam ubo­gim param neznanih razlogov namenila nepreklicno, končno zmago.

Naj bi temu ljudstvu, ki večno zivi na tej Zemlji, za poplačilo oblju­bila Zemljo?

Ali imamo objektivno pravico do boja za svojo samoohranitev, ali je tudi to samo subjektivna utemeljitev?

Ko sem se v miru poglabljal v marksistični nauk in tako odkrival de­lovanje zidovskega ljudstva, mi je odgovorila usoda sama.

Zidovski nauk marksizma zavrača aristokratski princip narave in na mesto večne predpravice moči in sile postavlja maso stevila in njeno mrtvo tezo. Tako zanika vrednost osebe v človeku, oporeka pomenu ljudstva in rase ter s tem človestvu odteguje predpogoj njegovega ob­stoja in kulture. Kot temelj vesolja bi pripeljal do propada reda, kakr-

snega si lahko zamislja človeski razum. Enako kot bi uporaba takega zakona v tem največjem prepoznavnem organizmu lahko vodila samo do kaosa, bi na Zemlji za prebivalce te zvezde pomenila propad.

Ce bo Zid s pomočjo svoje marksistične veroizpovedi premagal ljud­stva tega sveta, bo njegova krona mrtvaski venec človestva, in potem bo ta planet spet kot nekoč pred milijoni leti hitel brez ljudi skozi eter.

Večna narava se neizprosno masčuje zaradi prekoračenja njenih za­konov.

Zato danes v smislu vsemogočnega Stvarnika nameravam delati tako: Ko se branim pred Zidom, se bojujem za Gospodovo delo.

3. poglavje

Splosna politična razmisljanja iz mojega dunajskega obdobja

Danes sem prepričan, da se človek na splosno - če odmislimo pri­mere izjemne nadarjenosti - s politiko ne bi smel javno ukvarjati pred svojim tridesetim letom. Tega ne bi smel, ker se v teh letih sele končuje izgradnja neke splosne platforme, s katere preučuje različne politične probleme in dokončno oblikuje svoje stalisče do njih. Sele ko si utrdi te­meljni svetovni nazor in stalnost pri načinu opazovanja posameznih dnevnih vprasanj, naj se udelezuje, oziroma sme notranje dozorel moski sodelovati pri političnem vodenju občestva.

Če je drugače, obstoja nevarnost, da bo nekega dne moral spremeniti svoje stalisče do pomembnih vprasanj ali pa bo v nasprotju s svojim znanjem moral vztrajati pri nekem nazoru, ki ga razum in prepričanje ze dolgo zavračata. V prvem primeru je zadeva zelo boleča za njega osebno, ker zdaj, ko sam koleba, po pravici ne sme več pričakovati, da mu bodo njegovi privrzenci verjeli enako neomajno trdno kot prej; za ljudi, kijih vodi, taksna kapitulacija vodje pomeni nemoč ter neredko občutek nekaksnega sramovanja pred nasprotniki. V drugem primeru pa se pojavi nekaj, kar posebej danes tako pogosto vidimo: v enaki meri kot vodja (nem. der Fiihrer) ne verjame v to, kar govori, bo njegova ob­ramba votla in plitva, zato pa toliko bolj nizkotna pri izbiri sredstev. Medtem ko sam ne misli več na to, da bi se za svoja politična stalisča resno zavzemal (ne umira se za nekaj, v kar sam ne verjames), bo od

svojih privrzencev zahteval prav v tem razmerju vedno več in bolj ne­sramno, dokler ne bo končno zrtvoval zadnjega ostanka vodje in pri­stal pri »politiku«; pomeni pri tisti vrsti ljudi, katerih edini smisel je nesmiselnost, sparjena z grobo vsiljivostjo in pogosto brezsramno raz­vito umetnostjo lazi.

Če taksen fante na nesrečo postenih ljudi pripleza se do parlamenta, je treba od vsega začetka vedeti, daje zanj bistvo politike samo v heroj­ski borbi za stalno posest nad to steklenico mleka njegovega zivljenja in njegove druzine. Bolj kot se ga zena in otrok okJepata, bolj zilavo se bo prepiral za svoj mandat. Samo zato je vsak človek s političnimi nagoni njegov osebni sovraznik; v vsakem novem gibanju voha morebiten za­četek svojega konca in v vsakem večjem mozu grozečo nevarnost za sebe.

O taki vrsti parlamentarnih stenic bom se podrobneje spregovoril.

Tudi tridesetietnik se bo moral v zivljenju se marsikaj naučiti, a to bo le dopolnjevanje in izpolnjevanje okvirja, ki ga tvori njegov svetovni nazor. Njegovo učenje ne bo načelno spreminjanje naučenega, ampak dodajanje znanja, in njegovi privrzenci ne bodo dobili tesnobnega ob­čutka, da jih je do zdaj narobe poučeval, ampak prav nasprotno: vidna organska rast njihovega vodje jim bo v zadovoljstvo, ker bo njegovo uče­nje pomenijo le poglobitev njihovega lastnega nauka. To pa bo v njiho­vih očeh dokaz za pravilnost dotedanjih nazorov.

Vodja, ki mora zapustiti platformo svojega svetovnega nazora, ker je spoznal, daje napačna, ravna posteno samo tedaj, če je po spoznanju svojih napačnih pogledov pripravljen sprejeti vse posledice. V takem primeru se mora najmanj odpovedati nadaljnjemu javnemu političnemu delovanju. Ker je v temeljnih spoznanjih naredil napako, obstaja moz­nost ponovitve. V nobenem primeru pa več nima pravice pričakovati zaupanja sodrzavljanov ali ga celo zahtevati.

Kako malo se danes uposteva taksno moralno drzo, izpričuje splosna pokvarjenost sodrge, kj se zdaj čuti poklicano, da »dela« politiko.

Med njimi je komaj kdo primeren za to delo.

Nekoč sem bij previden pri javnih nastopih, čeprav sem verjel, da

sem se s politiko ukvarjal več kot mnogi drugi. Le v najozjem krogu sem govoril o tem, kar me je notranje ganilo ali pritegnilo. Taksno go­vorjenje v najozjem okviru je imelo veliko dobrih strani: naučil sem se manj »govoriti«, zato pa bolj spoznavati ljudi in njihove najprimitivnejse nazore ter ugovore. Ob tem sem se solal, ne da bi izgubljal čas in moz­nost za svoje dodatno izobrazevanje. Nikjer v Nemčiji ni bila priloznost m to tako dobra kot takrat na Dunaju.

Splosno politično razmisljanje v stari podonavski monarhiji je bilo sprva po svojem obsegu večje in obseznejse kot v stari Nemčiji istega ob­dobja - izvzemsi dele Prusije, Hamburg in obalo Severnega morja. Zdaj pod pojmom »Avstrija« vsekakor razumem tisto območje velikega hab­sburskega cesarstva, ki zaradi nemske poselitve v vsakem oziru ne po­meni samo zgodovinskega povoda za nastanek te drzave, ampak ki zaradi svojega prebivalstva kaze tisto moč, ki jo je ta politično sicer tako umetna tvorba dobila v dar z bogatim kulturnim zivljenjem v več stolet­jih. Bolj ko je čas tekel, bolj sta bila obstoj in prihodnost te drzave od­visna prav od ohranitve te zarod ne celice v cesarstvu.

Podedovane dezele cesarstva so bile njegovo srce, ki je vedno znova poganjalo svezo kri v obtok kulturnega in drzavnega zivljenja, Dunaj pa je predstavljal njegove mozgane in voljo.

Ze zunanja podoba Dunaja je dala slutiti njegovo moč, ki je bila v tem konglomeratu ljudstev kraljica zdruzevanja, da bi s sijajem lastne le­pote pomagala prikrivati neprijetne starostne pojave celote.

Najsi je notranjost Reicha (Oesterreich) zaradi krvavih bojev med posameznimi narodnostmi se tako trgalo, je tujina, in se posebej Nem­čija, videla le prijazno podobo tega mesta. Preslepitev je bila se večja, ker je Dunaj v tistih časih dozivljal enega zadnjih in največjih vidnih vzponov. Pod vladavino zares genialnega zupana se je častitljiva rezi­denca cesarjev starega Reicha se enkrat prebudila v čudovito mlado zi­vljenje. Zadnji veliki Nemec, ki ga je iz svojih vrst rodil narod kolonistov

Vzhodne marke {nem. Ostmark), uradno ni pripadal tako imenovanim »drzavnikom«; s tem, ko je ta dr. Lueger kot dunajski zupan pričaral enega za drugim neverjetne dosezke na vseh področjih gospodarske in kulturne politike, je okrepil srce vsega Reicha in je tako po ovinkih pos­tal večji drzavnik kot vsi tedanji tako imenovani »diplomati« skupaj.

Če je tvorba narodov, imenovana »Avstrija«, končno le propadla, to niti najmanj ne govori proti politični sposobnosti nemstva v stari Vzhodm marki, ampak je bil to nujen izid nezmoznosti, da bi deset mi­lijonov ljudi za večne čase skupaj drzalo petdesetmilijonsko drzavo raz­ličnih narodov, če določeni pogoji niso bili pravočasno izpolnjeni. Avstrijski Nemec je razmisljal več kot na veliko. Vedno je bil navajen ziveti v okviru velikega Reicha in občutka za na­loge, ki so bile s tem določene, ni nikoli izgubil. Bilje edini v tej drzavi, ki je videl čez meje ozje kronovine tja do meja Reicha; ko naj bi ga usoda končno ločila od skupne domovine, je velikansko nalogo posku­sal se vedno obvladati in nemstvu obdrzati tisto, kar so njegovi dedi v neskončnih bojih nekoč iztrgali na Vzhodu. Pri tem je treba upostevati, da se je to zgodilo lahko samo se z razdeljeno silo; kajti srce in spomin najboljsih nista nikoli prenehala čutiti za skupno matično drzavo, in domovini je ostal le preostanek.

Ze splosno obzorje nemskega Avstrijca je bilo razmeroma siroko. Njegovi gospodarski odnosi so pogosto zajemali skoraj ves mnogovr­sten Reich. Skoraj vsa zares velika podjetja so bila v njegovih rokah, ve­činoma je tudi on sam določal vodilno osebje tehnikov in uradnikov. Poleg tega je bil tudi nosilec zunanje trgovine, če ni ze prej zidovstvo po­lozilo svoje roke na to za njih značilno področje. Samo on je politično se drzal drzavo skupaj. Ze sluzenje v vojski gaje vrglo daleč izven ozkih meja. Nemsko avstrijski rekrut je sicer lahko prisel v čisto nemski regi­ment, ki pa je sluzboval tako v Hercegovini kot na Dunaju ali v Galiciji. Tudi oficirski kader je bil se vedno nemski, visji uradniki pretezno Nemci. Nemski sta končno bili umetnost in znanost. Če ne upostevamo novejsih kičastih smeri v razvoju umetnosti, ki bi jih lahko brez nadalj­njega producirali tudi črnska ljudstva, je bil lastnik in tudi razsirjevalec

prave umetnosti samo in edino Nemec. V glasbi, arhitekturi, kiparstvu in slikarstvu je bil Dunaj vodnjak, ki je z neizčrpnim bogastvom oskr­boval celotno dvojno monarhijo, ne da bi kdajkoli vidno usahnil.

Končno je bilo nemstvo tudi nosilec celotne zunanje politike, če od­mislimo nekaj malega Madzarov.

Kljub temu je bil vsak poskus, da bi obdrzali ta Reich, zaman, saj bi­stven pogoj ni bil izpolnjen.

Za avstrijsko drzavo narodov je obstojala ena sama moznost za pre­seganje centrifugalnih sil pri posameznih narodih. Drzavo bi morali vo­diti centralno in jo v tem smislu notranje organizirati, sicer si je ni bilo mogoče zamisljati.

V nekaterih svetlih trenutkih se je tako zazdelo tudi temu »najvis­jemu« polozaju, a so na to kmalu pozabili ali pa so misel odrinili na stran, ker se jim je izvedba zazdela prezahtevna. Vsako razmisljanje o bolj federativni ureditvi Reicha je bilo zaradi pomanjkanja močne dr­zavne zaro dne celice, ki bi posedovala prevladujočo moč, obsojeno na propad. Temu so se pridruzile se bistveno drugačne notranje razmere avstrijske drzave v primerjavi z nemskim Reichom po Bismarckovem vzoru. V Nemčiji je slo samo za premagovanje politične tradicije, ker je v kulturnem pogledu vedno obstajal skupni temelj. Predvsem so v Rei­ch u, če odmislimo razsejane tuje drobce, prebivali samo pripadniki enega naroda.

Razmere v Avstriji so bile obrnjene.

Tuje pri posameznih dezelah, razen v primeru Madzarske, političen spomin na lastno veličino odpadel, ali pa ga je zbrisala goba časa, vse­kakor pa je bil vsaj zabrisan in nerazločen. Namesto tega so se v ob­dobju poudarjanja nacionalnega načela v raznih dezelah razvile narodnjaske sile, katerih premagovanje je moralo postati otezeno v isti meri, kot so se na robu monarhije začele tvoriti nacionalne drzave, v katerih je bilo prebivalstvo po rasi sorodno ali enako posamičnim av­strijskim narodnim drobcem, in ki so izvajale večjo privlačno moč, kot je bilo to mozno nemskemu Avstrijcu.

Celo Dunaj te bitke na dolgi rok ni mogel vzdrzati.

Z razvojem Budimpeste v veliko mesto je Dunaj prvikrat dobil tek­meca, katerega naloga ni več bila zdruzevanje celotne monarhije, ampak bolj krepitev njenega dela. V kratkem je temu primeru sledila se Praga, nato Lvov, Ljubljana, itd. Z dvigovanjem teh nekdaj provincialnih mest v glavna mesta posameznih narodov in dezel so nastajala tudi sredisča za njihovo vse bolj samostojno kulturno zivljenje. Sele s tem so narodno politični nagoni dobili svoje duhovne osnove in poglobljenost. Moral se je priblizevati čas, ko so ločevalne sile posameznih narodov prerasle skupne interese, kar je pomenilo konec Avstrije.

Tak razvoj je bilo mozno zelo razločno ugotavljati po smrti Josepha II (Jozef II., Sveti rimski cesar, rojen 1741 - preminul 1790. Najstarejsi sin Marije Terezije, stejejo ga med prosvetljene monarhe. Op. prev.) Hit­rost tega dogajanja je bila odvisna od vrste dejavnikov, ki so bili deloma stvar same monarhije, po drugi strani pa so bili rezultat zunanjepolitič­nega polozaja Reicha.

Če bi hoteli boj za ohranitev te drzave vzeti resno in ga uspesno iz­bojevati, je do cilja vodila ena sama pot z brezobzirno in hkrati vztra­jno centralizacijo. Potem bi morali z načelno uzakonitvijo enega enotnega drzavnega jezika poudariti čisto formalno skupno pripadnost, drzavni upravi pa bi morali v roke potisniti tehnične pripomočke, brez katerih enotna drzava pač ne more obstojati. Prav tako bi ljudem samo tedaj s solanjem in poukom privzgojili enotno in trajno pripadnost dr­zavi. Tega ni mogoče doseči v desetih ali dvajsetih letih, ampak je treba računati s stoletji, enako kot je nasploh pri vseh vprasanjih kolonizacije pomembnejsa vztrajnost kot pa energija trenutka.

Samo po sebi se razume, da morata tako uprava kot politično vodstvo nastopati dosledno enotno.

Zame je bila neskončno poučna ugotovitev, zakaj se to ni zgodilo, ali se bolje, zakaj tega niso naredili. Samo krivec za to napako je bil krivec za propad Reicha.

Stara Avstrija je bila bolj kot kaksna druga drzava vezana na veličino svojega vodstva. Tuje manjkal temelj nacionalne drzave, ki v ljudski os­novi se vedno vsebuje moč za obstoj, četudi vodstvo kot tako se tako

zelo odpove. Drzava enega naroda lahko zaradi naravne togosti svojih prebivalcev in s tem povezane odporniske sile prezivi začuda dolga ob­dobja kljub zelo slabi upravi ali vodstvu, ne da bi pri tem notranje pro­padla. Potem je pogosto videti, kot da v takem telesu ni več nobenega zivljenja, kot bi bil otrpel in mrtev, nato pa se domnevni mrtvec nena­doma dvigne in ostalemu človestvu pokaze občudovanja vredne znake svoje neuničljive zivljenjske moči.

Drugače pa je to v nekem Reichu, sestavljenem iz različnih narodov; take tvorbe ne drzi skupaj skupna kri, ampak predvsem skupna pest. Vsaka slabost vodenja ne bo pripeljala do zimskega spanja drzave, ampak bo to povod za prebujenje vseh tistih instinktov, ki so prisotni po krvi, a se v časih prevladujoče volje ne morejo razmahniti. To nevar­nost je mozno omiliti samo skozi stoletja skupne vzgoje, skupne tradi­cije, skupnih interesov, itd. Zato bodo take drzavne tvorbe, se posebej mlade, zelo odvisne od veličine vodenja in če so delo zelo močnih ljudi ter duhovnih junakov, bodo pogosto spet razpadle po smrti osamlje­nega velikega ustanovitelja. Tudi po več stoletjih te nevarnosti niso pre­magane, samo dremajo, da bi se pogosto nenadoma prebudile, takoj ko slabost skupnega vodenja in moč vzgoje, vzvisenost vse tradicije, ne /more premagati zagona lastnega stremljenja po zivljenju pri različnih plemenih. Tega niso dojeli, kar je morda tragična krivda hise Habsburzanov. Enemu samemu med njimi je usoda se enkrat ponudila baklo za pri­hodnost njegove dezele, nato je za vedno ugasnila.

Jozef II., rimski cesar nemskega naroda, je z narasčajočim strahom videl, kako bi njegova hisa, porinjena na skrajni rob cesarstva, morala izginiti v babilonskem klobčiču narodov. Morala izginiti, če ne bi v zad­nji uri popravili, kar so zamudili njegovi očetje. »Prijatelj ljudi« seje z nadčlovesko močjo spravil popravljati malomarnost svojih predhodni­kov in skusal v enem desetletju nadoknaditi, kar so stoletja pred njim H mudili. Ko bi mu bilo dano, da bi svoje delo opravljal vsaj stirideset let, in če bi samo dva rodova nadaljevala njegovo delo, bi čudez ver­jetno uspel. Toda ko je umrl po samo desetih letih vladanja, razrvan v

dusi in telesu, se je z njim v grob pogreznilo tudi njegovo delo, ki bo večno spalo v kapucinski grobnici.

Njegovi nasledniki niso bili dorasli nalogi, ne po duhu ne po volji.

Ko so se po Evropi prizgali prvi znaki revolucije, seje tudi Avstrija počasi začela vnemati. Toda ko je pozar končno izbruhnil, se zerjavica ni razvnemala toliko zaradi socialnih, druzbenih ali splosnih političnih vzrokov, ampak bolj zaradi gonilnih sil narodnega porekla.

Revolucija v letu 1848 je bila lahko povsod razredni boj, samo v Av­striji je pomenila začetek novih rasnih sporov. S tem, ko se je takrat Nemec, ne glede na to ali je pozabil ta izvor ali ga ni spoznal, udinjal revolucionarni vstaji, sije zapečatil lastno usodo. Pomagal je prebuditi duha zahodne demokracije, ki mu je prav kmalu spodkopal osnove nje­gove lastne eksistence.

Z ustanovitvijo parlamentarnega zastopniskega telesa brez vnaprej­snjega določitve in utrjevanja skupnega drzavnega jezika so polozili te­meljni kamen za konec prevlade nemstva v monarhiji. Od tedaj naprej je bila izgubljena tudi sama drzava. Vse, kar je sledilo, je bilo le se zgo­dovinsko urejanje nekega Reicha.

Spremljanje tega odmiranja je bilo tako pretresljivo kot tudi poučno. Ta zgodovinska sodba se je odvijala v tisočih in tisočih posamičnih ob­likah. Velik del ljudi je slepo spremljal pojave razpadanja, kar je le do­kazovalo odločitev bogov za razpad Avstrije.

Tukaj se ne mislim izgubljati v podrobnostih, saj to ni namen te knjige. V krogu temelj it ejsih opazovanj hočem omeniti le tisto dogaja­nje, ki je bilo tako kot vedno vzrok za propad narodov in drzav po­membno tudi za danasnji čas, ter je končno pripomoglo, da sem si ustvaril temelje svojega političnega razmisljanja.

Med ustanovami, ki so tudi sicer ne posebej ostrovidnemu malo me­sčanu naj razi očneje kazale razziranje avstrijske monarhije, je bila na vrhu tista, ki sije pridobila največjo moč - parlament, v Avstriji imeno-

van der Reichsrat. (V dobesednem prevodu cesarski svet, op. prev.)

Vzorec tega parlamentarnega telesa najdemo v Angliji, dezeli kla­sične »demokracije«. Od tam so prevzeli vso osrečujočo ureditev in jo čim bolj nespremenjeno presadili na Dunaj.

V spodnjem in zgornjem domu je angleski dvodomni sistem prazno­val svoje vstajenje. Le sama »domova« sta bila malo drugačna. Ko je nekoč Barrv iz poplavnih voda Temze sezidal svojo parlamentarno pa­lačo, je posegel po zgodovini angleskega svetovnega imperija in si iz njega prinesel okraske za 1200 nis, konzol in stebrov svoje razkosne zgradbe. Hisa lordov in ljudi, okrasena s kipi in slikarskimi mojstrovi­nami, je postala ponos vsega ljudstva.

Tu se je za Dunaj pojavila prva tezava. Ko je namreč Danec Hansen končal zadnje stresno čelo na marmorni hisi novega ljudskega predstav­nistva, sije okraske sposodil lahko le pri antiki. Tako zdaj rimski in grski drzavniki ter fdozofi polepsujejo to gledalisko zgradbo »zahodne demo­kracije«, s simbolno ironijo pa čez dva domova na stiri strani neba vle­čejo kvadrige (stirivprege), ter na ta način nazorno odslikavajo tedanje notranje dogajanje tudi navzven.

»Nacionalnosti« so izrazile uzaljen ost in smatrale kot provokacijo, da bi v tem delu poveličevali avstrijsko zgodovino, tako kot so si to upali v samem Reichu sele med bobnenjem svetovne vojne, ko so VVallotovo (Paul Wallot, nemski arhitekt. Po njegoivh načrtih so leta 1894 po de­setletnih delih v Berlinu dokončali Reichstag, op. prev.) zgradbo Reich-slaga z napisom posvetili nemskemu narodu.

Ko sem se ne dvajsetleten prvikrat stopil v veličastno zgradbo na Kranzensringu, da bi kot poslusalec in gledalec prisostvoval zasedanju poslanskega doma, sem začutil močan odpor.

Parlament sem sovrazil ze od nekdaj, vendar ne kot ustanovo samo po sebi. Nasprotno, kot svobodnjasko čuteč človek si drugačne vrste vladanja sploh nisem znal predstavljati, kajti misel na kakrsno koli dik­taturo bi bila pri mojem odnosu do hise Habsburzanov kot zločin proti svobodi in proti vsakemu zdravemu razumu.

K temu je nemalo prispevalo dejstvo, da sem v mladosti veliko bral

časopise in pri tem se mi je, ne da bi slutil, vsadilo določeno občudova­nje do angleskega parlamenta, ki se ni hotelo kar tako izgubiti. Dosto­janstvo, s katerim so tam opravljali svoje naloge tudi v spodnjem domu (o čemer je nas tisk znal tako lepo poročati), je name naredilo izjemen vtis. Ali je sploh lahko obstojala bolj dovrsena oblika samovladanja ne­kega naroda?

Prav zato sem bil sovraznik avstrijskega parlamenta. Smatral sem, da je oblika celotnega delovanja nevredna velikega vzornika. Potem se je zgodilo se naslednje:

Usoda nemstva v avstrijski drzavi je bila odvisna od njegovega polo­zaja v Reichsratu. Do uvedbe splosne in tajne volilne pravice je bila v parlamentu se zagotovljena, čeprav neznatna, nemska večina. Ze taksno stanje je bilo vprasljivo, ker se je nacionalno vprasljiva socialna demo­kracija v primeru kritičnih, za nemstvo pomembnih zadev - da ne bi od sebe odvrnila privrzencev v posameznih tujih narodih - vedno nastopila proti nemskim zahtevam. Socialne demokracije ze takrat ni bilo mo­goče uvrsčati med nemske stranke. Toda z uvedbo splosne volilne pra­vice se je tudi povsem z vidika stevilk končala nemska prevlada. Nadaljnjemu raznemčevanju drzave zdaj ni bila na poti nobena ovira več.

Nacionalni nagon po samoohranitvi mi zaradi tega ze takrat ni do­voljeval odobravanja ljudskega zastopanja, ker nemstvo ni bilo zasto­pano, ampak izdano. To so bile pomanjkljivosti, kijih poleg drugih lahko pripisemo avstrijski drzavi, ne stvari sami po sebi. Prej sem se verjel, da bi s ponovno vzpostavitvijo nemske večine v predstavniskih telesih lahko presegli nasprotovanja do načelnih stalisč, vsaj dokler bi sploh se obstojala stara drzava.

S takim notranjim odnosom sem torej prvikrat stopil v te posvečene kot tudi sporne prostore. Vsekakor so bili zame posvečeni zaradi veli­častne lepote same zgradbe. Čudovito helensko delo na nemskih tleh.

Ampak kako hitro sem bil ogorčen, ko sem videl bedno predstavo, ki seje odvijala pred mojimi očmi!

Prisotnih je bilo nekaj sto teh ljudskih predstavnikov, ki bi se morali

opredeliti prav glede nekega pomembnega gospodarskega vprasanja.

En sam dan v parlamentu mi je zadosčal in me vzpodbudil, da sem o zadevi premisljeval nekaj tednov.

Duhovna vsebina povedanega je bila na zares moreči »visini«, kolikor je bilo moč tisto nadlezno govorjenje sploh razumeti; nekateri gospodje sploh niso govorili nemsko, temveč njihove slovanske materne jezike, ali se bolje, narečja. Kar sem do takrat poznal samo iz prebiranja časnikov, sem zdaj imel priloznost poslusati z lastnimi usesi. Divje se premikajoča mnozica, v kateri ljudje krilijo in kričijo drug na drugega, nad njo star in nedolzen stric, ki se je v potu svojega obraza trudil, da bi z energič­nim mahanjem z zvoncem ter zdaj s pomirjujočimi, nato s svarečimi vzkliki povrnil dostojanstvo hise.

Moral sem se nasmejati.

Nekaj tednov pozneje sem bil spet v tej zgradbi. Slika se je spreme­nila, ni je bilo moč prepoznati. Dvorana je bila popolnoma prazna. Spo­daj je nekdo spal. Nekaj poslancev je bilo na svojih mestih in so zehali drug proti drugemu, eden je »govoril«. Prisoten je bil podpredsednik doma, kije vidno zdolgočasen spremljal dogajanje.

V glavi so se mi pojavili prvi pomisleki. Zdaj sem vedno znova, če mi je le dopusčal čas, hodil tja in tiho ter pozorno opazoval trenutno sliko, poslusal govore, kolikor sem jih lahko razumel, preučeval bolj ali manj inteligentne obraze teh izbrancev narodov te zalostne drzave - in pos­topoma so se mi porajale lastne misli.

Eno leto mirnih opazovanj mi je zadostovalo, da sem svoje prejsnje poglede na bistvo te ustanove popolnoma spremenil ali jih izbrisal. V svoji notranjost nisem več zavzemal stalisča proti tej pokvečeni obliki, ki jo je ta ideja prevzela v Avstriji; ne, zdaj parlamenta kot takega nisem več mogel priznavati. Do takrat sem nesrečo avstrijskega parlamenta videl v pomanjkanju nemske večine, zdaj pa sem spoznal pogubo v samem bistvu te ustanove.

Takrat se mi je porodila cela vrsta vprasanj. Začel sem spoznavati demokratično načelo večinskega odločanja kot osnovo celotne ustanove, nič manj pozoren pa nisem bil na duhovne in

moralne vrednote gospodov, ki naj bi kot izbranci narodov sluzili temu namenu. Tako sem hkrati spoznaval institucijo in njene nosilce.

V nekaj letih se mi je tako v vsej svoji plastični razločnosti izobliko­
vala podoba najbolj dostojanstvenega pojava novejsega časa: parlamen­
tarec. Zapomnil sem si ga v obliki, ki pozneje ne bo dozivela bistvenih
sprememb.

Tudi tokrat meje nazoren pouk praktične resničnosti obvaroval pred tem, da bi se utopil v teoriji, ki se mnogim na prvi pogled zdi tako za­peljiva, ki pa nič manj ne prispeva k propadanju človestva.

Demokracija danasnjega Zahoda je predhodnica marksizma, ki si ga brez nje sploh ne bi mogli zamisljati. Prav ona tej svetovni kugi daje hranilno podlago, na kateri se ta nadloga lahko razsirja. V njeni zuna­nji izrazni obliki, parlamentarizmu, sije ustvarila se eno »spako iz blata in ognja«, pri kateri se mi zdi, daje na zalost m ogenj* ze ugasnil,

Usodi moram biti več kot hvalezen, da mi je tudi to vprasanje zasta­vila ze na Dunaju, saj se bojim, da bi se mi takrat v Nemčiji odgovor nanj zdel preveč enostaven. Če bi smesnost te ustanove, imenovane »parlament«, najprej spoznaval v Berlinu, bi morda pisal prav na­sprotno, in bi se, navidez ne brez dobrega vzroka, postavil na stran tis­tih, ki dobro ljudstva in Reicha vidijo izključno v zahtevah po moči cesarjevih misli in so kljub temu hkrati slepi in odtujeni času in ljudem.

V Avstriji to ni bilo mogoče.

Tu ni bilo tako lahko padati iz ene napake v drugo. Če si parlament ni ničesar upat, so si Habsburzani upali se veliko manj - v nobenem primeru ne kaj več. Z zavračanjem »parlamentarizma« ni bilo tukaj nič storjenega; kajti potem je se vedno ostalo odprto vprasanje; kaj zdaj? Zavračanje in odstranitev Reichstaga bi imela za posledico, da bi se kot edina vladajoča sila obdrzala hisa Habsburzanov, kar je bila posebej zame povsem neznosna misel.

Tezavnost tega posebnega primera me je spodbudila, da sem začel preučevati problem sam po sebi temeljiteje, kot bi to lahko pričakovali glede na moja leta.

Najprej in največ mi je dalo misliti očitno pomanjkanje vsakrsne od­govornosti posameznika.

Parlament izda nek sklep, katerega posledice so lahko se tako uniču­joče - za to nihče ne nosi odgovornosti, nikogar ni mogoče poklicati, nikomur ni treba polagati računov. Ali morda pomeni prevzemanje od­govornosti, če po razpadu brez primere odstopi vlada? Ali da se spre­meni koalicija, razpustijo parlament?

Ali je kolebavi večini ljudi sploh mogoče kadarkoli naloziti odgovor­nost?

Ali ni misel o vsakrsni odgovornosti povezana s posamezno osebo?

Toda ali je mozno vodilno osebo neke vlade proglasiti v praksi kot od­govorno za postopke, katerih nastanek in izvedba gredo izključno na račun hotenja in nagnjenja mnozice ljudi?

Ali: mar ni naloga vodilnega drzavnika, da namesto rojstva ustvar­jalne misli ali načrta samega po sebi predvsem s svojo sposobnostjo jasno predoči praznim glavam genialnost zamisli in osnutkov ter potem prosjači za njihovo soglasje?

Ali je kriterij za drzavnika v tem, da v enako veliki meri poseduje umetnost pregovarjanja ter drzavniske modrosti v dojemanju pomemb­nih smernic ali odločitev?

Ali je nesposobnost voditelja dokazana s tem, da mu za določeno za­misel ne uspe prepričati večine v klobčiču bolj ali manj čisto naključno povezanih osebkov?

J a, ali je ta klobčič sploh kdaj razumel zamisel, se preden je uspes­nost napovedala njeno veličino?

Ali ni vsako genialno dejanje na tem svetu viden protest genija proti togosti mnozice?

Toda kaj naj stori drzavnik, ki mu z dobrikanjem ne uspe pridobiti na­klonjenosti tega klobčiča za svoje načrte?

Naj ga podkupi?

Ali pa naj zaradi neumnosti svojih sodrzavljanov opusti izvedbo nalog, za katere je prepričan, da so zivljenjsko nujne, naj se umakne ali n.ii kljub temu ostane?

Ali resnično značajska oseba v takem primeru ne zaide v neresljiv konflikt med spoznanjem in spodobnostjo, se bolje rečeno, postenim notranjim prepričanjem?

Kje lezi meja, ki razmejuje dolznost do skupnega od obveznosti do osebne časti?

Mar si ne bi moral vsak pravi vodja prepovedati, da ga na tak način degradirajo do političnega prekupčevalca?

In narobe, ali se ne bi moral vsak spekulant počutiti poklicanega, da bi »delal« v politiki, saj zadnje odgovornosti nikoli ne bo nosil on, ampak neki nedoumljiv klobčič?

Ali ne bo nase parlamentarno načelo večinskega odločanja privedlo do uničenja ideje o vodenju nasploh?

Menda ne mislijo, da napredek tega sveta izvira iz mozganov večine in ne iz glav posameznikov?

Ali zmotno mislijo, da bodo morda v prihodnosti lahko pogresali ta predpogoj človeske kulture?

Ali se jim ne zdi danes bolj potreben kot kdajkoli prej?

S tem, ko parlamentarno načelo večinskega odločanja zavrača avto­riteto osebe in namesto nje uposteva stevilke v trenutnem klobčiču, gresi proti aristokratskim osnovnim zamislim narave, pri čemer je treba reči, da taksno naziranje ni nujno uteleseno v danasnji dekadenci zgornjega sloja desetih tisočev.

Kaksna opustosenja povzroča ta demokratična, sodobna parlamen­tarna gospoda, si bralec zidovskih časnikov le tezko predstavlja, če se ni naučil samostojno razmisljati in preverjati. V prvi vrsti je povod za neverjetno poplavo ničvrednih pojavov nasega časa v celotnem politič­nem zivljenju. Čeprav se bo resnični vodja izogibal političnemu delova­nju, ki povečini ne more biti sestavljeno iz ustvarjalnih dosezkov in dela, ampak veliko bolj iz barantanja in delovanja za naklonjenost večine, bo prav ta dejavnost ustrezala majhnemu duhu in ga s tem tudi privlačila.

Bolj ko je danes tak trgovec z usnjem pritlikav po duhu in znanju, bolj jasno ko mu lasten vpogled predoča bednost njegove dejanske po­jave, bolj bo hvalil sistem, ki od njega ne zahteva moči in genialnosti ve-

I i kana, ampak ima raje nabritost vaskega zupana, prav res, ki tako mod­rost vidi raje kot ono nekega Perikleja. Pri tem se takemu butcu nikoli ne bo treba mučiti z odgovornostjo za svoje delovanje. Teh skrbi se te­meljito resi ze zato, ker natančno ve, daje ne glede na to, kaj bo nastalo i/, njegovega »drzavniskega« sustranja, njegov konec ze zdavnaj neiz­brisno zapisan v zvezdah: nekega dne bo moral svoje mesto odstopiti drugemu, prav tako velikemu duhu. Kajti spremljajoč znak propadanja je, da se stevilo velikih drzavnikov povečuje v prav takem obsegu, koli­kor se merilo posameznika zmanjsuje. Toda z večanjem odvisnosti od parlamentarnih večin bo moral postajati vse manjsi, ker bodo tako ve­liki duhovi odklanjali, da bi bili biriči neumnih nevednezev in klepe­tulje, po drugi strani pa predstavniki večine, torej neumnosti, nič ne sovrazijo bolj kot vzviseno glavo.

Za taksno drusčino mestnih poslancev je vedno tolazeč občutek, da je na čelu vodja, katerega modrost se ujema z ravnijo navzočih; tako ima vsak veselje, da s svojim duhom vmes lahko malo pobliska - pred­vsem pa, če je Janezek lahko mojster, zakaj ne bi bil se Peter?

Izum demokracije pa najbolj ustreza neki lastnosti, ki se je zadnje čase razrasla v pravo sramoto, namreč strahopetnosti velikega dela na­sega tako imenovanega »voditeljstva«. Kaksna sreča, da se pri resnično pomembnih odločitvah lahko skrijejo v naročju neke tako imenovane ve­čine!

Ce si malo ogledamo takega političnega cestnega razbojnika, kako zaskrbljeno si za vsako opravilo izprosjači soglasje večine, da si tako zagotovi nujne sokrivce in s tem kadarkoli lahko odlozi breme odgovor­nosti. Toda to je eden glavnih razlogov, zakaj je tovrstno politično de­lovanje notranje postenemu in s tem tudi pogumnemu mozu odvratno in ga sovrazi, medtem ko vse bedne značaje - in kdor za svoje ravnanje ni pripravljen tudi sprejeti odgovornosti, ampak si isče kritje, je straho­peten lump - privlači. Toda ko so vodje nekega naroda taksne sleve, se ho lo ze v kratkem času hudo masčevalo. Za nobeno odločno ravnanje ne bodo več sposobni zbrati poguma, raje bodo nase prevzeli se tako ve­liko osramotitev, kot da bi zbrali sile za neko odločitev; saj ni več niko-

gar, ki bi bil pripravljen zastaviti svojo osebo in svojo glavo za izpeljavo neke brezobzirne odločitve.

Nekaj namreč ne bi smeli nikoli pozabiti: večina tudi tukaj nikdar ne more zamenjati moza. Vedno je predstavnica neumnosti, a tudi straho-petnosti. In kakor sto puhlih glav ne more nadomestiti enega modreca, sto strahopetcev ne bo sprejelo junaske odločitve.

Čim manjsa je odgovornost posameznega vodje, tem bolj bo zraslo stevilo tistih, ki se bodo kljub nikakrsnim sposobnostim čutili pokli­cane, da prav tako dajo ljudstvu na razpolago svoje nesmrtne moči. Da, komaj bodo pričakovali, da bodo končno enkrat tudi oni prisli na vrsto; stojijo v dolgi vrsti in z bolečim obzalovanjem prestevajo pred sabo ča­kajoče ter skoraj na uro natančno izračunajo, ko bodo prisli na vrsto. Zato hrepenijo po menjavah v uradu, ki jim lebdi pred očmi, ter so hva­lezni za vsak skandal, ki bi razredčil vrsto čakajočih pred njimi. Kadar pa se kdo noče umakniti z zavzetega polozaja, to občutijo skoraj kot kr­sitev svetega sporazuma o vzajemni solidarnosti. Potem postanejo zlobni in se ne pomirijo, dokler nesramnez, končno zrusen, svojega top­lega polozaja ne da na razpolago skupnosti. Zato ne bo prav kmalu spet dosegel tega polozaja. Kajti enako kot je kaksna od teh kreatur prisi­ljena odstopiti svoj polozaj, se bo spet takoj poskusila zriniti v vrsto ča­kajočih, če je kričanje in zmerjanje ne bo odvrnilo od te namere.

Posledica vsega tega je zastrasujoče hitro menjavanje na najpomemb­nejsih polozajih in v uradih takega drzavnega bitja, izid, kije v vsakem primeru neugoden, včasih pa ima naravnost katastrofalne učinke. Kajti zdaj ne bo zrtev tega običaja samo butelj in nesposobnez, ampak se bolj resnični vodja, če bo usoda taksno osebo sploh uspela postaviti na tako mesto. Brz ko je človek to spoznal samo enkrat, se bo oblikovala zaprta obrambna fronta, se posebej, kadar si taka glava, ki ne izvira iz lastnih vrst, drzne vdreti v to izbrano druzbo. Načeloma hočejo biti samo sami med sabo in kot skupnega sovraznika črtijo vsako butico, ki bi se med samimi ničlami lahko izkazala za enico, V tej smeri je nagon tem os­trejsi, kolikor bolj ga primanjkuje v vseh ostalih smereh.

Zato bo posledica vedno večje in razsirjajoče se duhovno siromase-

nje vodilnih slojev. Kaksen je pri tem izid za drzavo in narod, si lahko vsak sam izračuna, če ne spada osebno v to vrsto »vodij«.

Stara Avstrija je imela parlamentarno ureditev v njeni najčistejsi ob­liki.

Ministrske predsednike sta sicer imenovala cesar in kralj, vendar ta noviteta ni bila nič drugega kot izvrsevanje parlamentarne volje. Baran­tanje in trgovanje za posamezne ministrske polozaje pa se je odvijalo ze povsem po vzoru zahodne demokracije- Izidi so se ujemali z uporablje­nimi osnovnimi načeli. Posebej menjavanje posameznih osebnosti seje dogajalo v vse krajsi časovnih razmikih, nazadnje je postalo prava jaga. V enakem razmerju je vedno bolj kopnela veličina trenutnih »drzavni­kov«, da bi na koncu ostal samo tisti majhen tip parlamentarnih pre­kupčevalcev, katerih drzavniska vrednost se je merila in priznavala samo po njihovi sposobnosti krpanja trenutnih koalicij, torej po tistih najmanjsih političnih trgovanjih, ki utemeljujejo samo nagnjenost teh ljudskih predstavnikov do praktičnega dela.

Dunajska sola je zato človeku omogočala najboljsi vpogled na tem področju.

Nič manj me ni privlačila primerjava med znanjem teh ljudskih pred­stavnikov in nalogami, ki so jih čakale. Seveda seje bilo potem treba, hočes nočes, podrobneje pozabavati z duhovnim obzorjem teh izbran­cev ljudstev, pri čemer se ni dalo obiti postopkov, ki so pripeljali do od­kritij teh veličastnih pojavov nasega javnega zivljenja.

Tudi način, kako so ti gospodje domovini dali na razpolago in upo­rabili svoje resnično znanje, torej tehnični postopek njihovega delova­nja, je bil vreden temeljitega preverjanja.

Celotna podoba parlamentarnega zivljenja je postajala toliko bolj bedna, kolikor bolj odločno si se poglabljal v notranja razmerja in brez­obzirno objektivno preučeval osebe ter stvarne podlage. Da, to je zelo primerno za ustanovo, ki se vidi poklicano, da se po svojih nosilcih v vsakem drugem stavku sklicuje na s objektivnost« kot edino pravo pod­lago za preverjanje in zavzemanje stalisč nasploh. Če preverjamo te gos­pode in zakone njihovega grenkega obstoja, bomo nad rezultati samo

S4

strmeli.

Nobenega načela ne poznam, ki bi bilo, gledano objektivno, tako ne­pravilno kot je parlamentarno.

Pri tem smemo popolnoma zanemariti način, kako potekajo volitve gospodov ljudskih poslancev, kako sploh pridejo do svojega urada in novega dostojanstva. Da gre za izpolnjevanje zares drobnega delčka pri uresničevanju splosne zelje ali celo potrebe, se bo takoj posvetilo vsa­kemu, ki si bo na jasnem, da politično razumevanje siroke mnozice ni­kakor ni tako razvito, da bi sama dojela določene politične poglede in poiskala za to primerne osebe.

To, kar vedno imenujemo »javno mnenje«, ie v neznatni meri teme­lji na izkusnjah ali celo spoznanjih, ki sijih pridobi posameznik, ampak pretezno na predstavi, ki jo povzročijo pogosto neskončno vsiljiva in vztrajna tako imenovana »pojasnjevanja«.

Tako kot je veroizpoved posledica vzgoje in religiozna potreba sama po sebi drema v človekovi notranjosti, tudi politično mnenje mnozice predstavlja samo končni izid včasih prav neverjetno zilave in temeljite obdelave duse in razuma,

Daleč največji delez pri politični »vzgoji«, ki jo v tem primeru naj­bolj točno označimo z besedo propaganda, odpade na račun tiska. Tisk v prvi vrsti poskrbi za omenjeno »pojasnjevanje« in predstavlja neko vrsto sole za odrasle. Ta pouk ni v drzavnih rokah, ampak deloma tudi v krempljih zelo manjvrednih sil. Ze kot mladenič sem imel na Dunaju najboljso priloznost dobro spoznati lastnike in duhovne fabrikante tega stroja za masovno vzgojo. Na začetku sem ostrmel, v kako kratkem času je ta velika sila v drzavi zmogla proizvesti določeno mnenje, čeprav je slo za popolno potvarjanje zagotovo prisotnih notranjih zelja in nazo­rov skupnosti. V samo nekaj dneh so iz neke smesne zadeve naredili pomembno drzavno akcijo, medtem ko so hkrati padli v pozabo zivljenj­sko pomembni problemi, ali se bolje, če so jih enostavno ukradli iz spo­mina in zavesti mnozic.

Uspelo jim je, da so v nekaj tednih iz nič pričarali imena, jih povezali z neverjetnimi upanji siroke javnosti in jim ustvarili popularnost, kakr-

sne res velikemu mozu ni uspelo doseči morda celo njegovo zivljenje; imena, kijih pred dobrim mesecem ni slisal ziv človek, medtem ko so v istem časovnem razdobju najboljse pojave iz drzavnega ali drugega javnega zivljenja pri odličnem zdravju preprosto odmrle ali pa so jih za­suli s takimi zasmehovanji, da jim je grozilo, da se bo njihovo ime spre­menilo v simbol prav posebne nizkotnosti ali barabije. Ta ostuden zidovski način, ko na postenega človeka in njegovo čisto oblačilo iz sto­tih mest hkrati in kot s čarovniskim urokom zlijejo umazanijo najpod-lejsih podtikanj in sramotenj, je treba preučiti, da bi znali pravilno presojati vso nevarnost teh tiskarskih lumpov.

Potem ni ničesar, kar bi se takemu duhovnemu roparskemu vitezu ne prilegalo, da bi dosegel svoje prozorne cilje.

Svoj nos bo potisnil v najbolj zasebne druzinske zadeve in ne bo nehal prej, dokler njegov vohljaski instinkt ne bo izbrskal nekega bor­nega primera, ki bo nato določen, da nesrečni zrtvi naredi konec. Če kljub najbolj zavzetemu vohljanju po zasebnem in javnem zivljenju ne bo izbrskal prav nič, potem bo tak fante enostavno segel po klevetanju, čvrsto prepričan, da tudi po tisočerih preklicih se vedno nekaj obvisi v zraku, poleg tega pa zaradi stoterih ponavljanj obrekovanja med njego­vimi sicersnjimi kolegi obramba zrtve v večini primerov sploh ne bo mogoča; toda ta skupek lumpov iz nagibov, ki bi morda bili med dru­gimi ljudmi verodostojni ali vsaj razumljivi, nikoli ne ukrene ničesar. Bog ne daj! Ko taka baraba na najbolj podel način napada svoje sodob­nike, se ta hobotnica skrije v pravcat oblak filistrstva in mazaskih fraz, blebeta o »novinarski dolznosti« in podobnih zlaganih rečeh, ja, na za­sedanjih in kongresih, torej tam, kjer se ta nadloga zbere v večjem ste­vilu, pa si upa celo maziljeno govoriti o neki prav posebni, namreč novinarski »časti«, čemur seveda zbrana sodrga vneto in pretirano do­stojanstveno pritrjuje.

Vendar ta svojat ustvarja več kot dve tretjini tako imenovanega »jav­nega mnenja«, iz katerega se nato dviga pena parlamentarne Afrodite. Za pravilno opisovanje in predstavljanje vse laznive neresničnosti lega postopka bi lahko pisali cele knjige. Tudi če to pustimo ob strani

S7

in opazujemo samo dani produkt z njegovo dejavnostjo, se mi zdi po­vsem dovolj, da bo blaznost te ustanove postala jasna tudi najbolj strogo razmisljajočemu umu.

Nesmiselno in obenem nevarno početje zmedenih ljudi je najlazje razumeti, če primerjamo demokratičen parlamentarizem z resnično ger­mansko demokracijo.

Značilnost prvega je v tem, da mora, recimo, petsto izvoljenih moz in v zadnjem času tudi zena prav o vsem sprejeti končne odločitve. Prak­tično so oni sami vlada; čeprav oni izberejo vladni kabinet, ki na zunaj vodi drzavne posle, je kljub temu le navidezno tako. V resnici tako ime­novana vlada ne more narediti niti koraka brez odobritve splosne skup­sčine. Zato ji ne moremo naprtiti nobene odgovornosti, saj končna odločitev nikoli ni njihova, ampak jo vedno sprejme parlamentarna ve­čina. V vsakem primeru je Je izvrsevalka večinske volje. Njene politične sposobnosti bi lahko ocenjevali le po umetnosti, s katero se zna prila­goditi volji večine ali ji uspe potegniti večino na svojo stran. Vendar se s tem v odnosu do vsakokratne večine spusti z dejanske visine vlade na raven beračice Tako postane njena najnujnejsa naloga, da si od primera do primera zagotavlja podporo večine ali da sestavi novo večino, kiji bo bolj naklonjena. Če ji to uspe, bo spet nekaj časa smela »vladati«, če ji ne uspe, pa lahko odide. Pravilnost njenih namenov sama po sebi pri tem sploh ne igra nobene vloge. Vendar je s tem praktično izločena vsaka odgovornost. Iz povsem preprostega opazovanja lahko ugotovimo, kaksne bodo posledice takega ravnanja:

Notranja sestava petstoglavega telesa ljudskih zastopnikov po njiho­vih poklicih ali celo sposobnostih posameznika kaze prav tako raztr­gano kot tudi zaskrbljujočo podobo. Nikar ne mislite, da so ti izbranci naroda tudi izbranci po duhu ali vsaj razumu! Menda ne boste menili, da bodo iz volilnih listkov vse prej kot duhovno bogatega volilnega te­lesa kar naenkrat pognale stotine drzavnikov. Najostreje je treba na­sprotovati nesmislu, da bi se iz splosnih volitev lahko rodili geniji. Predvsem se v vsakem narodu le na vsake kvatre rodi velik drzavnik,

ne pa na stotme njih naenkrat; drugič pa mnozice prav nagonsko za­vračajo vsakega izstopajočega genija. Prej bo sla kamela skozi sIvan­ki no uho, kot pa bodo volitve »odkrile« velikega človeka.

Če kdo resnično izstopa iz okvirov sirokega povprečja, se v svetovni zgodovini ponavadi pojavi sam.

Tako pa petsto ljudi več kot skromnih sposobnosti odloča o najpo­membnejsih potrebah ljudstva, postavlja vlado, ki si mora za vsako po­samezno zadevo in vsako posebno vprasanje spet pridobiti soglasje presvetlega zbora; politiko dejansko dela petsto ljudi.

In večinoma je politika tudi v skladu s tem dejstvom.

Čeprav bi genialnost teh ljudskih predstavnikov povsem izločili iz igre, pa pomislite, kako raznovrstni so problemi, ki jih je treba razresiti, na kako različnih področjih je treba iskati resitve ter se odločati, in boste razumeli, kako nesposobna je vladna sestava, ki mora vsako najmanjso pravico odločanja prenesti na mnozičen zbor ljudi, kjer ima le drobcen delček posameznikov izkusnje in znanja s področja, ki ga obravnavajo. Najpomembnejsi gospodarski ukrepi so prepusčeni nekemu forumu, kjer se morda samo desetina članov lahko izkaze z izobrazbo gospodar­ske smeri. To pa ne pomeni nič drugega, kot predajanje zadeve v roke moz, ki za njeno obravnavo ne izpolnjujejo prav nobenih pogojev.

Ampak tako je z vsakim vprasanjem. Vedno bo odločilna neka ve­čina nepoznavalcev in neznalcev, ker se sestava te ustanove ne spremi­nja, medtem ko so obravnavani problemi prisotni na skoraj vseh področjih javnega zivljenja; zatorej bi tisti, ki o tem presojajo in odlo­čajo, morali biti stalno zamenljivi. Saj je nemogoče, da bi o prometnih zadevah odločali isti ljudje kot denimo o vprasanjih visoke zunanje po-lilike. Vsi bi morali biti sami univerzalni geniji, kar se komaj kdaj zgodi v celih stoletjih. Na zalost pri tem ne gre za nobene »glave*, ampak tako /a omejene kot domisljave in napihnjene diletante, duhovne polovičarje najslabse vrste. Zato tako pogosto opazamo lahkomiselnost, ko ta go­spoda govorijo in sklepajo o rečeh, o katerih bi največji duhovi skrbno razmisljali. Za prihodnost celotne drzave, celo vsega ljudstva, spreje­majo najpomembnejse ukrepe, kot da bi igrali za njih prav gotovo bolj

primerno igro taroka, ne pa odločali o usodi rase.

Prav gotovo ne bi bilo pravično misliti, daje vsak poslanec v taksnem parlamentu ze od nekdaj imel tako neznaten občutek odgovornosti.

Ne, nikakor ne.

Toda s tem, ko ta sistem posameznika sili, da zavzema stalisče do vprasanj, ki mu sploh ne lezijo, polagoma pokvari njegov značaj. Nihče ne bo zmogel poguma za izjavo: »Gospoda moja, mislim, da te zadeve prav nič ne razumemo. Vsaj za sebe osebno mislim, da v nobenem pri­meru ne.« (Sicer to ne bi veliko spremenilo, saj bi taka pokončna drza ostala v celoti nerazumljena, pa tudi nihče si ne bo dovolil, da mu tak­sen posten osei pokvari celotno igro.) Toda kdor pozna ljudi, bo raz­umel, da v taki izbrani drusčini nihče ne bi bil rad med najneumnejsirni, v nekaterih krogih pa postenost enačijo z neumnostjo.

Zato bo tudi sprva postenega predstavnika ljudstva nujno vrglo na tir splosne zlaganosti in prevarantstva. Prav prepričanje, da nesodelova-nje posameznika na stvari samo po sebi ne bo nič spremenilo, ubija vsak posten nagib, ki bi se enemu ali drugemu se porodil. Na koncu se bo dal se prepričati, da on osebno se zdaleč ni najslabsi med ostalimi in da bo s svojim sodelovanjem morda preprečil se kaj slabsega.

Seveda bo kdo ugovarjal, da posamezen poslanec v tej ali oni zadevi ni poseben strokovnjak, toda njegovo stalisče je rezultat posvetovanja v frakciji kot voditeljici politike dotičnegagospoda; ta frakcija naj bi imela posebne odbore, ki naj bi jim strokovnjaki več kot dovolj uspesno raz­lozili zadevo.

Na prvi pogled se zdi, daje res tako. Ampak potem bi zastavil nasled­nje vprasanje: zakaj je treba voliti petsto ljudi, če samo nekateri razpo­lagajo z dovolj modrosti za zavzemanje stalisča o najpomembnejsih zadevah?

Da, prav v tem tiči bistvo stvari.

Cilj nasega danasnjega demokratičnega parlamentarizma ni v tem, da bi ustvarili zbor modrih, ampak bolj mnozico duhovno odvisnih ničel, ki jo bo po določenih smernicah mozno tem lazje voditi, čim večja bo osebna omejenost posameznika. Samo tako se lahko dela stran-

karsko politiko v danasnjem slabem pomenu. Samo tako je tudi mo­goče, da oseba, ki dejansko vleče vse niti, previdno ostaja v ozadju, ker je tako nikoli ni mogoče poklicati na osebno odgovornost. Tako namreč /a ljudstvo se tako skodljive odločitve ne bo mogoče pripisati lumpu, ki ga vsi poznajo, ampak sejo bo prelozilo na ramena celotne frakcije.

S tem pa vsaka praktična odgovornost odpade, ker gre samo za za­dolzitve posamezne osebe in ne zdruzenja parlamentarnih klepetulj.

Taksna ureditev je ljuba in jo cenijo samo najbolj laznivi in prestra­seni mečkači, ki se bojijo se dnevne svetlobe, medtem ko jo mora vsak posten človek, pripravljen sprejeti osebno odgovornost, sovraziti.

Zato je taka vrsta demokracije tudi postala orodje tiste rase, ki se mora zaradi svojih ciljev bati sonca zdaj in v vseh prihodnjih časih. Samo Zid lahko hvali ureditev, ki je umazana in lazniva kot on sam.

Temu nasproti stoji prava germanska demokracija svobodne izbire voditelja z njegovimi dolznostmi in popolnim sprejemanjem odgovor­nosti za njegova dela. V njej ni odločanja večine o posameznih vprasa­njih, ampak samo odločanje posameznika, ki bo s premozenjem in zivljenjem zastopal svojo odločitev.

Če bo kdo ugovarjal, da bo pod takimi pogoji tezko najti koga, ki bo pripravljen svojo osebo posvetiti tako tvegani nalogi, mora biti odgovor samo eden:

Hvala Bogu, saj v tem je smisel germanske demokracije, da ne bo nek drugorazreden, nevreden stremuh in zabusant po ovinkih priple­zal v vlado, ampak da bo ze zaradi velikosti prevzete odgovornosti sla­biče in ne poznavalce strah odvrnil od te namere.

Če bi se kljub temu tak fante poskusal prikrasti, ga bo lazje najti in brezobzirno napoditi: izgini, iump strahopetni! Ustavi korak, da ne bos umazal stopnic; vzpon na Panteon zgodovine ni za klečeplazce, ampak za junake!

M

-t^H¹

Do tega nazora sem se prikopal po dveh letih obiskovanja dunajskega parlamenta.

Potem nisem hodil več tja noter.

V zadnjih letih je bil parlamentarni regiment najbolj zasluzen za vse
večje slabosti stare habsburske drzave. Bolj ko je zaradi njegovega de­
lovanja slabela moč nemske prevlade, bolj seje uveljavljal sistem med­
nacionalnega izigravanja. V Reichsratu je slo to vedno na skodo
Nemcev in s tem v prvi vrsti na račun Reicha; kajti ob prelomu stoletja
seje moralo posvetiti tudi največjim abotnezem, da privlačna moč mo­
narhije ne bo mogla prevladati nad odcepitvenimi teznjami njenih dezel.

Prav nasprotno.

Boij ko so postajala ubozna sredstva, ki jih je drzava namenjala za svojo ohranitev, bolj seje stopnjevalo splosno zaničevanje. Ne samo na Madzarskem, tudi v nekaterih slovanskih provincah so se počutili tako odtujeno od monarhije, da njene slabosti nikakor niso občutili kot svojo sramoto. Celo veselili so se takih znakov prihajajoče starosti; očitno so bolj upali na njeno smrt kot njeno ozdravitev.

V parlamentu so popoln zlom se preprečili z nevrednim popusča­
njem in izpolnjevanjem prav vsakega izsiljevanja, ki gaje Nemec nato
moral plačati; v dezeli z izredno spretnim izigravanjem posameznih na­
rodov enega proti drugemu. Celo splosna razvojna usmeritev je bila us­
merjena proti Nemcem. Posebej po tem, ko je prestolno nasledstvo
začelo omogočati določen vpliv nadvojvode Franca Ferdinanda, seje
stopnjevalo od zgoraj navzdol vodeno povečevanje českega pomena.
Prihodnji vladar dvojne monarhije je z vsemi moznimi sredstvi posku­
sal podpirati in pospesevati ali vsaj prikrivati raznemčevanje. Povsem
nemske kraje so po ovinkih drzavnega urednistva potisnili v nevarno
območje jezikovno mesanega prebivalstva. Celo v Spodnji Avstriji (Nie-
derosterreich) se je ta proces vse bolj pospeseval, mnogi Čehi pa so
imeli Dunaj za svoje največje mesto.

Vodilna misel tega novega Habsburzana. katerega druzina je govo-

rila več česko, (soprogo nadvojvode so kot nekdanjo česko grofico mor-ganatsko poročili s princem; izvirala je iz krogov, ki so bili do Nemcev tradicionalno sovrazni), je bila ureditev slovanske drzave v Srednji Ev­ropi, ki naj bi bila strogo katoliska in s tem predstavljala sčit pred ortod-oksno Rusijo. S tem so spet, kar se je pri Habsburzanih pogosto dogajalo, religijo uporabili v politične namene, kar z nemskega stalisča nikakor ni bila posrečena zamisel.

Izid je bil v mnogih pogledih več kot tragičen.

Ne hisa Habsburzanov ne katoliska cerkev nista dobili pričakovanega plačila.

Habsburg je izgubil prestol. Rim pa veliko drzavo.

Kajti s tem, ko je krona v sluzbo politike postavila tudi politične mo­mente, je prebudila duha, za katerega je sprva ni mislila, da ne obstoja.

Iz poskusa, da bi v stari monarhiji z vsemi sredstvi izkoreninili nem-stvo, je v odgovor pognalo vsenemsko gibanje v Avstriji.

V osemdesetih letih je manchesterski liberalizem zidovskega porekla tudi v monarhiji dosegel svoj vrhunec, če ga ni ze presegel. Toda odziv, tako kot pri vsem v stari Avstriji, ni prisel v prvi vrsti zaradi socialnega vidika, ampak zaradi nacionalnega. Nagon po samoohranitvi je prisilil Nemce, da so se najostreje postavili v bran. Sele v drugi vrsti so gospo­darski razlogi začeli dobivati na tezi. Iz splosne politične zmesnjave sta se izlusčili dve stranki, ena bolj nacionalno in druga bolj socialno usmer­jena, obed ve pa zelo zanimivi in poučni za prihodnost.

Po poraznem koncu vojne leta 1866 (Prusko-avstrijska vojna, imeno­vana tudi sedem tedenska vojna. Pruska vojska je imela mnogo sodob­nejse puske od avstrijskih musket in temu primerno je bdo na avstrijski strani sedemkrat več izgub kot na pruski. Op. prev.) seje hisa Habsbur­zanov poigravala z mislijo na masčevanje na bojnem polju. Samo smrt cesarja Masa von Mexiko, čigar nesrečno ekspedicijo so v prvi vrsti pri­pisali Napoleonu III. in čigar padec zaradi Francoza je vzbudil splosen val ogorčenja, je preprečila spopad s Francijo. Habsburg je kljub temu ostal na prezi. Če vojna 1870/71 (v njej so Prusi premagali Francoze, op. prev.) ne bi bita tako enkratno zmagovit pohod, bi si dunajski dvor

morda se privosčil krvavo igro kot masčevanje za Sadovo {Pri vasici Sa­dova, 13 km oddaljeni od kraja Hradec Kralove. danes Česka repub­lika, seje 3. julija 1866 s porazom Avstrijcev končala sedemtedenska vojna med Prusijo in Avstrijo. Op. prev.) Toda ko so se prvi junaski borci vrnili z bojnih polj, čudovito in komaj verjetno, je »najmodrejsi« med vsemi monarhi spoznal, da čas ni primeren in je zlobni igri poka­zal čimbolj prijazen obraz.

Junaski boj v tistih dveh letih je prinesel se en veliko mogočnejsi čudez: pri Habsburzanih namreč spremenjeno stalisče nikoli ni sovpa­dalo z notranjo potrebo srca, ampak s prisilo razmer. Nemski narod v stari Vzhodni marki pa je bil omamljen zaradi zmage Reicha in je z glo­boko ganjenostjo gledal na čudovito uresničenje sanj svojih dedov.

Ni si treba delati utvar: resnično nemstvu naklonjeni Avstrijec v K6-niggratzu (danasnji Hradec Kralove, Česka republika, op. prev.) je od tistih ur naprej se bolj spoznal tako tragično kot tudi nujno predpo­stavko za vnovično postavljanje na noge nekega Reicha, ki ne bo več ob­remenjen z gnijočim marazmom stare zveze - in tudi ni več bil. Na lastnem telesu je najbolj temeljito začutil, da je hisa Habsburzanov končno sklenila svoje zgodovinsko poslanstvo in da bo novi Reich za ce­sarja smel voliti samo tistega, ki bo s svojo junasko miselnostjo vreden na svoji glavi nositi »rensko krono«. Se veliko bolj se je bilo treba zahva­liti usodi, ker jo je podelila potomcu tiste hise, ki je ljudstvu v Frideriku Velikem ze enkrat v nejasnih časih za vedno podarila svetel simbol vstaje.

Toda ko so Habsburzani z vso odločnostjo nameravali počasi, a ne­omajno izkoreniniti nevarno nemstvo (njihova notranja nastrojenost ni bila vprasljiva) v dvojni monarhiji - tako bi se namreč morala končati politika slovanizacije - se je na način, kakrsnega novejsa nemska zgo­dovina ne pozna, prizgal ogenj upora v ljudstvu, kije bilo zapisano po­gubi.

Nacionalno in patriotsko naravnani mozje so prvikrat postali upor­niki.

Ne uporniki proti ljudstvu, tudi ne proti sami drzavi, ampak upor-

niki proti vladi, kije po njihovem prepričanju svoje ljudstvo vodila v propad.

Prvikrat v novejsi nemski zgodovini je prislo do ločitve dinastičnega patriotizma od nacionalne ljubezni do domovine in ljudstva.

Zasluga vsenemskega gibanja nemske Avstrije v devetdesetih letih je bila jasna in nedvoumna ugotovitev, da drzavna avtoriteta lahko zah­teva spostovanje in zasčito samo tedaj, kadar dela v korist ljudstva ali da mu vsaj ne povzroča skode.

Same sebi namenjene drzavne avtoritete ne more biti, ker bi v takem primeru vsako tiranijo na tem svetu častili in je ne bi mogli napadati.

Toda vprasanje, kdaj se pojavi tak primer, ni odločeno s teoretičnimi razpravami, ampak s silo in - z uspehom.

Vsako vladarsko nasilje si samoumevno pridrzuje pravico in dolz­nost, da ohranja drzavno avtoriteto, čeprav je se tako slaba in je ze ti­sočkrat izdala interese svojega ljudstva. Zato bo nagon ljudstva po samoohranitvi v boju za svobodo ali neodvisnost dovoljeval uporabo enakih orozij, s katerimi se nasprotnik poskusa obdrzati. Boj se bo vodil z »legalnimi« sredstvi toliko časa, dokler bo oblast, ki bi jo hoteli zru­siti, uporabljala taka sredstva; toda ni se treba ustrasiti pred uporabo ile­galnih sredstev, če jih uporablja tudi zatiralec.

Na splosno pa ni treba nikoli pozabiti, da ni najvisji namen bivanja ohranitev drzave in se manj neke vlade, ampak ohranitev vrste.

Kadar pa je ta v nevarnosti, dajo zatirajo ali celo uničijo, potem igra vprasanje legalnosti samo se podrejeno vlogo. Lahko se zgodi, da bo vladajoča sila v svojih ukrepih tisočkrat uporabila tako imenovana »le­galna«! sredstva, a bo zaradi nagona po ohranitvi zatirani pri svoji borbi vedno upravičen uporabiti vsa orozja.

Ze samo zaradi priznavanja tega stavka smo v zgodovini tega sveta priče veličastnim osvobodilnim bojem proti notranjemu in tudi zuna­njemu zasuznjevanju ljudstev.

Pravica ljudi je nad pravico drzave.

Kadar pa narod v svojem boju za človekove pravice podleze, je bil na tehtnici usode pač prelahek za srečo svojega nadaljnjega obstoja na

zemeljskem svetu. Kdor se namreč ni pripravljen prepirati za svoj obstoj ali ni sposoben, mu je večno pravična bozja previdnost ze določila konec.

Svet ne obstaja za strahopetne narode.

S kaksno lahkoto si tiranija nadene plasček tako imenovane »legal­nosti«, je najbolj jasno razvidno spet na primeru Avstrije.

Legalna drzavna oblast je takrat temeljila na nemstvu sovraznih tleh parlamenta z njegovimi nenemskimi večinami - ter prav tako na nem­stvu sovrazni vladarski hisi. V obeh omenjenih dejavnikih je bila utele­sena celotna drzavna avtoriteta. Spreminjati usodo nemsko avstrijskega ljudstva s teh dve mest je bilo nesmiselno. S tem pa bi po mnenju nasih obozevalcev edine mozne »legalne« poti in drzavne avtoritete kot take morali opustiti vsak odpor, ker ni izvedljiv po legalni poti. Toda to bi nujno in v kratkem času pomenilo konec nemskega naroda v monar­hiji. Nemstvo se je pred tako usodo dejansko resilo samo s propadom te drzave.

Teoretik z očali bi se vedno raje umrl za svojo doktrino kot za svoj narod.

Ker si ljudje najprej napisejo zakone, verjame, da jih bodo pozneje lahko uporabili zase.

Zasluga takratnega vsenemskega gibanja v Avstriji je bila, da so na grozo vseh zaprisezenih teoretikov in drugih drzavnih fetisistov teme­ljito pometli s tem nesmislom

Medtem ko so Habsburzani z vsemi sredstvi delovali proti Nemcem, je ta stranka brezobzirno sama napadla »vzviseno« vladarsko hiso. Pr­vikrat je na to gnilo drzavo polozila sondo in sto tisočim odprla oči. Po njeni zaslugi so čudoviti pojem domovinske ljubezni iztrgali iz objema te tragične dinastije.

Na začetku svojega nastopa je imela zelo veliko privrzencev, grozilo je, da se bo ustvaril pravi plaz. Toda uspeh ni trajal dolgo. Ko sem pri-

spel na Dunaj, je gibanje ze zdavnaj prehitela krsčansko socialna stranka, kije medtem prevzela oblast. Gibanje je postalo skoraj popol­noma nepomembno.

Ves potek nastajanja in minevanja vsenemskega gibanja po eni strani ter neverjetnega vzpona krsčansko socialne stranke po drugi bo za mene postal klasičen studijski objekt najglobljega pomena.

Ko sem prisel na Dunaj, so bile vse moje simpatije na strani vsenem-

ske usmeritve.

Pogum, da nekdo v parlamentu vzklikne »Hoch Hohenzollern« (> Naj zivijo Hohenzollerji«. op. prev.) meje zelo razveselil in to mi je bilo tudi zelo vseč; da se nekdo se vedno počuti kot samo začasno ločen del Nemskega Reicha in to javno izrazi, je v meni zbudilo veselo pričako­vanje- da v vseh vprasanjih, ki zadevajo nemstvo, brezobzirno pokaze svojo pravo barvo in se nikoli ne zadovolji s kompromisi, se mi je zdela se edina primerna pot za resitev nasega ljudstva; zakaj pa je gibanje po svojem hitrem vzponu tako hitro potonilo, tega si nisem znal razloziti. In se manj to, daje krsčansko socialna stranka enako hitro dosegla tako neznansko moč. Takrat je bila ravno na vrhuncu svoje slave.

Ko sem se loteval primerjave obeh gibanj, mi je usoda tudi tu, pospe­seno zaradi mojega zalostnega polozaja, nudila najboljsi poduk za raz­umevanje vzrokov te uganke.

Svoje tehtanje začnem z obema mozema, ki veljata za vodji in usta­novitelja obeh strank; Georg von Schonerer in dr. Kari Lueger.

Gledano povsem človesko, oba močno presegata okvir in merilo tako imenovanih parlamentarnih pojav. V močvirju splosne politične korup­cije sta njuni zivljenji čisti in nedotakljivi. Kljub temu so bile moje osebne simpatije najprej na strani vsenemskega Schonererja, a sem se potem polagoma nagibal tudi h krsčansko socialnemu vodji.

Ko sem primerjal njune sposobnosti, se mi je Schonerer ze takrat zdel boljsi in temeljitejsi mislec glede načelnih problemov. Nujen konec avstrijske drzave je spoznal pravilneje in jasneje kot kdorkoli drug. Ce bi posebej v Reichu bolje prisluhnili njegovim opozorilom pred hab­sbursko monarhijo, se nesreča svetovne vojne Nemčije proti vsej Evropi

ne bi nikoli zgodila.

Toda kakor je Schonerer spoznal probleme v njihovem notranjem bi­stvu, se je toliko bolj motil o ljudeh.

V tej sposobnosti gaje prekasal dr. Lueger.

Bil je odličen poznavalec ljudi, na kakrsnega poredko naletis. Pose­bej se je varoval pred tem, da bi ljudi videl boljse, kot so v resnici. Zato je bolj računal z realnimi moznostmi zivljenja, medtem ko Schonerer tu ni pokazal posebnega razumevanja. Vse, kar je mislil ta pobudnik vse-nemstva, je bilo teoretično pravilno, toda manjkala sta moč in razume­vanje za posredovanje teoretičnih spoznanj mnozicam, da bi ta spoznanja torej spravil v obliko, ki bi ustrezala dojemljivosti sirokih mnozic - ta je seveda omejena -, tako pa je bilo vse le jasnovidna mod­rost, ki ni mogla nikoli postati praktična resničnost.

Pomanjkanje dejanskega poznavanja ljudi je v nadaljevanju privedlo do pomote pri ocenjevanju moči celotnih gibanj in prastarih institucij.

Schonerer je končno le spoznal, da gre tu za vprasanja svetovnega na­zora, vendar ni razumel, da so kot nosilci takih skoraj religioznih pre­pričanj v prvi vrsti vedno primerne le siroke mnozice ljudstva.

Na zalost je v zelo majhnem obsegu videl izjemno omejeno voljo do boja med tako imenovanimi »mesčanskimi« krogi, kjer so se posamez­niki ze zaradi svojega gospodarskega polozaja bali, da lahko preveč iz­gubijo, in so bili zato bolj zadrzani.

In vendar bo nek svetovni nazor na splosno imel moznosti za zmago, če se siroke mnozice kot nosilec novega nauka izjasnijo, da so priprav­ljene sprejeti borbo.

Pomanjkanju razumevanja za pomembnost najnizjih ljudskih slojev seje pridruzilo se povsem nezadostno razumevanje socialnega vprasa­nja.

V vseh teh ozirih je bil dr. Lueger pravo nasprotje Schonererja.

Temeljito poznavanje ljudi mu je omogočalo pravilno ocenjevanje sil, poleg tega pa gaje obvarovalo pred prenizkim ocenjevanjem institucij. in morda se je prav zato naučil, kako jih lahko kot pomoč izkoristi za dosego svojih ciljev.

Se kako natančneje razumel, daje politična borbena pripravljenost /gornjih slojev mesčanstva v danasnjem času majhna in ni zadosčala, ila bi novemu gibanju priborila zmago. Zato je tezisče svojega politič­nega delovanja prenesel na pridobivanje slojev, katerih bivanje je bilo ogrozeno in je zatorej postalo prej vzpodbuda za boj, kot za njegovo hromitev. Prav tako je bil nagnjen k uporabi ze vseh prisotnih oblastnih sredstev, obstoječih mogočnih ustanov, in iz takih starih virov moči je znal za svoje gibanje potegniti čim večjo korist.

Tako je svojo novo stranko v prvi vrsti naravnal na srednji sloj, ki mu je grozil zaton, ter si s tem zagotovil skupino privrzencev, ki jih je bilo tezko omajati in so bili pripravljeni tako na zrtve kot na zilavo borbo. S svojim neizmerno bistro oblikovanim odnosom do katoliske cerkve pa sije v kratkem času pridobil mlajso duhovsčino v takem obsegu, da se je bila stara klerikalna stranka prisiljena umakniti z bojnega polja, ali pa seje, se pametneje, priključila novi stranki in počasi vnovič pridobivala en polozaj za drugim.

Če bi samo to imeli za značilno bistvo tega moza, bi mu delali veliko krivico. Poleg modre taktike je pokazal tudi sposobnosti resnično veli­kega in genialnega reformatorja. Seveda tudi tu omejen z natančnim poznavanjem razpolozljivih moznosti ter sposobnosti lastne osebe.

Ta resnično pomemben moz sije zastavil neskončno praktičen cilj. Osvojiti je hotel Dunaj. Dunaj je bil srce monarhije, iz tega mesta so se zadnje zivljenjske sile prelivale v staro in bolno telo trhlega Reicha. Čim bolj bi bilo zdravo srce, tem bolj bi moralo oziveti tudi preostalo telo. Načeloma pravilna misel, ki pa je lahko imela le omejen čas uporab­nosti. In v tem je bila sibkost tega moza.

Kar je uspel narediti kot zupan Dunaja, je v najboljsem pomenu be­sede nesmrtno; toda monarhije s tem ni več mogel resiti - bilo je pre­pozno. Njegov nasprotnik Schonerer je to videl jasneje. Česar seje dr. Lueger praktično lotil, mu je uspelo na čudovit način; tisto, kar je od tega pričakoval, je izostalo.

Kar je Schonerer hotel, mu ni uspelo, česar seje bal, seje zal na stra­sen način uresničilo.

Tako oba moza nista dosegla svojih vizionarskih ciljev. Lueger ni več mogel resiti Avstrije, in Schonerer ni več mogel obvarovati nemskega na­roda pred propadom.

Za danasnji čas je neskončno poučno preučevanje vzrokov za neus­peh obeh strank. Posebej smiselno je to za moje prijatelje, ker so raz­mere danes v mnogih točkah enake kot takrat in se zato lahko izognejo napakam, ki so ze nekoč pripeljale do konca nekega gibanja in neplod­nosti drugega.

Za propad vsenemskega gibanja v Avstriji so po mojem mnenju trije vzroki:

Prvič: nejasna predstava o pomenu socialnega problema ravno za novo stranko, ki je bila po svojem notranjem bistvu revolucionarna.

S tem, ko seje Schonerer s svojimi privrzenci v prvi vrsti opiral na mesčanske sloje, je bil izid lahko le zelo sibak, skromen.

Nemsko mesčanstvo je posebej v svojih visjih krogih, četudi posa­meznik tega ne sluti, nastrojeno pacifistično, dobesedno do lastne za­tajitve, kadar gre za notranje zadeve naroda ali drzave. V dobrih časih, v tem primeru to pomeni v časih dobrega vladanja, je taka miselnost te­melj izjemne vrednosti teh slojev za drzavo; toda v časih slabih vladar­jev deluje naravnost pogubno. Če bi sploh hoteli omogočiti izvedbo dejansko resnega boja, bi se vsenemsko gibanje moralo predvsem posve­titi pridobivanju mnozic. Ker tega ni storilo, je izgubilo začeten zagon, ki ga tak val pač potrebuje, če noče v kratkem času uplahneti.

Temu načelu od samega začetka ne posvečajo pozornosti in ga tudi ne izvedejo, zato nova stranka izgubi vsako moznost, da bi zamujeno po­zneje popravila. S sprejemanjem nadvse stevilnih zmernih mesčanskih elementov se bo namreč notranja usmeritev gibanja vedno prilagajala le-tem in si tako vedno bolj omejevala pridobivanje omembe vrednih sil iz sirokih ljudskih mnozic. Bolj ali manj skoraj religioznega prepričanja, povezanega s prav tako pripravljenostjo na zrtve, ne bodo nikoli več nasli. Namesto tega se bo pojavila teznja, da bi s »pozitivnim« sodelo-

vanjem, kar v tem primeru pomeni s priznavanjem obstoječega, ostrino boja polagoma obrusili, da bi na koncu pristali pri nekem gnilem miru.

Točno tako je slo vsenemskemu gibanju, ker ni ze od začetka tezisča delovanja usmerila na pridobivanje privrzencev med sirokimi ljudskimi mnozicami. Postalo je »mesčansko, imenitno, umirjeno radikalno«.

Iz te napake je zrasel drugi vzrok za njegov hiter propad.

Polozaj nemstva v Avstriji je bil v času nastopa vsenemskega gibanja ze obupen. Parlament se je iz leta v leto vse bolj spreminjal v ustanovo za počasno uničevanje nemskega naroda. Vsak poskus resevanja tik pred dvanajsto bi morali začeti z odstranitvijo te ustanove, kar bi dajalo vsaj malo upanja na uspeh.

Gibanje seje s tem soočilo z načelno pomembnim vprasanjem:

Ali naj vstopi v parlament, če ga hoče uničiti, in ga »izvotli od zno­traj navzven«, kot so se imeli navado izrazati, ali naj začne borbo z na­padi od zunaj?

Vstopili so v parlament in prisli iz njega potolčeni.

Seveda, treba je bilo vstopiti.

Boj proti taki moči od zunaj zahteva neomajen pogum, a tudi pri­pravljenost na neskončne zrtve. Bika je treba zgrabiti za roge, človek bo moral sprejeti veliko tezkih sunkov, včasih ga bo vrglo ob tla, morda se bo lahko pobral samo s polomljenimi udi, in sele po najhujsih bojih se bo zmaga nasmehnila drznemu napadalcu. Samo obseg zrtev bo za stvar pritegnil nove borce, dokler vztrajnost končno ne bo poplačana z uspehom.

Toda za to potrebujes otroke ljudstva iz sirokih mnozic.

Samo oni so dovolj odločeni in zilavi, da ta spor izbojujejo do krva­vega konca.

Toda vsenemsko gibanje prav teh sirokih mnozic ni imelo; tako mu pač ni preostalo drugega, kot da je vstopilo v parlament.

Napačno bi bilo misliti, daje bila ta odločitev rezultat dolgotrajnih dusevnih muk ali vsaj preudarjanja; ne, o čem drugem sploh niso raz­misljali. Sodelovanje pri tem nesmislu je bilo le posledica splosnih, ne­jasnih predstav o pomenu in učinkih lastne udelezbe v ustanovi, za

zelite, sramotna za človestvo, hudičevo slaba za bitje, ki se v sicersnji skromnosti rado vidi kot »podobo« Boga.

Prostitucija je sramota človestva, toda ni je mogoče odpraviti z mo­raliziranjem, poboznim hotenjem, itd. Njeno omejevanje in dokončna odprava sta povezana s celo vrsto predpogojev. Toda prvi je in bo v skladu s človesko naravo ostal omogočanje zgodnjega poročanja pred­vsem moskega, saj je zenska tu tako ali tako le pasiven del.

Kako izgubljeni, nerazumljivi so danes nekateri ljudje, se vidi iz tega, da lahko neredko slisimo matere iz tako imenovane »boljse« druzbe, ki bi bile vesele, če bi za svojo hčer nasle moza, ki »se je ze iznorel«, itd. Ker takih ne manjka, prav nasprotno, bo ubogo dekle srečno, če bo nasla takega izdivjanega Siegfrieda in otroci bodo viden rezultat tega pa­metnega zakona. Če pomislimo, daje poleg tega razmnozevanje samo po sebi omejeno kolikor je mogoče, tako da narava nima moznosti iz­bire, ker je pač vsako bitje, ne glede na to, kako bedno je, treba obdrzati, se zastavi edino mozno vprasanje, zakaj taka ustanova sploh se obstaja in kaksen je njen namen. Ali ni potem povsem enaka kot sama prosti­tucija? Ali seje dolznost do potomstva povsem izgubila? Ali pa ne vedo, kaksno prekletstvo si nalagamo pri otrocih in otrocih otrok s takim lah­komiselnim zločinskim odnosom do osnovne naravne pravice, a tudi osnovne naravne dolznosti?

Tako se izrojevajo kulturni narodi in polagoma propadejo.

Tudi zakon ne more biti sam sebi namen, ampak mora sluziti visjemu cilju, razmnozevanju in ohranjanju rase. Samo to je njegov smisel in njegova naloga.

Pod temi pogoji lahko njegovo pravilnost izmerimo edino na način, kako izpolnjuje to svojo nalogo. Zgodnja poroka je pravilna ze zato, ker daje mlademu paru tisto moč, iz katere se edino prihaja zdrav in odpo­ren narasčaj. Za njegovo omogočanje je seveda potrebno izpolniti celo vrsto socialnih predpogojev, brez katerih si ni mogoče zamisljati zgod­nje poroke. Zatorej je resitev tega vprasanja, najsi je se tako majhno, nemogoča brez korenitih posegov na socialnem področju. Kako po­membno je to, je mozno opazovati na času, ko je tako imenovana »so-

cialna« republika s svojo nesposobnostjo samo pri resevanju stanovanj­skega vprasanja preprečila veliko porok ter s tem pomagala razmahu prostitucije.

Dodaten vzrok, ki prav tako prepreči marsikatero poroko, je nesmi­selnost nasega načina urejanja plač, ki se veliko premalo ozira na vpra­sanje druzine in njenega prezivljanja.

Resnično borbo proti prostituciji lahko začnemo le, če v temeljih spremenimo socialna razmerja in s tem omogočimo zgodnejse poroča­nje, kot se zdaj na splosno dogaja. To je povsem prvi predpogoj za uspesno resitev tega vprasanja.

V  drugi vrsti morata vzgoja in izobrazevanje izbrisati celo vrsto skod­ljivih slabosti, glede katerih si danes skoraj nihče ne beli glave. Pred­vsem je treba doseči ravnotezje med duhovnim poukom in telesno vadbo. Danasnja gimnazija je posmehovanje grskemu vzoru. Pri nasi vzgoji so povsem pozabili da gledano na daljsi rok zdrav duh lahko pre­biva samo v zdravem telesu. Ta stavek se izkaze za brezpogojno veljav­nega, če si pogledamo veliko stevilo pripadnikov nekega ljudstva, ne glede na posamezne izjeme.

V  predvojni Nemčiji nekaj časa sploh nihče ni uposteval te resnice. Preprosto so gresili nad telesom in mislili, da si bodo z enostransko vzgojo »duha« zagotovili narodovo veličino. Zmota, ki se je začela ma­sčevati prej, kot so mislili. Nikakrsno naključje ni, daje boljsevistični val nasel najboljsa tla prav tam, kjer se zaradi lakote in podhranjenosti ko­piči izrojeno ljudstvo: v osrednji Nemčiji, na Saskem in v Porurju. V vseh teh področjih tudi s strani tako imenovane inteligence ni proti tej zidovski bolezni nikakrsnega resnega odpora, ker je tudi inteligenca sama telesno povsem izrojena, čeprav manj zaradi revsčine in bolj za­radi vzgoje. Izključno duhovna usmerjenost nasega izobrazevanja v zgornjih slojih le-tem onemogoča zmagovanje v časih, ko ne odloča duh, ampak pest. V telesnih slabostih se pogosto skriva prvi vzrok osebne strahopetnosti.

Pretirano poudarjanje intelektualnega pouka in zanemarjanje telesne vzgoje pa vzpodbujata pojavljanje seksualnih predstav v prerani mla-

dosti. Mladeniča, ki s se utrjuje s sportom in telovadbo, bodo manj ob­hajale potrebe po čutnem zadovoljevanju, kot nekega zapečkarja, ki se hrani izključno z dusevno hrano. Pametna vzgoja mora to upostevati. Poleg tega ne sme izgubiti izpred oči, da bo zdrav, mlad moski od zene pričakoval nekaj drugega, kot predčasno pokvarjen slabič.

Zato je treba celotno vzgojo zasnovati tako, da bo prosti čas mlade­ničem na razpolago za koristno telesno urjenje. V teh letih nima pravice brezplodno postopati naokrog, ogrozati ceste in kino dvorane, ampak mora po končanih dnevnih opravilih jekleniti in utrjevati mlado telo, da ga pozneje zivljenje ne bo naslo premehkega. Vloga mladinske vzgoje je tovrstno usmerjanje in vodenje mladih rodov, in ne izključno vlivanje tako imenovane modrosti. Prav tako se mora znebiti predstave, da je telesna vadba stvar vsakega posameznika. Ne obstoja svoboda gresenja na račun potomcev in s tem rase.

Vzporedno z vzgojo telesa je treba začeti boj proti zastrupljanju duse. Vse nase javno zivljenje je danes podobno rastlinjaku seksualnih pred­stav in čarov. Poglejmo samo programe nasih kinov, varietejev ter gle­dalisč, in le stezka boste zanikali, da to predvsem za naso mladino ni prava hrana. V izlozbah in na oglasnih stebrih delajo z najbolj bednimi sredstvi, samo da bi pritegnili pozornost mnozic. Vsakomur, ki ni izgu­bil sposobnosti vzivljanja v njihovo duso, mora biti jasno, da bo to pri mladini moralo privesti do najhujsih posledic. Taksno čutno zatohlo ozračje vodi do predstav in drazljajev, o katerih v taksnem obdobju mlad fant se ne bi smel imeti pojma. Rezultate taksne vzgoje, ki nas ne morejo prav nič razveseliti, lahko preučujemo na danasnji mladini. Zelo zgodaj dozoreva in se zato prehitro postara. Iz sodnih dvoran včasih prodrejo v javnost postopki, iz katerih razberemo grozljive zgodbe iz dusevnega zivljenja nasih stirinajst- in petnajstletnikov. Kdo bi se čudil, da sifilis ze v teh krogih mladostnikov začenja iskati svoje zrtve? In ali ni zalostno videti, kako marsikateri telesni slabič in dusevno pokvarjen mlad človek isče uvod v svoj zakon pri velemestni kurbi?

Ne, kdor bo hotel napasti prostitucijo, mora v prvi vrsti pomagati od­stranjevati duhovni predpogoj za njen obstoj. Pospraviti mora nesnago

nase moralne okuzenosti velemestne »kulture«, in sicer brezobzirno ter brez oklevanja vpričo vsega vpitja in kričanja, ki ga bodo seveda zagnali. Če mladine ne bomo dvignili iz močvirja njihove danasnje okolice, se bo v njem utopila. Kdor teh stvari noče videti, jih podpira in je zato so­krivec pri počasnem prostituiranju nase prihodnosti, ki lezi na prihaja­jočem rodu. To prečisčenj e nase kulture se mora razsiriti na skoraj vsa področja. Literaturo, umetnost, gledalisče, kino, časopise, plakate in iz­lozbe je treba počistiti pojavov gnijočega sveta in jih postaviti v sluzbo moralne drzavne in kulturne ideje. Iz javnega zivljenja je treba odstra­niti zaudarjajoč parfum nase sodobne erotike, enako kot je treba od­straniti vso nemozato, pretirano sramezljivo hinavsčino. Za vse omenjene stvari je treba v skrbi za dusevno in telesno zdravje nasega ljudstva določiti cilje in poti. Pravica do osebne svobode mora dati pred­nost pravici do ohranitve rase.

Medicinski boj proti tej kugi se z upanjem na uspeh lahko začne sele po izvedbi omenjenih ukrepov. Vendar tudi tukaj ne bo slo s polovič­nimi ukrepi, sprejeti bo treba najtezje in daljnosezne odločitve. Polovi­čarstvo je, če neozdravljivo bolnim ljudem omogočamo, da okuzijo ostale zdrave ljudi. To je humanost, zaradi katere uničimo sto ljudi, da ne bi skodili eni osebi. Zahteva, da defektnim ljudem onemogočimo spočetje prav tako defektnih potomcev, je zahteva jasnega razuma, in če jo izvajamo načrtno, pomeni najhumanejse dejanje človestva. Milijo­nom nesrečnikov bo prihranila nezasluzeno trpljenje, posledica pa bo na splosno izboljsano zdravje. Odločenost za postopanje v tem smislu bo zajezila tudi nadaljnje sirjenje spolnih bolezni. Kajti tukaj, če bo po­trebno, bomo morali poseči po neusmiljenem izločanju neozdravljivo obolelih - barbarski ukrep za tiste, kijih bo prizadel, toda blagoslov za njihovo okolico. Prehodna bolečina enega stoletja bo lahko in bo zares resila tisočletja pred trpljenjem.

Borba proti sifilisu in njegovemu povzročitelju, prostituciji, je ena od najpomembnejsih nalog človestva, ker pri tem ne gre za resitev enega samega vprasanja, ampak za odpravljanje cele vrste skodljivih pojavov, ki so posledica te kuge. Kajti obolelost telesa je tu samo rezultat bo-

lezni moralnih, socialnih in rasnih nagonov.

Če zaradi lagodnosti ali celo strahopetnosti ne bomo zmagali v tem boju, si bo zanimivo ogledati ljudi petsto let za nami. Le malo jih bomo se nasli, ki bi bili narejeni po Bozji podobi, razen če se ne bomo pregre­sili zoper Vsemogočnega.

Kako pa so se v stari Nemčiji poskusali spopasti s to kugo? Ob umir­jenem preučevanju pridemo do zares zalostnega odgovora. Velikansko skodo zaradi te bolezni so prav gotovo spoznali tudi v vladnih krogih, čeprav morda niso dojeli vseh moznih posledic; toda v zatiranju so po­polnoma odpovedali, in namesto da bi vpeljali korenite reforme, so za­čeli le medlo ukrepati. Ubadali so se z boleznijo, vzrokov pa se niso dotaknili. Posamezno prostitutko so zdravnisko pregledali, jo nadzirali, kolikor se je sploh dalo, ter jo v primeru bolezni vtaknili v bolnisnico, od koder so jo po navidez ozdravljeni bolezni spet izpustili nad ostalo človestvo.

Uvedli so nek »varovalni člen«, po katerem ne povsem zdrava ali ozdravljena ne bi smela spolno občevati, sicer bi jo doletela kazen. Ukrep je sam po sebi zagotovo pravilen, v praktičnem izvajanju pa so skoraj povsem odpovedali. Kot prvo, zenska, ki jo je zadela taka ne­sreča - ze zaradi nase, ali bolje rečeno njene vzgoje - bo v večini prime­rov odklonila, da bi se kot priča proti tatu njenega zdravja - ob pogosto zelo bolečih okolisčinah - pojavila na sodisču. Ravno njej bo to zelo malo koristilo, ona bo tako ali tako v večini primerov najbolj trpela - za­ničevanje okolice bo se veliko večje, kot bi ga dozivel moski. Končno si zamislimo njen polozaj, če je prenasalec bolezni njen lastni soprog! Naj ga zdaj tozi? Kaj naj bi potem storila?

Pri moskem se dodatno pojavi dejstvo, da se na poti te kuge se pre­več rad znajde prav po obilnem uzivanju alkohola, ker je v taksnem sta­nju se najmanj sposoben ocenjevati kakovosti svoje »lepotice«, kar je bolni prostitutki tako ali tako se predobro znano in zato vedno poskusa uloviti prav moske v zanjo takem idealnem stanju. Zadeva se konča tako, da se pozneje neprijetno presenečeni »ljubimec« tudi po najbolj za­vzetem premisljevanju ne more spomniti svoje usmiljene osrečevalke,

čemur se v mestih, kakrsen je Berlin ali celo Miinchen, ne gre čuditi. Dodajmo k temu se to, da gre pogosto za obiskovalce s podezelja, ki so pred čari velemesta popolnoma nemočni.

Toda končno: kdo bo vedel, ali ima opravka z bolno ali zdravo osebo? Ali ne poznamo stevilnih primerov, ko navidez ozdravljena oseba spet zboli in povzroča strasne nesreče, ne da bi najprej sama sploh kaj slu­tila?

Zato je praktično delovanje tega varovalnega člena z zakonskim kaz­novanjem osebe, ki je kriva za okuzbe, v resnici enako ničli. Povsem enako velja za nadziranje prostitutk, in končno je tudi njihovo zdravlje­nje se danes negotovo in dvomljivo. Gotovo je samo eno: kuga se je kljub vsem ukrepom vse bolj sirila. S tem se je jasno pokazala neučin­kovitost le-teh.

Kajti vse, kar seje sicer se dogajalo, je bilo tako nezadostno kot tudi smesno. Dusevnega prostituiranja ljudi niso preprečili; za preprečeva­nje niso sploh ničesar storili.

Toda kdor se nagiba k temu, da zadevo podcenjuje, naj preuči statis­tične podatke o razsirjanju te kuge, primerja stevilke zadnjih sto let, po­misli na nadaljnji razvoj - in moral bi imeti oslovsko pamet, če ga po hrbtu ne bo neprijetno zmrazilo!

Sibkost in polovičarstvo, ki so ga do tako strasnega pojava pokazali ze v stari Nemčiji, smemo oceniti kot viden znak propadanja ljudstva. Če ni več moči v borbi za lastno zdravje, se v tem svetu bojev konča pravica do zivljenja. Ta pripada samo močnim »celovitim« in ne sibkim »polovi-čarjem«.

Eden najbolj vidnih znakov propadanja starega Reicha je bil poča­sen padec splosne ravni kulture, pri čemer pod kulturo ne razumem tega, kar danes označujejo z besedo civilizacija. Kaze, daje ta, prav na­sprotno, sovraznica resnično visoke duhovne in zivljenjske ravni.

Ze pred prelomom stoletja se je v naso umetnost začela vrinjati pr­vina, kije do takrat veljala za popolnoma tujo in neznano. Tudi v prej­snjih obdobjih so se včasih dogajale zmote v okusih, toda v takih primerih je slo bolj za umetniska iztirjenja, katerim so poznejsi rodovi

priznali vsaj določeno zgodovinsko vrednost, kot pa za izdelke, pri ka­terih ne gre za umetnisko, ampak prej duhovno izrojenost in brezdus-nost. V njih se je na kulturnem področju začel nakazovati politični zlom, kije pozneje postajal vse bolj očiten.

Boljsevizem umetnosti je edina mozna kulturna oblika zivljenja in duhovnega izrazanja boljsevizma nasploh.

Komur se to zdi čudno, naj si samo malo podrobneje ogleda umet­nost srečno boljseviziranih drzav in bo z grozo občudoval bolezenske iz­rastke norih in izrojenih ljudi, ki smo jih spoznali pod skupnim pojmom kubizem in dadaizem na začetku stoletja, in kijih v teh drzavah prizna­vajo kot uradno drzavno umetnost. Ta pojav smo zaznali celo v krat­kem obdobju trajanja bavarske republike svetov. Ze tam se je videlo, kako so vsi uradni plakati, propagandne risbe v časopisju, itd., nosili ne samo pečat političnega, ampak tudi kulturnega propadanja.

Tako kot si pred sestdesetimi leti ni bilo mogoče zamisljati politič­nega propada takega obsega, si ni bilo mogoče predstavljati tudi kultur­nega, kakrsen se je začel pojavljati okoli leta 1900 v futurističnih in kubističnih upodobitvah. Pred sestdesetimi leti bi bila razstava tako imenovanih dadaističnih »izkusenj« preprosto nemogoča in organiza­torje bi zaprli v norisnice, medtem ko danes celo predsedujejo umetnis­kim zdruzenjem. Ta kuga se takrat ne bi mogla pojaviti, ker je ne bi trpelo niti javno mnenje niti je drzava ne bi mirno opazovala. Kajti stvar drzavnega vodstva je, da prepreči siljenje ljudstva v roke duhovne blaz­nosti. V njej bi se tak razvoj nekega dne moral končati. Tistega dne na­mreč, ko bi taka vrsta umetnosti ustrezala splosnemu naziranju, bi se zgodila ena najpomembnejsih sprememb človestva; razvoj človeskih mozganov bi se ustavil, začelo bi se njihovo nazadovanje. Kaksen bi bil konec, sije tezko zamisljati.

Ko s tega stalisča pustimo, da nam pred očmi steče razvoj nasega kulturnega zivljenja v zadnjih petindvajsetih letih, bomo z grozo opazili, kako nas je ze zajelo to nazadovanje. Povsod naletimo na kali, ki pome­nijo začetek izrastkov, zaradi katerih bo nasa kultura prej ali slej morala propasti. Tudi v njih lahko prepoznamo znamenja propadanja počasi

gnijočega sveta. Ubogi narodi, ki te bolezni več ne morejo zatreti!

Taka obolenja smo v Nemčiji lahko opazili na skoraj vseh področjih umetnosti in kulture nasploh. Kazalo je, daje vse ze preseglo svoj vrhu­nec in da drvi v propad. Gledalisče je tonilo vse nize in kot dejavnik kulture bi bilo ze tedaj dokončno odpisano, če se ne bi dvorna gledali­sča vendarle obrnila proti prostituiranju umetnosti. Če odmislimo njih in Se nekatere hvalevredne izjeme, so bile odrske uprizoritve tako slabe, da bi bilo za ljudi boje, če bi se jim na daleč izognili. Bil je zalosten znak notranjega propada, da v večino teh »hramov umetnosti« sploh niso smeli posiljati mladine, kar so povsem brez sramu potrjevali s splosnimi opozorili: »Mladini vstop prepovedan!«

Pomislite, daje bilo take previdnostne ukrepe izvajati na krajih, ki bi morali biti v prvi vrsti namenjeni vzgoji mladine in ne zabavi ostarelih, blaziranih slojev prebivalstva. Kaj bi na take ukrepe rekli veliki svetovni dramatiki, ter predvsem, kaj bi menili o razmerah, ki so do tega pri­vedle? Kako bi se razburil Schiller, kako ogorčeno bi se obrnil Goethe!

Ampak, seveda, le kaj so Schiller, Goethe ali Shakespeare v primer­javi z junaki nove nemske poezije! Stare, obrabljene in prezivele, ne, ne­uporabne pojave. Kajti to je bilo za tisti čas značilno: ne le, da so sami proizvajali umazanijo, ampak so onečedili tudi vse zares veliko iz pre­teklosti. Tak pojav vsekakor lahko vedno opazujemo v taksnih časih. Bolj ko so nizkotni in bedni izdelki nekih ljudi v nekem času, toliko bolj sovrazijo priče nekdanje plemenitosti in veličine. V takih časih bi spo­mine na preteklost človestva najraje izbrisali, da bi lahko izključili pri­merjave ter s tem lasten kič vendarle proglasili za »umetnost«. Zato si vsaka nova ustanova, bolj ko je bedna in mizerna, toliko bolj prizadeva izbrisati zadnje sledove preteklosti, medtem ko je vsaka resnična rene­sansa človestva povezana z dobrimi dosezki preteklih rodov, pogosto jih celo sele poskusa uveljaviti. Ni seji treba bati, da bi obledela pred preteklostjo, ampak v zakladnico človeske kulture prispeva taka dela, da hoče z obujanjem spomina na velike dosezke ohranjati njihovo aktual­nost ter se prepričati, da bo sedanjost res v celoti razumela nova dela. Le kdor sam svetu ne mora podariti prav nič vrednega, ampak se dela,

kot da bi mu poskusal dati Bog ve, kaj, bo sovrazil vse, kar je bilo res ze danega, najraje pa bi vse zanikal ali celo uničil.

To nikakor ne velja samo za nove pojave na področju splosne kul­ture, ampak tudi za tiste v politiki. Nova revolucionarna gibanja bodo toliko bolj sovrazila stare oblike, kolikor manj so sama vredna. Tudi tu lahko vidimo, kako skrb, da bi lsaten kič prodali kot nekaj pomemb­nega, pripelje do slepega sovrastva proti vsemu boljsemu iz preteklosti. Dokler na primer zgodovinski spomin na Friderika Velikega ne bo ugas­nil, bo Friedrich Ebert vzbujal le omejeno začudenje. Junak iz Sansso-ucija (Sanssouci je grad - ime je sicer sestavljeno iz dveh francoskih besed: sans souci, kar pomeni brez skrbi -, ki gaje po lastnih skicah dal sezidati pruski kralj Friderik Veliki. Grad sLoji v Potsdamu in je del Unescove svetovne kulturne dedisčine. Op. prev.) je v primerjavi z ne­kdanjim bremenskim gostilničarjem kot Sonce napram Luni; sele ko ugasnejo sončni zarki, lahko luna zasije. Zato je tudi razumljivo sovras­tvo vseh novih lun do zvezd stalnic. Taksne ničle v političnem zivljenju bodo, če jim usoda v naročje za nekaj časa vrze oblast, z neutrudno vnemo poskusale očrniti in umazati preteklost, poleg tega pa se bodo ob uporabi zunanjih sredstev izognile splosni kritiki. Kot primer za to lahko navedem zasčitno zakonodajo novega Nemskega Rcicha.

Če zatorej neka nova zamisel, neki nauk, nov svetovni nazor ter tudi politično ali gospodarsko gibanje poskusa zanikati vso preteklost, če jo hoče očrniti ali proglasiti za nekoristno, je treba biti skrajno previden in nezaupljiv. Vzrok za taksno sovrastvo je večinoma v lastni manjvred­nosti ali pa v slabih namerah. Zares koristen preporod človestva bo treba vedno in povsod graditi tam, kjer se neha zadnji dober temelj. Ne bo se mu treba sramovati rabe ze obstoječih resnic. Vsa človeska kultura in sam človek so vendar rezultat enega samega dolgotrajnega razvoja, v katerem je vsak rod prinesel in vgradil svoj gradnik. Smisel in namen revolucij ni v tem, da bi porusili celo zgradbo, ampak da odstranimo slabo vdelane ali neprimerne zidake, ter na razpolozljivem prostem mestu nadaljujemo z gradnjo.

Samo tako bomo smeli in bo mogoče govoriti o človeskem napredku.

V drugačnem primeru kaosa ne bi mogli zbrisati s sveta, saj bi vsakemu rodu pripadala pravica do odklanjanja preteklosti in bi zatorej vsak rod kot predpogoj za lastno delo smel razrusiti vrednote preteklosti.

Pri stanju nase celotne kulture pred vojno je bilo najbolj zalostno, da je bilo poleg popolne impotentnosti umetniske in splosne kulturne ustvarjalnosti mozno tudi razločno čutiti sovrastvo, s katerim so oneče-jali in brisali spomin na večjo preteklost. Skoraj na vseh področjih, po­sebej pa v gledalisču in literaturi, so ob prelomu stoletja začeli uprizarjati in izdajati manj pomembne novosti, najboljse stare stvari pa so zapostavljali in jih označevali za slabse ter prezivete; kot da bi to ob­dobje najbolj ponizevalne manjvrednosti sploh lahko kaj prezivelo. Iz tega stremljenja, da bi namreč preteklost skrili pred sedanjostjo, je raz­ločno videti zlobne namere teh apostolov prihodnosti. Ob tem bi mo­rali spoznati, da pri tem ni slo za nove, četudi napačne kulturne zamisli, ampak za proces uničevanja temeljev kulture nasploh ter poneumljanja zdravega dojemanja kulture - ter za duhovno pripravo političnega bolj­sevizma. Če je Periklejevo obdobje uteleseno v Partenonu, potem je boljsevistična sedanjost v kubističnih spakah.

V zvezi s tem je spet treba opozoriti na vidno strahopetnost med delom nasega ljudstva, ki bi zaradi svojega polozaja in izobrazbe moral začeti frontalno bitko proti tej kulturni sramoti. Iz golega strahu pred vpitjem boljsevističnih kulturnih apostolov, ki so vsakogar, kdor v njih ni prepoznal krone vsega stvarstva, najostreje napadli in ga proglasili za nazadnjaka, so opustili vsak resen odpor ter se uklonili, kot seje zdelo, neizogibni usodi. Od strahu so kar otrpnili, da jih te napol nore barabe ne bi obtozile nerazumevanja; kot da bi bilo sramotno, če človek ne raz­ume proizvodov dusevne izkrivljenosti ali zvitih prevarantov. Res je, da so ti mladi kulturniki imeli zelo preprosto sredstvo za povzdigovanje svojih neumnosti v Bog ve kaksne vrhunske stvaritve: strmečim opazo­valcem so vsako nerazumljivo in očitno noro reč predstavljali kot tako imenovano notranje dozivetje, s čimer so večini ljudi na cenen način ze vnaprej zaprli usta in preprečili ugovarjanje. Brez dvoma bi lahko slo za notranje dozivetje, toda dvomljivo je bilo, ali je primerno, da zdra-

vemu svetu kazejo blodnje dusevno bolnih ljudi ali hudodelcev. Dela nekega Moritza von Schwinda ali nekega Bocklina so bila tudi odraz no­tranjega dozivljanja, le da so to bila dela umetnikov, ki jim je bil Bog mi­lostno naklonjen, in ne klovnov.

Tukaj se je res dalo preučevati pomilovanja vredno strahopetnost nase tako imenovane inteligence, ki se temu zastrupljanju zdravih nago­nov nasega ljudstva ni znala resno upreti in je prepusčala ljudem, da so se sami soočali s tem predrznim nesmislom. Da ne bi bili videti kot ne-poznavalci kulture, so vzeli v zakup vsako zasmehovanje umetnosti, tako da so na koncu postali negotovi v ločevanju dobrega od slabega.

Upostevajoč vse skupaj, so bili to znanilci hudih časov.

Kot dodatno neugodno značilnost je treba ugotoviti tudi tole: V 19. stoletju so nasa mesta vse bolj začela izgubljati značaj kultur­nih krajev in so vse bolj padala na raven navadnih človeskih prebivalisč. Majhna povezanost danasnjega velemestnega proletariata z njegovim bivalisčem je posledica tega, da gre pri tem zgolj za naključen krajevni prostor za bivanje posameznikov ter prav nič več. To je deloma pove­zano s pogostim menjavanjem kraja prebivalisča, kar je pogojeno z druzbenimi razmerami, in zaradi tega človek nima časa za vzpostavlja­nje tesnejsih vezi s svojim mestom, po drugi strani pa je vzrok za to tudi v splosni kulturni nepomembnosti in revsčini nasih sedanjih mest.

Nemska mesta so bila se v času osvobodilne vojne (misljena je vojna za osvoboditev izpod Napoleona v letih med 1806 in 1813, op. prev.) majhna tako po stevilu prebivalstva kot po povrsini. Redka zares velika mesta so bila povečini prestolnice ter so kot taka imela skoraj vedno tudi neko kulturno vrednost in večinoma tudi določeno umetnisko sli­kovitost. Nekaj krajev s po več kot petdeset tisoč prebivalci se je v pri­merjavi z danasnjimi podobnimi kraji odlikovalo z bogatimi znanstvenimi in kulturnimi zakladi. Ko je Miinchen stel sestdeset tisoč dus, je ze začel postajati ena od prvih nemskih kulturnih prestolnic;

danes ima skoraj vsako industrijsko sredisče toliko prebivalcev, neka­tera mesta celo nekajkratni tega stevila, pogosto pa nimajo prav ničesar, kar bi lahko proglasili za svojo posebnost. Velikansko stevilo zgradb in stanovanj, nič drugega. Kako naj bi se v takih razmerah ustvarila po­sebna navezanost na tak kraj, ostaja uganka. Nihče ne bo posebej visel na nekem mestu, ki ne more ponuditi nekaj več kot vsako drugo, ki nima nobene duse in v katerem prav boleče primanjkuje vsega, kar bi vsaj od daleč spominjalo na umetnost ali kaj podobnega.

Kot da to se ne bi bilo dovolj, so tudi zares velika mesta zaradi nara­sčajočega stevila prebivalstva sorazmerno vse bolj revna s pravimi umet­niskimi deli. Videti so vse bolj standardizirana in kazejo prav enako podobo kot veliko manjsi in ubogi tovarniski kraji. Kar je novejsi čas dodal h kulturni vsebini nasih velemest, je povsem neprimerno. Vsa nasa mesta zivijo na slavi in zakladih preteklosti. Če bi iz danasnjega Munchna pobrali vse, kar so ustvarili za časa Ludvika I., bi z grozo ugo­tovili, kako skromen je bil prirastek pomembnih kulturnih stvaritev v novejsem obdobju. Podobno velja tudi za Berlin in večino drugih veli­kih mest.

Bistveno pa je vendarle naslednje: nasa danasnja velemesta nimajo nobenih spomenikov, ki bi dajali pečat celemu mestu, za katere bi lahko rekli, da so zasčitni znak vsega časa. Tako je bilo namreč v mestih iz dav­nine, kjer je skoraj vsako mesto imelo poseben spomenik njihovega po­nosa. Značilnosti antičnih mest niso bile zasebne gradnje, ampak spomeniki skupnosti, ki niso bili določeni za trenutek, ampak za več­nost, saj naj se v njih ne bi odrazalo bogastvo posameznega lastnika, ampak veličina in pomen skupnosti. Tako so nastali spomeniki, ki so bili zelo primerni za povezovanje posameznega prebivalca z njegovim mes­tom, navezanost, ki jo danes se komaj razumemo. Posameznik ni imel pred očmi ubogih his zasebnih lastnikov, marveč veličastne stavbe ce­lotne skupnosti. V primerjavi z njimi je stanovanjska hisa padla na raven nepomembnega, drugorazrednega objekta.

Ob primerjavi velikosti antičnih drzavnih stavb s tedanjimi stanovanj­skimi hisami bomo razumeli velikansko poudarjanje njihovega osnov-

nega načela, da morajo dela javnega pomena po vrednosti zavzemati prvo mesto. To, kar lahko danes občudujemo kot kupe rusevin iz antič­nega sveta, niso nekdanje poslovne palače, ampak templji in drzavne zgradbe; so torej dela, ki so bila last skupnosti. Celo v razkosju poznega Rima prvega mesta niso zasedale vile in palače posameznih mesčanov, ampak drzavni templji in kopalisča, stadioni, cirkusi, akvadukti, bazi­like, itd., ki so bili last vsega ljudstva.

Celo germanski srednji vek seje drzal enakega vodilnega načela, če­prav v okviru povsem drugačnega dojemanja umetnosti. Kar je v antiki naslo svoj izraz v obliki Akropole ali Panteona, se je zdaj zavilo v ob­liko gotskih katedral. Te monumentalne zgradbe so se kot velikani dvi­gale nad majhnim vrvezem lesenih ali opečnatih zgradb srednjeveskega mesta in so postali zasčitni znaki, ki celo danes, ko se okoli njih vse visje vzpenjajo drugi dolgočasni stanovanjski bloki, določajo značaj in podobo posameznega kraja. Katedrale, mestne hise, trznice ter ob­rambni stolpi so vidni znaki nekega dojemanja, kije bilo v osnovi enako antičnemu.

In kako zares bedno je danes postalo razmerje med drzavnim in za­sebnim graditeljstvom! Če bi usoda Rima danes doletela Berlin, bi lahko zanamci kot značilen odraz kulture nasega časa občudovali samo bla­govnice nekaterih Zidov in hotele nekaterih druzb. Primerjajmo celo v mestu, kakrsno je Berlin, hudo nesorazmerje med zgradbami Reicha in tistimi, ki so v lasti bank in trgovine.

Povečini je ze denar, namenjen za izgradnjo drzavnih stavb, prav smesno majhen in nezadosten. Tako ne nastajajo dela za večnost, ampak povečini zgolj za trenutne potrebe. Kaksna visoko leteča misel se sploh ne prebije. Berlinski grad je bil v času izgradnje delo drugač­nega pomena, kot je na primer nova knjiznica v okviru sedanjosti. Med­tem ko ena sama bojna ladja stane sestdeset milijonov, so za prvo veličastno zgradbo Reicha, stavbo Reichstaga, katera naj bi bila večna, odobrili komaj polovico te vsote. In ko je prisla na vrsto notranja ure­ditev poslopja, je visoka hisa glasovala proti uporabi kamna in naročila, naj stene oblozijo s sadro; v tem primeru so parlamentarci izjemoma

ravnali pravilno, saj sadraste glave ne spadajo med kamnite stene.

Zato nasim sedanjim mestom manjka prevladujoči pečat ljudske skupnosti in se torej ne smemo čuditi, če ljudje v njih ne vidijo svojega simbola. Pojavljati se mora obup, ki se praktično odraza v popolnem ne-sodelovanju danasnjega velemestnega prebivalca pri usodi njegovega mesta.

Tudi to je znak nase utapljajoče se kulture in splosnega propadanja. Obdobje se dusi v najmanjsi namembnosti, bolje rečeno v sluzbi de­narja. Potem se tudi ni treba čuditi, če pod takim bozanstvom ostaja malo smisla za junastva. Danasnja sedanjost zanje samo tisto, kar je posejala zadnja preteklost.

Vsi opisani znaki propadanja so v osnovi samo posledice pomanjka­nja določenega, enakomerno priznanega svetovnega nazora ter iz tega izvirajoče splosne negotovosti pri presojanju ter zavzemanju stalisč do posameznih velikih vprasanj sedanjosti. Zato je vse, začensi od vzgoje, polovičarsko in neodločno, izogiba se odgovornosti in se konča s stra­hopetnim prenasanjem celo prepoznane skode. Čvekanje o humanosti postaja moda, in s tem, ko slabotno popusčajo izrastkom ter posamezne negujejo, zrtvujejo prihodnost milijonov.

Kako zelo se siri splosna razdvojenost, priča opazovanje religioznega polozaja pred vojno. Tudi tu seje med velikim delom ljudstva izgubilo enovito in učinkovito svetovnonazorsko prepričanje. Pri tem igrajo pri­padniki, ki so se uradno ločili od cerkva, manjso vlogo od tistih, ki jim je popolnoma vseeno. Medtem ko obe veroizpovedi v Aziji in Afriki poskusata z vzdrzevanjem misijonov pridobivati nove privrzence - de­javnost, ki v primerjavi s prodiranjem predvsem muslimanske vere kaze bolj skromne dosezke -, pa v sami Evropi izgubljata na milijone iskrenih privrzencev, ki jim je versko zivljenje tuje ali pa ubirajo druga pota. Po­sledice posebej v moralnem pogledu niso ugodne.

Značilen je tudi vedno hujsi boj proti dogmatskim osnovam posa-

meznih cerkva, brez katerih pa si na tem svetu ne moremo zamisljati praktičnega obstoja religioznega verovanja. Sirokih mnozic ljudstva ne sestavljajo filozofi; toda pogosto je prav za mnozice vera edina osnova za moralni svetovni nazor nasploh. Različni nadomestki se niso izkazali za tako uspesne, da bi lahko v njih videli moznost za odpravljanje do­sedanjih religioznih spoznanj. Toda da bi religiozen nauk in vera zajela res siroke sloje, je temelj vsake učinkovitosti brezpogojna avtoriteta ver­ske vsebine. Kar za splosno zivljenje pomeni vsakokratni zivljenjski slog, brez katerega bi tudi stotisoči najbolje stoječih ljudi zagotovo ziveli raz­umno in modro, milijoni drugih pa pač ne, to so za drzavo osnovni dr­zavni zakoni, za posamezne religije pa dogme. Sele zaradi njih postane čisto intelektualna ideja brezmejna in dobi obliko, brez katere ne bi ni­koli mogla postati vera. Drugače ideja ne bi nikoli presegla metafizič­nega naziranja, skratka, filozofskega mnenja. Napad proti dogmam kot takim je zato zelo enak boju proti splosnim temeljem drzave in tako kot bi ta končal v popolni drzavni anarhiji, bi drugi v brezvrednem religioz­nem nihilizmu.

Toda politik naj ocenjuje vrednost neke religije manj po njenih po­manjkljivostih in bolj po kakovosti njenega vidno boljsega nadomestka. Dokler tega ni na vidiku, pa lahko samo norci in kriminalci rusijo ob­stoječe.

Za ne posebej razveseljive religiozne razmere seveda ne moremo niti najmanj kriviti tistih, ki religiozno predstavo preveč obremenjujejo s povsem zemeljskimi stvarmi in tako povzročajo povsem nepotreben spor s tako imenovano ekzaktno znanostjo. Tu bo zmaga skoraj vedno pripadla zadnje omenjeni, čeprav po tezkem boju, religija pa bo v očeh vseh, ki se ne zmorejo dvigniti nad čisto povrsinsko vedenje, utrpela ve­liko skodo.

Najhujsa so opustosenja, kijih povzročijo zlorabe religioznih prepri­čanj v politične namene. Proti takim lopovom, ki v religiji vidijo samo sredstvo za doseganje političnih, spe bolje, gospodarskih ciljev, je treba najostreje ukrepati. Ti predrzni, laznivi gobcači z donečim glasom kri­čijo vsemu svetu o svojem verskem prepričanju, da jih lahko slisijo drugi

gresniki; toda za svoje prepričanje niso pripravljeni umirati, hočejo samo bolje ziveti. Za eno samo politično prevaro, če bo le dovolj do­nosna, so pripravljeni prodati smisel cele religije; za deset parlamentar­nih mandatov so se pripravljeni povezati z marksističnimi sovrazniki katerekoli veroizpovedi - za ministrski stolček pa bi sklenili zakonsko zvezo s samim hudičem, če tega ne bi prepodili ostanki spodobnosti.

Če so v predvojni Nemčiji mnogi imeli neprijeten občutek zaradi re­ligioznega zivljenja, je bilo to treba pripisati zlorabam, kijih je nad kr­sčanstvom zganjala tako imenovana »krsčanska« stranka, ter nesramnosti, s katero so poskusali katolisko vero enačiti z neko poli­tično stranko.

To podtikanje je bilo zlo, ki je vrsti zabusantov sicer prineslo parla­mentarne mandate, cerkvi pa je povzročilo veliko skodo.

Posledice je moralo nositi vse ljudstvo, ker so posledice v sprosčanju religoiznega zivljenja padle ravno v čas, v katerem se je tako ali tako vse začelo mehčati in zibati ter je grozil zlom vseh podedovanih teme­ljev etike in morale.

Tudi to so bile razpoke v nasem narodnem telesu, ki so bile lahko to­liko časa nedolzne, dokler se ni pojavila kaksna posebna obremenitev, a s o se morali sprevreči v zlo, ko seje zaradi silovitosti velikih dogod­kov zastavilo odločilno vprasanje o notranji trdnosti ljudstva.

Pozorno oko je tudi na področju politike zaznalo slabosti, ki so smele in morale biti znak blizajočega se zloma, če ne bi v doglednem času prislo do izboljsanja ali sprememb. Vsakomur, ki ni hotel biti name­noma slep, je bila vidna brezciljnost nemske notranje in zunanje poli­tike. Kompromisno delovanje je bilo navidez najblizje Bismarckovemu motu, da je »politika umetnost mogočega«. Toda med Bismarckom in poznejsimi nemskimi kanclerji je bila majhna razlika, zaradi katere se je prvi o bistvu politike lahko izrazil na ta način, medtem ko je enako mnenje iz ust njegovih naslednikov moralo imeti povsem drug pomen.

Bismarck je namreč s tem stavkom hotel samo povedati, da za dosega­nje določenega političnega cilja lahko uporabimo vse moznosti, ozi­roma daje treba upostevati vse moznosti; njegovi nasledniki pa so si to izjavo razlagali, kot da nimajo nobene obveznosti za oblikovanje politič­nih zamisli, kaj sele političnega cilja. In za vodenje Reicha v tistem ob­dobju res več ni bilo političnih ciljev; za to je manjkala podlaga nekega svetovnega nazora ter nujna jasnost o notranjih zakonih za urejanje raz­voja vsega političnega zivljenja.

Ni jih bilo malo, ki so bili v tem oziru črnogledi ter so bičali ne-načrtnost in nepremisljenost drzavne politike, ki so torej zelo dobro spoznali njeno notranjo slabost in puhlost, vendar je slo le za nepo-membneze v političnem zivljenju; na uradnih vladnih polozajih se za spoznanja osebnosti, kot je Houston Stewart Chamberlain (po rodu An­glez, znan predvsem po svojih delih o arijski rasi. Na njegov protisemi-tizem je v veliki meri vplivalo prijateljevanje s skladateljem Richardom Wagnerjem. Op. prev.), niso zmenili, tako kot se tudi danes ne. Ti ljudje so preneumni, da bi sami razmisljali, ter preveč domisljavi, da bi se od drugih naučili nujnih stvari - prastara resnica, zaradi katere je Oxensti-erna (Axel Oxenstierna, 1583 - 1654, je eden najvplivnejsih ljudi v sved­ski zgodovini. Med tridesetletno vojno je igral pomembno vlogo in bil nato generalni guverner okupirane Prusije. Op. prev.) zakričal: »Svetu vlada le delček modrosti«, od katerega vsako ministrstvo utelesa le en atom. Odkar je Nemčija postala republika, to več ne velja - zaradi tega zakon o zasčiti drzave prepoveduje verjeti in se manj spregovoriti kaj takega. Oxenstierna je imel srečo, daje zivel takrat in ne v danasnji pa­metni republiki.

Ze v predvojnem obdobju je kot najslabotnejsi člen veljala ustanova, v kateri bi se morala utelesati moč Reicha: parlament, Reichstag. V njem sta se popolnoma zdruzila strahopetnost in neodgovornost.

Med neumnostmi, kijih danes neredko slisimo, je mnenje, daje par­lamentarizem v Nemčiji »odpovedal od časa revolucije«. S tem se vse prelahko vzbuja videz, kot da bi bilo pred revolucijo kaj drugače. V res­nici ta ustanova sploh ne more delovati drugače kot uničujoče - in to

je počela ze tedaj, ko je večina ljudi nosila plasnice in ni videla ali ni ho­tela videti ničesar. Za zlom Nemčije ta ustanova ni prispevala ravno najmanjsi delez; da pa se katastrofa ni zgodila ze prej, ni zasluga parla­menta, ampak odpora, ki se je postavil po robu temu grobarju nem­skega ljudstva in Reicha ze v letih miru.

Iz nestetih uničujočih skod, za katere se lahko posredno ali nepo­sredno zahvalimo tej ustanovi, bom iztrgal en samcat primer, ki najbo­lje ponazarja notranjo bit te najbolj neodgovorne ustanove vseh časov: strasno polovičarstvo in slabost političnega vodstva Reicha navznoter in navzven, ki ju lahko pripisemo delovanju Reichstaga in ki sta pos­tala glavna vzroka političnega zloma.

Polovičarsko je bilo prav vse, kar je bilo kakorkoli pod vplivom tega parlamenta, pa naj gledamo, kar hočemo.

Polovičarska in slabotne je bila politika povezovanja Reicha navzven. S tem, ko so hoteli ohraniti mir, so morali nezadrzno krmariti v vojno.

Polovičarska je bila politika do Poljske. Izzivali so jo, toda nikoli niso resno ukrepali. Rezultat ni bila ne zmaga Nemčije ne sprava s Poljsko. Namesto tega smo se začeli sovraziti z Rusi.

Polovičarska je bila resitev vprasanja Alzacije in Lorene. Namesto da bi s trdo pestjo francoski hobotnici enkrat za vselej zdrobili glavo, Al-začanom pa nato omogočili enake pravice, niso storili nič od obojega. Saj tudi niso mogli, ker so v vrstah največjih strank sedeli tudi največji izdajalci drzave, v Centru na primer gospod Wetterle.

Vse to bi se se dalo prenesti, če zrtev splosnega polovičarstva ne bi postala tudi sila, od katere je na koncu odvisen celo obstoj Reicha: ar­mada.

Grehi, ki jih je tukaj naredil tako imenovani »Nemski Reichstag«, ze sami zadosčajo, da ga nemsko ljudstvo prekolne za vse čase. Zaradi bed­nih vzrokov so ti parlamentarni strankarski lumpi iz rok ljudstva ukradli in razbili orozje njegove samoohranitve, edino zasčito svobode in neod­visnosti. Če bi se danes odprli grobovi na flamskih ravnicah, bi se iz njih dvignili krvavi tozniki, stotine tisoče najboljsih nemskih mladcev, ki so jih zaradi brezvestnosti teh parlamentarnih zločincev napol izur-

jene pognali v naročje smrti; domovina je izgubila njih in milijone moz, kijih je pokosila smrt ali so postali invalidi, samo zaradi omogočanja političnih spekulacij, izsiljevanj ali celo samo doktrinarnih teorij v krogu nekaj sto prevarantov ljudstva.

Medtem ko so Zidi ob pomoči svojih marksističnih in demokratskih časopisov celemu svetu trobili o nemskem »militarizmu« ter si tako z vsemi sredstvi prizadevali obtozevati Nemčijo, so marksistične in de­mokratske stranke zavračale vsako temeljito izobrazevanje in trening nemskega prebivalstva. Ob tem je moral postati nezaslisan zločin, ki so ga s tem zakrivili, jasen vsakemu, kije samo pomislil, da bo v primeru vojne pod orozje vendar poklicano vse ljudstvo, in da se bodo zaradi lumparij teh čistih predstavnikov tega tako imenovanega »ljudskega predstavnistva« milijoni slabo, na pol pripravljenih Nemcev prisiljeni soočiti s sovraznikom. Ampak tudi če iz tega izhajajočih posledic bru­talne in surove brezvestnosti teh parlamentarnih zvodnikov prav nič ne upostevamo: pomanjkanje izurjenih vojakov na začetku vojne bi prav lahko pomenilo poraz, kar se je na tako grozovit način res potrdilo v ve­liki svetovni vojni.

Poraz v borbi za svobodo in neodvisnost nemskega ljudstva je rezul­tat Se iz mirnega obdobja prisotnega polovičarstva in slabosti pri vklju­čevanju celotne ljudske sile za obrambo domovine.

Enako kot je bilo za pehoto izurjeno premalo rekrutov, se je tudi na morju pojavilo to polovičarstvo, s čimer so orozje za ohranitev naroda naredili bolj ali manj nekoristno. Zal seje tudi vodstvo same mornarice nalezlo duha polovičarstva. Teznja, da so vse bojne ladje gradili malo manjse, kot so bile v istem času splavljene angleske ladje, ni bila ne dalj­novidna, se manj pa genialna. Prav ladjevje, ki se od vsega začetka po stevilu ladij ne more kosati s predvidenim nasprotnikom, mora posku­sati pomanjkljivo stevilčnost nadomestiti z večjo bojno močjo posa­mezne ladje. Pomembna je večja bojna moč in ne nekaksna legendarna

prevlada »kakovosti«. Sodobna tehnika v kulturnih dezelah je dejansko tako napredovala in se poenotila, da ladje ene drzave, katere imajo pri­blizno enako nosilnost kot ladje druge drzave, teh ne morejo bistveno presegati po bojni moči. Se veliko tezje sije zamisljati, da bi bilo plovilo z manjsim izpodrivom po bojni opremi močnejse od večje ladje.

Manjsa tonaza nemskih ladij je sla dejansko lahko samo na račun hit­rosti in oborozitve. Fraza, s katero so poskusali opravičevati to dejstvo, je vsekakor kazala na hudo pomanjkanje logike na odgovornem polo­zaju v času miru. Pojasnjevali so namreč, daje nemsko strelno orozje iz toliko boljsega materiala od angleskega, da nemski top kalibra 28 cm ni nič slabsi od angleskega kalibra 30,5 cm!!

Toda prav zaradi tega bi morali ladje začeti oborozevati s topovi ka­libra 30,5 cm, saj bi moral biti nas cilj prevladovanje v bojni moči, in ne enačenje. Sicer bi bilo tudi naročanje 42-centimetrskih topov odveč, ker je nemski 21-centimetrski top daleč prekasal vsako tedanje francosko orozje za strmo streljanje, utrdbe pa bi razbili tudi s 30,5- centimetr­skimi topovi. Vodstvo kopenske vojske je razmisljalo pravilno, morna­risko pa ne.

Odpovedovanje premočnemu delovanju artilerije in večjim hitrostim je bilo posledica v osnovi napačne tako imenovane »ideje tveganja«. Vodstvo mornarice seje ze z obliko izgradnje flote odpovedalo napadu in se ze od začetka zanasalo na nujno obrambo. S tem so se odrekli vsa­kega uspeha, ki ga večno omogoča in ga bo omogočal samo napad.

Počasnejso in slabse oborozeno ladjo bo hitrejsa in bolje opremljena ladja večinoma potopila z razdalje, ki ustreza dometu njenih topov. Cela vrsta nasih krizark je to občutila z vso grenkobo. Kako napačna je bila ze v osnovi mirovniska zamisel mornariskega vodstva, se je pokazalo v vojni, kjer so bili prisiljeni spremeniti oborozitev starejsih ladij in izbolj­sati oborozitev novih ladij. Če bi v pomorski bitki pri Skagerraku (-Morje med juzno Norvesko in Dansko. Nemska visokomorska flota je v materialnem pogledu bila zmagovalka te velike bitke, vendar pa ji ni uspelo razbiti angleske blokade in nadziranja Severnega morja. V bitki je na angleski strani padlo 6.097 članov posadk, na nemski pa 2.551.

Op. prev.) nasa armada imela enako hitre, enako tezke in enako oboro­zene ladje kot Anglezi, bi pod točo zanesljivih in učinkovitih zadetkov nemskih 38-centimetrskih granat celotna angleska flota potonila v mokri grob.

Japonska je včasih ubirala drugačno pomorsko politiko. Oni so na­čeloma največji pomen pripisovali temu, da so v vsako na novo zgrajeno ladjo vgradili močnejse orozje, kot gaje imel predvideni nasprotnik. To je omogočalo ustrezno napadalno uporabo ladjevja.

Medtem ko se je kopenska vojska vzdrzala takih napačnih odločitev, je mornarica, ki je bila na zalost »parlamentarno« bolje zastopana, pod­legla duhu parlamenta. Za svojo nesmrtno slavo se lahko zahvali pred­vsem sposobnim nemskim orozarjem ter sposobnostim in junastvu nekaterih oficirjev in posadk. Če bi prejsnje poveljstvo mornarice bilo podobno genialno, zrtve ne bi bile zaman.

Tako je morda prav velika parlamentarna spretnost vodilne glave v mornarici v obdobju miru postala njeno zlo, ker so zal tudi pri njeni iz­gradnji začeli prevladujočo vlogo igrati parlamentarni in ne vojaski vi­diki. Polovičarstvo, slabotnost in pomanjkanje logičnega razmisljanja, ki so značilni parlamentarni ustanovi, so se odrazali na vodenju flote.

Kot sem ze poudaril, kopenska vojska ni razmisljala v taki napačni smeti. Posebej polkovnik Ludendorff v tedanjem velikem generalstabu se je obupno boril proti zločinskemu polovičarstvu in sibkosti, ki jo je parlament kazal do zivljenjsko pomembnih vprasanj naroda ter jih po­večini zanikal. Če je bil boj, ki gaje ta oficir bojeval, kljub vsemu zaman, je bil za neuspeh vsaj napol kriv parlament, drugi del krivde pa nosi za­radi po moznosti se bolj bedne drze ter sibkosti kancler Bethmann Hol-lweg. (B. Holhveg je bil v obdobju od 1909 do 1917 nemski kancler, pruski predsednik in zunanji minister. Pred vojno si je neuspesno pri­zadeval za razne sporazume z Anglijo. Op. prev.) Vse to pa danes niti najmanj ne ovira krivcev za zlom Nemčije, ki hočejo krivdo naprtiti prav človeku, ki se je edini uprl zanemarjanju nacionalnih interesov -ena prevara več ali manj za te rojene prevarante ne pomeni nič.

Če se spomnimo na vse zrtve med ljudstvom zaradi te nezaslisane

lahkomiselnosti najbolj neodgovornih med neodgovornimi, vsega ne­potrebnega zrtvovanja na milijone zdravih moz ter na brezmejno sra­moto, na neizmerno bedo, ki nas je zadela, ter če vemo, daje do vsega tega prislo samo zato, ker si je skupina povzpetnikov hotela utreti pot do ministrskih stolčkov, potem bomo razumeli, da te kreature lahko oz­merjamo samo z besedami kot so podlez, baraba, nizkotnez, lump in zločinec, saj sicer obstoj teh izrazov v jezikovni rabi ne bi bil razumljiv. Proti tem izdajalcem naroda je vsak zvodnik častivreden moz.

Vse zares senčne strani stare Nemčije so začuda padle v oči samo tedaj, kadar je morala skodo utrpeti notranja trdnost naroda. Da, v takih primerih so neprijetne resnice izkričali sirokim mnozicam, medtem ko so isti ljudje veliko stvari sramezljivo prikrivali in jih deloma tudi eno­stavno zanikali. To se je dogajalo v primerih, ko bi z javno obravnavo nekega vprasanja morda lahko prislo do kaksnega izboljsanja. Ob tem seje izkazalo, da na odgovornih vladnih polozajih o vrednosti in bistvu propagande ne vedo skoraj nič. Samo Zid je vedel ter v skladu s tem tudi ravnal, da namreč s pametno in stalno uporabo propagande lahko lju­dem nebesa predstavimo kot pekel, in narobe, bedno zivljenje kot raj. Nemec, bolje rečeno, njegova vlada, o tem ni imela niti pojma.

To se nam je najhuje masčevalo med vojno.

Ob vsem hudem, ki je spremljalo nemsko zivljenje pred vojno in o čemer sem ze pisal, pa je bilo tudi veliko dobrih strani. Ob pravičnem preučevanju je treba ugotoviti, da so se s podobnimi tezavami večinoma srečevali tudi drugi narodi in drzave, zaradi nekaterih so nas celo močno zasenčili, medtem ko pa niso poznali stevilnih dejanskih odlik nasega zivljenja.

Na pivo mesto med temi odlikami lahko med drugim postavimo dej­stvo, da se je nemsko ljudstvo med vsemi evropskimi narodi se najbolj trudilo ohraniti nacionalni karakter svojega gospodarstva ter daje kljub nekaterim slabim predznakom se najmanj podleglo mednarodnemu fi­nančnemu nadzoru. Vsekakor nevarna prednost, kije pozneje postala največji povzročitelj svetovne vojne.

Če odmislimo to in veliko drugega, moramo posebej omeniti tri usta­nove izmed stevilnih zdravih virov ljudske moči, ki so bile na svoj način vzorne, deloma pa so bile celo nedosegljive.

Kot prvo, drzavna ureditev kot taka ter poseben pečat, ki ga je pus­tila na sodobni Nemčiji.

Tu zares lahko zanemarimo posamezne monarhe, ki so kot ljudje pod­legali vsem človeskim slabostim, značilnim za to Zemljo in njene otroke; če v tem oziru ne bi bili prizanesljivi, bi morali nad sedanjostjo povsem obupati: ali niso ravno predstavniki sedanjega rezima, če jih gledamo kot osebnosti, duhovno in moralno najskromnejse, kar si tudi po zelo dolgotrajnem brskanju po spominu sploh lahko predstavljamo? Vsak, kdor meri »vrednost« nemske revolucije po vrednosti in veličini oseb­nosti, kijih je podarila nemskemu ljudstvu od novembra 1918 dalje, bo sklonil glavo pred sodbo zanamcev, ki jim ne bo več mozno zapirati ust z zasčitnimi zakoni, itd., ter ki bodo povedali to, kar danes ze vsi spo­znavamo, da so namreč pamet in vrline nasih novonemskih voditeljev obratno sorazmerni z njihovimi gobci in grehi.

Monarhija je bila za mnoge, predvsem siroke mnozice, odtujena usta­nova. To je bila posledica tega, da monarhov niso vedno obdajale naj­bolj brihtne in posebej ne najbolj postene glave. Na zalost so imeli nekateri raje laskavce, kot ljudi postene narave, in tako so jih oni tudi »poučevali«. Zelo velika skoda v času, ko seje v svetu spreminjalo veliko starih nazorov, spremembe pa so se pojavile tudi pri ocenjevanju neka­terih starih dvornih izročil.

Tako ob prelomu stoletja navaden moski in človek ni več posebej občudoval princese, ki je v uniformi jahala ob fronti. Očitno ljudje na polozajih niso znali pravilno presoditi učinka taksnega paradiranja v

očeh ljudstva, ker sicer do takih ponesrečenih nastopov sploh ne bi pri­hajalo. Tudi ne vedno pristne humanitarne traparije teh krogov je delo­vala prej odbijajoče kot pa privlačno. Če je na primer princesa X pokusala hrano v ljudski kuhinji, je bilo včasih videti kar dobro, ampak pozneje je bil uspeh prav nasproten. Brez nadaljnjega lahko predvide­vamo, da njena visokost ni niti slutila, kako je na dan njenega obiska in pokusanja hrana bila pač malo drugačna kakor ponavadi; toda popol­noma je zadosčalo, če so ljudje to vedeli.

Kljub morda najboljsim namenom je vse skupaj izpadlo smesno, če ne celo izzivalno.

Opisovanja vedno pregovorne skromnosti monarha, njegovega mnogo prezgodnjega vstajanja ter pravega garanja pozno v noč, čemur seje pridruzila se stalna nevarnost podhranjenosti, so vzbujala resno iz­razanje pomislekov. Saj vendar ni nihče zahteval podatkov o tem, kaj vse ter koliko monarh ponavadi zauzije; vsi so mu privosčili »zadosten« obrok hrane; nihče mu tudi ni hotel odrekati nujnega spanca; ljudje so bili zadovoljni, če je v ostalih zadevah kot človek in osebnost bil v ponos svoje hise in naroda ter če je izpolnjeval svoje vladarske dolznosti. Pri­povedovanje zgodbic je bolj malo pomagalo, a toliko bolj skodilo.

To in mnogo podobnega so bile kljub vsemu le malenkosti. V zelo si­rokih krogih ljudstva se je na zalost slabse odrazalo prepričanje, da tako ali tako o vsem odločajo zgoraj in da zato posamezniku ni treba skr­beti prav o ničemer. Dokler je bila vlada res dobra ali je vsaj hotela naj­bolje, je bila zadeva se znosna. Toda joj, če se je na mesto stare, dobronamerne vlade ustoličila nova, manj postena, potem sta bila brez­voljno uklanjanje ter otroska lahkovernost največje zlo, kar si ga lahko zamisljamo.

Nasproti vsem omenjenim ter stevilnim drugim slabostim so stale nesporne pridobitve.

Najprej je monarhija kot drzavna oblika pomenila stabilnost celot­nega vodenja drzave, poleg tega pa so bili najvisji drzavni polozaji iz­vzeti iz vrveza spekulacij ambicioznih politikov. Potem omenimo dostojanstvo ustanove kot take ter s tem njene avtoritete, prav tako dvig-

njen polozaj uradnistva in posebej vojske nad raven strankarsko poli­tičnih obveznosti. Temu dodajmo se dobro stran osebnega utelesenja dr­zavnega vrha v monarhu kot osebi in vzor odgovornosti, ki je za monarha večja kot za neko naključno večinsko skupino parlamentar­cev - pregovorno čisto upravljanje nemske drzave je bilo v prvi vrsti treba pripisati temu. Končno je bila kulturna vrednost monarhije za nemsko ljudstvo visoka in je uravnotezila nekatere slabosti. Nemske prestolnice so bile se vedno pribezalisče umetnikov, ki jim v nasem zrna-terializiranem svetu tako ali tako grozi izumrtje. Bilo je prav vzorno, kar so nemski knezi naredili prav v devetnajstem stoletju za umetnost in znanost. Danasnjega časa vsekakor ne moremo primerjati s tistim časom.

Kot največjo vrednost v tistem času, ko seje začelo počasno sirjenje razkroja nasega narodovega telesa, moramo vendar navesti armado. To je bila najmogočnejsa sola nemskega naroda in sovrastvo vseh sovraz­nikov ni bil zaman naperjen prav proti temu sčitu nacionalnega samo­upravljanja in svobode. Tej ustanovi ni mogoče podariti velicastnejsega spomenika kot je resnica, dajo sovrazijo, klevetajo, se borijo proti njej in se je tudi bojijo vsi manj vredni narodi. Pogum mednarodnih izkori­sčevalcev ljudi je bil v Versaillesu (Prva svetovna vojna se je formalno končala z versaillskim mirom, podpisanim 28. junija 1919. Sporazum je določal, da je Nemčija edini krivec za izbruh vojne ter ji nalagal plače­vanje vojne odskodnine - reparacij - , kar se je zavleklo vse do osem­desetih let 20. stoletja. Op. prev.) usmerjen predvsem proti stari nemski armadi, kar nazorno potrjuje, daje pred močjo borze prav ona resnična trdnjava svobode nasega ljudstva. Brez te svarilne sile bi versaillske na­mere proti nasemu ljudstvu ze zdavnaj uresničili.

Vojska je ljudi vzgajala k odgovornosti v obdobju, ko je ta lastnost postala prava redkost in je bilo izmikanje vse bolj na dnevnem redu, pri čemer je bil najslabsi zgled neodgovornosti prav parlament; vojska je

privzgajala osebni pogum v času, ko je grozilo, da bo strahopetnost pos­tala zelo razsirjena bolezen, in so v pozrtvovalnosti za skupno dobro vi­deli skoraj neumnost, moder pa se je zdel samo tisti, ki je znal najbolj čuvati in podpirati lasten »jaz«; bila je sola, kije posameznega Nemca se učila, da nemskega blagora ni treba iskati v zlaganih stavkih o med­narodnem bratenju med črnci, Nemci, Kitajci, Francozi, Anglezi, itd., ampak v moči in enovitosti lastnega ljudstva.

Vojska je privzgajala moč odločanja, medtem ko so v sicersnjem zi­vljenju neodločnost in dvomi začeli načenjati človekovo delovanje. V času, ko so prevladovali vseznalci, je v vojski veljalo načelo, daje s po­veljem vedno bolje, kot brez njega. V tem osnovnem načelu je tičalo se nepokvarjeno, robustno zdravje, ki bi v sicersnjem zivljenju ze zdavnaj izginilo, če ne bi vojska s svojo vzgojo skrbela za stalno obnavljanje te prastare moči. Če si samo pogledamo nedoločnost nasega sedanjega drzavnega vodstva, ki se ne upa lotiti nobenega dela, razen kadar gre za izsiljeno podpisovanje kaksnega novega roparskega diktata; v takem pri­meru seveda odklanja vsako odgovornost ter z vnemo dvornega steno-grafa podpisuje vse, kar se komu zazdi primerno, da mu polozi na mizo, kajti v takem primeru je odločitev lahka: saj so ji ga vendar narekovali.

Vojska je moze vzgajala v idealizmu in predanosti domovini ter njeni veličini, medtem ko sta se v sicersnjem zivljenju sirila pohlep in mate-rializem. Vzgajala je enakost kot nasprotje razredni delitvi in v tem po­gledu je bila morda njena edina napaka, da je ustanovila prostovoljno vpisovanje vojakov za leto dni. Napaka zato, ker je s tem prelomila na­čelo brezpogojne enakosti in so ljudi z visjo izobrazbo spet postavili zunaj okvira njihove okolice, čeprav bi bilo pametneje ravno nasprotno. Pri ze tako ali tako veliki odtujenosti nasih zgornjih slojev ter vse več­jem odtujevanju od lastnega ljudstva bi prav vojska lahko blagodejno delovala, če bi se vsaj v lastnih vrstah izogibala vsakemu izstopanju tako imenovane inteligence. Bila je napaka, ker tega niso storili; toda katera ustanova na tem svetu ne dela napak? Pri tej pa je pozitivno tako močno prevladovalo, da je majhno stevilo napak daleč pod povprečjem člo­veske nepopolnosti.

Kot največjo zaslugo pa armadi stare Nemčije lahko pripisemo to, da je v času, ko so glave prestevali po splosnem preglasovanju, svojo glavo postavila nad preglasovanje. Armada je v nasprotju z zidovskim demokratskim misljenjem slepega časčenja stevilk poudarjala vero v osebnost. Tako je vzgajala tudi tisto, kar je novejsi čas najbolj potrebo­val: moze. V močvari splosnega sirjenja pomehkuzenosti in pozensče-nosti je iz vrst armade vsako leto prislo 350.000 mladih moz, sposobnih kljubovati vsaki sili, ki so med dveletnim urjenjem izgubili mladostno mehkuznost ter si izurili jekleno trdna telesa. Mlad človek, ki se je med tem časom naučil ubogati, se je pozneje lahko naučil ukazovati. Ze po njegovem koraku si lahko prepoznal vojaka, ki je odsluzil svoj vojaski

rok.

To je bila visoka sola nemskega ljudstva in nanjo se ni zaman osredo­točilo najhujso sovrastvo vseh, ki so zaradi nevosčljivosti in pohlepa ho­teli videti nemočen Reich in nebranjeno ljudstvo. To, česar mnogi Nemci zaradi zaslepljenosti ali slabega znanja niso hoteli videti, je spo­znal tuji svet: nemska armada je bila najmogočnejse orozje v sluzbi svo­bode nemskega ljudstva in odrasčanja njegovih otrok.

Obliki drzave in armadi se kot tretja stvar pridruzuje neprimerljivo uradnistvo v stari Nemčiji.

Nemčija je bila najbolje organizirana in upravljana drzava na svetu. Nemskemu uradniku so nekateri pripisovali zastarelost, toda v drugih drzavah ni bilo nič bolje, kvečjemu slabse. Toda v drugih drzavah niso imeli tako čudovito solidnega aparata in tako nepodkupljivih, postenih uradnikov. Bolje se malo zastarel, toda posten in lojalen, kot prosve-tljen in sodoben, toda značajsko manjvreden ter, kot se danes pogosto dogaja, brez znanja in vedenja. Kajti, če ljudje danes radi menijo, daje bila nemska administracija iz predvojnega obdobja birokratsko zdrava, slaba pa v ekonomslem pogledu, lahko na to samo odgovorim: v kateri drzavi sveta so imeli boljse vodstvo in trgovinsko organizacijo kot v

Nemskih zeleznicah? Sele za revolucijo je bilo rezervirano, daje ta vzo­ren aparat rusila toliko časa, da se je končno zdel zrel za to, da ga izpu­lijo iz rok ljudstva ter ga v smislu ustanoviteljev te republike socializirajo, se pravi, da bo sluzil mednarodnemu borznemu kapitalu, torej naročniku nemske revolucije.

Nemsko uradnistvo je posebej odlikovala njegova neodvisnost od po­sameznih vlad, katerih vsakokratna politična naziranja niso imela nika­krsnega vpliva na stalisče nemskega drzavnega uradnika. Od revolucije seje to zal korenito spremenilo. Na mesto znanja in sposobnosti je sto­pila strankarska pripadnost, samostojen, neodvisen značaj pa je bil prej ovira kot prednost.

Čudovita moč starega Reicha je temeljila na drzavni obliki, armadi ter uradnistvu. Ti so bili v prvi vrsti vzrok za neko lastnost, ki je danas­nji drzavi popolnoma primanjkuje: drzavno avtoriteto! Ta namreč ne temelji na čvekanju v parlamentih ali dezelnih zborih, tudi ne na zako­nih za njihovo zasčito ali razsodbah sodisč, ki hočejo zastrasiti predr­zne laznivce, itd., ampak na splosnem zaupanju, ki ga je lahko in ga sme biti delezno vodenje in upravljanje skupnosti. To zaupanje je spet samo rezultat neomejenega notranjega prepričanja o nesebičnosti in postenosti vlade ter uprave neke dezele ter o skladnosti smisla zakonov z občutkom splosnega moralnega naziranja. Vladni sistemi se ne morejo dolgo obdrzati s pomočjo nasilja, ampak zaradi vere v njihovo solid-nost ter resničnosti, s katero zastopajo in krepijo interese ljudstva.

Kakor koli so nekatere slabosti v predvojnem obdobju nazirale notra­njo moč ljudstva in jo izpodkopavale, pa ne smemo pozabiti, da so te bolezni se bolj kot Nemčijo mučile druge drzave, a v kritičnih urah ne­varnosti le niso odpovedale in se zlomile. Toda če pomislimo, da so na­sproti nemskim predvojnim slabostim stale prav tako velike kreposti, je glavni vzrok za zlom lahko lezal in je moral lezati nekje drugje; in tako je res bilo.

Najgloblji in najpomembnejsi vzrok za zlom starega Reicha je bilo nespoznanje rasnega problema in njegovega pomena za zgodovinski razvoj narodov. Vsa dogajanja v zivljenju ljudstev niso naključni pojavi, ampak naravnim zakonom podvrzene teznje po samoohranitvi ter raz­mnozevanju vrste in rase, čeprav se ljudje ne zavedajo notranjih vzrokov za svoje delovanje.

11. poglavje

Ljudstvo in rasa

Obstojajo resnice, ki tako očitno lezijo kar na ulici, da jih navadni ljudje prav zaradi tega ne opazijo ali vsaj ne spoznajo. Mimo takih po­grosnih resnic gredo včasih slepo ter se debelo čudijo, ko nekdo nena­doma odkrije nekaj, kar bi morali vedeti vsi. Okrog nas lezi na stotine tisoče Kolumbovih jajc, samo Kolumba srečamo le poredko.

Tako ljudje brez izjeme razmisljajo v vrtu narave in si domisljajo, da vedo in znajo skoraj vse, a razen redkih izjem kot slepi hodijo mimo enega najbolj očitnih pravil narave: notranje zaključenosti vrst vseh zivih bitij na tem svetu.

Ze ob povrsnem opazovanju se pokaze omejenost razmnozevanja in sirjenja kot skoraj neomajen temeljni zakon narave pri vseh nestevilnih pojavnih oblikah zivljenjske volje. Vsaka zival se pari z enim samim partnerjem iste vrste. Sinica se pari samo s sinico, sčinkavec samo s sčinkavko, stork samo s storkljo, poljska mis samo s poljsko misjo, hisna mis samo s hisno misjo, volk z volkuljo, itd.

To se lahko spremeni samo v izrednih okolisčinah, v prvi vrsti zaradi prisilnega ujetnistva ali kaksnega drugega vzroka, ko parjenje znotraj iste vrste ni mogoče. Toda takrat se narava z vsemi sredstvi začne upi­rati, kar se pokaze v neplodnosti za rojevanje krizancev, ali pa omeji plodnost poznejsih potomcev; v večini primerov pa jih prikrajsa za od­pornost proti boleznim ali sovraznim napadom.

To je samo preveč naravno.

Vsako krizanje dveh bitij, ki nista na povsem enaki razvojni stopnji, privede do bitja na ravni med obema starsema. To torej pomeni: pod­mladek bo verjetno stal visje kot rasno nizja polovica starsevskega para, toda ne tako visoko, kot visja polovica. Zato bo v morebitnem poznej­sem boju podlegel visje stoječemu nasprotniku. Taksno parjenje pa na­sprotuje volji narave po večji zlahtnosti zivljenja nasploh. Predpogoj za to ni v povezavi večvrednih ter manjvrednih bitij, ampak v popolni zmagi prvih. Vladati mora močnejsi in se ne sme zliti s sibkejsim, da bi tako zrtvoval lastno veličino. To se bo zdelo grozno samo rojenemu sla­biču, toda zato je pač samo slaboten in omejen človek; če ta zakon ne bi vladal, si ne bi mogli zamisljati napredka in razvoja vseh organskih

bitij.

Posledica tega splosno veljavnega naravnega nagona po čistosti ras ni samo ostro ločevanje posameznih ras po zunanjosti, ampak tudi sklad­nost njihovih značajev. Lisica je vedno lisica, gos je gos, tiger je tiger, itd., razlike pa se pokazejo kvečjemu v različnih obsegih moči, pameti, spretnosti, vzdrzljivosti posameznih primerkov. Toda nikoli ne bomo nasli lisice, ki bi do gosi gojila neka humana čustva, kakor tudi ne ob­stoja mačka, ki bi prijateljevala z mismi.

Zato tudi tukaj prihaja do medsebojnega boja, manj zaradi notra­njega odpora, in bolj zaradi lakote ter ljubezni. V obeh primerih narava mirno in zadovoljno opazuje dogajanje. V boju za dnevni kruh podle-zejo vsi bolehni in neodločnejsi, boj med samci za samičko pa uspejo dobiti samo najbolj zdravi, ki jim pripade pravcia do oploditve. Borba je vedno sredstvo za izboljsevanje zdravja in odpornosti v vrsti ter s tem eden od vzrokov za njen nenehni razvoj.

Če bi bil potek drugačen, bi se razvoj in napredek ustavila, začelo bi se nazadovanje. Ker manjvredni po stevilu vedno prekasajo najboljse, bi se ob enakih moznostih za ohranjanje zivljenja in razmnozevanja slabsi razmnozevali toliko hitreje, da bi najboljse na koncu neizogibno potisnili v ozadje. Torej je treba narediti popravek v korist boljsega. Za to poskrbi narava, ko sibkejsemu delu nalozi tako tezke zivljenjske raz­mere, da ze zaradi njih omeji stevilo bitij, preostalim pa ni brez izbire

dovoljeno razmnozevanje, ampak brezobzirna izbira poteka na osnovi moči in zdravja.

Narava si prav malo zeli parjenja sibkejsih bitij z močnejsimi, se manj pa zlivanja visje z nizjo raso, ker se v drugačnem primeru njeno morda stotisočletno delo vzgajanja visjega porusi z enim udarcem.

Zgodovinska izkusnja nudi stevilne dokaze za to. Z zastrasujočo raz-ločnostjo kaze, daje bil ob vsakem mesanju Arijca z nizje razvitimi ljud­stvi rezultat konec kulturnega ljudstva. Severna Amerika, kjer je večina prebivalstva germanskega porekla, ki se je zelo malo mesalo z nizjimi obarvanimi ljudstvi, kaze drugo človestvo in kulturo, kot pa Srednja in Juzna Amerika, kjer so se romanski priseljenci včasih v velikem obsegu mesali s praprebivalci. Ze samo na tem primeru je jasno razvidno de­lovanje mesanja ras. Rasno čist in nemesan German ameriske celine je zagospodaril na njej; gospodar bo ostal toliko časa, dokler tudi on ne bo postal zrtev sramotnega mesanja krvi,

Povsem na kratko povedano je rezultat vsakega krizanja ras tole:

znizevanje ravni visje razvite rase,

telesno in duhovno nazadovanje ter s tem začetek počasnega obole-vanja z zanesljivim napredovanjem bolezni.

Taksen razvoj ne pomeni nič drugega kot pregreho zoper voljo več­nega Stvarnika.

Tako dejanje bo tudi poplačano kot greh.

S tem, ko se človek poskusa upreti zelezni logiki narave, se spopade z osnovnimi zakoni, katerim se mora tudi sam kot človek zahvaliti za svoj obstoj. Tako mora njegovo delovanje proti naravi privesti do njego­vega lastnega propada.

Tukaj se seveda srečamo z ugovorom sodobnega pacifista, kije enako zidovsko predrzen kot je neumen: »Človek bo premagal tudi naravo!«

Milijoni brez razmisleka kot papige ponavljajo ta zidovski nesmisel in si na koncu res domisljajo, da so tudi sami sposobni premagati na­ravo. Pri tem imajo na razpolago samo zamisel, ki pa je tako mizerna, da si po njej res ni mogoče predstavljati nikakrsnega sveta.

Ne glede na to, da človek se v nobeni zadevi ni premagal narave,

ampak je le tu in tam uspel privzdigniti pajčolan z njenega neskonč­nega zaklada ugank in skrivnosti, da v resnici ničesar ne izumlja, ampak vse le odkriva, da ne obvladuje narave, ampak je zaradi poznavanja po­sameznih naravnih zakonov zavladal drugim zivim bitjem, ki nimajo tega znanja -, če torej vse to odmislimo, neka zamisel ne more prema­gati predpogojev za nastanek in obstoj človestva, ker je sama zamisel od­visna od človeka. Brez človeka ni nobene človeske ideje na tem svetu, zatorej je se vedno pogojena s prisotnostjo ljudi ter s tem zakonov, ki so ustvarili predpogoje za ta obstoj.

In ne samo to! Določene ideje so povezane z določenimi ljudmi. To najbolj velja prav za take misli, katerih vsebina nima porekla v natančni znanstveni resnici, ampak v svetu občutkov, ali, kot se danes temu tako jasno in lepo reče, odraza »notranjo izkusnjo«. Vse te zamisli, ki nimajo nič skupnega s hladno logiko, ampak predstavljajo samo čiste izjave ob­čutenj, etičnih predstav, itd., so povezane z obstojem človestva, kate­remu se morajo zahvaliti za svojo moč duhovnega predstavljanja in ustvarjanja. Toda ravno potem je ohranjanje določenih ras in ljudi pred­pogoj za obstoj teh idej. Kdor bi si na primer res srčno zelel zmago mi-rovniske miselnosti na tem svetu, bi si moral prizadevati z vsemi razpolozljivimi sredstvi za nemsko osvojitev sveta; kajti, če naj bi se zgo­dilo narobe, bi z zadnjim Nemcem izumrl tudi zadnji mirovnik, ker temu nesmislu, ki je sprt z naravo in razumom, nihče drug v svetu ni podlegel tako močno, kot na zalost prav nas lasten narod. Potem, če bi bili resni, bi se morali hote ali nehote odločiti za vojskovanje, da bi do­segli mirovnistvo. To in nič drugega ni nameraval ameriski odresitelj sveta, Wilson, vsaj tako so si mislili nasi vrli nemski fantasti -; s tem je bil njegov namen potem dosezen. (Thomas Woodrow Wilson, 28. ame­riski predsednik, prvič izvoljen 1912, drugič leta 1916. V začetku leta 1917 je zaradi nemske podmorniske vojne napovedal Nemčiji vojno. Leta 1919 je v Parizu sodeloval pri nastanku Lige narodov in Versaill-ske pogodbe. Sicer ZDA niso ratificirale te pogodbe niti niso postale članica Lige narodov. Op. prev.)

Mirovnisko humanistična ideja je dejansko morda povsem dobra, če

sije najvisje razviti človek ze prej na nek način podredil svet in ga osvo­jil v takem obsegu, da je postal edini gospodar Zemlje. Tej zamisli potem manjka moznost skodljivega delovanja v takem razmerju, da praktična uporaba postane redka in na koncu nemogoča. Torej najprej bojevanje in nato morda mirovnistvo. V nasprotnem primeru je človes­tvo prekoračilo najvisjo stopnjo razvoja in konec ne bo prevlada neke etične zamisli, ampak barbarstvo ter posledično kaos. Tu se bo morda kdo nasmehnil, toda ta planet je ze milijone let pred nami drvel skozi eter brez človeka na svojem povrsju in nekoč bo morda spet tako, če bodo ljudje pozabili, da se za svoj obstoj ni treba zahvaljevati idejam nekih norih ideologov, ampak spoznanju in brezobzirni uporabi večnih naravnih zakonov.

Vse, kar danes občudujemo na tej Zemlji - znanost in umetnost, teh­niko in iznajdbe -, so samo ustvarjalni dosezki nekaj posameznih ljud-stve in izvirno morda ene same rase. Od njih je odvisen tudi obstoj vse kulture. Če propadejo oni, bo z njimi v grob potonila lepota te Zemlje.

Kakor koli ze na primer vpliva zemlja na človestvo, pa bo izid tega vpliva vedno drugačen, odvisen od posamezne rase. Nizka rodovitnost nekega zivljenjskega področja lahko neko raso vzpodbudi k največjim dosezkom, pri neki drugi pa bo le povod za najhujso revsčino, podhra­njenost in vse spremljajoče posledice. Vedno je odločilna notranja na­rava ljudstva, kako se spopade z zunanjimi vplivi. Kar pri enem vodi do stradanja, drugega vzgaja k trdemu delu.

Vse velike kulture iz preteklosti so propadle samo zato, ker je zaradi zastrupitve krvi odmrla prvotna ustvarjalna rasa.

Osnoven razlog za tak propad je bilo zanemarjanje dejstva, da je vsaka kultura odvisna od človeka, in ne narobe, torej daje za ohranjanje določene kulture treba ohraniti človeka, ki jo je ustvaril.

Ta ohranitev pa je povezana z večno veljavnim zakonom o nujnosti in pravici do zmage najboljsega in močnejsega.

Kdor hoče ziveti, naj se torej bori, kdor pa se noče boriti v tem svetu večnega spopadanja, si ne zasluzi zivljenja.

Tudi če bi bilo to kruto - tako pač je! Zagotovo pa daleč najhujsa

usoda zadene tistega, ki verjame, da lahko premaga naravo, v resnici pa se ji samo roga. Njen odgovor so potem stiske, nesreče in bolezni!

Človek, ki ne priznava rasnih zakonov in jih ne spostuje, zapravlja srečo, ki mu je namenjena. Preprečuje zmago najboljse rase in s tem ustvarjanje predpogoja za ves človeski napredek. S tem postaja obre­menjen s človesko občutljivostjo in se podaja na področje nemočne zi­vali.

Brezplodno je začenjati prepir o tem, katera rasa ali katere rase so bile prvotne nosilke človeske kulture in s tem resnične utemeljiteljiee tega, kar zaobsezemo z besedo človestvo. Enostavneje je, če si to vpra­sanje zastavimo za sedanjost, in tukaj je odgovor lahek in razločen. Kar danes vidimo pred seboj kot človesko kulturo, umetnost, znanost in teh­niko, so vse skoraj izkjučno ustvarjalni izdelki Arijca. Prav iz tega dej­stva lahko potegnemo ne neutemeljen sklep, da je bil samo on utemeljitelj visjega človestva nasploh, zatorej predstavlja prototip tega, kar razumemo pod besedo »človek«. On je Prometej človestva, iz njego­vega svetlega čela je zaprasketala bozja iskra genija za vse čase ter vedno znova prizigala tisti ogenj, kije kot spoznanje razsvetljeval noč molče­čih skrivnosti ter človeku s tem utrl pot do gospodarja drugih zivih bitij na tej Zemlji. Če bi ga ugasnili, bi trda tema morda ze po nekaj tisoč letih zagrnila Zemljo, človeska kultura bi odmrla in svet bi opustel.

Če razdelimo človestvo na tri vrste: utemeljitelji kulture, nosilci kul­ture in razdiralci kulture, potem bi samo Arijec prisel v postev kot pred­stavnik prve skupine. On je postavil temelje in zidove vseh človeskih stvaritev, ter samo zunanja oblika in barva sta pogojeni z vsakokratnimi značajskimi potezami posameznih ljudstev. On zagotavlja mogočne gradnike in načrte za ves človeski napredek in samo izvedba je prilago­jena značilnostim posamezne rase. V nekaj desetletjih bo na primer vsa Vzhodna Azija za svojo sprejela kulturo, ki ima, podobno kot pri nas, za svojo osnovo helenski duh in germansko tehniko. Samo po zunanji

obliki bo kazala značilne aziatske poteze. V resnici ni tako, kot nekateri mislijo, da japonska kultura prevzema evrospko tehnologijo, ampak se evropska znanost in tehnologija okrancljata z japonskimi posebnostmi. Osnova dejanskega zivljenja ni več posebna japonska kultura, čeprav ta - zaradi svoje zunanje podobe je za Evropejca bolj vpadljiva - določa barvo zivljenja, ampak gigantsko znanstveno tehnolosko delo Evrope in Amerike, torej arijskih ljudstev. Samo na teh dosezkih lahko tudi Vzhod sledi splosnemu človeskemu napredku. To daje osnovo boja za vsakdanji kruh, ustvarja orozja in zanje primerna orodja, in samo po zunanji obliki jih prilagaja japonskemu značaju.

Če bi od danes naprej prenehaal vsak vpliv arijskih ljudstev na Ja­ponsko zaradi morebitnega propada Evrope in Amerike, bi Japonska se nekaj časa lahko vzdrzevala svoj hiter napredek v znanosti in tehno­logiji; toda ze čez nekaj let bi vrelec presahnil, okrepil bi se poseben ja­ponski značaj, toda sedanja kultura bi zastala in potonila nazaj v spanec, iz katerega jo je pred sedmimi desetletji prebudil arijski kul­turni val. Tako kot se danasnji japonski razvoj za svoje zivljenje lahko zahvali arijskemu poreklu, seje daleč nazaj v sivi preteklosti tedanja ja­ponska kultura prebudila zaradi tujih vplivov. Najboljsi dokaz za to naj­demo v dejstvu, da je pozneje okostenela in povsem zamrla. To se pri ljudstvih zgodi lahko samo, kadar se izgubi začetno ustvarjalno rasno jedro, ali če pozneje ni več zunanjih vplivov, ki so omogočali vzpod­budo in snov za prvi razvoj na kulturnem področju. Toda če velja, da neko ljudstvo svojo kulturo v najbolj bistvenih osnovnih materialih prejme od tujih ras, jih nato vsrka in prilagodi sebi ter nato, če ni več zunanjega vpliva, vedno znova okosteni, potem za tako raso lahko re­čemo, daje »nosilka kulture«, nikoli pa .»ustvarjalka kulture«.

Preverjanje različnih ljudstev s tega stalisča kaze na dejstvo, da sko­raj nobeno od njih ni utemeljevalo kulture, ampak so bili skoraj vedno nosilci kulture.

Vedno se pokaze priblizno taka slika njihovega razvoja:

Arijska plemena si pokorijo - pogosto po stevilčnosti prav smesno majhna - tuja ljudstva ter zaradi posebnih zivljenjskih razmer na novih

ozemljih (rodovitnost, podnebje, itd.) ter ob pomoči stevilnih nizje raz­vitih ljudi, kijih imajo na razpolago, razvijejo v njih dremajoče intelek­tualne in organizacijske sposobnosti. Pogosto v nekaj tisočletjih ali samo stoletjih ustvarijo kulture, ki v sebi nosijo izvirne značilnosti, pri­lagojene prej omenjenim posebnim lastnostim zemlje in pokorjenim lju­dem. Na koncu pa se zavojevalci pregresijo proti načelu čiste krvi, ki so se ga spočetka drzali, začnejo se mesati s prvotnimi prebivalci in tako končajo svoj lasten obstoj; kajti grehu v raju je vedno sledil izgon iz

njega.

Po tisoč letih se nato pokaze zadnja vidna sled nekdanjega ljudstva gospodarjev v svetlejsi polti, ki jo je njegova kri pustila podjarmljeni rasi, ter v okameneli kulturi, ki jo je ustvaril. Kajti ko se je dejanski in duhovni osvojevalec izgubil v krvi podjarmljenega ljudstva, je zmanj­kalo goriva v bakli človeskega napredka! Tako kot se je s krvjo nekda­njih gospodarjev v polti ohranil bled spomin nanje, je tudi noč kulturnega zivljenja blago osvetljena z ohranjenimi stvaritvami nekda­njih prinasalcev luči. Njihova svetloba prodira skozi vse barbarstvo, ki seje spet pojavilo, ter v lahkomiselnem opazovalcu trenutka vse prepo­gosto zbudijo mnenje, da pred seboj vidi podobo sedanjega ljudstva, medtem ko v resnici opazuje le ogledalo preteklosti.

Pozneje se lahko zgodi, da taksno ljudstvo se drugič ali celo večkrat v svoji zgodovini spet pride v stik z raso nekdanjih prinasalcev kulture, pri čemer sploh ni treba, da so se prisotni spomini na prejsnja srečanja. Ostanek nekdanje gospodarjeve krvi se bo nezavedno odzval novemu pojavu in kar je bilo včasih mogoče doseči le s prisilo, se bo zdaj lahko zgodilo prostovoljno. Začel se bo nov kulturni val in bo trajal toliko časa, da bodo njegovi nosilci spet izginili v krvi tujih ljudstev.

Prihodnja zgodovina kulture in sveta bo imela nalogo raziskovati v tem smislu in se ne utapljati v podajanju zunanjih dejstev, kot se danes na zalost pogosto dogaja nasim znanstvenikom zgodovinarjem.

Ze iz tega orisa razvoja ljudstev, »nosilcev kulture«, vidimo tudi sliko nastajanja, delovanja in - minevanja resničnih utemeljiteljev kulture na tej Zemlji, Arijcev samih.

Tako kot v vsakdanjem zivljenju tako imenovani genij potrebuje po­sebno priloznost, pogosto dobesedno sunek, da zazari, ga v zivljenju ljudstev tudi genialna rasa. V enoličnosti vsakdana se pogosto zdijo tudi pomembni ljudje nepomembni in komaj izstopajo nad povprečjem svo­jega okolja; toda takoj ko se pojavijo razmere, v katerih drugi odpovejo ali bi znoreli, se iz neopaznega povprečnega otroka dvigne genij, po­gosto na začudenje vseh, ki so ga do tedaj gledali v majhnosti mesčan­skega zivljenja - zato tudi prerok v lastni dezeli redko kaj velja. Tega ne moremo nikjer bolje opazovati kot v vojni. Iz navidez nedolznih otrok v nekaj urah stisk, ker so drugi obupali, zrastejo pogumni, na smrt pri­pravljeni junaki, ki razmisljajo ledeno hladno in odločno. Če ne bi prisla ta ura preizkusnje, ne bi nihče verjel, da se v golobradem fantu skriva mlad junak. Skoraj vedno je potreben neki sunek, ki na povrsje prikliče genija. Udarec usode, ki nekoga vrze ob tla, pri drugem nenadoma za­dene jeklo in ko se razbije ovojnica vsakdana, stoji pred očmi začude­nega sveta do tedaj prikrito jedro. Svet se nato upira in noče verjeti, da je pred njim res drugačno bitje; potek, ki se ponavlja pač pri vsakem pomembnem otroku človestva.

Čeprav na primer izumitelj svojo slavo utemelji sele na dan svoje iz­najdbe, pa je vendar neumno razmisljati, da bi se genialnost v moskega naselila sele ob taki uri - iskra genija je v mozganih resnično ustvar­jalno nadarjenega človeka od ure rojstva naprej. Prava genialnost je vedno prirojena, nikoli privzgojena in se manj priučena.

To ne velja, kot sem ze poudaril, samo za posameznika, ampak tudi za raso. Ustvarjalno dejavna ljudstva imajo ze od nekdaj temeljni dar ustvarjalnosti, čeprav povrsen opazovalec tega ne bo opazil. Tudi tu je zunanje priznavanje mozno samo po opravljenih dejanjih, saj preostali svet ni sposoben spoznavati genialnosti same po sebi, ampak vidi samo njene zunanje pojavne oblike kot so iznajdbe, odkritja, stavbe, slike, itd. Vendar tudi tukaj pogosto preteče veliko časa, da se svet prebije do spo­znanja genija. Enako kot se v zivljenju posameznega pomembnega člo­veka genialnost ali izjemna nadarjenost v praksi pokazeta sele ko se za to pojavi posebna priloznost, lahko tudi v zivljenju ljudstev do izkazo-

vanja resničnih ustvarjalnih moči in sposobnosti pride pogosto sele tedaj, ko so izpolnjeni določeni predpogoji za to.

Najbolj razvidno je to pri tisti rasi, kije bila in je nosilka človeskega kulturnega razvoja - pri Arijcih. Takoj ko jih usoda sooči s posebnimi razmerami, se njihove obstoječe sposobnosti začnejo vedno hitreje raz­vijati in zlivati v otipljive oblike. Kulture, kijih osnujejo v takih prime­rih, skoraj vedno pomembno določajo kakovost tal, podnebje ter -podjarmljeni ljudje. To zadnje je vsekakor skoraj najbolj odločilno. Čim bolj primitivni so tehnične danosti za kulturno udejstvovanje, tem bolj nujna je prisotnost človeske pomozne delovne sile, ki mora po urjenju in organiziranju nadomestiti moč strojev. Brez moznosti uporabe nizjih ljudi bi Arijec nikoli ne mogel narediti prvih korakov k svoji poznejsi kulturi; enako kot brez pomoči posameznih primernih zivali, ki jih je znal udomačiti, ne bi nikoli prisel do tehnike, ki mu zdaj omogoča, da počasi shaja prav brez teh zivali. Pregovor »Zamorec je odsluzil svoj dolg, zamorec lahko gre,« ima na zalost zelo globok pomen. Dolga ti­sočletja je bil konj v človekovi sluzbi in mu je pomagal pri ustvarjanju temeljev nekega razvoja, zaradi katerega je zdaj avtomobil izpodrinil konja. Čez nekaj let ne bo več potreben, toda brez njegovega prejsnjega sodelovanja bi človek morda le stezka prisel sem, kjer je danes.

Tako je bila prisotnost nizje razvitih ljudi eden od najpomembnejsih predpogojev za nastajanje visjih kultur, ker se je lahko samo s temi ljudmi nadomestilo pomanjkanje tehnični pripomočkov, brez katerih pa visja razvojna stopnja sploh ni mogoča. Prva človeska kultura je za­gotovo bolj temeljila na uporabi nizje razvitih ljudi kot na uporabi udo­mačenih zivali.

Sele po zasuznjenju podjarmljenih ras je ista usoda začela zadevati tudi zivali in ne narobe, kot bi nekateri radi verjeli. Plug je namreč naj­prej vlekel premaganec - in sele za njim konj. Samo mirovniski tepci bi radi v tem videli znak človeske sprevrzenosti, ker ne sprevidijo, da se je tak razvoj pač moral zgoditi, da bi končno prisli do mesta, s katerega danes ti apostoli lahko v svet posiljajo svoje maziljene govore.

Človeski napredek je kot plezanje po neskončno dolgi lestvi; visje se

ne da priti, če prej ne prestopis nizjih stopenj. Zato je Arijec moral ho­diti po poti, na katero gaje silila realnost, in ne po tisti, o kateri sanjari sodoben pacifist. Pot resničnosti je tezka in trda, a vodi tja, kamor bi nasi prijatelji radi pripeljali človestvo s sanjarjenjem, a ga na zalost v resnici bolj oddaljujejo kot priblizujejo.

Zato ni nikakrsno naključje, da so prve kulture nastale tam, kjer sije Arijec ob srečanju z nizjimi ljudmi le-te podjarmil in jih uklonil s svojo voljo. Oni so bili prvi tehniski instrument v sluzbi nastajajoče kulture.

S tem pa je bila jasno začrtana pot, po kateri bo moral hoditi Arijec. Kot osvajalec sije podvrgel nizje ljudi in jim urejal njihovo praktično de­lovanje s svojimi ukazi, po svoji volji in za njegove cilje. Toda s tem, ko so zanj opravljali koristno, čeprav trdo delo, je skrbel za zivljenja pod­jarmljenih ljudi, poleg tega pa jih je zaradi njega morda doletela boljsa usoda, kot pa jih je čakala v njihovi prejsnji tako imenovani »svobodi«. Dokler je brezobzirno ohranjal polozaj gospodarja, je zares ostajal go­spod, poleg tega pa tudi skrbnik in razmnozevalec kulture. Ta je poči­vala namreč izkjlučno na njegovih sposobnostih in s tem na njegovem ohranjanju. Brz ko so se podjarmljeni sami začeli dvigovati in se tudi je­zikovno priblizevati osvojevalcu, je padla ločevalna pregrada med gos­podom in hlapcem. Arijec se je odpovedal čistosti svoje krvi in zato izgubil bivanje v raju, ki si gaje ustvaril sam. Potonil je v mesanici ras, vedno bolj je izgubljal svojo kulturno sposobnost, dokler ni tako telesno kjot dusevno postal bolj podoben podjarmljenim in pranaseljencem, kot pa svojim prednikom. Nekaj časa je se lahko zivel od obstoječih kul­turnih dobrin, nato pa je prislo do okamenitve in na končuje potonil v pozabo.

Tako se porusijo kulture in drzave, da dajo prostor novim tvorbam.

Edini vzrok za odmiranje vseh kultur je mesanje krvi ter s tem pogo­jeno znizevanje rasne ravni; ljudstva namreč ne propadejo zaradi izgub­ljenih vojn, ampak zaradi izgube tiste sile odpornosti, kija lastna samo čisti krvi.

Vse, kar na tem svetu ni dobra rasa, so pleve.

Vse svetovno dogajanje je samo odraz nagona po samoohranitvi ras

v dobrem ali slabem smislu.

Na vprasanje o notranjih vzrokih za večji pomen arijstva lahko odgo­vorim, da jih je treba manj iskati v močnejsem nagonu po samoohrani­tvi kot takem, ampak veliko bolj v posebni vrsti izrazanja le-tega. Volja do zivljenja je, če gledamo subjektivno, povsod enako velika in se raz­likuje le po obliki dejanskega izraza.

Pri najbolj prvotnih zivih bitjih nagon po samoohranitvi ne preseze skrbi za lastni jaz. Egoizem, kot imenujemo to strast, gre tukaj tako daleč, da zajame celo čas; trenutek si prisvaja vse, prihodnjim uram noče privosčiti ničesar. Zival v takem stanju zivi samo za sebe, si isče krmo samo za trenutno lakoto in se bori samo za svoje zivljenje. Dokler se nagon po samoohranitvi odraza na tak način, manjka vsaka osnova za nastanek skupnosti, pa čeprav najbolj primitivne oblike druzine. Ze skupnost med samcem in samico presega samo parjenje zahteva razsi­ritev nagona po samoohranitvi, ker se skrb in boj za lastni jaz obrne tudi k drugemu delu; samec včasih isče hrano tudi za samico, večinoma pa obdava isčeta hrano za njune mladičke. V bran enega se skoraj vedno postavi tudi drugi, tako da se tukaj kazejo, čeprav v neznansko enostav­nih oblikah, smisel za zrtvovanje. Brz ko se ta smisel razsiri čez ozke druzinske meje, so dani pogoji za nastanek večjih zdruzb in nato končno pravih drzav.

Pri najnizjih ljudeh na Zemlji je ta lastnost prisotna le v majhni meri, tako da pogosto ne presega nastanka druzine. Čim večja postaja pri­pravljenost za odrinjanje povsem osebnih interesov, toliko bolj narasča sposobnost za organiziranje obseznejsih skupnosti.

Pripravljenost na zrtvovanje z osebnim delom ter, če je potrebno, z lastnim zivljenjem za druge, je najmočneje izgrajena pri Arijcu. Arijec ni največji po duhovnih lastnostih kot takih, ampak po obsegu priprav­ljenosti, da vse svoje sposobnosti daje na razpolago skupnosti. Pri njem je nagon po samoohranitvi dosegel naj plemenitejso obliko, ker lastni jaz zavestno podreja skupnosti, kadar pa čas tako zahteva, ga tudi zrt­vuje.

Vzrok za ustvarjanje in izgradnjo kulture ni v intelektualni nadarje-

nosti Arij ca. Ce bi imel samo to, bi lahko deloval vedno samo uničujoče, v nobenem primeru pa ne organizacijsko; ključno bistvo vsake organi­zacije je vtem, da se posameznik odpove zastopanju lastnega osebnega mnenja ter svojih interesov in oboje zrtvuje zaradi večje skupine ljudi. Svoj delez bo dobil povrnjen sele posredno iz skupnosti. Zdaj na primer ne dela več neposredno zase, ampak se s svojim delovanjem vključi v okvir skupnosti, ne zgolj zaradi svoje koristi, ampak zaradi koristi vseh. Najčudovitejso ponazoritev te naravnanosti nudi njegova beseda »delo«, pod katero nikakor ne razume dejavnosti zaradi zagotavljanja zivljenja kot takega, ampak samo neko ustvarjanje, ki ne nasprotuje interesom skupnosti. V nasprotnem primeru označuje človekovo delovanje, ki sluzi samoohranitvenemu nagonu brez upostevanja koristi okolice, kot krajo, tatvino, rop, vlom, itd.

Ta nastrojenost, ki zaradi ohranjanja skupnosti potisne interese last­nega jaza v ozadje, je v resnici prvi predpogoj za zares pravo človesko kulturo. Samo zaradi nje lahko nastanejo zares velika dela človestva, ki ustanovitleju ne prinesejo veliko plačila, potomcem pa najbogatejsi bla­gor. Zaradi nje lahko razumemo, da mnogi v postenosti zivijo borno zi­vljenje, ki jim nalaga samo revsčino in skromnost, skupnosti pa zagotavlja temelje obstoja. Vsak delavec, vsak kmet, vsak izumitelj, urad­nik, itd., ki ustvarja, ne da bi sam kdaj dočakal srečo in bogastvo, je no­silec te visoke ideje, čeprav mu globlji smisel njegovega delovanja ostaja vedno prikrit.

Kar velja za delo kot temelj človeskega prehranjevanja in vsega člo­veskega napredka, se v večji meri velja za varovanje človeka in njegove kulture. V predanosti lastnega zivljenja za obstoj skupnosti se nahaja krona vsega smisla pozrtvovalnosti. Samo s tem je mogoče preprečiti, da tisto, kar so zgradile človeske roke, le-te ne bodo spet porusile ali da narava ne bo uničila.

In prav nas nemski jezik ima besedo, ki na čudovit način označuje ravnanje vtem smislu: izpolnjevanje dolznosti (nem.: Pflichterfullung); to pomeni, da nisi samozadosten, ampak delas za korist skupnosti.

Osnovna nastrojenost, iz katere zraste tako ravnanje, se za razliko

od egoizma, sebičnosti, imenuje idealizem. Pod tem razumemo samo pozrtvovalnost posameznika za skupnost, za soljudi.

Kako nujno je vedno znova spoznavati, da idealizem ne pomeni ne­kega odvečnega izrazanja čustev, ampak daje bilje in bo predpogoj za to, čemur pravimo človeska kultura, da je sele on sam ustvaril pojem »človek«. Temu notranjemu prepričanju gre zahvala Arijca za njegov polozaj na tem svetu, temu prepričanju gre zahvala sveta za človeka; samo idealizem je namreč iz čistega duha oblikoval ustvarjalno moč, ki je v edinstveni povezavi grobe pesti in genialnega uma postavljala spo­menike človeske kulture.

Brez idealizma bi bile vse, tudi najbolj blesteče duhovne sposobnosti samo duh kot tak, zunanji blisč brez notranje vrednosti, toda nikoli ustvarjalna moč.

Ker resnični idealizem ni nič drugega kot podreditev interesov in zi­vljenja posameznika skupnosti, kar predstavlja predpogoj za nastajanje vsakovrstnih organizacijskih oblik, ustreza v najglobljih temeljih osnov­nemu hotenju narave. Samo on privede ljudi do tega, da prostovoljno priznajo predpravico moči in sile ter iz njih naredi prasne delce tistega reda, ki tvori in oblikuje vsega univerzuma.

Najčistejsi idealizem se nezavedno prekriva z najglobljim spozna­njem.

Kako zelo pravilno je to in kako malo ima pravi idealizem opraviti z igračkastim fantaziranjem, lahko ugotovimo takoj, če pustimo presojo nepokvarjenemu otroku, zdravemu fantu. Isti mladenič, ki za tirade »idealnega« mirovnika nima razumevanja in jih zavrača, je pripravljen dati svoje mlado zivljenje za ideal svojega naroda.

Nagon spoznanja nezavedno prisluhne globlji nujnosti po ohranitvi vrste, če je potrebno na račun posameznika, ter ugovarja fantaziranju mirovniskega čvekača, ki je, čeprav nasminkan, v resnici strahopeten egoist, ki gresi proti naravnim zakonom razvoja; razvoj je namreč pogo­jen s pozrtvovalnostjo posameznika v korist skupnosti in ne z bolnimi predstavami strahopetnih vsevedov in kritikov narave.

Prav v časih, ko idealizmu grozi izginotje, lahko takoj ugotavljamo

presihanje tiste moči, ki tvori skupnost ter tako ustvarja predpogoje za kulturo. Brz ko egoizem prevlada v nekem ljudstvu, se razvezejo vrvi reda, in v lovu na lastno srečo ljudje padejo iz nebes naravnost v pekel. Celo potomci pozabijo na moze, ki so skrbeli samo za lastne koristi, ter slavijo junake, ki so se odpovedali lastni sreči.

Največje nasprotje Arijcu je Zid. Tezko bi pri kaksnem ljudstvu na svetu nasli močneje razvit nagon po samoohranitvi, kot prav pri tem tako imenovanem izbranem. Najboljsi dokaz za to je ze enostavno dej­stvo o obstoju te rase. Kje je ljudstvo, ki bi bilo v zadnjih dva tisoč letih izpostavljeno tako malo spremembam notranje zasnove, značaja, itd., kot je zidovsko? Katero ljudstvo je končno dozivelo večje pretrese kot to - in je kljub vsemu iz največjih katastrof človestva vedno prislo ne­spremenjeno? Kaksna zilava volja do zivljenja, do ohranjanja vrste go­vori iz teh dejstev!

Zidove intelektualne sposobnosti so se tekom tisočletij izsolale. Danes velja za »pametnega« in v določenem smislu je bil tak v vseh ob­dobjih. Le da njegov razum ni rezultat lastnega razvoja, ampak se je na­zorno učil pri tujcih. Tudi človeski duh se ne more vzpenjati brez stopnic; za vsak korak navzgor potrebuje temelje iz preteklosti, in sicer v tako obseznem smislu, v kakrsnem se lahko odraza v splosni kulturi. Vse razmisljanje le v manjsem delu sloni na lastnih spoznanjih, povečini pa na izkusnjah iz minulih obdobij. Splosna kulturna raven posamez­nemu človeku, ne da bi sam povečini kaj opazil, preskrbi taksno obi­lico predznanja, da tako opremljen lazje dela naslednje lastne korake. Danasnji fant na primer raste s tako obilico tehničnih dosezkov minu­lega stoletja, da mnogih stvari, ki so bile za največje ume pred sto leti neresljiva uganka, kot nekaj samoumevnega sploh več ne opazi, čeprav so zanj zaradi zasledovanja in razumevanja nasih napredkov na določe­nem področju izjemnega pomena. Če bi neka genialna glava iz dvajse­tih let minulega (19. stoletja, op. prev.) nenadoma zapustila svoj grob,

bi se ze samo duhovno v nasem času znasel tezje, kot povprečno na­darjen petnajstletni fant danasnjega dne. Manjkala bi mu vsa neskončna predizobrazba, ki jo danasnji sodobnik med svojim odrasčanjem sredi pojavov vsakokratne splosne kulture tako rekoč nevede vsrkava.

Zid ni nikoli posedoval lastne kulture - iz razlogov, ki bodo takoj postali očitni -, zato so bili temelji njegovega duhovnega dela vedno last nekoga drugega. Njegov intelekt se je v vseh obdobjih razvijal na kulturnih temeljih sveta, v katerem je trenutno bival. Obraten potek se ni zgodil nikoli.

Četudi nagon po samoohranitvi pri zidovskem ljudstvu ni manjsi, ampak kvečjemu večji kot pri drugih ljudstvih, četudi njegove umske sposobnosti prav zlahka vzbujajo vtis, kot da so enakovredne intelektu­alnim darovom drugih ras, pa jim popolnoma primanjkuje najbolj bi­stven predpogoj za kulturen narod, idealistična naravnanost.

Pri zidovskem ljudstvu pozrtvovalnost ne presega golega nagona po samoohranitvi posameznika. Navidezno velik občutek pripadnosti te­melji na zelo primitivnem črednem nagonu, kakrsnega vidimo pri ste­vilnih drugih zivih bitjih na tem svetu. Ob tem je upostevanja vredno dejstvo. da čredni nagon vodi k medsebojni;mu podpiranju le tako dolgo. dokler grozi skupna nevarnost.. Trop volkov, ki so se pravkar sku­paj napadli plen, se po utisanju lakote spei razpusti T posamezne zivali. Isto velja za konje, ki se v zaprtem krogu poskusajo ubraniti pred napa­dalcem, ko pa nevarnost mine, se spet razkropijo.

Podobno se dogaja pri Zidu. Njegov smisel za zrtvovanje je le navi­dezen. Obstaja samo toliko časa, dokler je to nujno potrebno za obstoj posameznika. Takoj ko je skupen sovraznik premagan, vsem grozeča nevarnost odstranjena in plen na varnem, se navidezna medsebojna harmonija Zidov konča in spet naredi prostor starim vzročnim zasno­vam. Zidi postanejo enotni le tedaj, ko jih k temu prisili skupna nevar­nost ali jih premami skupen plen; kadar oba povoda odpadeta, prevlada najbolj grob egoizem in iz enotnega ljudstva se kot bi trenil prelevijo v trop podgan, ki se krvavo borijo med seboj.

Če bi bili Zidi na tem svetu sami, bi se zadusili v umazaniji in odpad-

kih; poskusali bi prehitevati drug drugega in se izkoreninjati, če odsot­nost vsakega občutka pozrtvovalnosti, katera se kaze v njihovi straho-petnosti, bitke tudi tukaj ne bi spremenila v komedijo.

Torej je v osnovi narobe, da zaradi njihovega medsebojnega sodelo­vanja v boju, pravilneje povedano pri ropanju soljudi, ljudje sklepajo o neki idealni pozrtvovalnosti.

Tudi tukaj Zida ne vodi nič drugega kot goli egoizem.

Pri tem je zidovska drzava - ki naj bo ziv organizem za obstoj in raz­mnozevanje neke rase - ozemeljsko popolnoma nedoločena. Določen prostor neke drzavne tvorbe je pogojen z idealistično nastrojenostjo rase, se posebej pa pravilno dojemanje pojma delo. V enakem obsegu, kot je pomanjkljivo to dojemanje, odpove tudi vsak poskus ustanavlja­nja in celo ohranjanja neke prostorsko omejene drzave. S tem pa man­jka osnova, na kateri sloni sam nastanek kulture.

Zato je zidovsko ljudstvo kljub vsem navideznim intelektualnim last­nostim vendarle brez vsake prave kulture, in posebej brez vsakrsne svoje. Kar ima namreč Zid navidezne kulture, je povečini last drugih na­rodov, ki seje pod njegovimi rokami ze skvarila.

Kot bistveno značilnost pri presojanju zidovskega odnosa do vprasa­nja človeske kulture je treba vedno imeti prd očmi, da zidovske kulture nikoli ni bilo in je zato tudi danes ni, da se predvsem dve kraljici vseh umetnosti, arhitektura in glasba, zidovstvu ne moreta zahvaliti za nič iz­virnega. Na področju umetnosti se lahko izkaze samo s skrotovičenjem ali duhovno krajo. Zato pa Zidu manjkajo tiste lastnosti, ki odlikujejo ustvarjalne ter s tem kulturno obdarjene rase.

V kaksnem obsegu Zid prevzema tuje kulture, kijih oponasa, ali bolje rečeno uničuje, se vidi iz tega, da ga največkrat najdemo v umetnosti, ki je najmanj pogojena z lastnimi iznajdbami, v gledaliski umetnosti. Ampak celo tukaj je samo »zongler«, bolje povedano, opica; kajti tudi tu mu manjka veliki met do prave veličine; celo tukaj ni genialni ustvar­jalec, ampak zunanji imitator, pri čemer mu vse uporabljene zvijače in triki ne koristijo, da bi presegel notranjo nezivljenjskost svojega ustvar­jalnega daru. Tu mu na najbolj ljubezniv način pomaga samo zidovski

tisk, ki o vsakem, čeprav najbolj povprečnem susmarju, samo daje Zid, pise take slavospeve, da ostali svet na koncu začne verjeti, kako velik umetnik je pred njim, čeprav gre v resnici le za bednega komedijanta.

Ne, Zid nima nobene ustvarjalne moči za kulturo, ker pri njem nikoli ni bilo in ni idealizma, brez katerega ni zares visjega razvoja človeka. Njegov um zato nikoli ne deluje graditeljsko, ampak razdiralno in v zelo redkih primerih morda spodbujevalno, takrat pa kot prototip sile, ki vedno hoče slabo in vedno ustvarja dobro. Kakrsenkoli napredek človes­tva se ne dogaja zaradi njega, ampak navkljub njemu.

Ker Zid nikoli ni imel ozemeljsko omejene drzave in zato nikoli ni mogel reči, daje neka kultura njegova, seje pojavilo mnenje, da gre tu za ljudstvo, ki bi ga morali steti med nomade. Gre za veliko in obenem nevarno zmoto. Nomad pač ima svoj omejen zivljenjski prostor, ki ga ne obdeluje kot naseljen kmet, ampak zivi od donosa svojih čred, s ka­terimi se seli po svojem področju. Zunanji razlog za to moramo videti v majhni rodovitnosti tal, ki enostavno ne dopusčajo stalne poselitve. Globlji vzrok pa tiči v nesorazmerju med tehnično kulturo nekega ljud­stva ali časa in naravno revsčino nekega zivljenjskega prostora. So po­dročja, kjer je tudi Arijec sposoben samo s pomočjo svoje tehnologije, ki jo je razvijal čez tisoč let, ziveti v normalnih naselbinah ter obvladati sirna ozemlja in iz njih pridobivati zivljenjske potrebsčine. Če taksne tehnike ne bi imel, bi se takim ozemljem moral izogibati ali pa se stalno seliti kot nomad, pod pogojem, da se mu tako zivljenje zaradi njegove tisočletne vzgoje in navajenosti na stalno bivalisče ne bi zdelo ne­znosno. Treba je vedeti, da so se stevilni Arijci v času osvajanja Ame­rike skozi zivljenje prebijali kot lovci, nastavljalci pasti, in sicer v večjih skupinah; skupaj z otroki in zenami so se stalno selili povsem enako kot nomadi. Toda takoj ko so jim tehnični pripomočki in povečano ste­vilo priseljencev to dovoljevali, so kultivirali surovo zemljo ter si po de­zeli postavili stalne naselbine, da so se lahko kosali s prvotnimi naseljenci.

Verjetno je bil tudi Arijec najprej nomad in se je sčasoma ustalil, ampak zaradi tega ni bil nikoli Zid! Ne, Zid ni nomad; nomad je ze imel

določen odnos do pojma »delo«, ki je pozneje lahko sluzil kot osnova za razvoj, če so bili zato prisotni nujni duhovni predpogoji. Idealistična naravnanost pri njem je prisotna, čeprav v velikanskem razredčenju, zato se morda v svoji celotni biti zdi arij slom ljudstvom tuj, vendar ne nesimpatičen. Pri Zidih pa tega nagnjenja sploh ni; zato tudi ni bil nomad, ampak vedno le parazit v telesu drugih ljudstev. Občasno zapu­sčanje zivljenjskega prostora ni odvisno od njegove namere, ampak je rezultat izgona, ko ga izkorisčana ljudstva gostiteljev občasno napodijo s svojega ozemlja. Njegovo razsirjanje je značilno za vse parazite; za svojo raso isče vedno nova hranljiva tla.

Vendar to nima nič skupnega z nomadstvom, ker Zid sploh ne raz­mislja o tem, da bi zasedeno ozemlje zapustil, ampak ostaja tam, kjer je, oin sicer se tako zasidra, da gaje tudi s silo tezko pregnati. Njegovo razsirjanje na vedno nove dezele uspe sele v trenutku, ko se pojavijo do­ločene razmere za njegovo prisotnost, vendar zaradi tega, tako kot to na­redi nomad, ne spremeni sedeza svojega dotedanjega prebivalisča. Zid je in ostaja večen zajedalec, ki se kot skodljiv bacil vedno bolj siri, takoj ko si poisče primerno hranilno podlago. Učinek njegovega bivanja pa je enak zajedalskemu: kjer se pojavijo, gostiteljsko ljudstvo po krajsem ali daljsem času odmre.

Tako je Zid v vseh obdobjih zivel v drzavah drugih ljudstev in si tam ustvaril lastno drzavo, ki je pod zastavo »verske skupnosti« plula toliko časa, dokler zunanje razmere niso v celoti razkrile njegovega bistva. Kadar je bil prepričan, daje dovolj močan in bo lahko pogresal svoj za­sčitni plasč, je se vedno odvrgel tančico in se nenadoma prelevil v nekaj, česar prej mnogi niso verjeli in niso hoteli videti: v Zida.

V zivljenju Zida kot parazita v telesu drugih ljudstev je neka poseb­nost, zaradi katere je Schopenhauer, kot sem ze zapisal, nekoč dejal, daje Zid »velik mojster lazi«. Bivanje ga sili v laz, v nenehno laganje, tako kot mraz sili severnjake, da se toplo oblačijo.

Njegovo zivljenje med drugimi ljudstvi traja lahko samo, če mu uspe vzbuditi mnenje, da pri njem ne gre za ljudstvo, ampak za neko, čeprav posebno, »versko skupnost«.

Toda to je prva velika laz.

Če hoče obstojati kot zajedalec ljudstev, mora zanikati svojo notranjo naravo. Čim bolj je posamezen Zid inteligenten, toliko bolj mu bo uspe­vala ta prevara. Lahko pride celo tako daleč, da bodo veliki deli gosti-teljskega ljudstva na koncu resno verjeli, daje Zid v resnici Francoz ali Anglez, Nemec ali Italijan, čeprav posebne veroizpovedi. Posebej na drzavnih polozajih, kjer kaze, da so navdahnjeni le z zgodovinskim del­čkom modrosti, najlaze postanejo zrtve te nesramne prevare. Samo­stojno razmisljanje v teh krogih včasih velja za pravi greh proti svetemu napredku, tako da se ne gre čuditi, če kaksno bavarsko ministrstvo se danes nima pojma, da so Zidi pripadniki nekega ljudstva in ne »veroiz­povedi«, čeprav bi samo bezen pregled zidovskega časopisja moral takoj odpreti oči tudi naj skromnejsemu duhu. Vsekakor »Zidovski odmev« (-nem. Jiidisches Echo) se ni uradni list in zato za razum takega vlad­nega mogočneza ni merodajen.

Zidi so vedno bili ljudstvo z določenimi rasnimi posebnostmi in ni­koli religija; samo zaradi svojega prodiranja so si kmalu poiskali sred­stvo, s katerim so odvrnili neprijetno pozornost s sebe. Katero sredstvo bi bilo bolj smiselno in obenem nedolzno kot sposojen pojem verske skupnosti? Kajti tudi tukaj je vse sposojeno, bolje rečeno, ukradeno -iz prvotne posebne narave Zid ze zato ne more imeti religiozne usta­nove, ker mu manjka idealizem v kakrsnikoli obliki in zato mu je tudi vera v onostranstvo popolnoma tuja. Po arijskem prepričanju si ni mo­goče predstavljati religije, kateri manjka prepričanje o nadaljevanju zi­vljenja po smrti v kakrsnikoli obliki. Dejansko Talmud ni knjiga za pripravo na onostranstvo, ampak samo za praktično in spodobno zi­vljenje v tostranstvu.

Zidovski verski nauk je v prvi vrsti navodilo za ohranjanje čiste krvi zidovstva ter za urejanje medsebojnih odnosov med Zidi, se več pa go­vori o odnosih z ostalim svetom, torej z nezidi. Vendar tudi tu ne gre za etične probleme, ampak za izjemno skromne gospodarske. O moralni vrednosti zidovskega verskega nauka so bile napisane precej poglob­ljene razprave (mislim na nezidovske pisce; blebetanja samih Zidov o

tem so seveda prilagojena namenu), ki tovrstno religijo glede na arijska pojmovanja vidijo kot naravnost grozljivo. Najbolje jo ponazarja pro­dukt te verske vzgoje, Zid sam. Njegovo zivljenje je samo na tem svetu, njegov duh pa je pravemu krsčanstvu tako tuj, kot je bilo njegovo bistvo tuje tudi velikemu ustanovitelju novega nauka pred dva tisoč leti. On seveda ni skrival svojega odnosa do Zidov in kadar je bilo potrebno je celo posegel po biču ter iz Gospodovega templja izgnal tega nasprot­nika vsega humanega, ki je potem, tako kot vedno, v religiji ni videl dru­gega kot instrument za svoj poslovni obstoj. Za povračilo so Kristusa pribili na kriz, nasi strankarski kristjani pa se danes ob volitvah ponizu­jejo, ko prosjačijo za zidovske glasove in pozneje poskusajo z zidov­skimi ateističnimi strankami sklepati politična zaveznistva, seveda na skodo lastnega ljudstva.

Na tej prvi in največji lazi, da Zidi niso rasa, ampak religija, se nato vrstijo vedno nove lazi. Mednje sodi tudi laz o zidovskem jeziku. Ta zanj ni sredstvo, s katerim bi izrazal svoje misli, ampak sredstvo, s ka­terim jih prikriva. Ko govori francosko, razmislja po zidovsko, in med­tem ko sestavlja nemske verze, izraza samo naravo svojega ljudstva.

Dokler Zid ni postal gospodar drugih ljudstev, je moral hočes ali nočes govoriti njihove jezike, takoj ko bi postali njegovi hlapci, pa bi naj se vsi naučili nekega univerzalnega jezika (npr. esperanto!), tako da bi jih tudi s pomočjo tega sredstva lazje obvladoval!

Kako zelo je vse bivanje tega ljudstva zasnovano na neprestani lazi, se na neprimerljiv način nazorno kaze v »Protokolih sionskih modre­cev«, kijih Zidi tako neskončno sovrazijo. (Gre za protisemitsko bese­dilo, ki govori o svetovni zidovski zaroti. Protokole so prvič natisnili leta 1903 v časopisu Znamja v Sankt Peterburgu. Po svetu so se razsi­rili z drugo izdajo knjige avtorja Sergeja Nilusa z naslovom Veliko v malem, ali Prihod Antikrista in blizajoče se gospostvo hudiča na Zem­lji, kije izsla leta 1905. Op. prev.) »Frankfurter Zeitung« kar naprej stoka v svet, da gre za ponaredek; najboljsi dokaz, da so pristni. To, kar mnogi Zidi nevede počnejo, je tu zavestno obelodanjeno. Saj prav za to gre. Popolnoma vseeno je, iz katerega zidovskega lonca izvirajo ta raz-

kritja, odločilno je le, da z naravnost grozljivo gotovostjo razkrivajo bit in delovanje zidovskega ljudstva ter razgaljajo njuno notranjo soodvis­nost in končne cilje. Najboljsa kritika glede njih pa je resničnost. Kdor z vidika te knjige preučuje zgodovinski razvoj zadnjih sto let, bo takoj razumel kričanje zidovskega tiska. Kajti, ko bo ta knjiga postala splosna last ljudstva, smemo predvidevati, da bo zidovska nevarnost zlomljena.

Za spoznavanje Zida je najbolje preučiti njegovo pot, ki jo je preho­dil znotraj posameznih ljudstev tekom stoletij. Dovolj bo, če si bomo po­gledali le en primer, da bomo prisli do potrebnih spoznanj. Njegova razvojna pot je bila vedno in povsod enaka, tako kot so vedno enaka ljudstva, kijih najeda, zato je priporočljivo, da pri takem preučevanju njegov razvoj razdelimo na krajse odseke, ki jih bom zaradi enostav­nosti označeval s črkami.

Prvi Zidi so v Nemčijo prisli za časa rimskih osvajanj, in sicer tako kot vedno, kot trgovci. V viharnih časih preseljevanja ljudstev se zdi, da so izginili, zato kot čas trajnega naseljevanja Zidov v Srednji in Severni Evropi lahko smatramo obdobje nastajanja prve germanske drzavne tvorbe. Začel se je razvoj, ki je bil vedno enak ali podoben, kadar so Zidi naleteli na arijska ljudstva.

a) Zid se nenadoma »pojavi« z nastankom prvih stalnih naselbin. Pride kot trgovec in na začetku se nič kaj ne trudi, da bi prikrival svojo narodno pripadnost. Tedaj je se Zid, deloma morda tudi zato, ker so rasne razlike med njim in pripadniki gostiteljskega ljudstva se prevelike, njegovo jezikovno znanje se preslabo, zaprtost gostiteljev pa se pre­močna, da bi se drznil predstavljati za karkoli drugega, kot za tujega tr­govca. Pri njegovi proznosti in neizkusenosti gostiteljskega ljudstva

ohranjanje njegovega zidovskega značaja zanj niti ni slabo, prej mu ko­risti; do tujca so namreč ljudje prijazni.

b)  Postopoma se začenja ukvarjati z gospodarstvom, sicer ne kot pro­izvajalec, ampak izključno kot posrednik. S svojimi tisočletnimi trgov­skimi spretnostmi znatno prekasa nemočnega Arijca, ki je poleg tega brezmejno posten, tako da trgovina ze kmalu postaja njegov monopol. Začne posojati denar, in sicer tako kot vedno po oderuskih obrestih. Dejansko s tem uvede obresti. Nevarnosti te nove institucije ne spo­znajo takoj, namesto tega jo zaradi trenutnih prednosti celo pozdrav­ljajo.

c)  Zid se za stalno naseli, to pomeni, da v mestih in vaseh poseljuje posebne predele ter vedno bolj ustvarja drzavo v drzavi. Trgovino in vse denarne posle smatra kot izključno njegov privilegij, kar brezobzirno izkorisča.

d)  Denarno poslovanje in trgovina sta postala njegov izključni mono­pol. Oderuske obresti končno vzbudijo odpor, njegova sicer narasča­joča predrznost ogorčenje, njegovo bogastvo pa zavist. Mera je polna, ko v svoj krog trgovskega delovanja kot objekte vključi se zemljo ter jo poniza na raven trgovskega, bolje rečeno, trgovalnega blaga. Ker sam zemlje nikoli ne obdeluje, ampak v njej vidi samo sredstvo za izkorisča­nje, na katerem kmet pač lahko ostane, vendar le pod najbednejsimi iz­siljevanji svojega novega gospodarja, se polagoma krepi odpor proti njemu, ki prerasča v odkrito sovrastvo. Njegova tiranija krvosesa postaja tako huda, da se pojavijo izpadi proti njemu. Tujec je vedno bolj na očeh, ljudje na njem odkrivajo vedno nove odbijajoče poteze in last­nosti, dokler razkoraka ni več mogoče premostiti.

Bes proti njemu končno izbruhne v obdobjih najhujsih stisk. Izro-pane in uničene mnozice poisčejo samopomoč, da bi se obranile pred bozjim bičem. Tekom nekaj stoletij so ga spoznali in ze samo njegova prisotnost se jim zdi enako huda kot kuga.

e) Zdaj pa Zid začne kazati svoj pravi obraz. Odvratno se dobrika vla­
dam, njegov denar dela zanj in na tak način si zagotavlja vnaprejsnji
odpustek za nova ropanja svojih zrtev. Čeprav se ljudski bes včasih

vname proti tej večni pijavki, ga to niti najmanj ne ovira, da se čez nekaj let ne bi pojavil v istem kraju, ki ga je komaj zapustil, ter začne vse znova po starem. Nobeno preganjanje ga ne more odvrniti od njego­vega načina izkorisčanja ljudi, nobeno ga ne more pregnati, po vsakem je kmalu spet tu, tak kot je bil.

Da bi preprečili vsaj najhujse, začnejo iz njegovih oderuskih rok je­mati zemljo, tako da mu z zakoni enostavno preprečijo njeno kupova­nje.

f) V enaki meri, kot se večajo knezje moči, se jim Zid vedno bolj pri­
blizuje. Moleduje za privilegije, ki mu jih primerno poplačana gospoda
zaradi svojih finančnih kriz rada odobri. Kolikor ga to ze stane, v nekaj
letih bo vse stroske pokril z obrestmi in obrestmi na obresti. Prava pi­
javka, ki se prisesa na telo ubogega ljudstva in se je ne da odstraniti,
dokler knezi spet ne potrebujejo denar in mu osebno speljejo izsesano
kri.

Ta igra se vedno znova ponavlja, pri čemer je vloga »nmskih knezov« enako bedna kot vloga Zidov. Ta gospoda so bili resnična kazen Bozja za svoje drago ljudstvo in jih je moč primerjati samo z različnimi minis­tri danasnjega dne.

Nemskim knezom gre zahvala, da se nemski narod ni za vedno otre-sel zidovske nevarnosti. Pri tem se na zalost tudi pozneje ni nič spreme­nilo. Od Zida so dobili samo tisočkratno nagrado za grehe, storjene proti svojim ljudstvom. Povezali so se s hudičem in pri njem so pristali.

g) Knezi, ki jih je Zid omrezil, so se tako pokvarili. Počasi, toda za­
nesljivo so izgubljali stik z ljudstvi sorazmerno s tem, kolikor manj so
zastopali njihove interese in namesto tega postajali uporabniki svojih
podloznikov. Zid dobro ve, da se jim bliza konec in ga skusa pospesiti.
On sam povečuje njihovo denarno stisko, tako da jih vse bolj odtujuje
od njihovih pravih nalog, se laskajoče plazi pred njimi, napeljuje v pre­
grehe ter se s tem dela vedno bolj nepogresljivega. Njegova spretnost,
povedano bolje, njegova brezobzirnost v vseh denarnih zadevah mu
omogoča, da iz izropanih podloznikov iztisne vedno nova sredstva, jih
dobesedno odere in potem gredo zbrana sredstva v vedno krajsih ča-

sovnih razmikih svojo pot vsega zemeljskega. Tako ima vsak dvor svo­jega »dvornega Zida«, kakor se imenujejo posasti, ki mučijo drago ljud­stvo do obupa, knezom pa pripravljajo večna zadovoljstva. Kdo bi se čudil, da se ta ponos človeskega rodu končno tudi na zunaj okranclja in se da povisati v plemiski stan, ter tako pomaga, da se tudi ta ustanova izpostavlja posmehu in se celo zastruplja?

Zdaj sele lahko začenja izkorisčati svoj polozaj za lasten razvoj in na­predek.

Končno se mora dati samo krstiti, da pride do poseesti vseh moz­nosti in pravic samih otrok domovine. Neredko ta posel zaključi na ve­selje cerkve nad novim sinom, ter Izraela nad uspesno izvedeno prevaro.

h) Med Zidi se zdaj začne sprememba. Do zdaj so bili Zidi, kar po­meni, da si niso prizadevali biti drugačni, saj to ob tako izrazitih rasnih značilnostih obeh strani sploh ne bi bilo mogoče. Se v času Friderika Velikega se nikomur ne zdi, da bi bili Zidi kaj drugega kot »tuje« ljud­stvo in se Goetheje pretresen ob misli, da v bodoče zakon ne bo več pre­povedoval poroke med Zidom in kristjanom. In Goethe, pri Bogu, res ni bil nikakrsen nazadnjak ali celo gorečnez; iz njega je govoril samo glas krvi in razuma. Tako je ljudstvo v Zidu - kljub vsem sramotnim ukrepom dvorov - nagonsko ugledalo tujek v lastnem telesu ter se temu ustrezno odzvalo.

Zdaj naj bi se stvar spremenila. V obdobju več kot tisoč let se je Zid tako naučil jezika gostiteljskega ljudstva, daje bil prepričan, kako v pri­hodnje lahko manj poudarja svoje zidovstvo ter v ospredje bolj postavi svoje »nemstvo«; kakor koli se ze zdi najprej smesno in celo noro, se on predrzno preobrazi v »Germana«, v nasem primeru torej v »Nemca«. S tem se začne ena od naj sram otnejsih prevar, kar si jih lahko zamis­ljamo. Ker od nemstva ni imel res nič drugega kot umetnost lomljenja nemskega jezika - in to na prav grozljiv način -, sicer pa se z Germanom ni nikoli mesal, se vse njegovo nemstvo omejuje le na jezik. Toda rasa ne temelji na jeziku, ampak izključno na krvi, česar nihče ne ve bolje od Zida, ki prav malo ceni ohranjanje svojega jezika, izjemno pa ceni svojo čistokrvnost. Človek se lahko brez nadaljnjega nauči drugega jezika in

ga uporablja; toda z novim jezikom bo izrazal svoje stare misli; njegovo notranje bistvo se ne bo spremenilo. To daleč najbolje kaze Zid, ki zna govoriti tisoč jezikov, a kljub temu ostaja isti Zid. Njegove značajske lastnosti se niso spremenile, pa naj je pred dva tisoč leti kot trgovec z zitom v Ostii govoril latinsko, ali pa zdaj, ko kot dobičkar iz trgovanja z moko momlja nemsčino z zidovskim naglasom. To je vedno isti Zid. Povsem razumljivo je, da tega ne dojameta neki ministrski svetnik ali visji policijski uradnik, ker komaj kje lahko srečamo kaksno pojavo z manj instinkta in razuma, kot ju imata ta dva sluzabnika danasnje ob­like vzorne drzavne avtoritete.

Razlog, zaradi katerega se Zid nenadoma odloči, da bo postal Nemec, je na dlani. Začuti, daje moč knezov začela pojemati, zato pra­vočasno isče primerno podlago za svoje noge. Poleg tega je pri denar­nem obvladovanju celotnega gospodarstva ze tako napredoval, da brez posesti vseh »drzavljanskih« pravic velikanske zgradbe ne more več pod­pirati, njegov vpliv v nobenem primeru več ne more narasčati. Toda on si zeli obojega; visje kot namreč pleza, bolj se iz tančice preteklosti dviga njegov stari, nekoč obljubljeni cilj, njegove najbolj razgrete glave pa z vročičnim pohlepom čutijo, kako se priblizujejo uresničitvi svojih sanj o svetovni nadvladi. Zato stremi edino za tem, da bi si pridobil popolne drzavljanske pravice.

To je vzrok za emancipacijo iz geta.

i) Tako se iz dvornega Zida počasi razvije ljudski Zid, kar pomeni, da Zid slej ko prej ostane v krogih visokih gospodov, poskusa se se bolj pririniti mednje, toda hkrati se drug del njegove rase spoprijatelji z »dra­gim ljudstvom«. Če se spomnimo, koliko grehov je tekom stoletij zagre­sil nad njim, kako gaje neusmiljeno izzemal in izsiljeval, če pomislimo se naprej, kako gaje ljudstvo zato postopno zasovrazilo ter na koncu v njegovi prisotnosti videlo samo se nebesko kazen za druga ljudstva, mo­ramo razumeti, kako tezka je za Zida ta sprememba. Res je naporno delo, ko se odrtim zrtvam nenadoma predstavljas kot »človekov prija­telj«.

Najprej se odloči, da bo ljudem nadoknadil vse slabo, ki gaje do tedaj

zagresil nad njimi. Začenja se spreminjati v »dobrotnika« človestva. Ker ima njegova nova dobrota dejansko osnovo, se ne more povsem drzati starega biblijskega reka, da levici ni treba vedeti, kaj dela desnica, ampak se mora hote ali nehote sprijazniti s tem, da bo čim več ljudem povedal, kako sočustvuje s trpečimi mnozicami in kaj vse bo on osebno zrtvoval za ublazitev njihovega trpljenja. S to prirojeno »skromnostjo« toliko časa razglasa vsemu svetu o svojih zaslugah, da mu ta začne zares ver­jeti. Kdor mu tega ne verjame, mu dela bridko krivico. Prav kmalu začne stvari obračati tako, kot da bi nasploh samo njemu vedno delali krivico, in ne narobe. Posebej neumni mu verjamejo in si ne morejo kaj, da se jim ubozec ne bi zasmilil.

Tu bi med drugim moral se pripomniti, da kljub vsej pozrtvovalnosti Zid osebno nikoli ne obuboza. On ze zna porazdeliti; njegova dobrodel­nost je včasih zares podobna gnoju, ki ga prav tako ne raztresamo za­radi ljubezni do polja, ampak zaradi pričakovane poznejse lastne koristi. Na vsak način pa v razmeroma kratkem času vsi vedo, da je Zid postal »dobrotnik in prijatelj človestva«. Kako nenavadna sprememba!

Kar je pri drugih bolj ali manj samoumevno, vzbuja največje začude­nje, pri mnogih tudi odkrito občudovanje ze zato, ker pri njem pač ni samoumevno. Zato se dogaja, da mu prav vsako tako dejanje stejejo se v veliko večje dobro, kot drugim ljudem.

A to se ni vse: Zid nenadoma postane liberalen in začne sanjariti o nujnem napredku človestva.

Polagoma se proglasi za vodilnega zagovornika nekega novega ob­dobja.

Seveda vedno bolj temeljito podira temelje zares ljudstvu koristnega gospodarstva. Z delnicami se vrine v krogotok narodne proizvodnje, ki jo spremeni v prodajni, se bolje trgovalni objekt barantanja, ter podjet­jem izpodmika osnove zasebnega lastnistva. S tem se med delodajalca in delojemalca vrine tista notranja odtujenost, ki pozneje pripelje do političnega razrednega razkola.

Zidovski vpliv na koncu na gospodarske razmere preko borze nara­sča izredno hitro. Zid postane lastnik ali vsaj nadzornik drzavne de-

lovne sile.

Za krepitev svoje politične varnosti poskusa podreti rasne in drzav­ljanske ovire, ki ga najprej utesnjujejo na vsakem koraku. Zato se z vso njemu lastno zilavostjo bori za versko strpnost - in v prostozidarstvu, ki mu je popolnoma podrejeno, ima odlično orodje za doseganje svojih ciljev. Krogi vladajočih ter visji sloji političnega in gospodarskega me­sčanstva se z zidarskimi nitmi zapletejo v njegove zanke, ne da bi posu­mili, kaj se dogaja.

Samo globljega in sirsega sloja ljudstva kot takega, ali bolje povedano, stanu, ki se začenja prebujati in boriti za svoje pravice ter svobodo, Zi­dove metode ne prevzamejo dovolj. Prav to je bolj nujno kot vse ostalo; Zid namreč čuti, da bo imel moznost zagospodariti samo, če bo pred njim nekdo utiral pot. Zdi se mu, da bi to bilo mesčanstvo, in sicer nje­govi najsirsi sloji. Rokavičarjev in tkalcev pa se ne da ujeti v fino mrezo prostozidarstva, ampak mora tu uporabiti ze bolj groba, a zato nič manj prodorna sredstva. Prostozidarstvu se v sluzbi Zida pridruzijo časopisi. Z vso spretnostjo in zilavostjo se jih polasti. S tiskom polagoma objame vse javno zivljenje, ga začne usmerjati in voditi, ter ima na razpolago moč, s katero lahko dela in oblikuje »javno mnenje«, ki ga danes bolje poznamo kot pred nekaj desetletji.

Pri tem sebe vedno predstavlja kot neskončno zeljnega znanja ter hvali vsak napredek, se najbolj tistega, ki uničuje druge; vsako znanje in vsak razvoj namreč presoja po tem, koliko lahko prispeva k napredku njegovega ljudstva, in kjer tega manjka, je on nepopustljivi smrtni sov­raznik vsake luči, sovraznik vsake prave kulture. Tako vse znanje, ki ga dobiva v solah drugih, uporablja samo v sluzbi svoje rase.

In ta narod zdaj sčiti kot se nikoli prej. Medtem ko so ga polna usta »prosvetljenstva«, »napredka«, »svobode«, »človečnosti«, itd., pri svoji rasi izvaja najstrozje ločevanje. Svoje zenske včasih obesi vplivnim krist­janom, toda svoje mosko deblo načeloma vedno ohranja čisto. Drugim zastruplja kri, svojo pa varuje. Zid se skoraj nikoli ne poroči s krist-janko, kristjan pa se z Zidinjo. Mesanci se seveda vedno bolj razvijajo v smeri zidovstva. Posebej del visokega plemstva se povem izrodi. Zid

se tega dobro zaveda, zato načrtno izvaja tovrsten način »razorozeva-nja« duhovnih vodij svojih rasnih nasprotnikov. Zaradi prikrivanja svo­jega delovanja in uspavanja svojih zrtev pa vse več govori o enakosti vseh ljudi, ne glede na barvo ali raso. Neumni mu začenjajo verjeti.

Njegove celotne biti se se vedno premočno drzi vonj po nečem zelo tujem, zaradi česar predvsem sirokih mnozic ne more ujeti v svoje mreze, zato s svojim tiskom o sebi ustvarja sliko, ki zelo malo ustreza resnici, predvsem pa naj sluzi njegovim namenom. V humorističnih li­stih se se posebej trudijo prikazati Zide kot nedolzno in neznatno ljud­stvo, ki ima pač svoje značilnosti - tako, kot vsa druga ljudstva - ki pa vendarle v svojem obnasanju, ki se ljudem sicer zdi malo čudno, kaze znake smesne, sicer pa vedno zelo postene in blage duse. Nasploh se zelo trudijo, da bi ga vedno prikazali bolj nepomembnega kot nevar­nega.

Njegov končni cilj na tej stopnji je zmaga demokracije ali, kot stvar razume on: vladavina parlamenta. Ta najbolj ustreza njegovim potre­bam; saj vendar izključuje osebnost, na njeno mesto pa postavlja neu­mnost, nesposobnost in ne nazadnje strahopetnost.

Končna posledica bo padec monarhije, kar se mora zgoditi prej ali pozneje.

j) Izreden gospodarski razvoj povzroči spremembe v socialni slojevi-tosti prebivalstva. Medtem ko drobna obrt počasi odmira in so moz­nosti za samostojno prezivljanje delavca vse večja redkost, se ta vidno proletarizira. Rodi se industrijski »tovarniski delavec«, čigar najbistve­nejsa značilnost je, da le tezko pride do tega, da bi si v poznejsem zivlje­nju zagotovil samostojno prezivljanje. Nima nobene posesti, njegova stara leta so ena sama muka, ki ji le stezka rečemo zivljenje.

Ze pred tem je nekoč nastal podoben polozaj, ki ga je bilo nujno treba resiti in so ga resili. Kmetom in obrtnikom sta se kot nova sta­nova počasi pridruzila uradnik in namesčenec, posebej drzavna.. Tudi oni niso imeli posesti. Drzava je iz tega nezdravega polozaja poiskala izhod tako, da je za drzavnega namesčenca, ki za svoje stare dni ni mogel poskrbeti sam zase, prevzela oskrbo s tem, daje vpeljala pokoj-

nino. Temu primeru je postopno sledilo vse več zasebnih podjetij, tako da si danes skoraj vsak redno zaposleni umski delavec prisluzi starostno pokojnino, če podjetje dosega neko velikost ali jo je preseglo. Sele var­nost drzavnega uradnika v njegovi starosti je pri njem povzročila tisto nesebično zvestobo do opravljanja dolznosti, po kateri je bilo tako znano nemsko uradnistvo pred vojno.

Tako so cel stan, ki je ostal brez posesti, na pameten način iztrgali pred socialno bedo ter ga priključili celotnemu ljudstvu.

Zdaj sta se morala drzava in ljudstvo spet ukvarjati s tem vprasanjem, a tokrat v veliko večjem obsegu. Vedno nove mnozice, milijoni kmetov, so se preseljevali iz kmečkih krajev v večja mesta, da bi si kot tovarniski delavci v novo nastalih industrijah sluzili dnevni kruh. Delovne in zi­vljenjske razmere novega stanu so bile slabse kot zalostne. Ze bolj ali manj mehaničen prenos nekdanjih delovnih metod obrtnika ali tudi kmeta na novo obliko ni ustrezal na noben način. Dela tako enega kot drugega ni bilo moč primerjati z napori industrijskega tovarniskega de­lavca. Čas pri stari obrti morda ni igral posebne vloge, a je toliko bolj pomemben postal pri novih delovnih metodah. Formalni prevzem sta­rih delovnih časov v obsezno industrijsko proizvodnjo je imel naravnost pogubne posledice; nekdanja dejanska delovna učinkovitost je bila na­mreč zaradi odsotnosti danasnjih intenzivnih delovnih metod precej majhna. Če je bilo prej se mogoče prenesti 14- ali 15-urni delovni dan, se ga zagotovo ni dalo v razmerah, ko je treba do skrajnosti izkoristiti vsako minuto. Rezultat takega nesmiselnega prenosa delovnih časov na novo industrijsko dejavnost ni bil posrečen zaradi dvojega: uničeval je zdravje ljudi ter spodkopaval vero v visjo pravico. Končno se je temu pri­druzilo se bedno plačilo na eni strani, ter skladno s tem vidno izboljsan polozaj delodajalca na drugi strani.

Na dezeli ni moglo biti socialnega vprasanja, saj sta gospodar in hla­pec opravljala isto delo in predvsem sta jedla iz iste sklede. A tudi to se je spremenilo.

Kazalo je, da seje ločevanje delodajalca od delojemalca končalo na vseh področjih zivljenja. Kako daleč je pri tem napredovalo notranje

enačenje nasega ljudstva z zidovstvom, lahko opazujemo na majhni po­zornosti do ročnega dela, pravzaprav na njegovem zaničevanju. To ni nemsko. Potujčevanje nasega zivljenja, v resnici pa vedno večji vpliv zi-dovstva, je povzročilo, da seje nekdanje spostovanje ročnega dela spre­vrglo v nekaksno zaničevanje vsakega fizičnega dela nasploh.

Tako dejansko nastane nov, zelo malo spostovan stan, in nekega dne se mora pojaviti vprasanje, ali bi ljudstvo imelo moč za vključevanje no­vega stanu v občo druzbo, ali pa bi se stanovska razlika razsirila v raz­redni razkol.

Toda ena stvar je zanesljiva: novi stan v svojih vrstah ni imel najslab­sih elementov, ampak ravno narobe na vsak način najbolj dejavne. Pre­tirane izboljsave tako imenovane kulture tukaj se niso pokazale svojega razdiralnega in rusilnega učinka. Siroke mase novega stanu se niso bile zastrupljene z mirovniskimi bolezenskimi slabostmi, ampak so bile ro­bustne, če je bilo potrebno, tudi brutalne.

Medtem ko se mesčanstvo za to pomembno vprasanje sploh ne briga, ampak stvari prepusča njihovemu toku, Zid pograbi očitno priloznost, ki se tu ponuja za prihodnost, ter po eni strani do skrajnosti organizira kapitalistično izkorisčanje ljudi, po drugi pa se pribliza zrtvam svojega duha in dela ter v kratkem času postane vodja njihovega odpora proti samemu sebi. To seveda pomeni »proti samemu sebi« le v prispodobi. Veliki mojster laganja ve, kako se bo kot vedno prikazal čistega in bo krivdo znal naprtiti drugim. Ker je dovolj predrzen, da vodi maso, tej sploh ne pride na misel, da bi slo lahko za najostudnejso prevaro vseh časov.

In vendar je bilo tako.

Komaj se novi stan razvije iz splosne gospodarske pretvorbe, Zid pred seboj ze jasno in razločno zagleda svojega novega usmerjevalca za svoj lastni napredek. Najprej je izkoristil mesčanstvo za obrambo pred fevdalnim svetom, zdaj delavca pred mesčanskim. Toda tako kot si je znal nekoč v senci mesčanstva prigoljufati drzavljanske pravice, zdaj upa, da bo v boju delavstva za obstoj nasel pot za lastno prevlado.

Od zdaj naprej ima delavec le se nalogo, da se bojuje za prihodnost

zidovskega ljudstva. Nevede postane sluga te moči, misleč, da se bori proti njej. Navidezno mu dovolijo napad na kapital, toda s tem se naj­lazje bori prav zanj. Pri tem vedno vpijejo proti mednarodnemu kapi­talu, a v resnici mislijo na nacionalno gospodarstvo. To naj bi uničili, da bi na njegovem truplu zagospodarila mednarodna borza.

Zid pri tem deluje takole:

Pribliza se delavcu, pretvarja se, da sočustvuje z njim zaradi njego­vega polozaja ali da je celo ogorčen nad njegovo bedno usodo in rev­sčino, ter si tako poskusa pridobiti zaupanje. Vse tegobe njegovega zivljenja, tudi namisljene, poskusa preučiti ter zbuditi hrepenenje po spremembah taksnega zivljenja. Potrebo po socialni pravičnosti, ki zdi v vsakem Arijcu, zna neskončno zvito okrepiti in stopnjevati do sovras­tva proti vsem, ki jih je sreča bolj obdarila, ter s tem daje boju za odstra­njevanje socialnih krivic prav poseben svetovnonazorski pečat. Utemelji marksistični nauk.

Predstavi ga kot neločljivo povezanega s stevilnimi upravičenimi so­cialnimi zahtevami in s tem krepi njegovo razsirjanje ter nasprotno za­vračanje postenih ljudi, da bi sprejemali zahteve, ki so v taki obliki nepravične od samega začetka in kaze, da se jih niti ne da uresničiti. Pod plasčem popolnoma socialnih misli se skrivajo zares hudičeve na­mere, z najdrznejso jasnostjo jih predstavi tudi siroki javnosti. Ta nauk predstavlja neločljivo mesanico razuma in človeske norosti, toda vedno tako, da se vedno lahko uresniči le norost, razum pa nikoli. Z odločnim zavračanjem osebnosti in s tem naroda ter njegove rasne vsebine uniči vse temelje celotne človeske kulture, kije odvisna prav od teh dejavni­kov. To je pravo duhovno jedro marksističnega svetovnega nazora, če ta izrodek zločinskega človeskega uma sploh smemo imenovati »svetovni nazor«. Z uničenjem osebnosti in rase pade bistvena ovira za nadvlado manjvrednega - to je Zida.

Smisel tega nauka je prav v politični in gospodarski zmesnjavi. Vsi resnično pametni se mu ne bodo udinjali, medtem ko bodo vsi manj dusevno aktivni in v ekonomiji slabo razgledani s plapolaj očim i zasta­vami pohiteli v njegovo naročje. Inteligenco, potrebno za gibanje - tudi

to gibanje za svoj obstoj potrebuje inteligenco -, pa Zid »zrtvuje« iz svo­jih vrst.

Tako nastane čisto gibanje fizičnih delavcev pod zidovskim vod­stvom, ki navidez hoče izboljsati polozaj delavca, v resnici pa namerava zasuznjiti ter s tem uničiti vse nezidovske narode.

Splosno mirovnisko paraliziranje narodovega nagona po samoohra­nitvi so začeli prostozidarji v krogih tako imenovane inteligence posre­dovati sirokim mnozicam ter predvsem mesčanstvu z dejavnostjo velikih časopisov, ki so danes samo zidovski. Tema dvema orozjema razkroja se pridruzi se tretje, daleč najhujse, organizacija grobega nasi­lja. Marksizem naj v napadu in jurisu dokonča, kar so z mehčanjem v pripravah na propad dosegli s pomočjo prvih dveh orozij.

S tem se odvija zares mojstrsko sodelovanje, tako da se res ne smemo čuditi, če mu pri nasprotovanju najbolj odpovedo prav tiste ustanove, ki se vedno tako rade predstavljajo kot nosilci bolj ali manj legendarne dr­zavne avtoritete. Zid je največje podpornike za svoje rusilno delovanje v vseh obdobjih (z redkimi izjemami) nasel v visokih in najvisjih drzav­nih uradnikih. Plazeča se podloznost do nadrejenih in aroganca do pod­rejenih sta prav tako značilna za ta stan kot pogosto v nebo vpijoča borniranost, ki jo samo včasih preseze neverjetna domisljavost.

To so lastnosti, kijih Zid potrebuje pri nasih oblasteh in jih ima tudi rad.

Praktična bitka, ki se zdaj začne, v grobih obrisih poteka takole:

Skladno s končnimi cilji zidovskega boja, ki se ne končajo samo pri gospodarski osvojitvi sveta, ampak stremijo tudi k njegovemu politič­nemu podjarmljenju, Zid razdeli organizacijo svojega svetovnega mark­sističnega nauka na dve polovici, ki sta navidez ločeni, v resnici pa tvorita neločljivo celoto: politično in sindikalno gibanje.

Sindikalno gibanje pridobiva članstvo. Delavcu v njegovem tezkem boju za prezivetje, katerega mora voditi zaradi pohlepa in kratkovid­nosti mnogih podjetnikov, ponudi pomoč in zasčito ter s tem pridobi­vanje boljsih zivljenjskih razmer. Če delavec zastopanja njegovih človeskih zivljenjskih pravic v času, ko se organizirana ljudska zdruzba,

drzava, za njega sploh ne briga, noče prepustiti samovolji malo odgovor­nih, pogosto tudi brezsrčnih ljudi, mora njihovo obrambo vzeti v svoje roke. V enaki meri kot tako imenovano narodno mesčanstvo, zaslep­ljeno od denarnih interesov, temu boju za zivljenje postavlja na pot naj­tezje ovire, se upira in pogosto celo sabotira vse poskuse za skrajsanje nečlovesko dolgega delovnega časa, ukinitev otroskega dela, zasčito zensk, izboljsanje zdravstvenih razmer v delavnicah in stanovanjih, se pametnejsi Zid zavzame za zatirane. Postopoma postane vodja sindi­kalnega gibanja, kar mu je toliko lazje, ker se v resnici ne zavzema is­kreno za odpravo socialnih krivic, ampak mu gre za izgradnjo gospodarske udarne moči, ki bi mu bila slepo vdana, da bi z njeno po­močjo uničil narodovo gospodarsko neodvisnost. Kajti medtem, ko se vodenje zdrave socialne politike ves čas giblje med ohranjanjem naro­dovega zdravja na eni strani, ter zagotavljanjem neodvisnega narodnega gospodarstva na drugi, v Zidovem boju oba vidika ne samo, da odpa­deta, ampak je njuna odstranitev prav njegov zivljenjski cilj. Ne zeli si ohranitve neodvisnega narodnega gospodarstva, ampak njegovo uniče­nje. Zaradi tega ga nič ne peče vest, da kot vodja sindikalnega gibanja postavlja zahteve, ki ne samo da streljajo daleč preko cilja, ampak je njihovo izpolnjevanje praktično nemogoče ali pa pomeni uničenje na­rodnega gospodarstva. Tudi zdravega, klenega ljudstva noče videti pred seboj, ampak rahitično čredo, ki si jo bo zlahka podredil. Zaradi te zelje si dovoljuje postavljati najbolj nesmiselne zahteve, ki jih, kakor sam dobro ve, ni mogoče izpolniti, in zatorej ne morejo privesti do spre­memb, kvečjemu do divjega vznemirjanja mnozic. Prav za to mu gre, in ne za resnično izboljsanje njihovega socialnega polozaja.

Zato je zidovsko vodenje sindikalnih zadev nesporno tako dolgo, do­kler obsezno pojasnjevanje mnozicam ne odpre oči glede njihove ni­kdar končane bede, ali dokler se drzava ne resi Zida in njegovega dela. Dokler bo namreč masa tako slabo razumela dogajanje, kot ga razume sedaj, in dokler bo drzavi tako vseeno, kot ji je danes, bo ta mnozica vedno sledila prvemu, kiji bo v gospodarskih zadevah najprej dajal naj­bolj neverjetne in nesramne obljube. Prav v tem je Zid največji mojster.

Njegovega celotnega delovanja namreč ne ovirajo nobeni moralni po­misleki!

Zato je jasno, da na tem področju v kratkem času iz igre vrze vsa­kega konkurenta. Skladno z njegovo brutalno pogoltnostjo napelje sin­dikalno gibanje na najbolj brutalno uporabo nasilja. Kdor spregleda zidovsko vabo in se ji upira, mu s terorjem zlomijo njegovo kljubovanje in spoznanje. Tako delovanje je neznansko uspesno.

Zid dejansko s pomočjo sindikatov, ki bi lahko bili blagoslov za ljud­stvo, razbije temelje nacionalnega gospodarstva.

Vzporedno s tem dela na politični organizaciji.

Ta sodeluje s sindikalnim gibanjem, ki mnozice pripravlja na poli­tično organizacijo, dejansko jih s silo in prisilo priganja vanjo. Poleg tega je stalen vir financ, pri katerem se napaja ogromen aparat poli­tične organizacije. Je nadzorni organ za politično udejstvovanje posa­meznika ter pri vseh velikih demonstracijah politične vrste sluzi kot sredstvo za zganjanje ljudi na le-te. Na koncu se sploh več ne zavzema za gospodarske zadeve, ampak svoje glavno borbeno sredstvo, prekini­tev dela v obliki masovnih in splosnih stavk, uporablja za doseganje po­litičnih ciljev.

Z izdajanjem časopisov, katerih vsebina je prilagojena duhovnemu obzorju najmanj razgledanih ljudi, ustvarita politična in sindikalna or­ganizacija končno nek agitatorski pripomoček, s katerim bosta najnizje sloje prebivalstva pripravljala za najpodlejsa dejanja. Naloga tega tiska ni, da bi ljudi potegnil iz močvirja nizkega zavedanja na visjo stopničko, ampak hoče ustreči njihovim najnizjim nagonom. Ker so mnozice tako miselno lene kot včasih tudi arogantne, gre za spekulativen, a tudi do­nosen posel.

Predvsem ta tisk z obrekovanjem v fanatičnem boju raztrga vse, kar podpira narodno neodvisnost, visoko kulturno raven ter gospodarsko sa­mostojnost drzave.

Predvsem se spravlja na vse tiste značajske ljudi, ki se nočejo ukloniti zidovskemu gospostvu, ali ki se s svojim genijem Zidu zazdijo nevarni. Zidu namreč ni potrebno, da se z njim bojujes in te zato zasovrazi, za-

dostuje mu ze sum, da bi človeku lahko padlo na misel, kako se mu bo postavil po robu, ali daje zaradi nedosegljive genialnosti sposoben več­krat okrepiti moč in veličino Zidu sovraznega ljudstva.

Njegov nezmotljivi nagon v teh zadevah v vsakem zasluti prvotno duso in njegovega sovrastva bo zagotovo delezen vsak, ki ni duh njego­vega duha. Zid ni napaden, ampak je napadalec, zato ni njegov sovraz­nik samo tisti, ki napada, ampak tudi tisti, ki se mu upira. Sredstvo, s katerim poskusa zlomiti take lahkomiselne, a pokončne duse, ni po­stena borba, ampak laz in klevetanje.

Tu se ne ustavi pred ničemer in v svoji podlosti je tako velikanski, da se nikomur ni treba čuditi, če med nasim ljudstvom hudiča kot prispo­dobo vsega zla pooseblja podoba zivega Zida.

Nepoznavanje Zidove notranje biti med sirokimi mnozicami, ozko-gledost in pomanjkanje občutka zgornjih slojev povzročajo, da ljudstvo zlahka postaja zrtev tega zidovskega pohoda lazi.

Medtem ko se zgornji sloji zaradi prirojene strahopetnosti obračajo od človeka, ki ga Zid napada z lazmi in klevetami, siroke mnozice za­radi svoje neumnosti ali preprostosti vse verjamejo. Drzavne oblasti pa se zavijejo v molk ali pa se, kar se dogaja najpogosteje, da bi prekinili zidovsko tiskovno kampanjo, spravijo na nepravično napadenega, kar v očeh uradniskega tepca velja za ohranjanje drzavne avtoritete in zago­tavljanje reda in miru.

Strah pred marksističnim orozjem Zidov se počasi kot nočna mora useda na mozgane in duso postenih ljudi.

Ljudje začenjajo trepetati pred strasnim sovraznikom in s tem do­končno postanejo njegove zrtve.

k) Zidova prevlada v drzavi se zdi ze tako zagotovljena, da se zdaj lahko spet označuje za Zida, poleg tega pa si upa brezobzirno priznati svoja ljudska in politična razmisljanja. Del njegove rase se povsem od­krito razglasa za tuje ljudstvo, a tudi tu ne manjka lazi. Kajti medtem, ko sionizem poskusa prepričati ostali svet, da bi bila ljudska zavest Zida zadovoljena z ustanovitvijo palestinske drzave, Zidi spet pretentajo ne-zide. Niti na kraj pameti jim ne pade, da bi si v Palestini zgradili zidov-

sko drzavo, da bi tam ziveli, ampak hočejo le osrednjo organizacijo za svoje mednarodne prevare, ki ne bo v dosegu drugih drzav; pribezalisče za dokazane lumpe ter visoko solo za nastajajoče lopove.

To je znak njihove rastoče samozavesti ter občutka varnosti, da se v času, ko del Zidov se vedno igra Nemce, Francoze, Angleze, njihov drugi del ze odkrito razglasa za zidovsko raso.

Kako zelo blizu se jim ze zdi zmaga, je razvidno iz groznega odnosa do pripadnikov drugih narodov.

Črnolas zidovski mladenič, na obrazu satansko veselje, cele ure prezi na nedolzno dekle, ki jo oskruni s svojo krvjo ter jo s tem ukrade nje­nemu ljudstvu. Z vsemi sredstvi poskusa pokvariti rasne temelje ljud­stva, ki si ga hoče podjarmiti. Tako kot sam načrtno uničuje zene in dekleta, se ne ustavi niti pred tem, da v se večjem obsegu podira krvne ovire za druge. Zid je pripeljal in vozi črnce v Porenje, vedno z enim samim ciljem, da bi z mesanjem uničil osovrazeno belo raso, jo vrgel z njenih kulturnih in političnih visav ter ji sam zagospodaril.

Zid namreč ljudstva čiste rase, ki se zaveda svoje krvi, ne bo mogel nikoli podjarmiti. Na tem svetu bo vedno samo gospodar mesancev.

In tako poskusa načrtno znizevati rasno raven s stalnim zastruplja­njem posameznikov.

V  politiki pa začenja demokracijo zamenjevati z diktaturo proletari-ata.

V  oraganiziranih mnozicah marksizma je nasel orozje, ob katerem lahko pogresa demokracijo ter mu namesto tega dovoljuje, da si z dik­taturo brutalne pesti podjarmi ljudstva in jim vlada.

Načrtno se pripravlja na revolucioniranje v dveh smereh: gospodar­sko in politično.

Okoli ljudstev, ki se na notranji napad odzovejo preveč odločno, splete mrezo sovraznikov, zahvaljujoč se svojemu mednarodnemu vplivu jih zaplete v vojne, na koncu, če je potrebno, pa na samo bojno polje po­sadi zastavo revolucije.

Gospodarsko tako dolgo pretresa drzave, dokler ne pride do privati­zacije nerentabilnih socialnih organizacij, kijih na koncu finančno nad-

zira.

Na političnem področju drzavi odreka sredstva za njeno prezivetje, uniči temelje nacionalne samozadostnosti in obrambe, spodkoplje zau­panje v vodstvo, se roga njeni zgodovini in preteklosti ter popljuva vse, kar je dejansko veliko.

Na kulturnem področju okuzi umetnost, literaturo, gledalisče, zas­mehuje naravne občutke, zrusi vse pojme o lepoti in vzvisenosti, o ple­menitosti in dobroti, ter namesto tega potegne ljudi v krog svoje osnovne nizke narave.

Iz religije se posmehuje, etiko in moralo prikazuje toliko časa kot pre­ziveti, dokler ne padejo zadnji stebri nekega ljudstva v boju za obstoj na tem svetu.

1) Zdaj se začne zadnja, velika revolucija. S tem, ko je Zid prisel do politične moči, odvrze Se tistih nekaj ovojev, kijih ni ze prej. Iz demo­kratskega ljudskega Zida se prikaze krvni Zid in ljudski tiran. V nekaj letih poskusa iztrebiti narodove nosilce inteligence, in ljudstva, ki jih je oropal naravnih duhovnih vodij, so dozorela za suzenjsko usodo v tra­jni podjarmljenosti.

Najstrasnejsi primer te vrste je Rusija, kjer je v resnično satanski div­jini v nečloveskih mukah ubil ali do smrti izstradal trideset milijonov ljudi, da bi skupini zidovskih literatov in borznih razbojnikov zagotovil oblast nad velikim ljudstvom.

Konec pa ni samo konec svobode ljudstev pod zidovskim jarmom, ampak tudi konec tega ljudskega zajedalca. Tudi vampir po smrti zrtve prej ali slej umre.

Če pustimo, da se nam pred očmi odvijejo vsi vzroki nemskega po­loma, nam kot najpomembnejsi ostane nesposobnost za spoznavanje rasnega problema in posebej zidovske nevarnosti.

Poraze na bojnem polju v avgustu 1918 bi prenesli igraje. Nikakor jih ni bilo moč primerjati z zmagami nasega ljudstva. Niso nas zrusili po-

razi, ampak nas je zrusila tista sila, kije pripravljala te poraze tako, da je ze veliko desetletij prej načrtno kradla nasemu ljudstvu politične in moralne nagone ter moči, ki edini usposabljajo posamezno ljudstvo za njegovo bivanje in ga s tem tudi upravičujejo.

S tem, ko je stari Reich nepazljivo zanemarjal vprasanje rasnih teme­ljev nasega ljudstva, je zapostavljal tudi edino pravico, ki daje zivljenje na tem svetu. Ljudstva, ki se mesajo ali ki si dovolijo mesanje, gresijo zoper voljo Bozje previdnosti, zato njihov zaton, ki ga povzroči moč­nejsi, ni krivica, ampak samo ponovna vzpostavitev pravice. Če neko ljudstvo noče več spostovati lastnosti svojega bitja, ki mu jih je dala na­rava in so zakoreninjene v njegovi krvi, nima več pravice pritozbe zaradi izgube svojega zemeljskega obstoja.

Vse na Zemlji se lahko izboljsuje. Vsak poraz postane lahko oče po­znejse zmage. Vsaka izgubljena vojna vzrok za poznejse vstajenje, vsaka stiska oplaja človesko energijo, iz vsakega zatiranja se rodijo moči za nov duhovni preporod - dokler kri ostaja čista.

Samo izguba čistosti krvi za vedno porusi duhovno srečo, človeka za večno potisne navzdol, posledic nikoli več ni mogoče odstraniti iz telesa in duha.

Če preučujemo vse ostale zivljenjske probleme in jih primerjamo samo s tem enim vprasanjem, bomo spoznali, kako smesno majhni so. Vsi ostali so časovno omejeni, vprasanje ohranjanja ali neohranjanja čiste krvi pa bo ostalo, dokler bo človestvo.

Vsi resnično pomembni znaki propadanja v predvojnem obdobju konec koncev temeljijo na rasnih vzrokih.

Najsi gre za vprasanja splosnega prava ali za izrastke gospodarskega zivljenja, za pojave zatona kulture ali politične izrojenosti, za vprasa­nja zgresene solske vzgoje ali skodljive vplive tiska na odrasle, itd., vedno in povsod je najgloblji vzrok v nespostovanju rasnih potreb last­nega ljudstva ali v spregledu tuje, rasne nevarnosti.

Zato so bili brez koristi tudi vsi reformni poskusi, vsa dejavnost so­cialne pomoči in vsi politični napori, ves gospodarski vzpon ter vsako navidezno povečanje duhovnega znanja. Ljudstvo in drzava, ki naj bi mu

zagotavljala in ohranjala zivljenje na tej Zemlji, nista postajala bolj zdrava, ampak sta vse bolj vidno hirala. Ves navidezen razcvet starega Reicha ni mogel prikriti notranje slabosti, vsak poskus dejanske kre­pitve Reicha je vedno znova spodletel zaradi zanemarjanja najpomemb­nejsega vprasanja.

Bilo bi narobe, če bi verjeli, da so bili privrzenci različnih političnih smeri, ki so sarili po narodovem telesu, v določeni meri tudi vodje, sami po sebi slabi ljudje ali da bi hoteli slabo. Njihovo delovanje je bilo ob­sojeno na nekoristno, ker so v najboljsem primeru videli samo zunanje pojavne oblike nase splosne bolezni in jih poskusali odpravljati, mimo njihovega povzročitelja pa so hodili slepo. Kdor načrtno spremlja smer političnega razvoja starega Reicha, mora ob umirjenem preverjanju spo­znati, daje bil celo v obdobju poenotenja in torej vzpona nemskega na­roda notranji propad ze v polnem zamahu, in da se je kljub vsem navideznim političnim uspehom ter rastočemu gospodarskemu bogas­tvu splosen polozaj iz leta v leto poslabseval. Tudi volitve v Reichstag so s svojim porastom stevila marksističnih glasov nakazovale blizajoči se notranji ter s tem tudi zunanji propad. Vsi uspehi tako imenovanih mesčanskih strank so bili brez vrednosti, ne samo zato, ker kljub tako imenovanim mesčanskim volilnim zmagam niso zmogli zajeziti ste­vilčne poplave marksističnih glasov, ampak zato, ker so ze predvsem sami v sebi nosili fermente razkroja. Ne da bi slutili, je bil mesčanski svet ze okuzen z mrtvaskim strupom marksističnih idej, njihov odpor pa je bil pogosto bolj posledica konkurenčne zavisti ambicioznih vodi­teljev, kot pa načelnega odklanjanja tekmecev, pripravljenih na odločno borbo. V vseh letih seje samo eden boril z neomajno vztrajnostjo, in to je bil Zid. Njegova Davidova zvezda se je dvigala tem visje, čim bolj je slabela volja nasega ljudstva po samoohranitvi.

Zato avgusta 1914 v napad na bojno polje ni pohitelo odločno ljud­stvo, ampak je bil to zadnji plamenček narodovega nagona po samoo­hranitvi, soočenega z napredujočo mirovnisko marksistično paralizo narodovega telesa. Ker tudi v tistih usodnih dneh niso prepoznali notra­njega sovraznika, je bil ves zunanji boj zaman, Bozja previdnost pa svo-

jega plačila ni namenila zmagovitemu meču, ampak je sledila zakonu večnega masčevanja.

Iz tega notranjega spoznanja bi morali za sebe oblikovati teze in smer­nice novega gibanja, ki so bile po nasem prepričanju edine sposobne ne le zaustaviti propadanje nemskega ljudstva, ampak tudi ustvariti gra­niten temelj, na katerem bo nekoč stala drzava, ki ne bo predstavljala ljudstvu tujega mehanizma gospodarskih potreb in intereseov, ampak ljudski organizem:

germansko drzavo nemskega ljudstva.

12. poglavje

Prvo razvojno obdobje Nacionalsocialistične nem­ske delavske stranke

Ko na koncu te knjige opisujem prvo razvojno obdobje nasega giba­nja ter se na kratko posvetim vrsti vprasanj, povezanih z njim, tega ne delam zato, da bi razpravljal o duhovnih ciljih gibanja. Cilji in naloge novega gibanja so tako ogromni, da jih je mogoče opisati samo v po­sebni knjigi. Tako bom v drugi knjigi podrobneje opisal programske os­nove gibanja ter poskusal orisati tisto, kar si mi predstavljamo pod besedo »drzava«. Pod »mi« razumem stotine tisoče ljudi, ki v osnovi hre­penijo po istem, a ne najdejo posameznih besed, da bi opisali, kar v dusi vidijo pred očmi. Značilnost vseh velikih reform je namreč, da imajo pogosto ob svojem začetku enega samega borca, nosilcev pa je več milijonov. Cilj reform je pogosto ze stoletja dolgo notranje hrepe­nenje stotine tisočev, dokler se končno ne pojavi nekdo kot oznanjeva-lec taksnega splosnega hotenja, ter kot zastavonosa pripomore k zmagi starega hrepenenja v obliki nove ideje.

Milijoni v svojih srcih gojijo zeljo po temeljitih spremembah danas­njih razmer, kar dokazuje globoko nezadovoljstvo, ki jih pesti. Odraza se v tisočerih pojavnih oblikah, pri nekom kot obup, pri drugem z od­porom, jezo, ogorčenjem, pri tem z ravnodusnostjo, pri drugem spet v besnih izpadih. Dokaz notranjega nezadovoljstva so ljudje, ki so ze na­veličani volitev, kot tudi mnogi ekstremisti, ki se nagibajo na stran levih fanatikov.

Mlado gibanje naj bi se v prvi vrsti obrnilo nanje. Gibanje ne bi smelo biti organizacija zadovoljnih, sitih ljudi, zdruzuje naj ljudi, ki trpijo, ne poznajo miru, ki so nesrečni in nezadovoljni, predvsem pa ne sme pla­vati na povrsju narodnega telesa, ampak mora imeti korenine v njego­vih temeljih.

Z izključno političnega vidika je bil leta 1918 polozaj takle: ljudstvo je raztrgano na dva dela. En del, daleč manjsi, zajema sloje narodne in­teligence in izključuje vse telesno aktivne ljudi. Inteligenca je na zunaj nacionalna, vendar si pod to besedo ne more predstavljati nič drugega, kot zelo mlačno in slabotno zastopanje tako imenovanih drzavnih inte­resov, ki se zdijo identični z dinastičnimi. Svoje zamisli in cilje si name­rava izboriti z duhovnimi orozji, ki so tako pomanjkljiva, kot tudi povrsna, sama po sebi pa v soočenju z brutalnostjo nasprotnika povsem odpovejo. Nasprotnik z enim samim strasnim udarcem vrze ta, se do-nedavna vladajoči razred, ob tla, kjer strahopetno trepeče in prenasa vsa mogoča ponizanja, s katerimi mu brezobzirni zmagovalec ne priza­nasa.

Kot drugi razred ji nasprotuje siroka mnozica fizičnih delavcev. Zbrana je v bolj ali manj radikalnih marksističnih gibanjih, odločena, da z močjo nasilja zlomi vsak duhovni odpor. Noče biti nacionalna, ampak zavestno zavrača vsako podpiranje nacionalnih interesov, enako kot daje potuho vsakemu tujemu zatiranju. Stevilčno je močnejsi in pred­vsem vsebuje vse tiste elemente ljudstva, brez katerih narodno prebuje­nje ni mozno in si ga ne moremo zamisliti.

O tem bi si morali v letu 1918 vendarle ze biti na jasnem: vsak pono­ven vzpon nemskega ljudstva vodi samo preko vnovične pridobitve zu­nanje moči. Vendar predpogoji za to niso orozja, kot nasi mesčanski »drzavniki« vedno klepetajo naokoli, ampak moči volje. Nemsko ljud­stvo je nekoč imelo več kot dovolj orozij. Svobode si niso mogli zagoto­viti, ker jim je primanjkovalo energij nacionalnega nagona in volje po

samoohranitvi. Tudi najboljse orozje je mrtev, nekoristen material, če ni duha, ki je pripravljen, voljan in odločen voditi to orozje. Nemčija je postala nemočna, a ne zato, ker bi ji primanjkovalo orozij, temveč zato, ker ni bilo volje, da bi skrbeli za orozja za narodovo prezivetje.

Ko se danes posebej levičarski politiki trudijo, da bi kot vzrok za svojo brezvoljno, popustljivo, v resnici pa izdajalsko politiko, prikazali pomanjkanje orozja, jim je treba odgovoriti samo eno: Ne, prav na­sprotno je res! S svojo protinarodno, izdajalsko politiko opusčanja na­cionalnih interesov ste prav vi nekoč izročili orozja. Zdaj poskusate navajati pomanjkanje orozij kot utemeljen vzrok vasega bednega tarna­nja. To je, tako kot vsa vasa dejavnost, laz in zavajanje.

Vendar ta očitek v enaki meri leti na desničarske politike. Zahvalju­joč njihovi bedni strahopetnosti je zidovska sodrga, ki je prisla na ob­last, ljudstvu zmogla ukrasti orozje. Zatorej tudi desničarji nimajo vzroka in pravice navajati danasnje stanje brez orozja kot prisilo za nji­hovo pametno previdnost (beri »strahopetnost«!), ampak je pomanjka­nje orozja posledica njihove strahopetnosti.

Zato vprasanje o vnovični vzpostavitvi nemske moči ne more biti: Kako bomo izdelali orozje?, ampak: Kako bomo dosegli duha, ki uspo­sobi neko ljudstvo za nosenje orozja? Kadar tak duh preveva ljudstvo, se najde tisoč poti, od katerih se vsaka konča pri enem orozju! A če damo deset pistol strahopetcu, ne bo ob napadu sprozil niti enega strela. Zanj so vredne manj, kot velja v rokah pogumnega moza grčava palica.

Vprasanje vnovične pridobitve politične moči nasega ljudstva je ze zato v prvi vrsti vprasanje ozdravitve nasega nagona po samoohranitvi, ker se glede na izkusnje ocenjevanje neke drzave manj ravna po koli­čini njenega orozja, in bolj po njeni dejanski ali predvideni sposobnosti za nacionalni odpor. Narodova sposobnost za tvorbo povezav je veliko manj odvisna od kopice mrtvega orozja kot od vidne volje po samoohra­nitvi in odločnosti za pogumne smrtne zrtve. Zveze se namreč ne sklepa z orozjem, ampak z ljudmi. Zato bo anglesko ljudstvo tako dolgo ve­ljalo za najvrednejsega zaveznika na svetu, dokler bo v njegovem vod­stvu in duhu mnozic moč pričakovati tisto brutalnost in zilavost, s

katero so odločeni začeto borbo ne glede na potreben čas in zrtve bo­jevati z vsemi sredstvi do zmagovitega konca, pri čemer ni nujno, daje trenutna vojaska opremljenost primerljiva z drugimi drzavami.

Toda če bomo doumeli, daje ponoven vzpon nemskega ljudstva vpra­sanje ponovne ozivitve nase politične volje do samoohranitve, je jasno, da temu ne bo mogoče zadostiti s pridobivanjem elementov, ki so, vsaj kar se tiče volje, ze nacionalni, ampak samo z nacionaliziranjem za­vedno protinacionalne mase.

Mlado gibanje, ki si za cilj postavlja ponovno izgradnjo nemske dr­zave z lastno suverenostjo, bo zato moralo svoj boj osredotočiti iz­ključno na pridobivanje sirokih ljudskih mnozic. Glede na splosno bednost nasega tako imenovanega »nacionalnega mesčanstva«, na nje­govo neustrezno nacionalno usmerjenost, nam iz te smeri prav gotovo ni treba pričakovati resnejsega odpora do močne nacionalne notranje ter zunanje politike. Tudi če bo nemsko mesčanstvo zaradi znanih raz­logov borniranosti in kratkovidnosti, podobno kot nekoč pri Bismar-cku, pred uro osvoboditve vztrajalo pri pasivnem odporu, se nam ob upostevanju njegove znane strahopetnosti aktivnega upora nikakor ni treba bati.

Polozaj je drugačen pri mnozici nasih mednarodno usmerjenih sona-rodnjakov. Zaradi njihove primitivnosti jim je blizja misel na nasilje, pa tudi njihovo zidovsko vodstvo je bolj brutalno in brezobzirno. Vsako dviganje Nemčije bodo zatolkli, prav tako kot so nekoč zlomili hrbte­nico nemske armade. Toda predvsem: v tej parlamentarno vodeni drzavi bodo s svojo stevilčno prevlado ne zgolj preprečili vsako nacionalno zu­nanjo politiko, ampak bodo preprečili tudi vsak povečan ugled nemske moči ter s tem kakrsnekoli moznosti povezav. Sami se dobro zavedamo sibke točke, ki jo pomeni 15 milijonov marksistov , demokratov, mirov-nikov in razdiralcev, se bolj pa jo bo upostevala tujina, ki vrednost mo­rebitne povezave z nami meri s tezo te obremenitve. Ne gre se povezovati z drzavo, v kateri se aktivni del ljudstva vsaj pasivno obnasa do vsake odločne zunanje politike. Temu se pridruzi se dejstvo, da se vodstvo teh strank narodnega iz-

dajstva sovrazno upira in se bo upiralo vsakemu nemskemu vzponu ze samo zaradi nagona po samoohranitvi. Zgodovinsko si preprosto ni mo­goče zamisljati, da bi nemsko ljudstvo se enkrat zasedlo svoj prejsnji polozaj, ne da bi obračunali s tistimi, ki so dali vzrok in povod za nezas­lisan zlom, ki gaje dozivela nasa drzava. Kajti pred sodnim sedezem za­namcev bo november 1918 ocenjen kot izdaja domovine, ne kot veleizdaja.

Tako je kakrsnokoli vnovično pridobivanje nemske samostojnosti navzven v prvi vrsti povezano z vnovičnim vzpostavljanjem notranje enotnosti nasega ljudstva.

Toda če zadevo gledamo s povsem tehničnega vidika, se misel na nemsko osvoboditev navzven zdi nesmiselna tako dolgo, dokler se osvo­bodilni misli ne bodo pripravljene pridruziti tudi siroke ljudske mno­zice. Gledano povsem vojasko, se bo po kratkem premisleku predvsem vsakemu častniku posvetilo, da boja navzven ni mogoče voditi s stu­dentskimi bataljoni, ampak da so za to poleg mozganov nekega ljudstva potrebne tudi pesti. Ob tem je treba dodatno imeti pred očmi, da bi na­rodna obramba, ki bi se opirala samo na kroge tako imenovane inteli­gence, pomenila pravo roparsko gospodarjenje z nenadomestljivo dobrino. Pozneje smo občutili hudo pomanjkanje mlade nemske inteli­gence, ki je jeseni 1914 v okviru prostovoljskih polkov nasla svojo smrt na flamskih ravnicah. Bili so najverčja dobrina, ki jo je imelo nem,sko ljudstvo, in njene izgube se med vojno ni več dalo nadomestiti. Ne samo da brez mnozice delavcev v napadalnih vrstah bataljonov ni mogoče voditi samega boja, ampak se brez enovite volje nasega narodnega telesa tudi ne da izpeljati priprav tehnične narave. Prav nase ljudstvo, ki mora pred tisočero očmi versaillskega mirovnega sporazuma zivotariti razo-rozeno, bo določene tehnične priprave za dosego svobode in človeske neodvisnosti lahko izvedlo samo, če bomo armado domačih spicljev zdesetkali tako, da bo ostala pesčica tistih, ki jim prirojeni značaj ob po­gledu na znanih trideset srebrnih (Trideset srebrnih rimskih denarjev naj bi za izdaju Jezusa Kristusa prejel Judez Iskariot. Op. prev.) dovo­ljuje izdajo vsega in vsakogar. S temi bomo ze opravili. Nepremagljivi

pa se nasprotno zdijo milijoni tistih, ki zaradi političnega prepričanja na­sprotujejo nacionalnemu preporodu - nepremagljivi toliko časa, dokler ne bomo premagali vzroka za njihovo nasprotovanje, mednarodni mark­sistični svetovni nazor, ter jim ga iztrgali iz srca in mozganov.

Torej je popolnoma vseeno, kako ocenjujemo moznosti za vnovično doseganje svoje drzavne in narodne neodvisnosti, najsi bo z vidika zu­nanjepolitične pripravljenosti ali tehnične opremljenosti ali pa tudi sa­mega boja, za vse je predpogoj, da za idejo nase narodne neodvisnosti prej pridobimo siroke ljudske mnozice.

Brez vnovične pridobitve nase zunanje svobode pa tudi v najboljsem primeru vsaka notranja reforma lahko pomeni samo povečanje nase produktivnosti kot kolonije. Vsi presezki tako imenovanega gospodar­skega napredka bodo koristili samo nasi mednarodni nadzorniski gos­podi, vsaka socialna izboljsava pa bo v najboljsem primeru povečala delovno storilnost v njihovo korist. Nemsko ljudstvo ne bo delezno no­benega kulturnega napredka, ker je to povezano s politično neodvis­nostjo ter dostojanstvom nekega ljudstva.

Če je torej ugodna resitev nemske prihodnosti povezana z narodnim osvesčanjem sirokih mnozic nasega ljudstva, potem mora biti to naj­visja in najmogočnejsa naloga nekega gibanja, ki se ne sme izčrpati z za­dovoljevanjem v nekem trenutku, ampak mora raziskati vse svoje delovanje in opusčanje izključno z vidika posledic v prihodnosti.

Tako nam je bilo ze leta 1919 jasno, da mora novo gibanje najprej kot svoj najvisji cilj izpeljati nacionaliziranje mnozic.

Iz taktičnega vidika je to pomenilo vrsto zahtev.

1. Za pridobivanje mnozic za narodni preporod ni prevelika nobena socialna zrtev.

Kakrsne koli gospodarske koncesije ze naredimo svojemu delav­skemu razredu danes, te niso sorazmerne s koristmi celotnega ljudstva, če pripomorejo k povrnitvi sirokih mas njihovemu ljudstvu. Le kratko-

vidnost, kakrsno zal pogosto srečujemo v krogih nasih podjetnikov, ni sposobna spoznati, da na daljsi rok zanje ne more biti gospodarskega vzpona in s tem ne profita, če se ne bo povrnila notranja nacionalna so­lidarnost nasega ljudstva.

Če bi nemski sindikati med vojno najbolj trdovratno branili interese delavstva, tudi če bi med samo vojno s tisočerimi stavkami od dividend lačnih podjetnikov izsilili sprejetje delavskih zahtev, in če bi se v zade­vah narodne obrambe do svojega nemstva obnasali prav tako fanatično, ter če bi enako neomajno svoji domovini dali, kar ji gre, vojne ne bi iz­gubili. Toda kako smesno bi bilo vse, tudi največje gospodarske konce­sije v primerjavi z neznanskim pomenom dobljene vojne!

Gibanje, ki namerava nemskega delavca vrniti njegovemu ljudstvu, si mora biti zato na jasnem, da gospodarske zrtve na tem področju sploh ne igrajo nobene vloge, dokler zaradi njih nista ogrozena obstoj in ne­odvisnost narodnega gospodarstva.

Nacionalno vzgajanje sirokih mnozic je mozno le posredno preko izboljsevanja socialnega polozaja, ker bomo izključno po tej poti dose­gli tiste splosne gospodarske predpogoje, ki posamezniku dovoljujejo, daje udelezen tudi pri kulturnih dobrinah ljudstva.

Nacionaliziranje sirokih mnozic nikoli ni mozno s polovičarstvom, s slabotnim poudarjanjem tako imenovanega objektivnega stalisča, ampak z brezobzirno in fanatično enostransko naravnanostjo za dose­ganje zelenega cilja. To torej pomeni, da nekega ljudstva ni mogoče na­rediti »nacionalnega« po pojmovanju danasnjega mesčanstva, torej s takimi in drugačnimi stevilnimi omejitvami, ampak samo nacionalis­tično z vso ekstremno zavzetostjo. Strup je mogoče zlomiti samo s pro-tistrupom, le plitkost mesčanskega uma vidi v srednji poti pot v nebesa.

Sirokih ljudskih mnozic ne sestavljajo ne profesorji ne diplomati. Pičlo abstraktno znanje mnozic usmerja njihove občutke bolj v svet čus­tev. Tam obstaja njihov pozitiven ali negativen odnos. Dojemljive so samo za izrazanje moči v eni od obeh omenjenih smeri, nikoli pa za neko polovičarstvo, ki lebdi med njima. Čustven odnos pa obenem po­gojuje njihovo izjemno stabilnost. Tezje je omajati vero kot pa znanje,

ljubezen je manj podvrzena spremembam kot spostovanje, sovrastvo je trajnejse kot zavračanje, in gonilna sila za najmogočnejse prevrate na tej Zemlji je bila v vseh obdobjih manj posledica znanstvenih spoznanj, ki bi obvladovala mnozice, in bolj v fanatizmu, ki jih je navdihovalo, ter včasih v histeriji, ki jih je gnala naprej.

Kdor hoče pridobiti Siroke mnozice, mora poznati ključ, s katerim se odpirajo vrata do njihovih src. Ni mu ime objektivnost (beri sibkost), ampak volja in moč.

Narodovo duso je mogoče pridobiti samo, če poleg vodenja pozi­
tivnega boja za lastne cilje uničimo nasprotnika teh ciljev.

Ljudstvo v vseh obdobjih v neusmiljenem napadu na nasprotnika vidi dokaz za lasten prav, če pa se uničenju drugega odpovemo, občuti to kot negotovost glede lastnega prav, morda pa celo kot znak, da samo ljud­stvo nima prav.

Siroke mnozice so le delček narave in njihovo občutenje medseboj­nega stiska roke ne razume ljudi, ki trdijo, da hočejo nasprotno. Zelijo si zmage močnejsega in uničenje sibkega ali njegovo brezpogojno pod-jarmljenje.

Nacionaliziranje nasih mnozic bo uspesno samo, če bomo ob vsem pozitivnem boju za duso nasega ljudstva iztrebili mednarodne zastru-pljevalce.

Vsa velika vprasanja časa so vprasanja trenutka in predstavljajo
samo posledične pojave določenih vzrokov. Samo eno med vsemi pa je
vzročnega pomena, vprasanje rasnega ohranjanja ljudstva. Samo v krvi
je utemeljena tako moč kot sibkost človeka. Ljudstva, ki ne spoznajo in
ne spostujejo pomena rasnih temeljev, so kot ljudje, ki bi radi pudlu pri­
vzgojili lastnosti hrta, ne da bi razumeli, da hrtova hitrost enako kot
pudlova učljivost nista priučeni lastnosti, ampak sta pogojeni s pasmo.
Ljudstva, ki se odpovejo svoji rasni čistosti, se s tem odpovejo tudi eno-
vitosti svoje duse v vseh njenih izrazih. Raztrganost njihove biti je na­
ravna posledica raztrganja njihove krvi, sprememba duhovne in
ustvarjalne moči je samo odraz spremenjenih rasnih temeljev.

Vsak, ki bo hotel nemsko ljudstvo osvoboditi njemu prvotno tujih po-

javov in nečednosti danasnjega obdobja, ga bo moral najprej osvoboditi tujega povzročitelja teh pojavov in nečednosti.

Brez povsem jasnega spoznanja rasnega problema ter s tem poveza­nega vprasanja Zidov ne bo mozen ponoven vzpon nemskega ljudstva.

Rasno vprasanje ne daje samo ključa do svetovne zgodovine, ampak tudi do človeske kulture nasploh.

6. Vključitev sirokih mnozic nasega ljudstva, ki danes stojijo v med­narodnem taboru, v nacionalno narodno skupnost ne pomeni odreka­nja do zastopanja upravičenih stanovskih interesov. Razhajajoči stanovski in poklicni interesi ne pomenijo isto kot razredni razkol, ampak so samoumevna posledica nasega gospodarskega zivljenja. Ustvarjanje poklicnih skupin nikakor ne nasprotuje pravi narodni skup­nosti, saj ta obstaja v enotnosti ljudstva glede vseh tistih vprasanj, ki so pomembna za to ljudstvo.

Vključitev stanu, ki je postal razred, v ljudsko skupnost ali samo v drzavo se ne zgodi s sestopanjem visjih razredov, ampak z dvigom spod­njih. Nosilec tega procesa nikdar ne more biti visji razred, ampak nizji, ki se bori za svojo enakopravnost. Danasnje mesčanstvo se drzavi ni priključilo zaradi ukrepov plemstva, ampak s svojo energijo pod last­nim vodstvom.

Nemskega delavca ne bodo povzdignili v okvir nemske narodove skupnosti posredno s slaboumnimi prizori pobratenja, ampak z zavest­nim dvigovanjem njegovega socialnega in kulturnega polozaja, ki bo trajalo tako dolgo, da bodo najpomembnejse razlike premosčene. Giba­nje, ki si bo tak razvoj postavilo za svoj cilj, bo moralo svoje pristase is­kati predvsem med delavstvom. Po inteligenci lahko poseze samo v takem obsegu, kolikor je ta ze povsem dojela zastavljeni cilj. Ta proces spreminjanja in priblizevanja se ne bo končal v desetih ali dvajsetih letih, ampak po izkusnjah sodeč zajema več rodov prebivalstva.

Tezka ovira za priblizevanje nemskega delavca nacionalni ljudski skupnosti ni v zastopanju njegovih stanovskih interesov, ampak v med­narodnem vzpodbujanju sovraznosti do ljudstva in domovine. Isti sin­dikati, ki bi jih glede političnih in ljudskih zadev vodili fanatično

nacionalno, bi iz milijonov delavcev lahko naredili najkoristnejse člane njihovega ljudstva, ne oziraje se na posamične borbe glede povsem go­spodarskih zadev.

Gibanje, ki hoče na posten način nemskega delavca vrniti njegovemu ljudstvu in ga iztrgati iz krempljev mednarodne norosti, se mora najos­treje zoperstaviti pojmovanju, kije predvsem prisotno v krogih podjet­nikov, ki v narodovi skupnosti vidi pokorno gospodarsko izročanje delojemalca delodajalcu, ter ki v vsakem poskusu uresničevanja tudi upravičenih gospodarskih eksistenčnih interesov delojemalca hoče vi­deti napad na narodovo skupnost. Zastopanje tega pojmovanja pred­stavlja zastopanje zavestne lazi; narodova skupnost ne nalaga obveznosti samo eni, ampak tudi drugi strani.

Delavec zagotovo gresi proti duhu prave narodove skupnosti, če se ne ozira na skupno dobro in obstoj nacionalnega gospodarstva, ko izrab­lja svojo moč in postavlja izsiljevalske zahteve, enako pa skupnost uni­čuje tudi podjetnik, če z nečloveskim in izkorisčevalskim vodenjem podjetja izrablja nacionalno delovno silo in si z njenim potom kopiči mi­lijone. Potem nima pravice reči, daje nacionalen, nima pravice govoriti o narodovi skupnosti, ampak je sebičen lump, ki z vnasanjem social­nega nezadovoljstva izzove poznejse boje, ki tako ali tako morajo sko­dovati ljudstvu.

Skladisče, iz katerega mora mlado gibanje črpati svoje privrzence, bo torej v prvi vrsti mnozica nasih delojemalcev. Te je treba iztrgati mednarodni norosti, jih osvoboditi socialne stiske, dvigniti iz kulturne bede ter jih vključiti v narodovo skupnost kot zdruzen, dragocen naci­onalno čuteč in hoteč dejavnik.

V krogih nacionalne inteligence so ljudje toplih src za svoje ljudstvo in njegovo prihodnost, kateri se globoko zavedajo pomena boja za duso te mnozice in so v vrstah tega gibanja izredno dobrodosli kot drago­cena duhovna hrbtenica. Toda pridobivanje volilnih glasov mesčanskega goveda ne sme biti nikoli cilj tega gibanja. V takem primeru bi se obre­menilo z maso, ki bi zaradi svojih značilnosti povsem ohromila učinko­vitost sirokih slojev. Kljub teoretični lepoti zamisli, da bi v okviru

gibanja zdruzevali najsirse mnozice od spodaj in zgoraj, pa temu na­sprotuje dejstvo, da bi zaradi psiholoskega vpliva propagiranja mesčan­ske mnozice na splosnih zborovanjih morda dosegali primerno razpolozenje in celo razumevanje, toda ne bi mogli zabrisati značajskih potez, bolje rečeno nečednosti, ki so nastajale tekom stoletij. Razlike med kulturnima nivojema in odnosi do vprasanj gospodarstva so tre­nutno se prevelike, tako da bi se takoj zatem, ko bi pojenjal vpliv pro­pagande, začeli kazati zaviralni učinki.

Toda končno ni cilj začenjati razslojevanje v taboru, kije sam po sebi naroden, ampak pridobivanje protinarodnega.

In to stalisče je odločilno za taktično usmeritev celotnega gibanja.

7. To enostransko, a zato jasno stalisče, se mora odraziti tudi v pro­pagandi gibanja in ga bo po drugi strani treba vzpodbujati zaradi pro­pagandnih razlogov.

Če naj propaganda koristi gibanju, se mora posvetiti samo eni strani, ker bi je v drugačnem primeru zaradi različnosti duhovne predizob-razbe obeh taborov ena stran ne razumela, druga pa bi jo zaradi samo­umevnosti in s tem nezanimivosti odklanjala.

Ze sam način izrazanja in ton ne moreta biti enako učinkovita pri tako različnih slojih. Če propaganda zanemari primitivnost izrazanja, ne bo nasla poti do čustev sirokih mnozic. Če nasprotno uporablja v bese­dah in gestah grobost čustvovanja in izrazanja mnozic, jo bo tako ime­novana inteligenca zavračala kot surovo in vulgarno. Med stoterico tako imenovanih govorcev jih bomo komaj nasli deset, ki bi bili enako spo­sobni govoriti pred občinstvom, sestavljenim iz uličnih pometačev, klju­čavničarjev, komunalnih delavcev, itd., jutri pa predavati enako vsebino pred avditorijem visokosolskih profesorjev in studentov. Toda med tisoč govorniki je morda en sam, ki bo pred ključavničarji in profesorji sku­paj govoril tako, da bo njegovo predavanje na oba sloja delovalo enako učinkovito ali da mu bosta oba celo gromko in odobravajoče zaplos­kala. Vedno pa je treba imeti pred očmi, da tudi najlepsa misel neke vzvisene teorije v večini primerov najde svoje razsirjanje z malimi in najmanjsimi umi. Ni pomembno, kaj ima v mislih genialni tvorec neke

zamisli, ampak sta pomembna oblika in uspeh, s katerima jo oznanje-valci posredujejo sirokim mnozicam.

Velika moč socialne demokracije in tudi celotnega marksističnega gi­banja je v veliki meri počivala na enotnosti in s tem enostranskosti ob­činstva, ki ga je nagovarjala. Bolj ko so bili njihovi miselni tokovi navidezno omejeni, celo bornirani, tem lazje jih je sprejemala in obde­lala mnozica, katere duhovna raven je ustrezala povedanemu.

Propaganda mora biti po obliki in vsebini usmerjena na siroke mno­zice in njeno pravilnost je treba meriti izključno z njeno uspesnostjo.

Na velikem ljudskem srečanju vseh slojev ne govori najbolje govornik, kije duhovno najblizje inteligenci, ampak tisti, ki osvoji srce mnozice.

Predstavnik inteligentnezev, kije prisoten na takem srečanju in kije kljub vidnemu učinku govornika na spodnje sloje, katere hoče le-ta pri­dobiti, kritičen do duhovne visine povedanega, s tem dokazuje popolno nesposobnost svojega uma in nekoristnost svoje osebe za mlado gibanje. Zanj prihaja v postev samo tisti intelektualec, ki nalogo in cilj gibanja tako zelo dojema, da se je tudi dejavnost propagande naučil presojati samo po njeni uspesnosti ter ne po vtisih, kijih pusča pri njem samem. Propaganda namreč ni namenjena zabavi ljudi, ki so sami po sebi ze naravnani nacionalno, ampak za pridobivanje sovraznikov nasega ljud­stva, če so le nase krvi.

Na splosno naj bi bili za nase mlado gibanje pri načinu in izvajanju agitacije najbolj odločilni tisti miselni tokovi, ki sem jih na kratko opi­sal v poglavju o vojni propagandi.

Daje bila pravilna, dokazuje njena uspesnost.

8. Cilja političnega reformatorskega gibanja ne bo nikoli mogoče do­seči s pojasnjevanjem ali z vplivanjem na vladajoče kroge, ampak samo z doseganjem politične moči. Vsaka ideja, ki premika svet, nima samo pravice, ampak tudi dolznost, da si zagotovi taka sredstva, kiji omogo­čajo izvedbo njenih zamisli. Uspeh je edini zemeljski sodnik o pravil­nosti ali zmotnosti takega začetka, pri čemer pod uspehom ne smemo, tako kot leta 1918, razumeti doseganje moči same po sebi, ampak po njeni blagodejni uspesnosti za ljudstvo. V mojih očeh ni uspesna neka

drzava, če je, kot danes menijo nespametni nemski drzavni tozilci, re­volucionarjem uspelo prevzeti vodenje drzave, ampak le tista, kjer je uspelo z uresničitvijo namer in ciljev takega revolucionarnega gibanja doseči boljse razmere za ljudstvo, kot so vladale pod prejsnjim rezimom. Tega prav gotovo ni moč trditi za nemsko revolucijo, kot sebe imenuje tolpa roparjev iz jeseni leta 1918.

Toda če doseganje politične moči tvori predpogoj za praktično iz­vedbo reformatorskih namer, potem se mora gibanje z reformatorskimi namerami od prvega dne svojega obstoja čutiti za gibanje mnozic in ne kot literarni čajni klub ali filistrsko kegljasko drustvo.

9. Mlado gibanje je po svojem bistvu in organiziranosti protiparla-mentarno, to pomeni, da na splosno in v svoji notranji zgradbi zavrača načelo večinskega odločanja, kjer je vodja ponizan samo na raven izvr­sevalca volje in mnenja drugih. Gibanje v majhnem ter v največjem za­stopa temeljno načelo brezpogojne vodjeve avtoritete, zdruzene z največjo odgovornostjo.

Praktične posledice tega osnovnega načela v gibanju so:

Prvega predsednika neke krajevne skupine, ki je njen odgovorni vodja, imenuje njegov predpostavljeni vodja. Vsi odbori so mu podre­jeni, toda on ni podrejen nobenemu odboru. Volilnih odborov ni, so samo delovni odbori. Delo razdeljuje odgovorni vodja, prvi predsedu­joči. Enako osnovno načelo velja za naslednjo visjo organizacijo, ob­čino, okraj ali dezelo. Vodjo vedno imenujemo od zgoraj, hkrati mu dodelimo neomejena pooblastila ter avtoriteto. Samo vodjo cele stranke zaradi zakonodajnih razlogov izvolimo na generalni skupsčini in on je izključni vodja gibanja. Vsi odbori so mu podrejeni, on ni podrejen od­borom. Zaradi tega on tudi določa in na svojih ramenih nosi odgovor­nost. Pripadniki gibanja ga lahko pred forumom novih volitev svobodno pokličejo na odgovornost, mu odvzamejo njegovo funkcijo, če seje pre­gresil zoper temeljna načela gibanja ali je slabo sluzil njegovim intere­som. Potem bo na njegovo mesto stopil sposobnejsi, nov moz, vendar bo imel enako avtoriteto in odgovornost.

Ena največjih nalog gibanja je, da bo to načelo odločujoče ne samo

znotraj lastnih vrst, ampak tudi v celotni drzavi.

Kdor hoče biti vodja , bo ob najvisji neomejeni avtoriteti nosil tudi polno in največjo odgovornost.

Kdor tega ne more ali je preveč strahopeten, da bi nosil posledice svojega delovanja, ni sposoben za vodjo. Za to je poklican samo junak.

Napredek in kultura človestva nista produkta večine, ampak poči­vata zgolj na genialnosti in ustvarjalni energiji osebnosti.

Kultiviranje osebnosti in uveljavljanje njenega prav je eden od pred­pogojev za vnovično ustvarjanje veličine in moči nasega ljudstva.

Toda s tem je gibanje protiparlamentarno in njegova udelezba v par­lamentarni orgtanizaciji ima smisel samo v delovanju, ki bo tako orga­nizacijo razbilo, odstranilo telo, v katerem moramo videti enega najhujsih pojavov človeskega propada.

Gibanje odločno zavrača vsakrsno opredeljevanje do vprasanj, ki
lezijo zunaj okvira njenega političnega dela ali ki zanj niso temeljnega
pomena. Njegova naloga ni nekaksna religiozna reformacija, ampak po­
litična reorganizacija nasega ljudstva. V obeh veroizpovedih vidi enako
koristno oporo za obstoj nasega ljudstva ter s tem nasprotuje tistim
strankam, ki hočejo ta temelj etično religiozne in moralne trdnosti na­
rodovega telesa ponizati v orodje svojih strankarskih interesov.

Gibanje svoje naloge končno ne vidi v vnovični vzpostavitvi drzavne oblike in v boju proti drugi, ampak v ustvarjanju takih temeljev, brez katere ne moreta trajno obstojati ne republika ne monarhija. Njegovo poslanstvo ni v ustanavljanju monarhije ali utrjevanju republike, ampak v ustvarjanju germanske drzave.

Vprasanje zunanje podobe te drzave, takorekoč njeno kronanje, ni temeljnega pomena, ampak je pogojeno samo z vprasanji praktičnih smotrnosti.

Pri ljudstvu, ki je doumelo velike probleme in naloge svojega biva­nja, vprasanja o zunanjih formalnostih ne bodo več privedla do notra­njih bojev.

Vprasanje o notranji organiziranosti gibanja sodi med tista o
smotrnostih in ne o načelih.

Najboljsa ni tista organizacija, ki med vodenjem gibanja in posamez­nimi privrzenci uporablja največji posredniski aparat, ampak tista, ki uporablja najmanjsega. Naloga organizacije je namreč posredovanje neke določene zamisli - ta seje najprej pojavila v glavi posameznika -mnozici ljudi ter nadzor nad njenim prenosom v resnično zivljenje.

Organizacija je tako vedno in povsod samo nujno zlo. V najboljsem primeru je sredstvo za dosego namena, v najslabsem primeru pa je na­menjena sama sebi.

Ker je na svetu več mehaničnih značajev kot idejnih, se organizacij­ske oblike tvorijo povečini lazje kot same zamisli.

Pot vsake, posebej reformatorske zamisli, ki stremi po uresničitvi, je v grobih obrisih taka:

Kakrsnakoli genialna misel se porodi v mozganih človeka, ki se čuti poklicanega, da svoje spoznanje posreduje drugim ljudem. Pridiga o svojem nazoru in postopoma začne dobivati krog privrzencev. Potek neposrednega in osebnega posredovanja zamisli svoji okolici je najbolj idealen in najnaravnejsi. Ob strmem narasčanju stevila privrzencev no­vega nauka nosilec zamisli postopoma izgublja moznost za neposredno osebno vplivanje na stevilne privrzence, da bi jih vodil in usmerjal. V enakem obsegu kot se povečuje članstvo in je neposreden ter najboljsi način komuniciranja izključen, se pojavi nujnost povezanega organizi­ranja: idealno stanje se s tem konča, na njegovo mesto stopi nujno zlo organizacije. Tvorijo se manjse skupine, ki v političnem gibanju na pri­mer kot krajevne skupine predstavljajo zarodne klice poznejse organi­zacije.

Razvejanost se lahko začne sele potem, ko je avtoriteta duhovnega utemeljitelja nauka in njegove sole brezpogojno priznana, sicer se enot­nost nauka lahko izgubi. Pri tem ni mogoče precenjevati geopolitičnega pomena osrednje točke gibanja. Samo obstoj takega sredisča magične moči kot sta na primer Meka ali Rim lahko gibanju daje trajno moč, ki jo utemeljuje notranja enotnost ter priznavanja vrha, ki predstavlja to enotnost.

Zato je treba pri nastajanju prvih organizacijskih zarodnih celic po-

sebej skrbeti, da prvotni kraj nastanka zamisli ne samo obdrzi svoj pomen, ampak ga se okrepi. To stopnjevanje idejne, moralne in dejan­ske večvrednosti izhodisčne in vodilne točke gibanja se mora dogajati v enaki meri, kot stevilne nastajajoče celice zahtevajo nova povezovanja v organizacijskih oblikah.

Tako kot povečano stevilo posameznih privrzencev in nezmoznost neposrednega stika z njimi zaradi oblikovanja najnizjih teles, nas veliko povečevanje stevila najosnovnejsih organizacijskih oblik sili v oblikova­nje visjih povezav, ki jih politično lahko označimo kot dezelne ali okrajne zveze.

Kakor je morda enostavno vzdrzevati avtoriteto izvornega centra na­pram najnizjim lokalnim skupinam, pa bo tezje vzdrzevati ta polozaj do visjih organizacijskih oblik, ki se zdaj pojavljajo. Vendar je to predpo­goj za enoten obstoj gibanja in s tem uresničevanje zamisli.

Ce se te vmesne večje povezave spet zdruzujejo v nove organizacijske oblike, je vse tezje zagotavljati brezpogojno vodilne značilnosti izvir­nega ustanovnega kraja, solanje, itd.

Zato smemo mehanične oblike organizacije izgraditi le v takem ob­segu, da bo centrala brezpogojno obdrzala duhovno idejno avtoriteto. Kaze, daje v političnih tvorbah to mozno zagotavljati pogosto samo s praktično močjo.

Iz tega so izvirala naslednja navodila za notranjo zgradbo gibanja:

a) Koncentracija vsega dela najprej na enem samem mestu: v Mun-
chnu. Ustanovitev in izobrazevanje brezpogojno zanesljive skupine pri­
vrzencev za poznejse razsirjanje ideje. Pridobivanje nujno potrebne
avtoritete za pozneje s po moznostjo čim bolj vidnimi uspehi v tem iz­
branem kraju.

Za razpoznavanje gibanja in njegovih vodij je bilo nujno pri vseh na enem mestu omajati prepričanje o nepremagljivosti marksističnega nauka, poleg tega pa dokazati moznost nasprotno usmerjenega gibanja.

b)   Ustanavljanje krajevnih skupin sele potem, ko je bila avtoriteta osrednjega vodstva v Miinchnu brezpogojno priznana.

c)   Ustanavljanje okrajnih in dezelnih zdruzenj ne poteka samo za-

radi potreb po njih, ampak potem, ko je zagotovljeno brezpogojno pri­znavanje centrale.

Poleg tega je ustanavljanje organizacijskih oblik odvisno od razpo­lozljivih vodij.

Pri tem sta mozni dve poti:

a) Gibanje razpolaga s finančnimi sredstvi za solanje usposobljenih
ljudi kot poznejsih vodij. Tako pridobljen material potem načrtno upo­
rablja z vidika taktičnih in drugih namenov.

Ta pot je lazja in hitrejsa, zahteva pa veliko denarnih sredstev, ker je ta vodstveni material sposoben delati za gibanje samo, če ga plačamo.

b) Gibanje zaradi pomanjkanja denarja ne more na polozaje postav­
ljati plačanih vodij, ampak se najprej opira na občasno delujoče kadre.

Ta pot je počasnejsa in tezja.

Vodstvo gibanja je v določenih razmerah prisiljeno zanemarjati velika področja, če se med privrzenci ne izlusči kak um, ki se je sposoben in voljan posvetiti vodenju ter organizirati gibanje na določenem ozemlju.

Lahko se zgodi, da se na velikih področjih ne najde nihče, v manjsih krajih pa kar dva ali trije priblizno enako sposobni vodje. Tovrstne te­zave so resne in jih je mogoče premagati samo čez več let.

Predpogoj za ustanovitev neke organizacijske oblike pa je in bo pri­merna oseba za njegovo vodenje.

Tako kot je armada brez oficirjev v vseh svojih organizacijskih obli­kah nekoristna, tako je neučinkovita tudi politična organizacija brez pri­mernega vodje.

Za gibanje je bolje, da opusti zamisel o tvorbi krajevne celice, kot pa da se taka organizacija ne izkaze zaradi pomanjkanja ustrezne vod­stvene osebnosti, ki poganja stvari naprej.

Vodenje ni samo volja, ampak tudi sposobnost, pri čemer je moči volje in energičnosti treba pripisati večjo pomembnost kot sami genial­nosti, najdragocenejsa pa je povezava sposobnosti, odločnosti in vztraj­nosti.

12. Prihodnost nekega gibanja je odvisna od fanatičnosti, celo ne­strpnosti, s katero ga njegovi privrzenci zastopajo kot edino pravilno

pot ter ga uveljavljajo pred drugimi podobnimi zdruzenji.

Največja napaka je prepričanje, da se neko gibanje lahko krepi z zdru­zitvijo z nekim drugim, podobnim gibanjem. Vsako povečevanje po tej poti seveda na začetku pomeni na zunaj povečan obseg in v očeh povrs­nega opazovalca tudi povečanje moči gibanja, v resnici pa samo prev­zema kali poznejse notranje slabitve.

Karkoli ze namreč govorijo o enakovrstnosti dveh gibanj, kaj takega v resnici ni. Če bi bilo drugače, potem pač ne bi imeli dveh gibanj, ampak eno samo. Sploh ni pomembno, kje so razlike - tudi če bi bile samo posledica različnih sposobnosti vodenja -, razlike so tu. Spajanje dveh neenakih tvorb ni v soglasju z naravnimi zakoni razvoja, ki omo­gočajo, da močnejse prevlada in se samo v boju plemenitita moč in sila zmagovalca.

Mozno je, da z zdruzitvijo dveh priblizno enakih političnih strank nastanejo trenutne prednosti, toda vsak uspeh, dosezen na ta način, po­zneje postane vzrok za notranje slabosti.

Veličino nekega gibanja omogoča izključno neoviran razvoj njegove notranje moči, kar mu ob nenehni rasti le-te omogoča končno zmago nad vsemi tekmeci.

Da, lahko rečemo, da njegova moč in s tem njegova upravičenost do obstoja narasčata samo toliko časa, dokler priznava načelo boja kot predpogoj svojega obstoja, ter da bo prestopilo vrh svoje moči v tistem trenutku, ko se tehtnica zmage nagne povsem na njegovo stran.

Za gibanje je koristno, če stremi po zmagi v taki obliki, ki v časovnem smislu ne vodi do trenutnega uspeha, ampak mu z brezpogojno netole­rantnostjo ob dolgo trajajočem boju omogoča dolgotrajno rast.

Gibanja, ki se za svojo rast lahko zahvalijo priključevanju podobnih tvorb, torej je njihova moč posledica kompromisov, so podobna rastli­nam iz rastlinjaka. Pozenejo se navzgor, toda nimajo moči, da bi klju­bovala stoletjem in se upirala divjim viharjem.

Veličina vsake ogromne organizacije kot utelesenje neke zamisli na tem svetu počiva na religioznem fanatizmu, ki se nestrpno odziva na vse druge, saj je članstvo fanatično prepričano o svojem prav. Če je neka

ideja sama po sebi prava in s tem začne boj na tej Zemlji, je nepremag­ljiva, vsako preganjanje pa bo samo okrepilo njeno notranjo moč.

Veličina krsčanstva ni lezala v poskusih pogajanj za doseganje kom­promisov s kakrsnimi koli podobnimi filozofskimi mnenji antike, ampak v neizprosnem fanatičnem oznanjevanju in zastopanju lastnega nauka.

Navidezno prednost, ki jo dosezejo gibanja z zdruzevanji, zlahka nad­oknadimo s stalnim povečevanjem moči in organiziranosti nasega nauka, ki ostaja neodvisno in bije svojo bitko.

13. Gibanje mora svoje člane načeloma poučevati tako, da v boju ne vidijo nekaj na lahko pridobljenega, ampak nekaj, po čemer bodo stre­meli. Zato se jim ni treba bati sovraznosti nasprotnikov, ampak jo mo­rajo občutiti kot predpogoj za pravico do lastnega obstoja. Ni se jim treba bati sovrastva nasprotnikov nasega ljudstva in nasega svetovnega nazora, ampak morajo po njem hrepeneti. Med izraze tega sovrastva spadajo tudi laz in obrekovanje.

Kogar v zidovskih časnikih ne napadajo, torej ga obrekujejo in za­lijo, ni posten Nemec niti pravi nacionalsocialist. Najboljse merilo za njegovo naravnanost, trdnost njegovega prepričanja ter moč njegove volje je prav sovrastvo, s katerim ga zasipava smrtni sovraznik nasega ljudstva.

Pristase gibanja ter v sirsem smislu vse ljudstvo je treba vedno znova opozarjati, da Zid v svojih časnikih nenehno laze, in da je tudi enkrat zapisana resnica namenjena samo prikrivanju večje prevare, ter je s tem tudi sama spet namerna neresnica. Zid je velik mojster laganja, laz in prevara sta njegovi orozji v boju.

Vsaka zidovska kleveta in vsaka zidovska laz so brazgotine na telesu nasih borcev.

Kogar najbolj zalijo, nam je najblizji, in kogar najbolj smrtno sovra­zijo, je nas najboljsi prijatelj.

Kdor zjutraj v roke vzame zidovski časopis in v njem ne najde klevete na svoj račun, ni koristno prezivel minulega dne; kajti če bi ga, bi ga Zid preganjal, zalil, klevetal, preklinjal in zmerjal. In samo kdor se naj­učinkoviteje upre temu smrtnemu sovrazniku nasega ljudstva in vseh

arijskih ljudstev ter kulture, sme pričakovati, da bo zagledal klevete te rase in s tem boj tega ljudstva naperjen tudi proti njemu.

Ko ta osnovna načela preidejo v meso in kri nasih privrzencev, bo gi­banje postalo neomajno in nepremagljivo.

14. Gibanje mora z vsemi sredstvi vzpodbujati spostovanje osebnosti; nikdar ne sme pozabiti, daje vsa vrednost človeskega v vrednosti oseb­nosti, da je vsaka ideja in vsak dosezek rezultat ustvarjalne moči ne­kega človeka, in da občudovanje veličine ne predstavlja le izrazanja zahvale, ampak da okrog hvaleznih sklepa povezovalne vezi.

Osebnosti se ne da nadomestiti, posebej takrat ne, kadar utelesa kul­turno ustvarjalni element, ne le zgolj mehaničnega. Prav tako kot ni mo­goče nadomestiti slavnega mojstra z nekom, ki bi dokončal njegovo napol izdelano sliko, ni mogoče nadomestiti velikega pesnika ali mis­leca, velikega drzavnika in velikega vojskovodjo. Njihovo delo namreč vedno spada na področje umetnosti; ne da se ga mehansko priučiti, ampak je z Bozjo milostjo prirojeno.

Največji prevrati in dosezki na tej Zemlji, največje kulturne stvaritve, nesmrtna dela velikih drzavnikov, itd., vse je neločljivo povezano s po­sameznim imenom, ki pooseblja taka dela. Zanemarjanje zaslug in ne-priznavanje velikih duhov pomeni izgubo neznansko velike moči, ki izvira iz imen vseh velikih moz in zena.

Zid ve to najbolje. On, čigar veliki mozje so veliki samo pri rusenju človestva in njegove kulture, si prizadeva, da jih občudujejo kot malike. Časčenje velikanov v posameznih ljudstvih pa poskusa predstaviti kot nečastno in ga označuje kot »kult osebnosti«.

Takoj ko neko ljudstvo postane tako strahopetno, da podleze tej zi­dovski nesramnosti in aroganci, se odpove neznanski moči, ki jo ima; ta ne temelji na spostovanju mnozice, ampak v časčenju genija ter zgle­dovanju pri njem.

Ko se lomijo človeska srca in obupujejo človeske duse, takrat se iz so­mraka preteklosti zasvetijo veliki zmagovalci nad stiskami in skrbmi, nesrečami in ubostvom, duhovnim suzenjstvom in telesnim zatiranjem, takrat se zazrejo navzdol na obupane smrtnike in jim ponudijo svoje

nesmrtne roke!

Gorje ljudstvu, ki se sramuje, da bi jih prijelo!

V začetnem obdobju nasega gibanja smo najbolj trpeli zaradi nepo­membnosti in nepoznavanja nasih imen. Najtezje v tem zgodnjem ob­dobju, ko se nas je zbralo samo sest, sedem ali osem glav, da bi prisluhnili kakemu govorniku, je bilo v tem najmanjsem krogu vzbuditi in obdrzati vero na veličastno prihodnost gibanja.

Pomislite, da se sest ali sedem moz, samih neznancev, ubogih vra­gov, zdruzi z namero, da bi ustanovili gibanje, ki naj bi mu nekoč uspelo to, kar mogočnim masovnim strankam ni uspelo, obnoviti Nemski Reich do se večje moči in slave. Ko bi nas takrat kdo napadel ali se nam vsaj posmehoval, v obeh primerih bi bili presrečni. Najhuje je bilo, da nam takrat nihče ni posvečal nikakrsne pozornosti, takrat sem najbolj trpel zaradi tega.

Ko sem se vključil v krog nekaj moz, ni moglo biti govora ne o stranki ne o kaksnem gibanju. Svoje vtise o prvem srečanju te male skupine sem ze opisal. V naslednjih tednih sem imel čas in priloznost, da sem preučeval to tako imenovano stranko, ki se je sprva zdela tako neres­nična. Prizor je bil, Bog mi je priča, tesnobno moreč. Ničesar, ampak prav ničesar nismo imeli. Ime stranke, katere odbor je praktično pred­stavljal celotno članstvo, kije bilo, če smo to hoteli ali ne, prav tisto, proti čemur naj bi se borili, miniaturen parlament. Tudi tukaj seje gla­sovalo, in če se v velikih parlamentih dolge mesece razvnemajo strasti zaradi velikih problemov, smo v nasem malem krogu neskončno dolgo razpravljali o odgovoru na neko zablodelo pismo!

Javnost seveda o tem ni vedela prav ničesar. Noben človek v Mun-chnu ni poznal stranke niti po imenu, razen tistega malo privrzencev in nekaj malega njihovih znancev.

Vsako sredo smo imeli v neki miinchenski kavarni tako imenovano zasedanje odbora, enkrat na teden govorilni večer. Ker je bilo na za-

četku celotno članstvo »gibanja« v odboru, so bile tam seveda vedno iste osebe. Slo je za to, da se mali krog končno razbije, pridobi nove privrzence, predvsem pa je bilo treba za vsako ceno doseči, da bo ime nasega gibanja postalo znano.

Za to smo uporabili naslednjo tehniko:

Vsak mesec, pozneje pa na vsakih stirinajst dni, smo poskusali pripra­viti »občni zbor«. Vabila smo pisali na pisalni stroj ali tudi ročno na listke ter jih na začetku sami razdeljevali oziroma raznasali. Vsak seje obrnil na krog svojih znancev in jih poskusal prepričati, da bi se udele­zili kaksne od teh prireditev.

Uspeh je bil pičel.

Spomnim se se, kako sem v tistem času sam raznosil osemdeset takih letakov in kako smo zvečer pričakovali mnozico, ki naj bi se privalila na srečanje.

»Predsedujoči« je z enourno zamudo končno moral začeti »zborova­nje«. Spet nas je bilo sedmero, starih sedem.

Nato smo dajali letake z vabilom napisati na pisalni stroj v neki miin­chenski prodajalni s pisarniskim materialom in jih tam tudi razmno­zili. Pri naslednjem srečanju seje zbralo nekaj več poslusalcev. Nato se je stevilo prisotnih počasi dvignilo z enajst na trinajst, končno na sede­mnajst, na triindvajset, na stiriintrideset poslusalcev.

Z res skromnimi denarnimi prispevki od nas, ubogih vragov, smo uspeli zbrati toliko sredstev, da smo srečanje končno lahko napovedali z oglasom v neodvisnem časopisu »Miinchener Beobachter« v Mun-chnu. Tokrat nas je uspeh zares presenetil. Srečanje smo napovedali v miinchenski pivnici Hofbrauhauskeller (ne zamenjujte z munchensko Hofbrauhausfestsaal!), v majhni dvorani za stotrideset ljudi. Meni osebno se je prostor zdel ogromna dvorana in vsakega od nas je skr­belo, kako nam bo tistega večera uspelo z ljudmi napolniti tako »mo­gočno« poslopje.

Ob sedmih je bilo prisotno stoenajst oseb in srečanje se je začelo.

Glavno predavanje je imel neki miinchenski profesor, jaz pa naj bi kot drugi prvikrat javno spregovoril.

Tedanji prvi predsedujoči stranki, gospod Harrer, je menil, daje za­deva preveč tvegana. Sicer zgovoren gospod je bil nenadoma prepričan, da sicer marsikaj zmorem, samo govoriti ne. Takega mnenja je bil tudi pozneje.

Zadeva se je obrnila drugače. Na tem prvem javnem zborovanju je imel vsak govornik na razpolago dvajset minut časa.

Govoril sem trideset minut in kar sem prej čutil v svoji notranjosti, se je zdaj uresničilo: znal sem govoriti! Po tridesetih minutah so bili ljudje v majhnem prostoru naelektreni in sprva se je navdusenje poka­zalo tako, da so na moj poziv k pozrtvovalnosti prisotni zbrali tristo mark. S tem smo se znebili velike skrbi. Takrat so bile finančne omejitve tako hude, da si za gibanje nismo mogli privosčiti tiskanja navodil in celo letakov ne. Zdaj je bil polozen temelj za majhen sklad, iz katerega smo pokrivali najnujnejse izdatke.

Toda uspeh tega prvega večjega zbora je bil pomemben tudi z nekega drugega vidika.

Takrat sem odboru začel dovajati sveze mlade moči. Med dolgolet­nim sluzbovanjem v vojski sem spoznal vrsto zvestih tovarisev, ki so zdaj na moje prigovarjanje počasi začeli pristopati h gibanju. Vsi so bili mladi in polni energije, vajeni discipline, odrasli pa so z motom: nič ni nemogoče, vse gre, če človek hoče.

Ze po nekaj tednih sodelovanja sem ugotovil, kako nujen je priliv take sveze krvi.

Tedanji prvi predsedujoči stranki, gospod Harrer, je bil pravzaprav novinar in kot tak prav gotovo siroko izobrazen. Toda za vodjo stranke je imel veliko pomanjkljivost: bilje nikakrsen govornik za mnozice. Če­prav je delal zelo vestno in natančno, mu je manjkalo - morda prav za­radi govorniske nenadarjenosti - večjega zagona. Gospod Drexler, tedanji vodja krajevne celice Miinchen, je bil preprost delavec, prav tako malo pomemben kot govorec, pa tudi vojak ni bil. V vojski ni bil, tudi med vojno ni bil vojak, bil je slaboten in negotov, tako da mu je manj­kala edina sola, ki iz neodločnih in mehkuznih natur dela moze. Noben od obeh mozakov ni bil iz takega testa, da bi bila sposobna v srcu fana-

tično verjeti v zmago nekega gibanja, pa tudi neomajne energije ali bru­talne brezobzirnosti za odstranjevanje odporov, ki bi se postavili po robu novi ideji, nista imela. Za to so bila primerna samo bitja, v kate­rih se je zdruzil duh in telo tistih vojaskih vrlin, kijih morda najbolje opisemo takole: hiter kot hrt, zilav kot usnje in trd kot Kruppovo jeklo.

Sam sem bil tedaj se vojak. Mojo zunajost in notranjost je skoraj sest let oblikovala vojska, tako da sem v tistih krogih moral delovati precej tuje. Tudi jaz sem pozabil besede: to ne gre, ali: to ne bo slo; tega ne smemo tvegati, to je se prenevarno, itd.

Zadeva je bila seveda nevarna. Leta 1920 je bilo nacionalno zboro­vanje, ki sije upalo svoj poziv nasloviti na siroke mnozice in jih javno povabiti na obisk, v stevilnih okrozjih po Nemčiji preprosto nemogoče. Udelezenci na enem od njih so se razbezali s krvavimi glavami. Tak do­sezek ni bil kaksna posebna umetnija: največje tako imenovano mesčan­sko mnozično zborovanje seje pred ducatom komunistov razbezalo kot trop zajcev pred psom. Čeprav rdeči niso kaj prida pozornosti posvečali podobnim mesčanskim zdruzbam, za katere so bolje kot sami njihovi člani vedeli, kako nedolzni in s tem nenevarni so zanje, pa so bili toliko bolj odločni in niso izbirali sredstev pri uničevanju gibanja, ki se jim je zdelo nevarno. Najučinkovitejse sredstvo v takih primerih je bil v vseh obdobjih teror, nasilje.

Najbolj osovrazeno pa je moralo biti tem marksističnim izdajalcem ljudstva gibanje, ki sije zastavilo za svoj cilj pridobivanje tiste mnozice, kije bila do tedaj izključno v sluzbi mednarodnih marksističnih zidov­skih in borznih strank. Ze ime »Deutsche Arbeiterpartei« (Nemska de­lavska stranka, op. prev.) jih je vznemirjalo. Zato sije lahko zamisljati, da se bo ob prvi primerni priloznosti začel spopad z marksističnimi huj­skači, ki so bili takrat Se pijani od zmage.

V ozkem krogu tedanjega gibanja smo se takega spopada kar malo bali. Člani so se čim bolj izogibali javnemu nastopanju, ker so se bali, da bi jih pretepli. Prvo veliko zborovanje smo v mislih videli razbito in morda bi bilo s tem konec gibanja. Ni mi bilo lahko, ko sem zagovarjal svoje stalisče, da se temu boju ne smemo izogibati, ampak se je napa-

dalcem treba upreti in se temu primerno opremiti, s čimer bi si edino lahko zagotovili zasčito pred nasiljem. Terorja se ne da zlomiti z duhom, ampak s terorjem. Uspeh prvega zborovanja je v tem smislu podkrepil moje stalisče. To nas je opogumilo za drugo, se bolj smelo zastavljeno zborovanje.

Nekje oktobra 1919 je bilo v pivnici Eberlbraukeller drugo večje zbo­rovanje. Tematika: Brest-Litovsk in Versailles. (Sporazum so v kraju Brest-Litovsk 3. marca 1918 podpisale sile osi z Rusijo. Sporazum je praktično ugasnil do konca leta, a je kljub temu prispeval k neodvis­nosti Finske, Litve, Latvije in Estonije. Op. prev.) Kot govorniki so nas­topili stirje gospodje. Sam sem govoril skoraj celo uro in uspeh je bil se večji kot na prvem srečanju. Obiskovalcev je bilo več kot stotrideset. Poskus motenja so moji tovarisi zadusili v kali. Provokatorji so z bus-kami na glavah leteli navzdol po stopnicah.

Čez stirinajst dni smo imeli novo srečanje v isti dvorani. Stevilo obis­kovalcev seje povzpelo čez stosedemdeset - prostor je bil dobro zapol­njen. Spet sem imel govor in spet je bil uspeh večji kot na prejsnjem srečanju.

Pritiskal sem, naj najamemo večjo dvorano. Končno smo jo nasli na drugem koncu mesta, v »Deutsches Reich« na Dachauski cesti. Prvo zborovanje v novi dvorani je bilo slabse obiskano kot prejsnje, prislo je manj kot stostirideset ljudi. V odboru je upanje spet začelo plahneti in večni dvomljivci so bili prepričani, daje razlog za upad v prepogostem ponavljanju nasih »obvesčanj«. Prislo je do vročih razprav, v katerih sem zastopal stalisče, da mora mesto s sedemstotisoč prebivalci pre­nesti vsak teden deset takih zborovanj, ne samo vsakih stirinajst dni eno zborovanje, da nas upad ne sme zavesti in da je pot, ki smo jo ubrali, prava, ter da se bo ob vedno enaki zavzetosti prej ali slej moral pokazati uspeh. Na splosno je bila zima 1919/20 ena sama borba za krepitev zaupanja v zmagovito moč mladega gibanja ter njegovo stop­njevanje do fanatizma, ki je kot vera sposoben premikati gore.

Naslednje zborovanje v isti dvorani je pokazalo, da sem imel spet prav. Stevilo obiskovalcev se je povzpelo čez dvesto, navzven smo do-

segli blesčeč uspeh, enako tudi v finančnem pogledu.

Priganjal sem, da bi takoj organizirali naslednjo prireditev. Zgodila se je čez slabih stirinajst dni, prisotno pa je bilo več kot dvesto sedemdeset glav.

Čez stirinajst dni smo sedmič sklicali privrzence in prijatelje mladega gibanja, v premajhen prostor so se komaj stlačili vsi. Prislo jih je več kot stiristo.

V tistem obdobju smo pripravili notranjo obliko mladega gibanja. Med delom so v ozjem krogu včasih padale tudi zelo ostre besede. Z raz­ličnih strani - tako kot danes, tudi ze tedaj - so kritizirali označevanje mladega gibanja kot stranko. V taksnem mnenju sem vedno videl samo dokaz za praktično nesposobnost in duhovno majhnost dotične osebe. Vedno so bili in so ljudje, ki ne zmorejo ločevati notranjega od zuna­njega in ki vrednost gibanja poskusajo ocenjevati po čim bolj bombas­tično zvenečih nazivih, pri čemer mora na zalost najbolj trpeti jezik nasih prednikov.

Takrat je bilo tezko pojasnjevati ljudem, daje vsako gibanje, dokler ne doseze zmage svojih idej in s tem svojega cilja, stranka, pa čeprav si nadene tisoč različnih imen.

Kadar se kdorkoli domisli nečesa pametnega, kar bi po uresničitvi zamisli lahko koristilo soljudem, in ko zadevo hoče praktično izpeljati, bo najprej moral poiskati somisljenike, ki so se pripravljeni zavzeti za njegove namere. In če bi bila namera samo v tem, da bi trenutno obsto­ječo stranko uničili, končali razhajanja, so predstavniki tega naziranja in zagovorniki te odločitve tudi sami stranka, vse dokler ne dosezejo svojega cilja. Gre za navadno dlakocepstvo in boksanje s senco, kadar si kaksen ljudski teoretik, čigar praktični uspehi so v obratnem soraz­merju z njegovo modrostjo, začne domisljati, da bo s spremembo imena spremenil značaj, ki ga ima kot stranka vsako mlado gibanje.

Prav nasprotno.

Če je karkoli neljudsko, potem je to premetavanje predvsem staro-germanskih izrazov, ki ne spadajo v danasnji čas, niti ne predstavljajo kaj določnega, ampak zlahka privedejo do tega, da pomen gibanja vi-

dimo v zunanjem besednem zakladu. To je čista traparija, ki pa jo danes lahko vidimo nestetokrat.

Nasploh sem ze takrat in tudi pozneje vedno znova moral svariti pred tistimi nemskimi narodnjaskimi učenjaki, ki v politiki niso nikdar niče­sar dosegli, ki pa jih v domisljavosti komaj kdo prekasa. Mlado gibanje se je moralo in se mora se vedno braniti pred prilivom ljudi, katerih edino priporočilo je povečini pojasnilo, da se ze trideset ali stirideset let borijo za isto idejo. Toda kdor seje stirideset let zavzemal za tako ime­novano idejo in se ne more pohvaliti niti z najmanjsim uspehom, da, niti zmage nasprotnika ni mogel preprečiti, je s tem prinesel dokaz o lastni nesposobnosti v stiridesetletnem delovanju. Nevarno je predvsem to, da se take nature v gibanje nočejo vključiti kot člani, ampak fantazirajo o vodstvenih krogih, v katerih zaradi svojega dolgoletnega delovanja za sebe vidijo edino primerno mesto za nadaljnje delo. Bog ne daj, da bi takim ljudem dali v roke tako mlado gibanje! Poslovnez, kije v stiride­setih letih dosledno uničil veliko podjetje, ne bo primeren za ustanovi­tev novega, in enako malo bo neki ljudski Metuzalem, ki je v natanko istem času uspel uničiti veliko zamisel, primeren za vodenje novega, mladega gibanja!

Sicer se taki ljudje le v majhnem delezu pridruzijo novemu gibanju zato, da bi mu sluzili in koristili ideji novega nauka, ampak v večini pri­merov zato, da bi pod njegovim okriljem ali z moznostmi, ki jim jih nudi, človestvo se enkrat onesrečili s svojimi lastnimi zamislimi. Za kak­sne ideje gre, je le tezko povedati.

Značilno za te nature je, da govoričijo o starem germanskem junas­tvu, o sivi predzgodovini, kamnitih sekirah, kopjih in sčitih, v resnici pa so največji strahopetci, kar si jih lahko mislimo. Isti ljudje, ki po zraku vihtijo skrbno izdelane pločevinaste ponaredke staronemskih mečev, se oblačijo v medvedje kozuhe in si na bradato obličje posadijo bikove rogove, v sedanjosti pridigajo samo o borbi z duhovnimi orozji, pred vsako komunistično gumijasto gorjačo pa čim hitreje pobegnejo. Zanamci bodo imeli malo povoda, da bodo junastva teh bradačev ope­vali v kaksnem novem epu.

Te ljudi sem spoznal tako dobro, da sem ob njihovih bednih igricah občutil najgloblji gnus. Siroke mnozice se jim posmehujejo, Zid pa ima vse razloge, da tem ljudskim komedijantom prizanasa ter jim celo daje prednost kot pravim borcem za prihajajočo nemsko drzavo. Ti ljudje so poleg tega neverjetno domisljavi, kljub vsem dokazom o njihovi ne­sposobnosti hočejo vse bolje vedeti in postajajo prava mora za postene borce, ki znajo častiti ne samo junastva iz preteklosti, ampak se tudi trudijo, da bodo s svojimi dejanji tudi sami enako dober vzor zanam­cem.

Pogosto je prav tezko ločiti, kdo med temi ljudmi dela kaj iz notra­nje neumnosti ali nesposobnosti, in kdo zaradi določenih vzgibov. Po­sebej pri tako imenovanih religioznih reformatorjih na starogermanskih osnovah imam vedno občutek, da jih posiljajo tiste sile, ki ne zelijo pre­poroda nasega ljudstva. Vse njihovo delovanje namreč vodi ljudstvo proč od skupnega boja proti skupnemu sovragu, Zidu, namesto tega pa svoje moči tratijo v nesmiselnih ter nesrečnih notranjih religioznih pre­pirih. Prav zaradi teh vzrokov je nujno zgraditi močno osrednjo silo v smislu brezpogojne avtoritete vodenja v gibanju. Samo s tem je mogoče premagati take kvarne elemente. Vsekakor lahko zaradi tega vzroka naj­večje sovraznike enotnega, dosledno vodenega gibanja najdemo tudi v krogih teh narodnjasko čenčajočih Zidov. V gibanju sovrazijo moč, ki preprečuje njihove nespodobnosti.

Mlado gibanje si nekoč ni zaman zastavilo programa ter pri tem ni uporabilo besede »ljudski«. Pojem ljudskega zaradi svoje pojmovne ne-omejenosti ne more biti podlaga za gibanje in ne daje merila za pripad­nost gibanju. Čim bolj je ta pojem praktično nedoločen, tem več in bolj obseznih razlag dopusča, obenem pa se toliko bolj povečuje tudi moz­nost, da se sklicujemo nanj. Vključevanje tako nedoločljivega in tako vsestransko uporabnega pojma v političen boj vodi do uničenja vsake dosledne borbene solidarnosti, ker ta ne prenasa, da bi posamezniku prepustili določanje njegovega verovanja in hotenja.

Sicer je ze prava sramota, kaj vse se danes počne z besedo »ljudski«, koliko ljudi ima svojo interpretacijo o tem pojmu. Bavarski profesor,

slaven borec z duhovnimi orozji, bogat s prav tako duhovnimi marsi na Berlin, enači pojem ljudski z monarhično nastrojenostjo. Učena glava seveda se do zdaj ni podrobneje razlozila enačenja nasih preteklih nem­skih monarhij z ljudskim naziranjem danasnjega dne. Bojim se, da bo gospodu to le tezko uspelo. Nekaj bolj neljudskega kot je večina nem­skih monarhičnih drzavnih tvorb si človek namreč tezko predstavlja. Če bi bilo drugače, ne bi nikdar izginile ali pa bi njihovo izginotje nu­dilo dokaz o nepravilnosti ljudskega svetovnega nazora.

Tako si ta pojem vsak razlaga po svoje. Toda taksna raznovrstnost mnenj ne more priti v postev kot temelj za borbeno politično gibanje.

O odtujenosti od sveta in posebej o nepoznavanju ljudske duse teh na­rodnjakov dvajsetega stoletja ne bom niti govoril. Dovolj jo ponazarja posmehljivost, ki jim jo kaze levica. Pustijo jim govoriti in se jim pos-mehujejo.

Komur na tem svetu ne uspe, da bi ga njegovi nasprotniki sovrazili, se mi kot prijatelj ne zdi kaj dosti vreden. Zato je bilo prijateljstvo teh ljudi do nasega gibanja ne samo brez vrednosti, ampak vedno tudi skod­ljivo in je bilo tudi glavni razlog, zakaj smo uporabili naziv »stranka« -smeli smo upati, da bo ze samo to te ljudske mesečnike odgnalo proč od nas - drugič pa smo se zato poimenovali Nationalsozialistische De­utsche Arbeiterpartei. (Nacionalsocialistična nemska delavska stranka, op. prev.).

Prvi izraz je od nas odvračal antične zanesenjake, gobezdače in povrsne pripovedovalce pregovorov tako imenovane »ljudske ideje«, drugi pa nas je resil celega tropa vitezov »duhovnega meča«, tistih ubo­gih par, ki so svojo strahopetnost varovali s Sčitom »duhovnih orozij«.

Samo po sebi se razume, da so nas prav slednji v naslednjem obdobju najbolj ogorčeno napadali, seveda ne dejansko, ampak s peresom, saj od takih ljudskih gosjih napihnjencev drugega tudi ni bilo mogoče pričako­vati. Zanje je bilo nekaj nenavadnega nase načelo »Kdor se nas loti s silo, se ga bomo s silo ubranili«. Predirljivo so nam očitali ne samo, da obozujemo gumijasto gorjačo, ampak tudi samo pomanjkanje duha. Dejstvo, da Demostena na ljudskem zborovanju lahko utisa samo pet-

deset idiotov, podprtih s svojimi glasovi in pestmi, ki mu ne dovolijo govoriti, na takega sleparja ne naredi nobenega vtisa. Prirojena straho­petnost mu nikoli ne dovoli, da bi se znasel v taki nevarnosti. On na­mreč ne dela s »kričanjem« in »vsiljivo«, ampak v »tisini«.

Se danes nasega mladega gibanja kar ne morem dovolj posvariti, da se ne bi ujeli v mrezo teh »tihih delavcev«. Ti niso samo strahopetnezi, ampak vedno sami nevednezi in delomrznezi. Človek, ki pozna neko stvar, opazi določeno nevarnost, z lastnimi očmi vidi, kako bi lahko po­magali, ima pri moji dusi dolznost in obveznost, da ne dela »potihoma«, ampak se mora pred vso javnostjo upreti zlu in se zavzeti za njegovo ozdravitev. Če tega ne stori, potem pozablja na svojo dolznost, je beden slabič, ki odpove zaradi strahopetnosti ali lenobe ter nesposobnosti. Večji del teh »tihih delavcev« pa povečini dela tako, kot da bi Bog ve kaj vse znali. Vsi skupaj ne vedo nič, s svojimi umetnijami pa poskusajo pretentati cel svet. So leni, toda s svojim domnevnim »tihim« delom zbujajo vtis izjemne in vestne delavnosti; na kratko, so goljufi, politično nezanesljive nature, ki sovrazijo posteno delo drugih ljudi. Takoj ko se kaksna od teh ljudskih vesč sklicuje na vrednost »tisine«, lahko stavimo tisoč proti ena, da v njej ničesar ne proizvaja, ampak krade, krade sa­dove dela drugih ljudi.

Temu je treba dodati se aroganco, domisljavost in predrznost, s ka­terimi se ta sodrga lenuhov, ki se skrivajo pred svetlobo, spravlja na delo drugih ljudi, ga zviska kritizira ter tako v resnici pomaga smrtnim sovraznikom nasega ljudstva.

Vsak, se zadnji agitator, ki ima toliko poguma, da pri gostilniski mizi med svojimi nasprotniki pokončno in mozato zastopa svoje stalisče, na­redi več kot tisoč teh zlaganih, zahrbtnih slev. Zagotovo bo lahko tega ali onega spreobrnil in ga pridobil za gibanje. Njegove dosezke se bo dalo preverjati, ter na uspehu bo mozno ugotavljati učinke njegovega delovanja. Samo strahopetni goljufi, ki hvalijo svoje »tiho« delo in se zatorej ovijajo v varovalni plasč zaničevanja vredne anonimnosti, si ne upajo prav nič in jih smemo v dobesednem pomenu besede imenovati trote pri preporodu nasega ljudstva.

^m^"

Na začetku leta 1920 sem priganjal, da bi organizirali prvo zares mnozično zborovanje. Pojavila so se različna mnenja o tem. Nekateri vodilni člani stranke so menili, da je za kaj takega se veliko prezgodaj in da bi bil učinek lahko poguben. Rdeči tisk seje začel ukvarjati z nami in bili smo dovolj srečni, da smo si postopoma prisluzili njegovo sovras­tvo. Kot govorniki v razpravah smo začeli sodelovati na drugih zboro­vanjih. Seveda je vsakega od nas takoj preglasilo njihovo kričanje. Kljub temu smo zabelezili vsaj en uspeh. Začeli so nas spoznavati in bolj kot se je to poglabljalo, bolj sta se krepila zavračanje in bes do nas. Zato smo torej smeli upati, da nas bodo na nasem prvem masovnem zboro­vanju v velikem stevilu obiskali nasi prijatelji iz rdečega tabora.

Tudi menije bilo jasno, daje polom zborovanja precej verjeten. Toda boj je bilo treba končati, če ne zdaj, pa nekaj mesecev pozneje. Ze od prvega dne je bilo povsem odvisno od nas, da ga s slepim in brezobzir­nim zavzemanjem zanj naredimo nesmrtnega. Vse predobro sem po­znal značaj privrzencev rdeče strani, da ne bi vedel, kako skrajen odpor vzbuja ne le vtis, ampak tudi pritegne nove privrzence. Za tak upor smo se pač morali odločiti.

Gospod Harrer, tedanji prvi predsedujoči stranke, je menil, da mo­jega stalisča glede izbire časa ne more podpreti in je zato kot posten, po­končen moz, odstopil kot vodja gibanja. Njegov polozaj je zasedel gospod Anton Drexler. Zase sem zadrzal pripravo propagande in jo začel brezobzirno izvajati.

Tako smo kot datum za izvedbo lega prvega res velikega ljudskega zbo­rovanja se nepoznanega gibanja določili 24. februar 1920.

Priprave sem vodil jaz osebno. Bile so zelo kratke. Nasploh je bil ves nas ustroj naravnan tako, da so bile odločitve bliskovite. To nam je omo­gočalo, da smo svoje stalisče glede aktualnih vprasanj lahko v obliki masovnega zborovanja izrazili ze v stiriindvajsetih urah. Zborovanje naj bi napovedali s plakati in z letaki z vsebino, določeno z vodilnimi načeli,

ki sem jih v grobih obrisih opisal v svoji razpravi o propagandi. Vpliva­nje na siroko maso, osredotočanje na malo točk, njihovo stalno ponav­ljanje, samozavestno in prepričano besedilo v obliki neovrgljivih trditev, največja vztrajnost pri razsirjanju ter potrpljenje med pričakovanjem učinkov.

Načeloma sem izbral rdečo barvo, ki najbolj bode v oči in bo nase na­sprotnike najbolj ogorčila ter razburila, nas pa si bodo na ta način, hočes ali nočes, dobro zapomnili.

V naslednjem obdobju se je notranje pobratenje med marksizmom in Centrom kot politično stranko na Bavarskem najjasneje pokazalo v skrbi, s katero je vladajoča bavarska ljudska stranka poskusala oslabiti učinek nasih plakatov na rdeče delavstvo ter jih pozneje poskusala pre­povedati. Če policija ni nasla drugega vzroka, so morali na koncu na piano privleči njihov »vpliv na promet«, dokler končno zaradi ugajanja notranjemu rdečemu zavezniku niso ob izdatni pomoči tako imenovane Deutschnazionale Volkspartei (Nemskonacionalna ljudska stranka, op. prev.) prepovedali teh posterjev, ki so vrnili njihovi nemski nacional­nosti stotine tisoče delavcev, ki jih je zapeljala internacionalizacija. Ti plakati - v prvi in drugi izdaji te knjige so bili dodani kot priloga - lahko najbolje dokazujejo mogočen boj, ki ga je takrat bilo mlado gibanje. Vendar bodo tudi pred zanamci pričali o hotenju in pokončnosti nasih nazorov ter o samovolji tako imenovanih nacionalnih oblasti pri prepo­vedi zanje neprijetnega nacionaliziranja in s tem ponovnega pridobiva­nja sirokih mnozic nasega ljudstva.

Pomagali bodo tudi uničevati mnenje, kot da bi bila na Bavarskem na­cionalna vlada kot taka, zanamcem pa bodo dokumentirali, da nacio­nalna Bavarska iz let 1919, 1920, 1921, 1922 in 1923 ni bila rezultat nacionalnega vladanja, ampak daje bila vlada zgolj prisiljena upostevati ljudi, ki so polagoma začenjali čutiti nacionalno.

Oblasti so poskusale prav vse, da bi ta proces ozdravitve prepovedale in onemogočile.

Pri tem je treba izvzeti samo dva moza:

Tedanji predsednik policije, Ernst Pohner, ter njegov zvesti svetovalec,

visji uradnik Frick, sta bila edina visoka drzavna uradnika, ki sta bila ze takrat dovolj pogumna, da sta bila najprej Nemca, sele nato uradnika. Na odgovornem polozaju je bil Ernst Pohner edini, ki se ni prilizoval mnozicam, ampak seje čutil odgovornega svojemu ljudstvu in je bil pri­pravljen za preporod njemu tako ljubega nemskega ljudstva zastaviti prav vse, če bi bilo treba, zrtvovati tudi osebno eksistenco. Zato je bil vedno nadlezen trn v očesu tistih podkupljivih uradniskih kreatur, ki jim zakonov delovanja ne predpisujejo interes njihovega ljudstva in nje­gova potrebna osvoboditev, ampak ukaz sefov, pri čemer se ne ozirajo na dobrobit njim zaupanega nacionalnega bogastva.

Predvsem pa je sodil med tiste nature, ki se za razliko od večine va­ruhov nase tako imenovane drzavne avtoritete ne bojijo sovrastva dr­zavnih in narodnih izdajalcev, ampak si ga zelijo kot nekaj za pokončnega moza samoumevnega. Sovrastvo Zidov in marksistov, vsa njihova borba, polna lazi in obrekovanj, so bili zanj edina sreča med tr­pljenjem nasega ljudstva.

Moz granitne postenosti, antične preprostosti in nemske neposred­nosti, pri katerem stavek »Rajsi mrtev, kot suzenj« ni bil fraza, ampak je predstavljal bistvo njegovega značaja.

On in njegov sodelavec dr. Frick sta v mojih očeh edina, ki imata med mozmi na drzavnih polozajih pravico, da veljata kot sooblikovalca nacionalne Bavarske.

Med pripravami za nase prvo masovno zborovanje smo morali izde­lati propagandni material, poleg tega pa je bilo treba natiskati tudi pro­gramske teze.

Smernice, ki smo jih imeli pred očmi posebej pri sestavljanju pro­grama, bom do potankosti razvil v drugi knjigi. Tukaj hočem samo po­vedati, da nam je uspelo ne samo doseči obliko in vsebino mladega gibanja, ampak da so njegovi cilji postali razumljivi sirokim mnozicam.

Iz tako imenovanih krogov inteligence so se iz tega norčevali in se nam posmehovali ter nas poskusali kritizirati. Toda učinkovitost tega programa je pokazala, da so bila nasa takratna stalisča pravilna.

V tistih letih sem bil priča nastanka ducata novih gibanj, ki so vsa po

vrsti izginila brez sledu. Obstalo je eno samo: nacionalsocialistična nem­ske delavska stranka. In danes bolj kot kdajkoli prej gojim prepričanje, da se ljudje proti njej lahko borijo, dajo lahko poskusajo ohromiti, da nam mali strankarski ministri lahko prepovedo govoriti, toda zmage nasih misli ne bodo nikdar mogli preprečiti.

Ko spomin nekoč ne bo mogel izbrskati niti imen celotne danasnje drzavne zasnove in njenih predstavnikov, bodo osnove nacionalsocialis-tičnega programa temelji prihajajoče drzave.

Med stirimesečnim delovanjem na zborovanjih pred januarjem 1920 se je nabralo nekaj malega sredstev, ki smo jih potrebovali za tiskanje nasega prvega letaka, nasega prvega plakata in nasega programa.

Prvo knjigo bom zaključil s tem prvim velikim masovnim zborova­njem gibanja zaradi tega, ker je stranka z njim prestopila ozke okvire majhnega drustva ter s tem prvikrat odločilno delovala na mogočen de­javnik nasega časa, javno mnenje.

Takrat me je skrbelo samo eno: ali bo dvorana polna ali pa bomo go­vorili le zevajoči praznini? V svoji notranjosti sem bil trdno prepričan, da bo to za mlado gibanje, če bodo ljudje prisli, moral postati uspesen dan. In tako sem s tesnobo pričakoval tisti večer.

Otvoritev naj bi bila ob 7.30. Ob 7.15 sem stopil v prireditveno dvo­rano Hofbrauhaus am Platzl v Munchnu in od veselja mi je skoraj ho­telo raznesti srce. Mogočen prostor - takrat se mi je se zdel mogočen - je bil prepoln ljudi, glava ob glavi, skoraj dvatisočglava mnozica ljudi. Predvsem pa - prisli so tisti, na katere smo se hoteli obrniti. Več kot pol dvorane so zasedali komunisti in neodvisni. Bili so odločeni, da bodo nase prvo veliko zborovanje na hitro končali.

Toda zgodilo seje drugače. Ko je končal prvi govornik, sem stopil na oder. Čez nekaj minut so začeli dezevati medvzkliki, v dvorani so se za­čeli srdito spopadati. Pesčica najzvestejsi vojnih tovarisev in drugih pri­vrzencev se je udarila s kalilci miru in počasi jim je uspelo mnozico malo umiriti. Lahko sem nadaljeval z govorom. Čez pol ure je ploska­nje počasi začelo preglasati kričanje in vpitje.

Potem sem v roke vzel program ter ga prvikrat začel pojasnjevati.

Iz minute v minuto so medvzkliki postajali vse bolj poredki, izpodri­vali so jih vzkliki odobravanja. In kosem mnozici končno točko za točko prebral vseh petindvajset tez ter jih zaprosil, naj sami presodijo o njih, so med narasčajočim vriskanjem sprejemali eno za drugo, soglasno in vedno znova soglasno, in ko je zadnja teza tako nasla pot do srca mno­zice, je bila pred menoj dvorana, polna ljudi, ki jih je zdruzevalo novo prepričanje, nova vera in nova volja.

Ko seje po skoraj stirih urah prostor začel prazniti in seje med pre­rivanjem mnozica glav kot počasen tok valila proti izhodu, sem vedel, da so zdaj osnovna načela gibanja začela svojo pot med nemsko ljudstvo in da jih ne bo več mogoče pozabiti.

Prizgal seje ogenj in iz njegovga zarenja bo nekoč moral priti meč, ki bo germanskemu Siegfriedu spet priboril svobodo, nemskemu na­rodu pa zivljenje.

Ob prihajajočem vstajenju sem čutil korakanje neizprosne boginje masčevanja za krivo prisego 9. novembra 1918.

Tako seje dvorana počasi praznila.

Gibanje je začelo svojo pot.

1. poglavje

Svetovni nazor in stranka

Prvo veliko javno masovno zborovanje nasega mladega gibanja je po­tekalo 24. februarja 1920. V banketni dvorani munchenske pivnice Hof-brauhaus smo skoraj dvatisočglavi mnozici ljudi prebrali petindvajset programskih tez in ljudje so vsako od točk sprejeli z navdusenim odob­ravanjem.

S tem smo obelodanili prve teze in smernice za boj, ki bo pometel s pravo zmesnjavo zastarelih idej in mnenj ter z nejasnimi, celo skodlji­vimi cilji. V gnil in strahopeten mesčanski svet ter v zmagovit val mark­sizma naj bi stopila nova sila, ki bo v zadnjem trenutku zaustavila drvenje v pogubo.

Bilo je samoumevno, da bo novo gibanje lahko pridobilo nujen pomen in potrebno moč za velikanski spopad samo tedaj, če mu bo od prvega dne naprej v srcih njegovih privrzencev uspelo zbuditi sveto pre­pričanje, da se z njim ne vsiljuje neko novo volilno geslo, ampak pred­stavlja nov svetovni nazor načelnega pomena.

Treba je vedeti, iz kako bednih stalisč ponavadi skujejo tako imeno­vane »strankarske programe« in jih od časa do časa prečistijo ali preob­likujejo. Posebej je treba pod povečevalo vzeti gonilne motive mesčanskih »programskih komisij«, da bi pridobili potrebno razumeva­nje za ocenjevanje teh programskih izrodkov.

Vedno obstaja ena sama skrb pri sestavljanju novih programov ali spreminjanju obstoječih: skrb o naslednjem volilnem izidu. Ko se vgla-

vah parlamentarnih drzavniskih umetnikov megleno začne pojavljati sum, da bo preljubo ljudstvo spet enkrat zrevoltirano in da bo hotelo smukniti iz zaprege starega strankarskega voza, začenjajo ojnice na novo barvati. Ob takih priloznostih se pojavijo strankini astrologi in po­znavalci horoskopov, tako imenovani »izkuseni mozje« ter »eksperti«, povečini stari parlamentarci, ki se iz svoje bogate učne dobe spominjajo podobnih primerov, ko je mnozicam prekipevalo in so izgubljale potr­pljenje, in ki slutijo grozečo blizino podobnih dogodkov. Zato sezejo po starih, preverjenih receptih, ustanovijo »komisijo«, prisluhnejo pre­ljubemu ljudstvu, prebrskajo izdelke tiska ter tako počasi izvohajo, kaj bi drago siroko ljudstvo rado imelo, kaj zavrača in na kaj upa. Najpo-drobneje preučijo vsako poklicno skupino, vsak razred namesčencev, in preučujejo njihove najskrivnejse zelje. Potem so za studij zrela tudi »zlobna gesla« nevarne opozicije in neredko se zgodi, da se ta gesla na veliko začudenje onih, ki so jih skovali in spustili v obtok, zazdijo po­vsem nedolzna in se celo znajdejo med dogmami starih strank.